torek, december 29, 2009

100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1)

10. The Thermals - Here's Your Future

Že začetek komada nam z orglami da vedeti, da se spuščamo v religiozne vode. Melodični punk The Thermals podpira biblično besedilo, v katerem se srečajo Bog, Noe in Jezus. Bog, recimo, Noetu pove, da bo deževalo, svojemu sinu pa, da je čas, da pride domov. Udarno, premišljeno in zabavno.

9. Radiohead - Karma Police

Kljub svojemu statusu Radiohead niso moj najljubši band. Karma Police, po drugi strani, pa je definitivno en mojih najljubših komadov. Klavir se genialno prepleta z vokalom in ritem sekcijo, medtem ko kitara lepo pusti dihati. Toda kar je res genialno, je Yorkeova kitica "For a minute there, I lost myself", ki lahko pomeni karkoli, obenem pa nam da vedeti, da vse le ni tako hudo resno, kot smo si mogoče sprva mislili.

8. The Shins - New Slang

Melodičen in nežen pop, ki združuje liričnost Beach Boys z estetiko alternativne glasbe. James Mercer s svojim nežnim glasom in neverjetnim posluhom za vrhunske melodije ustvarja čudovito glasbeno pokrajino. Alternativna glasba le redko zveni tako privlačno in pop ni skoraj nikdar tako inteligenten.

7. Modest Mouse - Black Cadillacs

Pri Modest Mouse sem imel enak problem kot pri Sonic Youth - kako izbrati en komad iz serije vrhunskih skladb. Black Cadillacs je med bolj melodičnimi zadevami in tako predstavlja lepo vstopno točk v mračni, hrupni in kaotično svet Modest Mouse.

6. Franz Ferdinand - Take Me Out

Že začetek komada Take Me Out je genialen. Odkrito povedano, verjetno bi večina bendov ta del uporabila za večino svojega komada. Franz Ferdinand ga drzno odvržejo v manj kot minuti in se brezskrbno vržejo v brezkompromisno plesno točko, ki ne popusti dokler ne izzvenijo zadnji akordi.

5. Death Cab for Cutie - Soul Meets Body

Death Cab for Cutie so nežni, lirični in spevni, Soul Meets Body pa je poleg tega še pop. Relativno hiter ritem za njihove razmere dopolnjujejo akustični prijemi in seveda prepoznavni vokal, ki nam pojasnjuje melanholične besede. Death Cab for Cutie si svojo slavo med poslušalci neodvisne glasbe vsekakor zaslužijo.

4. Cop Shoot Cop - Any Day Now

Spet majhen zavoj v marginalne vode. Cop Shoot Cop uradno sodijo pod industrijski rock, čeprav bi jih osebno imenoval predvsem inovativne. Z zahtevnimi ritmi in hladno instrumentalno podlago ustvarjajo učinek tesnobnosti in grožnje. Any Day Now združuje vse te elemente z osebno izpovedjo in odlično razdelanostjo, ki vključuje tako glasne dele kot nežnejše elemente.

3. U2 - The Fly

Osebno imam za U2 eno samo besedo - precenjeni. Seveda razumem njihovo privlačnost in spektakularnost, ampak njihova glasba me le redko prepriča. Svetla izjema je celoten Achtung Baby in predvsem komad The Fly, ki najde odlično ravnotežje med njihovim bombastičnim popom in nekoliko bolj alternativnimi prijemi. Zapackani in težki uvod odlično dopolnjuje refren, U2 pa na albumu dejansko zvenijo odkrito in iskreno.

2. Pixies - Monkey Gone to Heaven

Pixies že imajo eno mesto na seznamu, vendar morajo dobiti še enega. Monkey Gone to Heaven je prvi komad od Pixies, ki sem ga slišal v življenju in po več kot 15 letih ostaja en mojih najljubših komadov. Klasičen preprost ritem dopolnjejo nezmotljive kitare in čelo. Besedilo je tipično za Pixies - v osnovi nerazumljivo - govori pa o opicah, smeteh, človeku, bogu, hudiču in New Jerseyju. Seveda pa kljub relativni umirjenosti komada ne manjka niti tipično kričanje Francisa Blacka.

1. The Beatles - Strawberry Fields Forever

Skladba o sirotišnici je ena največjih umetnin rock glasbe. Genialni aranžmaji, psihedelično vzdušje in dejstvo, da je končna skladba sestavljena iz dveh različnih posnetkov z različnimi hitrostmi, naredijo to skladbo nepozabno. Poslušajte jo vsaj dvakrat. :)


Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 - 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (70-56) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (55-41)  
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26)
100 pesmi, ki jih morate slišati (25-11)

ponedeljek, december 28, 2009

100 pesmi, ki jih morate slišati (25-11)

25. NoMeansNo - Victory

Verjetno najbolj marginalen komad na seznamu, ampak verjemite mi - ko sem bil v srednji šoli, so bili NoMeansNo pomembna stvar. :) Victory je počasen in dramatičen, skoraj 8 minut trajajoč komad, ki združuje vrhunsko instrumentacijo, bombastičen vokal in temačno besedilo. Zadeva vsekakor ne bo za vsakogar.

24. B-52's - Love Shack

New wave strateški bombniki so z Love Shack dosegli svoj največji komercialni uspeh, kar ni presenetljivo, saj gre za enega velikih pop komadov. Komad pričara pravi občutek zabave in poslušalcu se zazdi, da dejansko stoji na veliki zabavi, na kateri igra ta komad. In seveda - Kate Pierson. :)

23. Dead Kennedys - Kill The Poor

Dead Kennedys so letos poleti dobili novega člana, ki je res pravi rocker. Kakorkoli že, Dead Kennedys zvenijo tako, kot mora zveneti pravi punk - agresiven, politično angažiran in nespoštljiv. Politične reference so danes žal nekoliko zastarele, glasba pa še vedno zveni tako prepričljivo kot ob svojem nastanku. In ne pozabite - Dead Kennedys niso punk band ampak new wave.

22. Nirvana - Lounge Act

Z Nevermind so Nirvana neodvisno glasbo postavili v središče zemljevida glasbe. Trio iz Seattla je lastnoročno postavil nove meje sprejemljivega v pop glasbi in bi se tudi brez samomora Kurta Cobaina zapisal v zgodovino. Lounge Act je izbran iz zelo pomembnega razloga - basovska linija na začetku mi je osebno nekaj najboljšega v rock glasbi. Drugače Nirvana tu pokaže svoje mojstrstvo grunge pristopa z mešanjem tihih in glasnih delov ter vrhunsko melodiko, ki pa nikdar ne skrije resnične energije ene največjih rock skupin.

21.Therapy? - Screamager

Severni Irci Therapy? na Screamager zvenijo bolje kot kdajkoli prej ali kasneje. Punk-rockerska izhodišča s priokusom metala ter vrhunsko ritem sekcijo poosebljajo vse, zaradi česar so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja tako kul za alternativno glasbo.

20. dEUS - Suds and Soda

Belgijski dEUS so z Worst Case Scenario ustvarili vrhunski album, ki odlično prepleta psihedelične rockerske pristope s sodobnejšimi elementi. Pop refren dopolnjujejo violine in doorsovske klaviature v kaotični harmoniji.

19. Rolling Stones - Paint It Black

Pravijo, da se ljudje delimo na tiste, ki imajo raje Beatle in tiste, ki imajo raje Stonese. Osebno so mi Beatli ljubši, vendar so zgodnji Rolling Stones kljub temu odlični. Paint It Black s sitarjem in mračnjaško atmosfero je nedvomno en vrhuncev britanske invazije.

18. Smashing Pumpkins - Quiet

Iz uvoda, ki se sliši kot, da bi se vlekel skozi blato, se do refrena razvije tipičen pop komad, tako značilen za album Siamese Dream. Billyju Corganu kljub vsem njegovim napakam ni mogoče očitati, da nima posluha za hite, čeprav pri tem potrebuje približno 2000 nasnetih kitar. Hja, ste mislili, da lahko ena sama kitara ustvari ta zvok?

17. Les Savy Fav - Scotchgard the Credit Card

Energičen in melodičen post-punkerski komad mi je padel v uho takoj, ko sem slišal album Let's Stay Friends, na katerem so se Les Savy Fav odmaknili od svojih hrupnih korenin in začeli igrati bolj pop glasbo. Mehak uvodni začetek se hitro umakne glasnejšemu refrenu s fantastičnimi kitarskimi rifi.

16. Cyndi Lauper - When You Were Mine

Prava škoda je, da je Cyndi Lauper tako neznosno zlajnana. Ravno zato sem izbral morda malo manj znan komad When You Were Mine. Gre za priredbo Princeove skladbo, še posebej zabavno pa je, da Lauperjeva v besedilu ni zamenjala spola in prav tako poje o ženski. Drugače je komad tipično njen - veliko sintetizatorjev in prodorni vokal, ki ti je bodisi všeč ali pa ti para živce.

15. NOFX - Linoleum

Kalifornijski punk ni bil nikdar tako sproščen, kot takrat, ko so ga igrali NOFX. Medtem, ko se je večina drugih bendov ukvarjala z resnimi temami in vprašanji o vesolju in življenju, so se NOFX zabavali. Linoleum kot uvodni komad plošče Punk in Drublic pokaže ravno to - bobni v galopu, našpičene kitare in zajebantsko besedilo. Komad traja malo več kot 2 minuti, dihati pa nam da šele po minuti in 15 sekund, časa za vdih pa imamo 15 sekund, nato pa NOFX svoje oddivjajo do konca.

14. Eminem - Lose Yourself

Še en redkih raperskih vnosov na tem seznamu je Eminemov največji hit. Čeprav bi lahko brez skrbi izbral karkoli z albumov Slim Shady LP in Marshall Mathers LP sem izbral ta komad, kljub temu, da je glasbeno precej nenavdahnjen. Se mi pa zdi zdi zabavno, da je človek, ki je skrbno ustvaril malo četico alter egov, v tem komadu odlično pomešal svojo shizofreničnost, film in resnično življenje.

13. Yeah Yeah Yeahs - The Sweets

Yeah Yeah Yeahs so preprosto preveč dobri, da bi jih poznali le po trapasti reklami. The Sweets je nežna in počasna zadeva, ki pa na koncu vseeno zveni dovolj ostro, da jih ne bi ravno zamenjali za mevže. Newyorški trio je krasna kombinacija inovativnih pristopov k punku, rocku in plesni glasbi, ki si zasluži več kot le reklamo za mobilne telefone.

12. Blonde Redhead - Spring and Summer Fall

Blonde Redhead komad začnejo kot neposredni potomci Sonic Youth in tudi kasneje ne razočarajo. Zasanjane in hrupne kitare se prelivajo čez preprost in nepopustljiv ritem. Imajo pa Blonde Redhead nekoliko bolj hipnotičen zvok, ki je lahko na trenutke še bolj privlačen kot trdi rockerski prijemi svojih duhovnih predhodnikov.


11. Nine Inch Nails - Mr. Self Destruct

Prvi komad na albumu The Downward Spiral se začne z neizprosnim industrijskim nabijanjem, ki se v sredini komada dobesedno razblini v hipnotičnem premoru, nato pa se vrn nazaj na začetek. Če ob tem pomislimo, da je bil album posnet v hiši, kjer je Charles Manson ubil Sharon Tate, celotna zadeva dobi še dodatno dimenzijo in intenzivnost.



Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 - 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (70-56) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (55-41)  
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1)

četrtek, december 24, 2009

100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26)

40. David Bowie - Space Oddity

Priznam, da Bowieja poznam bolj površno, oziroma predvsem zgodnejšo robo. Toda Space Oddity izstopa s svojo zgodbo pogovora med astronavtom in nadzornim centrom na Zemlji. Bogata instrumentalna podlaga je sicer vrhunska, vendar je ravno zgodba tisto, kar me resnično pritegne. "Ground control to Major Tom, your circuit's dead, there's something wrong."

39. Duran Duran - Hungry Like the Wolf

Duran Duran so boy band osemdesetih, toda težko zanikaš, da lahko skoraj 30 let stare komade še danes poslušamo brez občutka sramu. Govorim o sramu do umetnika ali izvajalca, ki ga ponavadi čutiš ob slovenskih igranih nadaljevankah ali zabavnih oddajah.

38. Simon & Garfunkel - A Hazy Shade of Winter

Javno moram priznati, da sem zelo dolgo mislil, da so to skladbo napisale The Bangles. No, v resnici sta avtorja Paul Simon in Art Garfunkel, bolje znana kot glasbena podlaga Dustinu Hoffmanu. Kar me pri tem komadu res pritegne je kitarska linija, ki sem jo slišal tako v folk izvedbi (ta izvedba), rockerski (The Bangles) in punkerski (Snuff). Ne glede na zvrst, gre za vrhunec energetične pop melodike.

37. Pearl Jam - Rearview Mirror

Eddieju Vedderju komad ni bil všeč, ker je šel preveč v uho. Hvala bogu, da ni poslušal svojih instinktov. Pri Rearview Mirror imaš resnično občutek, da sediš v avtu in zreš v vzvratno ogledalo. Pearl Jam so bili morda najbolj pop usmerjeni na prvem albumu, toda Rearview Mirror presega klasične grunge smernice in tako ustvarja vrhunski pop rock komad.

36. Madness - Our House

Britanski pop ska je mogoče na Our House že preveč pop. Ampak komad je simpatičen, ima privlačne trobente in težko si pomagaš, da ne bi zraven malo pomigal in si pel.

35. Rancid - Ruby Soho

Ko smo že ravno pri odmevih reggaeja in skaja, poglejmo še čez lužo. Rancid so bili z Out Come the Wolves nekakšni Clash naše generacije - iz čistega punka so stopili v reggae in ska vode ter ustvarili enega najboljših punk albumov devetdesetih. Tim Armstron mogoče poje, kot da bi imel v grlu razbito steklenico in proti koncu komada se zdi, da ne bo zdržal, toda kaj ni ravno to poanta punka?

34. The National - Mistaken for Strangers

Pijani ritem z minimalistično inštrumentacijo pusti dovolj prostora mračnemu vokalu, da se lahko vživimo v srebrne luči pred Citibankom. The National so eden vrhuncev sodobne neodvisne produkcije, Mistaken for Strangers pa lepo prikazuje, kako se lahko v rocku združijo čustva in udarnost.

33. Sisters of Mercy - Temple of Love

En bolj zanimivih pop eksperimentov, ki je povezal darkerje Sisters of Mercy z jemensko židinjo Ofro Hazo. Komad je dolg 8 minut, vendar dolžine skoraj ne opaziš, saj besno drvi skozi svoj temačni tunel, vmes pa se ustavi na Bližnjem vzhodu.

32. Blur - Song 2

Brez domišljije imenovan komad je drugi na albumu in traja natančno dve minuti. Dolgo sem razmišljal, ali naj ga sploh vključim, vendar sem se na koncu odločil, da med priporočili preprosto mora biti. S svojo agresivnostjo kar izstopa iz opusa britanskih Blur, refren pa je himna najrazličnejših skupin, od alternativnih športov do rockerjev. Woohoo.

31. Bad Religion - Generator

It's the generator, nam pojasnijo Bad Religion v tem komadu. Za bend, ki je bil v svojih besedilih praviloma vedno precej neposreden, je Generator poln na pol pesniških podob. Pravzaprav nisem v celoti prepričan, da pornografsko morje v resnici kaj pomeni, toda vmesni del s svojo new wave liričnostjo in hard core akordi Generator postavi nad ostale komade Bad Religion, ki se vse prepogosto zanašajo le na melodičnost.

30. The Pogues - Fairytale of New York

Od alkohola utrujeni Shanov vokal bolj avtentično ponazori pravi "duh Božiča" kot milijon posladkanih zborčkov izpetih zvezdnikov. Duet, v katerem slišimo obtožbe, ki običajno ne sodijo v božične pesmi, je vrhunsko zabaven, komad pa je najboljši primer spevne kombinacije rocka in irske narodne glasbe, ki nam je Slovencem tako ali tako zelo pri srcu.

29. Talking Heads - Once in a Lifetime

Da, Talking Heads dobijo še eno mesto. Once in a Lifetime je komad, ki ti da misliti. Poigravanje z vprašanji, kot je "How did I get here?" in odgovorom "Same as it ever was" dopolnjuje poskočna in pozitivna skladba. David Byrne in Brian Eno sta s tem komadom ustvarila rock umetnino.

28. The Breeders - Cannonball

Breeders so še en poganjek s trupla Pixies. Cannonball je tipičen primer glasbene estetike iz devetdesetih - prehodi med mirnimi in glasnimi deli, našpičene kitare in pop elementi. Sama Kim Dial (kot, roko na srce, tudi Francis Black) ni imela genialnosti Pixies, jo je pa nadomestila z izrednim posluhom za pop.


27. Spoon - Finer Feelings

Spoon so vrhunski primer minimalizma. Ko poslušaš komad na trenutke nimaš občutka, kot da bend sploh igra. Toda v primeru Spoon minimalizem doda več kot odvzame in rezultat je privlačna in poskočna skladba, ki je komercialno izredno privlačna. Kar so nam verjetno tudi želeli povedati.

26. Wolf Parade - You Are a Runner and I Am My Father's Son

Spet smo pri sodobni neodvisni glasbi. You Are a Runner je ritmično repetitiven in večino težkega dela prepusti kitaram in vokalu ter tako ustvari enega težje dostopnih komadov na mojem seznamu, ki pa je kljub temu privlačen, če mu človek nameni več kot le eno površno poslušanje.



Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 - 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (70-56) 
100 pesmi, ki jih morate slišate (55-41) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (26-11)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1) 

sreda, december 23, 2009

100 pesmi, ki jih morate slišati (55-41)

55. Soundgarden - Jesus Christ Pose

Grunge metalci na plošči Badmotorfinger niso nikomur prizanašali, še posebej ne s komadom Jesus Christ Pose. Uvodno drvenje se ne ustavi skozi skoraj šest minut in histerično kričanje kitar se odlično prepleta z mračno ritem sekcijo.

54. Green Day - Longview

Če se punk albuma proda 15 milijonov, je to sploh še punk? No, Dookie je verjetno vrhunec punkovske lirike - pop skladbe, ki svoj navdih jemljejo pri Ramones, obenem pa dodajo še merico kalifornijskega pozitivizma. Longview je odlična mešanica počasnega in pop punkerskega nabijanja.

53. DJ Danger Mouse - Encore

Morda mi bo kdo očital pomanjkanje domišljije, ampak ta komad si zasluži uvrstitev. Genialna mešanica komada Glass Onion Beatlov in komada Encore Jay-Z-ja. Kultura remiksanja mi nikoli ni bila blizu, toda tole je slastno.

52. Noir Desir - Le Vent Nous Portera

Inovativna in melanholična francoskih Noir Desir mi je že ob prvem poslušanju sedla v uho, obenem pa zvenela nekako znano. Ah, kitaro je prispeval Manu Chao.

51. The Cardigans - I Need Some Fine Wine and You, You Need to Be Nicer

Švedski pop rockerji niso brez razloga pristali v Romeu in Juliji. Njihova glasba kljub nezmotljivi privlačnosti za širše množice vsebuje podtok temačnosti in nasilja. Pesem o vinu in ljubezni ter lepih časih, ki bodo šele prišli, je na nek način tako daleč od pop poetike, da Cardigans lahko pripišemo samo dober smisel za humor.

50. Yann Tiersen - Les Jours Tristes

Amelie je zame v vseh pogledih popoln film. Kar ga dela resnično popolnega je navdihnjena glasbena podlaga Yanna Tiersena. Napol pravljične skladbe stojijo same zase tudi brez filma. In če zapreš oči, lahko vidiš žalostno dekle na Renoirjevi sliki.

49. Iggy Pop - Candy

Najbolj pop komad umetnika, ki to zvrst nosi v imenu, vendar nekako ne sodi med njena velika imena. Toda Candy je dialog med moškim in žensko, dueti pa le redko zvenijo tako odkrito. Mogoče lahko podobno simpatično dinamiko najdemo še v Shiny Happy People od REM. Le zakaj? :)

48. Placebo - Running Up That Hill

Spolno zmedeni Placebo imajo sicer precej svojih solidnih skladb, toda ta priredba se mi zdi odlična, ker so se lahko zadržali in niso vsilili svoje klasične rockovske produkcije z nabritimi kitarami. Včasih je lepo, če bend stopi izven svojega območja udobja. Vse to pa ne pomeni, da original Kate Bush ni vrhunski.

47. Beyonce - Crazy in Love

Ko smo že pri popu - Crazy in Love je en redkih pop komadov, pri katerem se mi zdi, da je pokazal nekaj novega. Udarna pihala z razgibanim ritmom dopolnjuje Beyonce, ki je dejansko izvrstna vokalistka. Zadevo pa resnično razgiba Jay-Z, ko na sredini komada doda piko na i. Če imata tako kemijo v zasebnem življenju, jima hudega ne more biti.

46. Red Hot Chilli Peppers - Parallel Universe

RHCP puristi verjetno vihajo nos nad albumom, ki je voditelje funk scene postavil v praktično vsak dom. Osebno sem bil vedno mnenja, da so RHCP najboljši takrat, ko pustijo prosto svojemu pop hudičku. Parallel Universe je verjetno najbolj trd komad na plošči Californication in ima v sebi najmanj funka.

45. Monster Magnet - Powertrip

Vesoljski rockerji Monster Magnet so s ploščo Powertrip dosegli velik tržni uspeh. Z dobrim razlogom. S premikom proti bolj trdorockerskim vodam so ustvarili vrhunsko ploščo, na kateri je cel kup hitov, najbolj pri srcu pa mi je ravno naslovna skladba s svojim prehodom iz tihega uvoda v refren, kjer si ne moreš pomagati, da ne bi s stisnjeno pestjo požugal proti nebu.

44. The Hives - Diabolic Scheme

Švedski garažni punk je vrhunska mešanica melodike in žaganja brez kompromisov. Diabolični vokal se vrhunsko dopolnjuje z godali in zmedeno kitaro. Naj vas komad sicer ne zavede - gre za eno najpočasnejših stvaritev The Hives.

43. Joy Division - Love Will Tear Us Apart

Te besede so zapisane na nagrobniku Iana Curtisa, ki je naredil samomor, kar naredi pesem še bolj pomenljivo. Temačna atmosfera v tej pop skladbi ustvari enega najboljših ljubezenskih komadov v zgodovini rocka.

42. Oasis - Wonderwall

Brata, ki se ne prenašata, sta kljub temu ustvarila nekaj najbolje prodajanih albumov v zgodovini. Britanski pop brez Oasis ne bi bil, to kar je bil. Med prijatelji smo imeli sicer tekočo šalo, da Noel Gallagher poje, kot da bi ravno sedel na stranišču in se trudil, s saj vemo čim. Toda Wonderwall je zame primer skoraj popolnega pop komada. še posebej z malo tišino v sredini skladbe, ki jo nato mehko prekine bobnar.

41. Sonic Youth - Teen Age Riot

Bleh. Sonic Youth sodijo med moje najljubše skupine, obenem pa sem imel ogromno težav, da bi se odločil, kateri komad naj vključim. Na koncu sem se vseeno odločil za Teen Age Riot. Ima namreč vse - Kim Gordon po malem vzdihuje ob nežnem začetku, dokler svoje simfonije ne odprejo kitare. Album Daydream Nation je star 21 let in še danes zveni tako sveže, kot da bi bil posnet včeraj. Tako dobre stvari se ne postarajo.



Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 - 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (70-56) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26)  
100 pesmi, ki jih morate slišati (26-11)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1)

torek, december 22, 2009

100 pesmi, ki jih morate slišati (70 - 56)

70. REM - Leave

REM so med tistimi bendi, kjer je težko izbrati primeren komad. Skoraj tridesetletna zgodovina in 14 albumov na meji med alternativno in pop glasbo pomenijo, da ne izbiramo le med skladbami, temveč popolnoma različnimi stili glasbe - od country začetkov do elektronskih poizkusov in trdih rockerskih pomislekov. Leave je po mojem mnenju s svojimi sedmimi minutami dovolj zahteven, da ga uvrstim na lestvico. Kljub vsemu poskušam vsaj približno izbrati stvari, ki niso vsak dan na radiu.

69. Frank Black - Los Angeles

Pixies so razpadli in Frank Black je nadaljeval s solo kariero, v kateri je ustvaril le malo stvari, ki bi me pritegnile. Los Angeles pri tem izstopa - akustični tihi začetek in konec dopolnjuje brezkompromisna sredina komada, ki prestopa klasične omejitve rockerske strukture skladb. Če dodamo še nerazumljiva besedila in hrupne kitare, se nam zdi, da skoraj poslušamo Pixies.

68. Psychedelic Furs - Highwire Days

Najbolj znan komad Psychedelic Furs je sicer Pretty in Pink, vendar je Highwire Days lepši primer dobre glasbe, ki je lahko nastala v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Združitev ritem mašine in sintetizatorjev s klasičnimi rockovskimi elementi in intelektualnim pristopom h glasbi pomeni, da poslušamo pop glasbo z mračnimi podtoni. Religiozne motive dopolnjuje mantra "Get smart get Scared". Ah, osemdeseta.

67. Ramones - Havana Affair

Kratki, minimalistični, hitri in energetični. Ramones so s svojimi 2-minutnimi himnami iz podzemlja navdihnili generacije mladih glasbenikov, ki so spoznali, da igranje v bendu ne zahteva nadčloveškega znanja in tehnike. Dovolj je, da imaš dobre zamisli in dušo. Mimogrede - Ramones so še en lep primer benda, ki priča o tem, da soglasje med člani ni nujen predpogoj za uspeh.

66. The Strokes - Reptilia

The Strokes morda niso bili drugi prihod odrešenika, so pa ustvarili kar nekaj dobre glasbe. Reptilia je odličen primer tega, kako je rock'n'roll kljub svojim intrinzičnim omejitvam uspel ustvariti nekaj novega. Inovativna struktura skladb brez klasičnega ponavljanja vzorcev, zanesljiva in preprosta ritem sekcija, dramatičen vokal ter vrhunske kitare so Strokes po pravici postavili med najboljše rockovske izdelke zadnjega desetletja.

65. Beastie Boys - Sabotage

Ob prihodu komada Sabotage ste morali biti zraven. Še danes sveža kombinacija rapa, hard corea in klasičnega rocka je bila vrhunec kariere Beastie Boys. Kitarski in basovski rifi s prepoznavnim ritmom so dopolnili glasbeni video, ki ga je režiral Spike Jonze, ter se zasluženo uvrstili v zgodovino glasbe.

64. Black Flag - Gimmie Gimmie Gimmie

Black Flag s Henryjem Rollinsom na čelu so na novo določili meje hard core glasbe. Gimmie Gimmie Gimmie je morda najbolj dostopna skladba in si kot taka prislužila uvrstitev na ta seznam. Naj vas resnično garažni zvok ne zavede - Black Flag so resnično punkersko držo po potrebi združili z drugimi vplivi in s tem odprli pot številnim drugim, ki niso želeli slediti le eni sami estetiki.

63. Fugazi - Merchandise

Fugazi so odličen primer, kaj lahko nastane, če ljudje ohranijo svoja obstoječa prepričanja in poiščejo nov ustvarjalen način za njihovo izražanje. Iz hard core brezna Minor Threat so vstali Fugazi in ustvarili umetniško glasbo, ki združuje tako energijo hard corea kot tudi elemente bolj umetniških in naprednih vzorcev. Merchandise je odličen primer s plošče Repeater, ki ostaja ena najboljših alternativnih plošč tudi skoraj dvajset let po svojem nastanku.

62. Talking Heads - This Must Be the Place (Naive Melody)

Talking Heads so nesmrtni in njihovi albumi bi bili nekaj, kar bi nesel na pregovorni puščavski otok. Naivna melodija pomeni, da bas in kitara skozi celoten komad ponavljata enak vzorec in številni glasbeniki sploh ne bi želeli igrati tega. Toda komad je kljub svojemu ponavljanju razgiban, živahen in ravno dovolj otožen.

61. Manu Chao - Mr. Bobby (Live)

Verjetno edini komad v živo na seznamu. Manu Chao mi je bil sicer všeč že s svojimi albumi, toda njegova živa predstava presega vse, kar lahko ponudi na studijskih albumih. Nežno, zasanjano glasbo nadomestijo energične izvedbe, ki včasih le okvirno temeljijo na studijskih posnetkih. Mr. Bobby je s svojim divjanjem v zadnji tretjini komada odličen primer tega in prava poslastica z vrhunskega živega albuma.

60. Mudhoney - Good Enough 

Grunge niso bili le Nirvana, Pearl Jam in drugi zvezdniki z MTV-ja. Na severu ZDA so v Seattlu ustvarjali tudi Mudhoney, ki so se bolj zanašali na bluesovske prijeme, punk rock in garažno etiko. Good Enough je med najbolj pop komadi in kot tak morda slaba vstopnica v blatni svet Mudhoney, vendar dovolj privlačen, da morda koga usmeri v garažo, kjer se je pisala zgodovina Grungea.

59. The Beatles - I Am the Walrus

Pri Beatlih je le težko izbrati komad. Občutek imaš, namreč, da bi jih moral izbrati vsaj 50. Kljub temu sem se odločil za skladbo, ki zmeša resnično življenje, z drogami obarvane vizije, Alico v čudežni deželi in Kralja Leara. I Am the Walrus je dokaz, da so bili Beatli več kot le geniji popa, temveč vrhunski umetniki.

58. The Smiths - Panic

Zažgite disko in obesite DJ-ja. Pop skladba o tem, kako pop glasba ne pove nič. Slastna ironija je morda nekaj najboljšega, kar je (nepotrjeno) nastalo iz nesreče v Černobilu.

57. Jon Spencer Blues Explosion - Bellbottoms

Punk blues. Poslušalcu so lahko bodisi všeč ali ne. Vmesne poti ni.

56. The Decemberists - The Rake's Song

The Decemberists združujejo rock in pripovedna besedila z etno inštrumenti. The Rake's Song je lep vstop v njihov svet, ki je lahko za nevajenega poslušalca kar malo naporen.



Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 - 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (55-41) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (26-11)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1)

ponedeljek, december 21, 2009

100 pesmi, ki jih morate slišati (85 - 71)

85. Phoenix - Lisztomania

Pozitivna energija definira skladbo francoskih Phoenix, ki si je ime skladbe sposodila pri skladatelju. Kombinacija dinamičnega ritma s klaviaturami, ki se nežno sprehajajo iz ozadja v ospredje inštrumentov, ustvarja odlično zvočno kuliso za melodično predstavo vokalista.

84. Iggy and the Stooges - Search and Destroy

Ljubezen sredi streljanja je kar dober opis komada. Vrhunska garažna melodika se spaja z Iggyjem Popom, enim najbolj divjih pevcev v zgodovini rock'n'rolla. Če pomislimo, da je bil komad ustvarjen na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja je dosežek še toliko večji, saj so Stooges napajali cele generacije bendov, od Sex Pistols do Sonic Youth.

83. Interpol - Obstacle I

Newyorški Interpol so se svojima prvima ploščama hitro uvrstili med moje najljubše bende. Melodična in kljub temu mračnjaška glasba, ki jo dopolnjuje vokal, ki nemalo spominja na pokojnega Iana Curtisa, pride v komadu Obstacle I lepo do izraza. Privlačno razvlečena druga polovica komada s falzetom doda še en, izredno pomemben element dinamike.

82. Pink Floyd - One of These Days

Naj najprej pojasnim nekaj - Pink Floyd mi nikakor niso pri srcu. Kljub temu pa je imel hipnotični One of These Days vedno posebno mesto v mojem srcu. Ponavljajoča se tema, ki jo hrupno dopolnjujejo bobni, kitara in klaviature, mi zveni dovolj mračno in grozljivo, da sem komad pripravljen uvrstiti na to lestvico.

81. The Clash - Guns of Brixton

Če so Sex Pistols zapustili borno dediščino, so The Clash v svojem obstoju prestopili omejitve punka in se poigravali s skajem, reggaejem in drugimi vplivi. Guns of Brixton je en lepših primerov njihovega pop občutka, ki pa ni nikdar prevzel njihove politične angažiranosti in punk etike.


80. Mano Negra - Mala Vida

Cirkusantska fuzija punka, rocka in etno vplivov je ustvarila kultne Mano Negra. Mala Vida je vrhunski primer njihove energije in predanosti zabavi, saj združuje tako hitre, punkovske ritme in svetovne vplive.

79. Hole - Violet

Courtney Love nikdar ni imela talenta in navdiha svojega bolj znanega moža. Toda to še ne pomeni, da ni ustvarila nekaj zavidljivih stvari, med katerimi je na prvem mestu Violet. Tipičen primer grunge estetike s prehodi iz tihih in nežnih delov v glasne in kaotične refrene, kjer Courtney Love pokaže, da je iz knjige svojega moža vzela vsaj nekaj odstavkov, če že ne celih poglavij.


78. The Specials - Message to You Rudy

Ska se mi nikdar ni zdel zvrst glasbe, ki bi lahko predstavljala celotno glasbeno dieto. Toda to ne pomeni, da včasih preprosto ni boljšega, kot naviti glasnost do konca in poslušati klasičen in tradicionalen ska, kot so The Specials in njihov Message to You Rudy, o katerem ni treba povedati drugega, kot da je tipičen ska komad.

77. Motörhead - Ace of Spades

Metalske glasbe nikdar nisem pretirano maral, zaradi česar je še dobro, da Motörhead sami nikdar niso marali te oznake in se raje odločili za rock'n'roll. Ace of Spades v malo manj kot treh minutah pove vse, kar mora, na način, ki je še najbolj podoben čistemu izvlečku rockerske energije. Metalsko navite kitare in drveč ritem je vse kar potrebuješ, ko se voziš po avtocesti.

76. Bloc Party - Song for Clay (Disappear Here)

Prvi album Bloc Party je zakon, drugi pa že nekoliko manj, čeprav se začne ravno s tem komadom. Če se kdo sprašuje, za kaj gre - Clay je nihilistični junak knjige Manj kot nič (Less Than Zero) ameriškega pisatelja Breta Eastona Ellisa, bolj znanega po romanu Ameriški psiho. Začetni falzeto je morda celo malo tečen, vendar se Bloc Party po prvi minuti oddolžijo z vrhunskim komadom, ki nezadržno oddrvi po avtocestah Los Angelesa. Mimogrede, motiv Disappear Here je napis z jumbo plakata v knjigi.

75. The Pixies - Debaser

The Pixies imajo na tem seznamu dve mesti. Band, ki je k popu navdihnil Kurta Cobaina in na kolena poslal mogočne Radiohead, je imel več vpliva kot komercialnega uspeha. Debaser je svoj navdih dobil v filmu Andaluzijski pes in mogočno predstavi vse najboljše plati Pixies - melodične in občasno hrupne kitare, prehode med tihimi in glasnimi deli ter zavidljiv posluh za pop estetiko.

74. Mission of Burma - That's When I Reach for My Revolver

Naslov komada prihaja iz znanega (napačnega) citata, (napačno) pripisanega Goeringu, ki se v celoti glasi: "Ko slišim govora o kulturi, sežem po svojem revolverju." Gre za vrhunski primer melodičnega in zrelega punka, ki poskuša presegati omejitve žanra z naprednimi zaporedji akordov, bolj razgibano strukturo skladb in bolj umirjenim vokalom.

73. The Police - So Lonely

Glede tega, da so The Police v samem bistvu pop band ni nobenega dvoma, toda to še ne pomeni, da so brez vsebine. Njihova ritmična naprednost, ki se napaja iz reggaeja ter energija, ki prihaja iz punka, je ustvarila nekaj nepozabnih skladb. So Lonely ni ravno Roxanne ali zdrgnjeni Every Breath You Take, vendar zveni sveže, udarno in prepričljivo.

72. Jay Z - Encore

Kot metal mi tudi rap nikdar ni ravno prirasel k srcu, vendar to ne pomeni, da ne obstaja nekaj stvaritev, za katere lahko mirne duše priznam, da so delo genija. The Black Album Jay-Z-ja je v stalni rotaciji v moji glasbeni zbirki, Encore se sliši kot nekakšen ostanek iz sedemdesetih in z nežnim klavirjem predstavlja odlično podlogo za Jay-Z-jevo rapanje.

71. Les Negresses Vertes - C'est pas la mer a boire

Komad zelenih črnk o tem, da morja ne gre piti, prihaja z njihovega albuma Mlah, izredno priljubljenega etno uspeha. Gre za enega bolj mirnih komadov, ki pa odlično združuje francosko harmoniko z afriškimi bobni. Okusna mešanica, če le niste popoln nasprotnik vsega, kar diši po etno glasbi.



Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


petek, december 18, 2009

100 pesmi, ki jih morate slišati (100 - 85)

Že dlje sem razmišljal o tem, da bi na blogu spet pognal eno daljšo serijo zapisov okoli ene osnovne tematike. Glede na to, da sem obdelal medije in elektronsko pošto, sem se sedaj odločil, da napišem še nekaj o glasbi. Osnovna ideja je torej, da na kratko predstavim 100 skladb, ki jih je po mojem mnenju treba slišati.

Par omejitev odgovornosti, preden začnem. O okusu se ne splača prepirati in izbira skladb je popolnoma stvar trenutnega navdiha. Če bi zapise pisal dva meseca kasneje, bi se seznam skoraj zagotovo razlikoval, razen seveda par komadov. Poleg tega v osnovi ne gre za lestvico - dejstvo je sicer, da bom na koncu vključil nekatere skladbe, o katerih razmišljam že zelo dolgo, vendar to ne pomeni, da so tiste na začetku seznama kaj slabše. Za njih sem moral preprosto malo pobrskati po spominu in sem torej nad njimi morda celo bolj navdušen. Go figure.

Še zadnja stvar - pisati o glasbi je nehvaležno delo. Oziroma, naj uporabim kar citat: "Writing about music is like dancing about architecture - it's a really stupid thing to want to do." Zato priporočam vsakomur, naj posluša prijazno pripet seznam skladb in sam oceni.

100. Hüsker Dü - New Day Rising


Hüsker Dü so bili en najbolj vplivnih alternativnih skupin in so sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja punk rock postavili v bolj umetniški in konceptualno dodelan kontekst. New Day Rising je zanimiv primer zaradi svojega neumornega tempa in stalne mantre, ki se počasi prelevi v agresivno kričanje. Ah, če bi se tako začel vsak album ...

99. Jane's Addiction - Stop!


Jane's Addiction so lep primer tega, kako prijateljstvo v rock skupini ni nujen predpogoj za vrhunsko glasbo. Stop!, še en uvodni komad, nas popelje od hitrega rockerskega uvoda do zasanjanih heroinskih sanj. Vse skupaj dopolnjuje Farrellov hipnotični vokal, končni rezultat pa je en najbolj priljubljenih komadov enega uspešnejših alternativnih bendov.

98. Tricky - Black Steel


Bristolski triphoper je s ploščo Maxinquaye požel velik uspeh. Izbrani Black Steel temelji na komadu ameriških reperjev Public Enemy. Drveč ritem, električna kitara ter okusni efekti odlično dopolnjujejo nežni glas Martine Topley-Bird. Odlična kombinacija za vse, ki smo sicer bolj na rockerski strani, vendar radi včasih prisluhnemo nečemu tudi z druge strani ograje.

97. Deerhunter - Never Stops

Melanholičen in zasanjan Never Stops se uspešno sprehaja med popom in punkom, obenem pa s kancem hrupne psihadelije kaže, da alternativni vplivi zadnjih dvajsetih let še ne bodo tako zlepa pozabljeni. Album Microcastle, na katerem se nahaja ta skladba je namreč izšel leta 2008.

96. Velvet Underground - Venus in Furs

Ljubljenci kralja pop arta, Andyja Warhola, Velvet Underground so več kot le skupina, temveč dobesedno pojem. Težko boste našli resen seznam najboljših rock albumov, ki jih ne vključuje. Venus in Furs je čudaški, počasen komad, ki se premika kot po blatu. Toda hej, ravno ta psihedelični pristop deluje. Mimogrede - Lou Reed uporablja posebno kitaro, imenovano "ostrich guitar", zaradi česar je zvok tako zanimiv.

95. Sex Pistols - Anarchy in the UK


Pri izbiri tega komada ni razloga, da bi se pretvarjal. Kot zvest poslušalec Sex Pistolsov se dobro zavedam, da imamo oboževalci v bedni zapuščini angleških punkerjev, ki vsebuje le en uradni album, vsak svojega favorita, ki ni njihov največji hit. Toda Anarchy in the UK je preprosto potrebno slišati - kratek, glasen in udaren tudi po več kot tridesetih letih. What a fucking rotter.

94. Nick Cave - The Mercy Seat

Nick Cave je pripovedovalec zgodb in The Mercy Seat ga najde v najboljši formi. Skladba traja več kot sedem minut in pri tem spremljamo zadnje trenutke človeka, obsojenega na smrt na električnem stolu. Hja, Nick Cave je vedno oboževal temačne tematike. Caveov značilni vokal podpira zvočni zid kitar, bobnov, godal in klaviatur, ki odlično podpre zgodbo, v kateri se prepletajo krščanske tematike s sodobno željo po maščevanju.

93. Misfits - Die, Die My Darling

Pri mračnih horor punkerjih Misfits nikoli ne veš, ali naj jih jemlješ resno ali ne. Podobno tudi pri tem komadu nekako nihaš med tem, ali bi se zgražal ali pa le nasmehnil. Kakorkoli že, nizkoproračunska garažna produkcija ne odvzame melodičnosti in simpatičnosti komada, ki ga izvaja en najbolj legendarnih punk bendov vseh časov.

92. The Cure - Just Like Heaven

Velik korak stran od garažnih punkerjev čakajo britanski The Cure. Just Like Heaven ostaja moj najljubši komad benda, ki je sicer ustvaril obsežno diskografijo všečnih hitov ter v pop osemdesetih vnesel še preveč potrebno noto inteligence in resnosti.

91. The Hold Steady - Constructive Summer

Žagajoča kitara in klaviature odprejo ta pozitiven komad. The Hold Steady poslušalcu ne dajo dihati, Constructive Summer pa je prava oda trdemu in resnemu rock'n'rollu, ki mu pravo svežino vdihne pridih punka. In komad, ki omeni Joeja Strummerja je ziher kul, kajne?

90. Blondie - Hanging on the Telephone

Blondie dokazujejo, da je pop glasba kul. Tudi najbolj zakrknjen pripadnik alternativne glasbe mora priznati, da so Deborah Harry in njena druščina nekaj najbolj simpatičnega, kar se je kdajkoli rodilo v umazanem New Yorku. Pop in punk se v Hanging on the Telephone lahkotno prepletata in ustvarjata eno najbolj popolnih pop skladb, ki pa vseeno ne varčuje z ostro energijo in žaganjem.

89. Julian Plenti - Games for Days


Skočimo v bližnjo sedanjost. Julian Plenti je sicer Paul Banks, frontman newyorških Interpol. Games for Days je simpatična mešanica elektronskih vplivov in njegove rockovske prtljage, ki Paulu/Julianu pusti nekoliko več prostora za čustva in izražanje svoje glasbene vizije.

88. Blue Öyster Cult - (Don't Fear) The Reaper

Kitarski rif z začetka komada, ki se pojavlja skozi celotno pesem vsaj po mojem sodi med najbolj dramatične in melodične trenutke rocka. Kljub kitarski solaži na sredi pesmi, ki morda ni najprimernejša za nepotrpežljive poslušalce, je to klasika rock'n rolla, ki je ne sme spustiti noben resen poslušalec glasbe.

87. Buzzcocks - Ever Fallen in Love (With Someone You Shouldn't've)

Ena najboljših in posledično najbolj znanih pop punk skladb vseh časov. To je vse.

86. The Offspring - Self-Esteem


Kalifornijski punk je močno zaznamoval drugo polovico devetdesetih let prejšnjega stoletja. The Offspring so bili na čelu gibanja, komad Self Esteem pa je ravno dovolj netipičen za celotno sceno, da je izredno poslušljiv še danes. Mimogrede, kljub temu, da je bil komad izredno priljubljen po vsem svetu, ga Japonci baje niso marali. Le zakaj?






Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi
100 skladb, ki ji morate slišati (85-71)
100 pesmi, ki jih morate slišati (70 - 56)

100 pesmi, ki jih morate slišati (55-41)  
100 pesmi, ki jih morate slišati (40-26) 
100 pesmi, ki jih morate slišati (26-11)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1) 

četrtek, december 17, 2009

Nekaj novosti o Kindlu in iz sveta e-knjig

Od recenzije Kindla je minilo že nekaj časa in v tem času se je zgodilo kar nekaj stvari. Najprej na hitro o novostih iz sveta Kindla.

1. Posodobitev programske opreme


Kindle je kaj hitro po mednarodni različici predstavil še programsko posodobitev. Ta prinaša možnost obračanja zaslona, možnost neposrednega nalaganja PDF-jev ter daljšo življenjsko dobo baterijo. Zadnja novost je res kul - z enim polnjenjem sem prebral tri knjige in pol (seveda ob izključeni brezžični povezavi).

 Glede PDF-jev, o katerih dobivam veliko vprašanj, je stvar taka, da ravno nekega navdušenja ne morem pokazati. Problem je v tem, da Kindle pač pokaže eno stran PDF-ja kot eno stran in če dokument ni formatiran za tak način prikaza, pisava postane premajhna. Seveda pa pisave ne moreš povečati kot pri običajnih Kindlovih knjigah.

Obračanje zaslona je bolj pogojno koristno. Osebno ga še nisem kaj dosti uporabljal.

Vir fotografije: adafruit

2. Kindle for iPod sedaj tudi za Slovenijo

Ta možnost je kul, če imate iPhonea ali iPod Toucha. Aplikacija je brezplačna in vam omogoča kupovanje knjig kot če bi imeli pravi Kindle. Še posebej kul je možnost Whispersync, ki ti sinhronizira knjige med seboj. Torej - berše knjigo na Kindlu in moraš nekam ven. Namesto, da bi s sabo vlačil celo knjigo vzameš iPoda (v mojem primeru), ga sinhroniziraš in nato bereš od tam, kjer si zaključil. Nato prideš domov in nadaljuješ na e-knjigi.


3. Kindle for PC

Kindle for PC je koristen, če želiš kuppovati e-knjige in si jih pripravljen brati na osebnem računalniku. Sama aplikacija je precejšnje razočaranje. Z njo lahko bereš knjige in to je to. Trenutno ni niti možnosti dodajanja opomb in oznak. Kamorkoli klikneš, te vrže na spletno stran in moraš potem naprej delati tam. iTunes za Kindle to pač še ni. No, upajmo, da se bo zadeva izboljšala. Ima pa prav tako podporo za Whispersync in torej omogoča sinhronizacijo.

4. Seznami želja sedaj podpirajo Kindle

Na Amazonove sezname želja (Wishlist) lahko sedaj pošiljate tudi knjige Kindle, kar je precej logično in predvsem čudno, da se je pojavilo šele v zadnjem času.


Dogajanje na področju e-knjig


V zadnjih nekaj tednih je okoli e-knjig nastala cela panika, še posebej med založniki. Dogajanje skoraj natančno posnema dogajanje na drugih področjih vsebin, kot so glasba, filmi in mediji. Temeljni vzrok je pri vseh precej podoben - izgubljanje nadzora nad dogajanjem.


Pa začnimo pri najbolj očitnem paničnem koraku. Založbi Simon & Schuster ter Hachette Book Group sta najavili, da bosta prenehali z istočasnim izdajanjem knjig s trdimi platnicami in elektronskimi izdajami. Torej, najprej bo izšla knjiga v trdi vezavi, nato pa bo treba štiri mesece počakati na elektronsko različico.

Razlog za to je preprost - zakaj bi založnik zaslužil samo 10 USD, kolikor je osnovna cena e-knjig na Amazonu, če lahko bralce operejo za 25 USD. Po lastnih besedah ne želijo razvrednotiti vsega svojega dela in dela celotne panoge. Ob tem lahko rečem samo "Bravo!". Uporabniki elektronskih knjig smo jih kupili z razlogom, da nam ne bo več treba kupovati papirnatih. Torej resnično komaj čakamo, da bomo plačevali več za izdelek, ki ga ne želimo. Ob tem je 10 USD čudovita ocena za izdelek, pri katerem nimaš nikakršnih stroškov s papirjem, tiskom, prevozom in distribucijo.

Knjižni založniki ob tem sledijo glasbeni industriji - preprosto so pozabili kaj prodajajo. Kot je glasbena industrija prepričana, da njihov posel niso srebrni ploščki, tako založniki pozabljajo, da ne prodajajo kupčkov papirja med dvema kosoma lepenke. Dolgoročno bodo s takimi poskusi preprosto povečali stopnjo piratstva, povzročili nejevoljo med zvestimi kupci ter nenazadnje izgubili prihodke - človek, ki je pripravljen zapraviti 10 USD za neko knjigo, jih lahko uporabi za katerokoli knjigo.

Pravice za stare knjige in ekskluzivne pogodbe


E-knjige so zanimivo založnike usekale še nekje drugje. Za stare knjige, za katere so bile pogodbe podpisane pred več kot 15 leti nimajo pravic za izdajo e-knjig. To pomeni, da lastnik pravic za objavo Catch-22 Josepha Hellerja ne more izdati e-knjige. Sliši se zelo nevarno za založnike in tudi je. Random House je agentom že veselo poslal pismo, v katerem jih je obvestil, da so vse pravice za e-knjige njihove, čeprav v pogodbah pred letom 1994 niso eksplicitno navedene. Seveda se avtorji ne strinjajo.

Drug zanimiv trend pa je nakazal Stephen Covey, izredno uspešen pisec knjig za samopomoč. Mimogrede, bil sem na njegovi predstavitvi na nekem dogodku v Ameriki in kljub new-age pop psihologiji je imel par kar dobrih zamisli. No, Covey je z Amazonom podpisal ekskluzivno pogodbo za izdajanje e-knjig. Založnikom so se verjetno kar malo zatresle hlače. Covey si je izboril 50 odstotkov prihodkov od prodaje, kar je baje vrhunsko, saj so običajno okoli 25 odstotkov.

Sicer na nek način nisem ravno pristaš takega pristopa, saj omejuje vsebino na točno določeno napravo, vendar po drugi strani pomeni pomembno grožnjo založnikom. Avtorji se bodo vedno bolj pogosto spraševali, ali potrebujejo založnika, če lahko pogodbo podpišejo sami in ob tem pobašejo več denarja. S čedalje večjo razširjenostjo elektronskih knjig bo to vsekakor postal pomemben trg.

Kindlova vrednost

Za zaključek še par besed o tem, zakaj Kindle dejansko do neke mere je revolucija in zakaj je dober nakup. Tudi če ne upoštevamo udobja in nekoliko cenejših knjig, je tu pravo bogastvo knjig v javni domeni. Že Amazon jih nudi kar precej, lahko pa se obrnete tudi na storitev Feedbooks, ki nudi lepo zbrane in kategorizirane brezplačne knjige, ki si jih prenesete na svoj bralnik (ne samo Kindle). Tako imate Henryja Jamesa, Jane Austen, F. Scotta Fitzgeralda, Thoreauja in malo morje drugih.Vse to so knjige,ki bi vas prišle vsaj nekaj evrov, tu pa so na voljo povsem brezplačno.

Poleg tega tudi Amazon nudi nekaj zanimivih zadev, ki niso le stvari v javni domeni. Ravno ta teden je MIT Press štiri knjige ponudil brezplačno. Knjiga za katero bi drugače odšteli 14 USD je sedaj na voljo čisto brezplačno.

Upam si trditi, da je prihodnost knjig svetla. Če le založniki ne bodo besno vztrajali pri izsiljevanju kupcev.


Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi

torek, december 15, 2009

Povratno iskanje slik

TinEye je genialna spletna storitev, s katero lahko povratno iščete sorodne slike. Recimo, da na spletu najdete sliko, za katero se vam zdi, da ste jo že nekje videli. Preprosto naložite sliko ali vnesete povezavo do nje in TinEye poišče druge primere te slike na spletu. Še posebej koristno je, če je slika spremenjena ali odrezana, saj lahko poiščete celo sliko.

Še primer. Na spletu je včeraj zakrožil spodnji motivacijski poster:



Če v TinEye vneste povezavo (http://i.imgur.com/iYQbq.jpg), vam poišče slike, iz katerih je bil vzet motiv za zgornji poster. Cela slika je na voljo tukaj, pred klikom pa samo opozorilo glede primernosti. Sicer fotografija ne vsebuje golote, vseeno pa v službi previdno, ker nikoli ne veš, kdo ti gleda čez hrbet in kaj si misli o rdečem usnju.

Storitev je odlična tudi za iskanje večjih formatov slike, ki vam je všeč, saj lahko rezultate razporedite po velikosti.

TinEye poleg spletne storitve nudi razširitev za Firefox in Internet Explorer, uporabniki ostalih aplikacij pa se lahko zatečete k aktivnemu zaznamki (bookmarklet).

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


petek, december 11, 2009

Enoten poslovni model za medije ne obstaja

Obup. Mislil sem, da sedaj nekaj časa ne bom pisal o medijih in njihovih dogodivščinah v spletnem svetu, vendar preprosto ne morem mimo akrobacij, ki jih izvajajo v zadnjem času.


Najprej je seveda potrebno izpostaviti grožnje medijskega mogotca Ruperta Murdocha, da bo na vseh svojih straneh postavil plačljive zidove. Načrta zaenkrat še ni uresničil, je pa vmes začel precej divje udrihati po Google News in ostalih agregatorjih novic ter jih poimenoval paraziti, vampirji in kleptomani. Da se razumemo, te strani ne kradejo vsebine v celoti, temveč preprosto objavijo naslov, dva stavka in povezavo na poln članek. Resnična težava je, da določenih virov ne izpostavljajo, temveč jih vse izpostavljajo enako. Kar seveda velikim ni všeč, saj lahko uporabniki isto novico preberejo na več sto novičarskih straneh.

Osebno nisem nikdar razumel obsesije medijev z agregatorji in škodljivostjo povezav od zunaj. Osebno sem vedno navdušen, kadar se kdo odloči, da objavi povezavo na moj blog. Je Drugi svet parazit, ker se občasno odloči, da me vključi med svoje članke? Nikakor ne. Njihova povezava pomeni več obiska na moj blog, kar je lahko le dobro. Nikakor to ne pomeni, da sem na njih jezen, ker se je določen del njihovih bralcev odločil, da ne obišče mojega bloga.


Cestnine na spletu

Druga pogosta tematika o kateri se veliko piše so mikrotransakcije, naročnine in drugi modeli, ki naj bi podpirali medije v prihodnosti. V tem vidim osnovno težavo, s katero se mediji danes srečujejo - iskanje enotnega poslovnega modela, ki bi omogočil vsem medijem, da nadaljujejo s trenutnim stanjem. V preteklosti so bile stvari precej preproste, saj je monopol nad distribucijo pomenil, da je resnično deloval le en poslovni model. Menim, da je s tem konec. Izkazalo se je, da oglaševanje ne bo nikdar nadomestilo izpada prihodkov tiskanih izdaj, vendar sem obenem prepričan, da mitnice, mikrotransakcije in naročnine pri tem prav tako ne bodo uspešne.

Razlogov za to je več, vendar bi se osredotočil na samo nekaj ključnih. Prvi je vsekakor ta, da niti en od predlaganih sistemov ne predstavlja preprosto izvedljivega načina obračunavanja. Dnevne prepustnice predvidevajo, da nekdo tako ceni vsebino določenega medija, da bo na določen dan kupil naročnino za dostop do vsebin in jih ne bo iskal drugje. Mikrotransakcije so obupno neprijazne do uporabnikov, saj jih počasi obirajo na način, ki je uporabnikom izredno zoprn. Poleg tega bi mikrotransakcije negativno vplivale tudi na kakovost novinarstva - če računaš po novici, lahko pričakuješ, da bo velik odstotek vsebin podoben naslovnici 24ur.com. Veliko "iznakaženih mod" in "ujetih pri seksu" in nekoliko manj o lahkoti v Darfurju.

Govori se tudi o naročninah na medijske pakete. Recimo, da kupiš naročnino za vsebine določene medijske hiše. Toda katerikoli od pristopov bi bil pogojno učinkovit le pod pogojem, da se vsi mediji dogovorijo za sodelovanje. V nasprotnem primeru bodo uporabnike prisilili, da razmišljajo in seštevajo evre in cente ter ocenjujejo svojo plačilno sposobnost za dostop do vsebin. Obup.

Vse to pa me pripelje do zadnjega in najpomembnejšega dejavnika, zakaj menim, da bo uporabnikom le težko zaračunati vsebine na spletu - uporabniki jih ne želijo plačati. Mediji so prepričani, da se jim ni mogoče odpovedati. Vendar se ob tem vedno spomnim na fantastičen poizkus, ki ga je izvedel Dan Ariely med univerzitetnimi študenti. V menzi je postavil mizo, kjer so lahko študentje kupili čokolado Lindt za 16 centov ali pa ceneno čokolado za 1 cent. Večina se jih je odločila za Lindtovo. Naslednji dan so spustili ceno obeh čokolad za en cent. Večina se je kar naenkrat odločila za ceneno čokolado, ki je bila sedaj zastonj, čeprav je razlika v ceni ostala enaka. dokler bo obstajalo le majhno število brezplačnih virov novic, smo lahko prepričani, da bodo ljudje izbrali brezplačno različico ali pa nekaj popolnoma drugega. Skoraj popolnoma brez skrbi vam lahko zagotovim, da je na YouTubu vsaj en video smešne mačke, ki ga še niste videli.


Osamljenost brez medijev

Sem pa v zadnjem času opazil še en zanimiv argument medijev, ki poudarja, da blogerji brez prisotnosti medijev ne bi mogli ustvarjati lastnih blogov. Torej smo kot siamski dvojčki združeni nekje pri kolku. Toda ta argument ne upošteva preprostega dejstva, da je trenutni način zbiranja novic tako strašno neučinkovit, da nikakor ne zagotavlja dolgoročnega preživetja medijev.

Vzemimo primer tiskovne konference nekega vladnega organa. Na njej se zbere bataljon novinarjev. RTV Slo, Pop TV, Info TV, Kanal A, Delo, Dnevnik, Večer, Finance in številni drugi. Recimo 30 ljudi, ki presedijo tiskovno konferenco, zastavijo kakšno vprašanje in se odpravijo za svoje računalnike ter napišejo bolj ali manj identično novico ali ustvarijo enak prispevek, ki na koncu traja morda 30 sekund. Za večino novic je to standardna procedura. Pomembnejše novice sicer morda dodajo še komentar urednika ali pa izjavo nasprotne stranke, toda v osnovi je to to. 30 ljudi je torej ustvarjalo informacijo, ki bi jo lahko ustvaril en sam človek. V času analogne distribucije je bil ta koncept učinkovit, v času digitalne pa postane preprosto nevzdržen. Čisto preveč podvajanja prizadevanj.

Za blogerje in druge ustvarjalce vsebin je dovolj, da en od teh medijev ustvari osnovno informacijo za komentiranje in razglabljanje. Tisti, ki bo našel način, da živi od teh informacij bo zmagovalec. Ob tem bi rad izpostavil, da ne zagovarjam medijske monokulture, toda obenem ne moremo mimo dejstva, da so mediji na spletu podvrženi zakonom omreženih trgov, kar v osnovi pomeni, da vrednost narašča s številom uporabnikov, kot je to primer pri tehnologiji faksov ali elektronske pošte. Mediji, ki se bodo zaprli pred iskalniki in postavili plačljive zidove, se izpostavijo nevarnosti, da postanejo nepomembni.

Pod črto hočem povedati to, da intrinzična vrednost vsebin in informacij pada, oziroma izginja skupaj z izumiranjem analognih načinov distribucije. Mediji morajo svoje iskanje osredotočiti na področja "redkosti", torej tistih stvari, ki jih ne more ponuditi nihče drug. Seveda pa bi ob tem še enkrat poudaril, da krepko dvomim, da obstaja en sam pristop, ki bo omogočil preživetje vsem, zaradi česar ne želim dajati posebej konkretnih predlogov.

TL;DR: Mediji menijo, da so agregatorji tatovi in iščejo enoten poslovni model za preživetje. Mikrotransakcije in drugi pristopi zaračunavanja vsebin ne bodo delovali, ker veliko zahtevajo od uporabnikov, ki ne želijo plačati. Mediji preveč pomena pripisujejo svoji zmožnosti zbiranja vsebin, ki je presneto neučinkovit.

Malo dodatnega branja, če vas tematika zanima:

Journalism 2009: Desperate Metaphors, Desperate Revenue Models, And The Desperate Need For Better Journalism
Publisher Lays Out Plan to Save Newspapers
Axel Springer Wants Newspaper-Google Paid Content Partnership

sreda, december 02, 2009

Bogati podpisi v spletni pošti

Ena stvari, ki jih spletna pošta ne dela najbolje so podpisi, še posebej klavrn pa se mi pri tem zdi Gmail. Uporabniki namiznih odjemalcev pogosto uporabljajo bogate podpise s slikami, povezavami in drugimi informacijami, na spletni pošti pa tega ni toliko.

Prejšnji teden sem odkril Wisestamp, krasno razširitev za Firefox, ki nudi res veliko. Od integracije z vsemi večjimi spletnimi poštami (Gmail, Yahoo! Mail in Hotmail) do resnično veliko možnosti prilagoditve. Samo nekaj glavnih stvari, ki bi jih izpostavil:

  • Izbirate lahko med osebnim in poslovnim podpisom. Izredno koristno. 
  • Podpis lahko zelo lepo uredite v bogatem besedilu ali HTML-ju
  • Vnaprej pripravljena je podpora za malo morje spletnih storitev, ki jih lahko promovirate v svojem podpisu - Twitter, Facebook, Blogger, Flickr, ... Vsaka storitev se lepo prikaže kot ikona, ki uporabnika popelje na vaš družabni profil. 
  • Prav tako je vnaprej pripravljena podpora za prikaz povezav na storitve takojšnjega sporočanja (Gtalk, Skype, Windows Live Messenger, ...)
  • Integrirate lahko celo RSS, kar pomeni, da se v sporočilu vedno prikaže povezava na, recimo, zadnji zapis na vašem blogu.
Ko torej ustvarite novo sporočilo ali nekomu odgovarjate se podpis samodejno vnese v sporočilo. Po mojem mnenju gre za odlično orodje za vse, ki uporabljajo spletno pošto, še posebej pa za podjetja, ki lahko podpise izkoristijo za svojo promocijo ali promocijo svojih izdelkov. Primer, ki sem ga na hitro pripravil zase:


In če nimate pojma, kako bi oblikovali svoj podpis, vam je na voljo celo galerija možnih rešitev. Pod črto si upam trditi, da gre za eno bolj koristnih razširitev za Firefox, na katero sem naletel v zadnjem času.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.



Povezani zapisi

Boljša uporaba Gmaila - 1. del
Boljša uporaba Gmaila - 2. del 
15 pravil elektronske pošte
Učinkoviti naslovi elektronske pošte

torek, november 17, 2009

Skeptiki nam delajo škodo

Skeptiki glede podnebnih sprememb s svojimi besedami in dejanji najlepše odražajo splošno nezaupanje do znanosti in njenih dosežkov. Seveda pri tem niso edini, saj si to dobrohotno vlogo (vsaj po mojem mnenju) delijo z zanikovalci evolucije in nasprotniki cepiv.

Ravno danes me je resnično pogrel Jonasov tvit, v katerem je zapisal

Re: globalno segrevanje. "Konsenz" znanstvenikov ne pomeni NIČ. Dovolj je en sam (kot recimo Galileo) z dokazom, da podre teorijo.
Tvit je popolnoma nepremišljen ali pa temelji na popolnem nerazumevanju znanosti in povezanih postopkov. Kot prvo - Gallileo ni podrl teorije, ampak prepričanje, ki ni temeljilo na merljivih in ponovljivih preizkusih, temveč dogmi in kozmologiji, izhajajoči iz Svetega pisma. In če smo že ravno pri tem - Arabci so že v 10. stoletju ugotovili, da je zemlja okrogla in izračunali njen obseg. Pri tem so se zmotili za manj kot 250 km.

Toda teorija o globalnem segrevanju, ki ga je povzročil človek, ni prepričanje na ravni srednjeveškega prepričanja o tem, da je zemlja ploskev. Temelji na več desetletjih opazovanj, preizkusov, meritev in računalniških modelov. Zelo težko bo najti "osamljenega znanstvenika", ki bo nasproti vsem splošnim prepričanjem odkril tisti neizpodbitni dokaz, ki ga ni mogoče ovreči.

Bodimo namreč odkriti. Skeptične izjave delujejo predvsem zaradi tega, ker v znanosti 100-odstotna resnica ne obstaja. Vsaka teorija, naj bo še tako dobro prodprta, ne predstavlja absolutne resnice. Newtonova mehanika je svetu odlično služila dolga leta, dokler ni Einstein povzročil revolucije s svojo teorijo relativnosti. Toda Newtonova mehanika s tem ni postala neuporabna - še vedno se jo namreč uporablja v številne namene.

In osebno se mi zdi, da ravno ta "ni 100-odstotne resnice" govoi v prid konsenza, ki po besedah nekaterih ne "pomeni NIČ". Katerikoli znanstvenik, ki bi dokazal, da globalnega segrevanja ni, bi moral svojo teorijo (ker v znanosti ni 100-odstotnih resnic) dokazati na enak način, kot to že več desetletij dokazujejo znanstveniki na drugi strani.

Konsenz, ki ga imamo danes, je prepričljiv. Deset let in pregledanih skoraj 1000 prispevkov v znanstvenih časopisih ni pokazalo niti enega prispevka, ki bi v celoti nasprotoval teoriji globalnega segrevanja, ki ga je povzročil človek. V kategorijo prispevkov, ki to teorijo potrjujejo, jih je padlo 75 odstotkov. pri tem gre za znanstvene časopise, kjer mora avtor jasno dokazati svojo teorijo, znanstveno metoto in vse ostalo, kar sodi v "dobro znanost". Pričakovati, da se bo pojavil nov in neodkrit znanstvenik in na glavo postavil empirične in dokazane teorije, je v najboljšem primeru utopično, v najslabšem pa idiotsko.

In dovolj je "en sam"? Skeptiki preprosto svojega skepticizma niso sposobni uporabiti pri vsem. Na stotine in tisoče znanstvenikov, katerih delo potrjuje prevladujočo teorijo ni dovolj, za spodbijanje njihovega dela pa je dovolj en sam? Kako točno bo lahko njegov dokaz tako neizpodbiten in verodostojen, da bo podrl več desetletij obsegajočo zbirko znanja in teorij?  

Argument "ni konsenza" je vsaj meni podoben argumentu "danes je mraz, ergo globalnega segrevanja ni". Kot da bi imelo lokalno vreme na en dan kakršnokoli povezavo z globalnim podnebjem.

Pravi razlog za nezadovoljstvo

Toda še posebej me je ta tvit pogrel iz še enega razloga. Te dni čedalje bolj pogosto opažam neracionalne stvari, ki se ne pojavljajo samo na Twittru in blogih, ampak tudi drugje. Med najbolj svetlimi primeri je polemika okoli cepiva proti svinjski gripi, ki naj bi bil v naslednjih 10 letih pobil 5 milijard ljudi. Govorim o Nevi Miklavčič Predan, ki je svoje nebuloze prodajala (in za njih dobila pozornost) povsod, vključno na Vest.si, kjer je zraven skeptik Jonas. Zahvala gre Drugemu domu, ki jih je dobro okregal.

In ravno tega me je groza. Da ti ljudje brez vsakega poznavanja in kvalifikacij dobijo čas na televiziji, radiu, v časopisih in še povsod drugje. Dobijo pa ga samo iz enega razloga - ker povedo nekaj udarnega in polemičnega. Ali njihove izjave temeljijo na kakršnikoli obliki realnosti sploh ni pomembno. Mediji pa se nato skrijejo za svojo floskulo, da želijo predstaviti samo "obe plati zgodbe". Žal vam moram povedati, da ni tako. S tem se ne prikazujeta obe plati zgodbe temveč ena plat zgodbe in sir. Sir zato, ker je preprosto tako daleč od realnosti. Jure na Drugem domu je zastavil vprašanje, ki bi se ga morali držati vsi, ki se usedemo za računalnik in nekaj napišemo, ne samo mediji: "Hej, a ne bi bil lep občutek, ko bi bili konzumenti izdelkov vašega medija po uporabi dejansko bolj razgledani?"

Toda dejstvo je, da je prerekanje s skeptiki, v besedah Richarda Dawkinsa, običajno tako, "kot da bi se znanstvenik s področja reprodukcije prerekal o teoriji štorklje".


Drugi pravi razlog za nezadovoljstvo

Še bolj kot vse, kar sem naštel do sedaj, pa me jezi nekaj drugega. Vsak glas skepticizma služi ljudem kot prikladen izgovor, da ne naredijo ničesar. Kar je resnično žalostno. Tudi če je teorija o globalnem segrevanju napačna, to še ne pomeni, da za seboj zapuščamo boljši planet. In pri tem ne govorim o velikih stvareh, temveč o majhnih, ki bi lahko brez posebnega napora pomagale vsaj malce ohraniti planet. Recimo - ko gremo v trgovino s seboj nosimo svojo platneno ali trpežno plastično vrečko, namesto da 30 kg robe zbašemo v 40 majhnih vrečk na blagajni, ki jih nato vržemo stran. Lahko ugašamo luči. Vozimo malo počasneje, da prihranimo nekaj litrov goriva na 100 km. Pri tem lahko mislimo manj na ohranjanje planeta, če nam je to že tako zoprno, in se osredotočimo na to, da prihranimo in postanemo bolj učinkoviti.

Ravno ta koncept učinkovitosti kot varovanja okolja je meni osebno izredno privlačen. Če bolj učinkovito porabljamo vire, jih porabimo manj in bodo trajali dlje časa. Zaradi tega, recimo, ne bom nikoli razumel, da imajo trgovski centri odprte hladilnike. Osebno bi rekel, da bi bistveno prihranili, če bi namestili pokrove, saj bi prihranili ogromno elektrike. Namesto tega je pol Leclerca čista ledenica, kjer človek težko diha. Koliko elektrike gre s tem v nič, raje ne razmišljam. Podobno mislim tudi o osvetljenih cerkvah. Saj je lepo, da jih imamo, vendar verjetno res ni potrebe, da se jih osvetljuje, saj gre za metanje stran denarja.

Za zaključek še nekaj besed. Nisem besen okoljevarstvenik, ki bi želel na vsak način vsiliti svoje mišljenje vsem okoli sebe. Poleg tega ne varovanje okolja ne znanstvena metoda nista ravno moji najmočnejši točki. Toda na prazne izjave in nebuloze, ki vsak dan letijo okoli nas, moramo odgovarjati. Osebno verjamem, da moramo vedno dvomiti v vse, kar slišimo. Toda na neki točki moramo spoznati tudi, da znanosti in dokazov ne moremo izpodbijati s pavšalnimi izjavami, kot so "to je le teorija" ali "konsenz ne pomeni nič". Če tega ne moremo sprejeti nam res ne preostane drugega, kot da tečemo v trgovino po aluminijasto folijo in verjamemo v vsako teorijo zarote, ki se privrti po YouTubu, elektronski pošti ali na pivu.

Še to: nimam posebne motivacije, da bi se prerekal o kakšnih hudo specifičnih vidikih globalnega segrevanja, ker za to nisem strokovnjak. Bi pa seveda bil hvaležen vsakomur, ki se na to spozna, da morda tudi mene poduči, če sem kje prav posebej kiksnil.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

sreda, november 04, 2009

Google Books - prekletstvo ali blagoslov?

Prejšnji teden me je Zvone iz Večera poklical, če bi bil pripravljen sodelovati v njihovi rubriki Pro et Contra, v kateri dva pisca predstavita dva pogleda na določeno tematiko. Jaz naj bi sodeloval v polemiki na temo Google Books in zagovarjal stran Pro. V dogovoru z Zvonetom (hvala!) spodaj objavljam svoj zapis, ki pa bi ga rad razširil še z nekaterimi informacijami, za katere v članku ni bilo prostora, ter delnim odgovorom na pomisleke mojega "nasprotnika", mag. Zorana Krstulovića. Cel članek je tukaj, koliko časa pa bo na voljo, pa žal ne vem.

Moje izvirno besedilo (brez dodatkov)

Google, velikan na področju spletnega iskanja, se je že pred časom lotil ambicioznega projekta. Z vodilnimi knjižnicami so podpisali dogovore, da bodo digitalizirali 15 milijonov knjig in vsem uporabnikom spleta omogočili iskanje po njihovi vsebini. Projekt tako uresničuje uradno vizijo podjetja: organizirati vse informacije na svetu in jih narediti dostopne in koristne vsem.

Danes že lahko vidimo prve rezultate Googlovega projekta digitalizacije knjig. Več milijonov knjig je popolnoma digitaliziranih in indeksiranih, kar v praksi pomeni, da vpišemo geslo, Google pa nam prikaže vse knjige, ki vsebujejo iskane besede. S tem se novi generaciji potencialnih bralcev na široko odprejo vrata v svet knjig, saj si lahko ogledajo kratek odlomek ali stran iz knjige, ki vsebuje iskano geslo. Določeni založniki omogočajo celo dostop do celotnih knjig in ne le izbranih odlomkov.

Če se bralec na podlagi najdenega odlomka odloči, da ga knjiga zanima, lahko s strani takoj obišče spletno knjigarno in jo naroči ali pa preveri, ali ima knjigo katera knjižnica v bližini. S tem storitev postane tudi odlično orodje za založnike, saj jim pomaga doseči nove kupce in bralce.

Vendar preprostost iskanja ni vse. Google Knjige, kot se projekt imenuje v slovenščini, pomeni tudi neprecenljivo darilo globalni kulturi. Poleg digitalizacije izredno redkih knjig, ki so bile v preteklosti dostopne samo posvečenim raziskovalcem, so ravno te dni najavili partnerstvo z revijo Life in objavili 1860 izvodov revije, ki so izšli med letoma 1936 in 1972. Vse revije so v celoti na voljo na spletu in brezplačno dostopne vsem.

Prav tako je mogoče več kot milijon del, ki so dovolj stara, da so vstopila v javno domeno, brezplačno prenesti s spleta. Uporabniki jih lahko pregledujejo na računalniku, natisnejo ali pa jih berejo na številnih bralnikih e-knjig.

Vse to pomeni, da posamezniki še nikdar v zgodovini nismo imeli tako preprostega dostopa do takega izobilja znanja in informacij. Knjige in revije, ki so nam bile še pred desetimi leti skoraj nedosegljive, so nam danes na voljo dobesedno v trenutku. Prav tako niso več ločene od preostalega digitalnega sveta, z Googlovim projektom namreč postajajo del vsakodnevne izkušnje spleta. Nič več ni pomembno, ali gre za spletno stran, tiskano revijo izpred 50 let ali knjigo, po vseh namreč lahko iščemo in najdemo točno tisto, kar potrebujemo.

Konec citata in začetek dodatnega razmišljanja. 

V članku mi je žal zmanjkalo prostora (2400 znakov, lepo vas prosim!), da bi izpostavil še en pomemben vidik digitalizacije - možnosti za inovacije. Že danes so določene knjige, na primer, povezane z Google Maps. Za določene knjige so dodani zemljevidi, kjer so označeni vsi omenjeni kraji. Predstavljajte si, da se doda še povezave na Wikipedio in podobno. Ob branju knjige prideš do poglavja, ki se dogaja v omajadski mošeji v Damasku. Naložiš članek iz Wikipedie, si ogledaš načrt stavbe in slike s Flickra ter nato nadaljuješ z branjem, saj bolje veš, kje se knjiga dogaja.

Sedaj pa še moj pogled na kontroverznost projekta. Založniki so Google ostro napadli, saj je namreč pogodbe o digitalizaciji podpisal s knjižnicami in ne z založniki. Kljub temu, da je podjetje za knjige, ki so še pokrite z avtorskimi pravicami, nameravalo pokazati le koščke besedila, v katerem se nahajajo iskalna gesla, so založniki zagnali vik in krik. Rezultat je bil podpis dogovora, ki je izredno slab za globalno kulturo.

Naj pojasnim. Google se je pred podpisom dogovora zanašal na pravico dovoljene uporabe. S prikazom le majhnega dela besedila naj podjetje praviloma ne bi kršilo avtorskih pravic. Praviloma je bil koncept delovanja enak kot pri spletnih straneh. Osebno se s tem pogledom več kot strinjam. Podpis dogovora je stvari obrnil na glavo. Google je založnikom plačal nekaj čez 100 milijonov USD, da bi se otresel nadlegovanja, vendar je obenem vzpostavil tudi pravice ekskluzivnosti. Če projekt prej ni bil nevaren, je s podpisom pogodbe postal, saj je Google s tem efektivno dvignil mejo vstopa na trg digitalizacije knjig. S tem dogovorom celo nekatere knjižnice niso bile zadovoljne - sistem knjižnic univerze Harvard je izstopil iz projekta, saj so mnenja, da dogovor preprečuje prost dostop do znanja in kulture. Kar je izjava, s katero se strinjam. Toda glavni krivec so založniki in ne Google.

Založniki so torej s svojim napadom na Google v prvi vrsti pristrigli krila nekomu, ki bi jim lahko pomagal doseči nove bralce, po drugi strani pa so podjetju podarili monopol na področju digitalnih knjig.

Še nekaj misli o argumentih gospoda Krstulovića. En od njegovih pomislekov je, da slovenske knjige v Google Books niso dostopne.
Omeniti je treba, da so med fondi omenjenih petih knjižnic tudi slovenska dela in da zato prihaja do podvajanj digitalizacije posameznih naslovov. NUK je npr. že pred Googlom digitaliziral pomembni kulturni reviji Ljubljanski zvon ter Dom in svet, ki ju najdemo tudi na books.google.com, strani, ki ponuja dostop do digitaliziranih gradiv, vendar ne v celoti.
 Njegova izjava je resnična, vendar obenem kaže na nekaj res čudaškega. Zakaj torej delo, ki bi moralo biti po vsej logiki v javni domeni (revija je objavljena leta 1881), ni na voljo? Google pravi, da za evropske knjige, kjer nima pogodb z lokalnimi partnerji ne bo objavljal vsebin, kar naj bi bila posledica težavne evropske zakonodaje, ki onemogoča učinkovito digitalizacijo knjig. Torej krivda ne leži pri Googlu.

Žal pa je naša zakonodaja taka, da zaradi avtorskega prava ne moremo praktično nič narediti s knjigami, ki so bile objavljene v 20. stoletju. Težave, povezane z dolgim trajanjem avtorskih pravic, odkrivanjem avtorjev in posledičnim licenciranjem vsebin, v praksi pomenijo, da so evropske knjige v Ameriki lažje dostopne kot v Evropi. Za trenutek pomislimo o absurdnosti tega stanja.

Trenutni sistem je preprosto oblikovan v smeri, kjer onemogoča zasebne pobude, kot je Googlova. Ena od zahtev je, da bo moral vsak nosilec avtorske pravice eksplicitno potrditi vključitev v program. Že v izhodišču tak pristop onemogoči uporabo ti. "orphan works", torej stvaritev, kjer avtor ni znan ali pa ni mogoče stopiti v stik z njim. In seveda potrjevanje pomeni tudi, da je vključevanje novih knjig počasen in skoraj nemogoč proces.

Sedaj pa še nekoliko bolj kontroverzen pogled. V spletnem svetu nas je večina izbrala izredno odprt pristop k avtorskim pravicam. Blogerjem in ostalim nam je pravzaprav v veliki meri vseeno, kaj se dogaja z našo vsebino. Povezave, citati in komentiranje so na splet kot zrak. In je ta, bolj sproščen, pristop k avtorskim pravicam uničil ustvarjalnost ljudi? Nikakor ne. Na spletu se vsak dan ustvari na tisoče novih slovenskih zapisov, tweetov in drugih oblik vsebin. Je Google zmanjšal vrednost našega dela? Nikakor ne - na stotine ljudi se ubada samo s tem, kako bodo na Googlu kotirali višje. Biti najden je danes pomembneje kot avtorska pravica.

Dostop do informacij in možnost iskanja po njih nikakor ne vplivata na zmanjšanje človeške ustvarjalnosti. Toda evropski zaprt dostop in neracionalni strah pred pobudami, kot je Google Books pa pomeni, da zaostajamo na področju, ki je pomembno za celotno družbo in kulturo. Založniki in pisci avtorskega prava bi se lahko kaj naučili iz digitalnega sveta.

Dlib

In sedaj še zaključek, ki je le bežno povezan z zapisom zgoraj. Gospod Krstulović v svojem delu zapisa opozori na to, da imamo tudi Slovenci projekt digitalne knjižnice - www.dlib.si. Res je in projekt pozdravljam. O njem sem želel pisati že pred časom, vendar mi je zmanjkalo časa, da bi takrat zapisal, tako da ga omenjam in pohvalim zdaj.

NUK je s tem projektom naredil pomemben korak naprej. Na spletu so objavili digitalizirane knjige v javni domeni (vsaj domnevam, da so), ki si jih lahko uporabniki prenesemo ali pa po njih iščemo. Odlična storitev, ki bo delo olajšala marsikateremu raziskovalcu in ne nazadnje tudi navadnim uporabnikom odprla vrata v svet dela kulture Slovenije.

Prav tako se strinjam z njegovim mnenjem, da ne moremo čakati, da nam bodo knjige digitalizirali drugi. Ravno to je nenazadnje čar konkurence. Če bi bile digitalizirane knjige v resnici prosto dostopne vsem in po možnosti iz različnih virov bi to omogočilo inovacije, ki bi močno presegle le dostop do bogate kulture.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi