Osebno nisem nikdar razumel obsesije medijev z agregatorji in škodljivostjo povezav od zunaj. Osebno sem vedno navdušen, kadar se kdo odloči, da objavi povezavo na moj blog. Je Drugi svet parazit, ker se občasno odloči, da me vključi med svoje članke? Nikakor ne. Njihova povezava pomeni več obiska na moj blog, kar je lahko le dobro. Nikakor to ne pomeni, da sem na njih jezen, ker se je določen del njihovih bralcev odločil, da ne obišče mojega bloga.
Druga pogosta tematika o kateri se veliko piše so mikrotransakcije, naročnine in drugi modeli, ki naj bi podpirali medije v prihodnosti. V tem vidim osnovno težavo, s katero se mediji danes srečujejo - iskanje enotnega poslovnega modela, ki bi omogočil vsem medijem, da nadaljujejo s trenutnim stanjem. V preteklosti so bile stvari precej preproste, saj je monopol nad distribucijo pomenil, da je resnično deloval le en poslovni model. Menim, da je s tem konec. Izkazalo se je, da oglaševanje ne bo nikdar nadomestilo izpada prihodkov tiskanih izdaj, vendar sem obenem prepričan, da mitnice, mikrotransakcije in naročnine pri tem prav tako ne bodo uspešne.
Razlogov za to je več, vendar bi se osredotočil na samo nekaj ključnih. Prvi je vsekakor ta, da niti en od predlaganih sistemov ne predstavlja preprosto izvedljivega načina obračunavanja. Dnevne prepustnice predvidevajo, da nekdo tako ceni vsebino določenega medija, da bo na določen dan kupil naročnino za dostop do vsebin in jih ne bo iskal drugje. Mikrotransakcije so obupno neprijazne do uporabnikov, saj jih počasi obirajo na način, ki je uporabnikom izredno zoprn. Poleg tega bi mikrotransakcije negativno vplivale tudi na kakovost novinarstva - če računaš po novici, lahko pričakuješ, da bo velik odstotek vsebin podoben naslovnici 24ur.com. Veliko "iznakaženih mod" in "ujetih pri seksu" in nekoliko manj o lahkoti v Darfurju.
Govori se tudi o naročninah na medijske pakete. Recimo, da kupiš naročnino za vsebine določene medijske hiše. Toda katerikoli od pristopov bi bil pogojno učinkovit le pod pogojem, da se vsi mediji dogovorijo za sodelovanje. V nasprotnem primeru bodo uporabnike prisilili, da razmišljajo in seštevajo evre in cente ter ocenjujejo svojo plačilno sposobnost za dostop do vsebin. Obup.
Vse to pa me pripelje do zadnjega in najpomembnejšega dejavnika, zakaj menim, da bo uporabnikom le težko zaračunati vsebine na spletu - uporabniki jih ne želijo plačati. Mediji so prepričani, da se jim ni mogoče odpovedati. Vendar se ob tem vedno spomnim na fantastičen poizkus, ki ga je izvedel Dan Ariely med univerzitetnimi študenti. V menzi je postavil mizo, kjer so lahko študentje kupili čokolado Lindt za 16 centov ali pa ceneno čokolado za 1 cent. Večina se jih je odločila za Lindtovo. Naslednji dan so spustili ceno obeh čokolad za en cent. Večina se je kar naenkrat odločila za ceneno čokolado, ki je bila sedaj zastonj, čeprav je razlika v ceni ostala enaka. dokler bo obstajalo le majhno število brezplačnih virov novic, smo lahko prepričani, da bodo ljudje izbrali brezplačno različico ali pa nekaj popolnoma drugega. Skoraj popolnoma brez skrbi vam lahko zagotovim, da je na YouTubu vsaj en video smešne mačke, ki ga še niste videli.
Sem pa v zadnjem času opazil še en zanimiv argument medijev, ki poudarja, da blogerji brez prisotnosti medijev ne bi mogli ustvarjati lastnih blogov. Torej smo kot siamski dvojčki združeni nekje pri kolku. Toda ta argument ne upošteva preprostega dejstva, da je trenutni način zbiranja novic tako strašno neučinkovit, da nikakor ne zagotavlja dolgoročnega preživetja medijev.
Vzemimo primer tiskovne konference nekega vladnega organa. Na njej se zbere bataljon novinarjev. RTV Slo, Pop TV, Info TV, Kanal A, Delo, Dnevnik, Večer, Finance in številni drugi. Recimo 30 ljudi, ki presedijo tiskovno konferenco, zastavijo kakšno vprašanje in se odpravijo za svoje računalnike ter napišejo bolj ali manj identično novico ali ustvarijo enak prispevek, ki na koncu traja morda 30 sekund. Za večino novic je to standardna procedura. Pomembnejše novice sicer morda dodajo še komentar urednika ali pa izjavo nasprotne stranke, toda v osnovi je to to. 30 ljudi je torej ustvarjalo informacijo, ki bi jo lahko ustvaril en sam človek. V času analogne distribucije je bil ta koncept učinkovit, v času digitalne pa postane preprosto nevzdržen. Čisto preveč podvajanja prizadevanj.
Za blogerje in druge ustvarjalce vsebin je dovolj, da en od teh medijev ustvari osnovno informacijo za komentiranje in razglabljanje. Tisti, ki bo našel način, da živi od teh informacij bo zmagovalec. Ob tem bi rad izpostavil, da ne zagovarjam medijske monokulture, toda obenem ne moremo mimo dejstva, da so mediji na spletu podvrženi zakonom omreženih trgov, kar v osnovi pomeni, da vrednost narašča s številom uporabnikov, kot je to primer pri tehnologiji faksov ali elektronske pošte. Mediji, ki se bodo zaprli pred iskalniki in postavili plačljive zidove, se izpostavijo nevarnosti, da postanejo nepomembni.
Pod črto hočem povedati to, da intrinzična vrednost vsebin in informacij pada, oziroma izginja skupaj z izumiranjem analognih načinov distribucije. Mediji morajo svoje iskanje osredotočiti na področja "redkosti", torej tistih stvari, ki jih ne more ponuditi nihče drug. Seveda pa bi ob tem še enkrat poudaril, da krepko dvomim, da obstaja en sam pristop, ki bo omogočil preživetje vsem, zaradi česar ne želim dajati posebej konkretnih predlogov.
TL;DR: Mediji menijo, da so agregatorji tatovi in iščejo enoten poslovni model za preživetje. Mikrotransakcije in drugi pristopi zaračunavanja vsebin ne bodo delovali, ker veliko zahtevajo od uporabnikov, ki ne želijo plačati. Mediji preveč pomena pripisujejo svoji zmožnosti zbiranja vsebin, ki je presneto neučinkovit.
Malo dodatnega branja, če vas tematika zanima:
Journalism 2009: Desperate Metaphors, Desperate Revenue Models, And The Desperate Need For Better Journalism
Publisher Lays Out Plan to Save Newspapers
Axel Springer Wants Newspaper-Google Paid Content Partnership
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Prav veliko se na spletu mediji ne potrudijo
Neizkoriščeni potenciali spleta
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino
Povezani zapisi
Prav veliko se na spletu mediji ne potrudijo
Neizkoriščeni potenciali spleta
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino
