Priznam, da Bowieja poznam bolj površno, oziroma predvsem zgodnejšo robo. Toda Space Oddity izstopa s svojo zgodbo pogovora med astronavtom in nadzornim centrom na Zemlji. Bogata instrumentalna podlaga je sicer vrhunska, vendar je ravno zgodba tisto, kar me resnično pritegne. "Ground control to Major Tom, your circuit's dead, there's something wrong."
39. Duran Duran - Hungry Like the Wolf
Duran Duran so boy band osemdesetih, toda težko zanikaš, da lahko skoraj 30 let stare komade še danes poslušamo brez občutka sramu. Govorim o sramu do umetnika ali izvajalca, ki ga ponavadi čutiš ob slovenskih igranih nadaljevankah ali zabavnih oddajah.
38. Simon & Garfunkel - A Hazy Shade of Winter
Javno moram priznati, da sem zelo dolgo mislil, da so to skladbo napisale The Bangles. No, v resnici sta avtorja Paul Simon in Art Garfunkel, bolje znana kot glasbena podlaga Dustinu Hoffmanu. Kar me pri tem komadu res pritegne je kitarska linija, ki sem jo slišal tako v folk izvedbi (ta izvedba), rockerski (The Bangles) in punkerski (Snuff). Ne glede na zvrst, gre za vrhunec energetične pop melodike.
37. Pearl Jam - Rearview Mirror
Eddieju Vedderju komad ni bil všeč, ker je šel preveč v uho. Hvala bogu, da ni poslušal svojih instinktov. Pri Rearview Mirror imaš resnično občutek, da sediš v avtu in zreš v vzvratno ogledalo. Pearl Jam so bili morda najbolj pop usmerjeni na prvem albumu, toda Rearview Mirror presega klasične grunge smernice in tako ustvarja vrhunski pop rock komad.
36. Madness - Our House
Britanski pop ska je mogoče na Our House že preveč pop. Ampak komad je simpatičen, ima privlačne trobente in težko si pomagaš, da ne bi zraven malo pomigal in si pel.
35. Rancid - Ruby Soho
Ko smo že ravno pri odmevih reggaeja in skaja, poglejmo še čez lužo. Rancid so bili z Out Come the Wolves nekakšni Clash naše generacije - iz čistega punka so stopili v reggae in ska vode ter ustvarili enega najboljših punk albumov devetdesetih. Tim Armstron mogoče poje, kot da bi imel v grlu razbito steklenico in proti koncu komada se zdi, da ne bo zdržal, toda kaj ni ravno to poanta punka?
34. The National - Mistaken for Strangers
Pijani ritem z minimalistično inštrumentacijo pusti dovolj prostora mračnemu vokalu, da se lahko vživimo v srebrne luči pred Citibankom. The National so eden vrhuncev sodobne neodvisne produkcije, Mistaken for Strangers pa lepo prikazuje, kako se lahko v rocku združijo čustva in udarnost.
33. Sisters of Mercy - Temple of Love
En bolj zanimivih pop eksperimentov, ki je povezal darkerje Sisters of Mercy z jemensko židinjo Ofro Hazo. Komad je dolg 8 minut, vendar dolžine skoraj ne opaziš, saj besno drvi skozi svoj temačni tunel, vmes pa se ustavi na Bližnjem vzhodu.
32. Blur - Song 2
Brez domišljije imenovan komad je drugi na albumu in traja natančno dve minuti. Dolgo sem razmišljal, ali naj ga sploh vključim, vendar sem se na koncu odločil, da med priporočili preprosto mora biti. S svojo agresivnostjo kar izstopa iz opusa britanskih Blur, refren pa je himna najrazličnejših skupin, od alternativnih športov do rockerjev. Woohoo.
31. Bad Religion - Generator
It's the generator, nam pojasnijo Bad Religion v tem komadu. Za bend, ki je bil v svojih besedilih praviloma vedno precej neposreden, je Generator poln na pol pesniških podob. Pravzaprav nisem v celoti prepričan, da pornografsko morje v resnici kaj pomeni, toda vmesni del s svojo new wave liričnostjo in hard core akordi Generator postavi nad ostale komade Bad Religion, ki se vse prepogosto zanašajo le na melodičnost.
30. The Pogues - Fairytale of New York
Od alkohola utrujeni Shanov vokal bolj avtentično ponazori pravi "duh Božiča" kot milijon posladkanih zborčkov izpetih zvezdnikov. Duet, v katerem slišimo obtožbe, ki običajno ne sodijo v božične pesmi, je vrhunsko zabaven, komad pa je najboljši primer spevne kombinacije rocka in irske narodne glasbe, ki nam je Slovencem tako ali tako zelo pri srcu.
29. Talking Heads - Once in a Lifetime
Da, Talking Heads dobijo še eno mesto. Once in a Lifetime je komad, ki ti da misliti. Poigravanje z vprašanji, kot je "How did I get here?" in odgovorom "Same as it ever was" dopolnjuje poskočna in pozitivna skladba. David Byrne in Brian Eno sta s tem komadom ustvarila rock umetnino.
28. The Breeders - Cannonball
Breeders so še en poganjek s trupla Pixies. Cannonball je tipičen primer glasbene estetike iz devetdesetih - prehodi med mirnimi in glasnimi deli, našpičene kitare in pop elementi. Sama Kim Dial (kot, roko na srce, tudi Francis Black) ni imela genialnosti Pixies, jo je pa nadomestila z izrednim posluhom za pop.
27. Spoon - Finer Feelings
Spoon so vrhunski primer minimalizma. Ko poslušaš komad na trenutke nimaš občutka, kot da bend sploh igra. Toda v primeru Spoon minimalizem doda več kot odvzame in rezultat je privlačna in poskočna skladba, ki je komercialno izredno privlačna. Kar so nam verjetno tudi želeli povedati.
26. Wolf Parade - You Are a Runner and I Am My Father's Son
Spet smo pri sodobni neodvisni glasbi. You Are a Runner je ritmično repetitiven in večino težkega dela prepusti kitaram in vokalu ter tako ustvari enega težje dostopnih komadov na mojem seznamu, ki pa je kljub temu privlačen, če mu človek nameni več kot le eno površno poslušanje.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
100 pesmi, ki jih morate slišati (100 - 86)
100 pesmi, ki jih morate slišati (85-71)
100 pesmi, ki jih morate slišati (70-56)
100 pesmi, ki jih morate slišate (55-41)
100 pesmi, ki jih morate slišati (26-11)
100 pesmi, ki jih morate slišati (10-1)
