Po netu te dni veselo kroži članek o 13-letnem mulcu, ki je za teden dni zamenjal svojega iPoda za predpotopnega Sony Walkmana. Članek je kul in se ga splača prebrat.
Obenem pa sem se malo zamislil nad svojo zgodovino s kasetami. Glede na to, da sem že od precej malih nog zbiral glasbo, se je v mojih predalih zaredilo dobesedno na stotine kaset. Kasete so bile namreč (vsaj v mojem okolju) cela subkultura. Denarja za plošče niti ni bilo, niti se jih ni dobilo. Edina rešitev je bila tako presnemavanje plošč in tistih redkih CD-jev na kasete. In nato presnemavanje naprej na druge kasete, dokler ni bil vse skupaj samo še šum z malo melodije.
Še posebej se spomnim, kako je potekala menjava kaset. Dobil si jih tudi po več deset in jih nazaj posodil v enakem številu. Če nisi imel vsaj približnega sistema vodenja evidence, potem jih preprosto nisi več videl. Kasete so bile sicer precejšen "pain in the ass", so pa imele tudi svetle točke, med katerimi je na prvem mestu seveda "mikstejp". V srednji sem naredil na desetine mikstejpov za sošolce in kolege. Za vsakega si potreboval vsaj toliko, kolikor je trajala kaseta, obenem pa si moral še izbirati skladbe. V glavnem, zabava za cel večer.
Še na kratko o nakupovanju kaset. Zaradi orjaške količine nove glasbe, ki sem jo dobival preko kaset sem jih kupoval v paketih po deset. Mislim, da je največja enkratna količina naenkrat kupljenih kaset znašala 40.
Naj vas ta nostalgični zapis ne prevara - še vedno mislim, da so MP3-ji in iPodi ena najboljših stvari, ki so se zgodile ljubiteljem glasbe. Vem tudi, da se nekateri s tem ne strinjajo (preveč navita glasnost za slušalke, vedno bolj stisnjena glasba, ...), ampak vseeno lahko rečem, da ravno zaradi iPoda poslušam več glasbe kot kdajkoli prej. Toda obenem pa so kasete - zadnjo sem odvrgel pred kakim letom - zanimivo in nepozabno obdobje, ki si zaluži omembe. In še par slik kaset, ki so bogatile mojo zbirko (preko strani tapedeck)
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Torek, junij 30, 2009
Torek, junij 23, 2009
Potep po Siriji
Moja ljubezen do Bližnjega vzhoda se je začela - zanimivo - s potjo na Tajsko. Pri vračanju smo se namreč za en dan ustavili v Amanu v Jordaniji, kjer so nas na hitro odpeljali do Petre, puščavskega mesta, ki je služil kot ozadje filmu Indiana Jones. Zadeva sicer zahteva vsaj kakšen dan pohajkovanja in ogledovanja, ampak vseeno je bilo že nekaj kratkih ur dovolj, da sva se s punco odločila, da bo naslednja pot ravno na Bližnji vzhod.
Vmes je bilo par let pavze s potovanji, ko sva si urejala stanovanje, nato pa je prišel trenutek, ko je bilo denarja in časa dovolj za eno novo potovanje. Na vrhu seznama je bila Sirija. Toda načrte nama je prekrižal moj slepič, ki se je popolnoma brez vsake potrebe vnel in zahteval kirurški poseg. Rezervni načrt je bil obisk vzhodne Turčije z agencijo Oskar, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj sva se še bolj navdušila nad tem območjem. Sledil je izlet po bivši Jugoslaviji in Albaniji, obisk Maroka, pustolovščina v Jemnu ter končno tudi letošnja Sirija.
Sirija ima v očeh zahoda neupravičeno slab imidž. Veliko ljudi me ob tem, ko izvejo, kje sem bil, pogleda, kot da nosim glavo naprodaj, saj mediji (zahvaljujoč ameriški retoriki) dejansko naslikajo podobo zlobne države, ki podpira terorizem, kjer v osnovi vlada Al-Qaida in so tujci stalna tarča do zob oboroženih bradatih ekstremistov.
Resničnost ne bi mogla biti dlje od realnosti. Sirija je izredno varna država, polna prijaznih ljudi, ki si vzamejo čas zate in ti po svojih najboljših močeh poskušajo pomagati. Poleg tega ni v celoti muslimanska, saj ima veliko krščansko manjšino. Celega potovanja ne bi opisoval, bi pa izpostavil nekaj najljubših stvari.
1. Omajadska mošeja v Damasku. Gre za enkraten zgodovinski spomin. Stavba je svojo zgodovino začela kot aramejski tempelj Hadadu, ki so ga v Jupiterjev tempelj predelali vestni Rimljani. Rimski tempelj je nadomestila cerkev Janezu Krstniku, ki so si jo od leta 636 do 706 delili kristjani in muslimani. Nato jo je nadomestila mošeja. Stavba ima prav poseben občutek - ljudje posedajo po orjaškem dvorišču, otroci se igrajo in žogajo ... Pravzaprav nimaš občutka, da si v mošeji.
Arhitekturno je stavba nekaj posebnega. Trije minareti, čudoviti mozaiki in posebna podolgovata oblika so zanimivi detajli, ki jih vidiš le redko kje drugje. Par slik:
2. Krak des Chevaliers. Najbolje ohranjeni križarski grad je ena pomembnejših turističnih atrakcij Sirije. Dejstvo je, da je v odličnem stanju in si lahko skoraj predstavljaš viteze, kako se sprehajajo po hodnikih in stolpih. Zadeva je zgrajena resnično impresivno in ko ga vidiš, lahko razumeš, zakaj ga niso nikdar vojaško osvojili, saj so se branilci vdali šele pod vplivom prevare oblegovalcev. Posladek obiska: učenec za mujezina je v kapeli (kasneje mošeji) zapel klic k molitvi - skoraj mistična izkušnja.
3. Mesto Tartous. Šlo je za največje presenečenje potovanja. Pričakovala sva zanikrno obmorsko mestece, odkrila pa presenetljivo in naravnost bizarno mešanico starega in novega. Povsod lahko vidiš ostanke križarskega mesta, ki ga sedaj preraščajo sodobne zgradbe. Sredi naselja še vedno stoji križarska kapela, skozi katere razpadajoč obok lahko vidiš stanovanje neke družine. Dodaten plus je res lepa cerkvica iz 12. stoletja, ki so jo postavili kot trdnjavo, ker je stala izven obzidja mesta.
4. Kopanje v Evfratu v puščavi. Jez na Evfratu pomeni, da je sedaj sredi puščave veliko jezero, ki nosi ime po tedanjem predsedniku države Asadu. Jezero pomeni tudi, da se lahko lepo kopaš v krasni vodi z razgledom na fotogeničen grad.
5. Aleppo. Aleppo se skupaj z Damaskom poteguje za naziv najstarejše naselbine. Je pa za razliko od Damaska bolj prijazen, intimen in bolj uživaški. Velikanska tržnica, grozeča trdnjava nad mestom in kolikor hočeš malih presenečenj naredijo Aleppo pravi užitek.


7. Hrana. Hrana v Siriji je vrhunska. Tipične kebabe dopolnjujejo dobrote, kot so različni izdelki iz čičerike (fatta, falafel, fattoush), solate, začimbe in sladkarije. Posebna izkušnja je večerja ali kosilo v eni od "fensi" restavracij v krščanski četrti Damaska.
8. Ljudje. Ljudje so izredno prijazni. Le primer - ko sva z avtom iskala neke samostane, sva se ustavila ob cesti in vprašala človeka, kje lahko prideva. Najprej se je nekaj trudil, da bi nama razložil, nato pa nekam poslal svojega sina. Ta mu je prinesel ključe, možak se je usedel v avto in naju odpeljal do križišča. To se nama ni zgodilo enkrat, ampak štirikrat. Vedno te kdo povabi na čaj in si vzame zate nekaj minut. Izredno radi se fotografirajo z nami. V glavnem, Sirija morda izstopa bolj po svojih ljudeh, kot znamenitostih, ki jih sicer ne manjka.
Častne omembe. Stvari v Siriji, ki so mi ostale v spominu je res veliko. Izpostavil bi še Saladinov grad na vrhu hriba, kjer najprej prečkaš na roko izsekan prepad s stebrom na katerem je stal most. Potem imamo tu še mrtva mesta in zgodbo Simeona Stilita, poščavnika, ki je na 15 metrov visokem stebru preživel 37 let. Ter seveda šiitsko mošejo, Sayyida Ruqqaya, kjer lahko spoznaš še nekoliko drugačen obraz islama.
V glavnem, Sirijo priporočam vsem, ki si želite malo bolj resno obiskati Bližnji vzhod. Težav z varnostjo namreč ni, hoteli so spodobni, hrana ali voda nista oporečni, vseeno pa je zadeva - vsaj kar se budžeta tiče - dokaj dostopna in ne zlomi ravno hrbta. Sirija verjetno tudi da bolj neposreden občutek ljudi in dežele, kot bolj turistične lokacije, med katere sodi Jordanija.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Vmes je bilo par let pavze s potovanji, ko sva si urejala stanovanje, nato pa je prišel trenutek, ko je bilo denarja in časa dovolj za eno novo potovanje. Na vrhu seznama je bila Sirija. Toda načrte nama je prekrižal moj slepič, ki se je popolnoma brez vsake potrebe vnel in zahteval kirurški poseg. Rezervni načrt je bil obisk vzhodne Turčije z agencijo Oskar, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj sva se še bolj navdušila nad tem območjem. Sledil je izlet po bivši Jugoslaviji in Albaniji, obisk Maroka, pustolovščina v Jemnu ter končno tudi letošnja Sirija.
Sirija ima v očeh zahoda neupravičeno slab imidž. Veliko ljudi me ob tem, ko izvejo, kje sem bil, pogleda, kot da nosim glavo naprodaj, saj mediji (zahvaljujoč ameriški retoriki) dejansko naslikajo podobo zlobne države, ki podpira terorizem, kjer v osnovi vlada Al-Qaida in so tujci stalna tarča do zob oboroženih bradatih ekstremistov.
Resničnost ne bi mogla biti dlje od realnosti. Sirija je izredno varna država, polna prijaznih ljudi, ki si vzamejo čas zate in ti po svojih najboljših močeh poskušajo pomagati. Poleg tega ni v celoti muslimanska, saj ima veliko krščansko manjšino. Celega potovanja ne bi opisoval, bi pa izpostavil nekaj najljubših stvari.
1. Omajadska mošeja v Damasku. Gre za enkraten zgodovinski spomin. Stavba je svojo zgodovino začela kot aramejski tempelj Hadadu, ki so ga v Jupiterjev tempelj predelali vestni Rimljani. Rimski tempelj je nadomestila cerkev Janezu Krstniku, ki so si jo od leta 636 do 706 delili kristjani in muslimani. Nato jo je nadomestila mošeja. Stavba ima prav poseben občutek - ljudje posedajo po orjaškem dvorišču, otroci se igrajo in žogajo ... Pravzaprav nimaš občutka, da si v mošeji.
Arhitekturno je stavba nekaj posebnega. Trije minareti, čudoviti mozaiki in posebna podolgovata oblika so zanimivi detajli, ki jih vidiš le redko kje drugje. Par slik:
2. Krak des Chevaliers. Najbolje ohranjeni križarski grad je ena pomembnejših turističnih atrakcij Sirije. Dejstvo je, da je v odličnem stanju in si lahko skoraj predstavljaš viteze, kako se sprehajajo po hodnikih in stolpih. Zadeva je zgrajena resnično impresivno in ko ga vidiš, lahko razumeš, zakaj ga niso nikdar vojaško osvojili, saj so se branilci vdali šele pod vplivom prevare oblegovalcev. Posladek obiska: učenec za mujezina je v kapeli (kasneje mošeji) zapel klic k molitvi - skoraj mistična izkušnja.
3. Mesto Tartous. Šlo je za največje presenečenje potovanja. Pričakovala sva zanikrno obmorsko mestece, odkrila pa presenetljivo in naravnost bizarno mešanico starega in novega. Povsod lahko vidiš ostanke križarskega mesta, ki ga sedaj preraščajo sodobne zgradbe. Sredi naselja še vedno stoji križarska kapela, skozi katere razpadajoč obok lahko vidiš stanovanje neke družine. Dodaten plus je res lepa cerkvica iz 12. stoletja, ki so jo postavili kot trdnjavo, ker je stala izven obzidja mesta.
4. Kopanje v Evfratu v puščavi. Jez na Evfratu pomeni, da je sedaj sredi puščave veliko jezero, ki nosi ime po tedanjem predsedniku države Asadu. Jezero pomeni tudi, da se lahko lepo kopaš v krasni vodi z razgledom na fotogeničen grad.
5. Aleppo. Aleppo se skupaj z Damaskom poteguje za naziv najstarejše naselbine. Je pa za razliko od Damaska bolj prijazen, intimen in bolj uživaški. Velikanska tržnica, grozeča trdnjava nad mestom in kolikor hočeš malih presenečenj naredijo Aleppo pravi užitek.
6. Palmyra. Antično mesto sredi puščave samo dopolnjuje vso ostalo zgodovino Sirije, ki je res ne manjka. Toda Palmyra zaradi tega ni nič manj impresivna. Nekoč bogato mesto in sedež kraljice, ki si je upala izzvati rimski imperij, kar se zanjo seveda ni dobro končalo. Danes pravi backpackerski raj, kjer si po vročih ogledih privoščiš odlične palačinke.
7. Hrana. Hrana v Siriji je vrhunska. Tipične kebabe dopolnjujejo dobrote, kot so različni izdelki iz čičerike (fatta, falafel, fattoush), solate, začimbe in sladkarije. Posebna izkušnja je večerja ali kosilo v eni od "fensi" restavracij v krščanski četrti Damaska.
8. Ljudje. Ljudje so izredno prijazni. Le primer - ko sva z avtom iskala neke samostane, sva se ustavila ob cesti in vprašala človeka, kje lahko prideva. Najprej se je nekaj trudil, da bi nama razložil, nato pa nekam poslal svojega sina. Ta mu je prinesel ključe, možak se je usedel v avto in naju odpeljal do križišča. To se nama ni zgodilo enkrat, ampak štirikrat. Vedno te kdo povabi na čaj in si vzame zate nekaj minut. Izredno radi se fotografirajo z nami. V glavnem, Sirija morda izstopa bolj po svojih ljudeh, kot znamenitostih, ki jih sicer ne manjka.
Častne omembe. Stvari v Siriji, ki so mi ostale v spominu je res veliko. Izpostavil bi še Saladinov grad na vrhu hriba, kjer najprej prečkaš na roko izsekan prepad s stebrom na katerem je stal most. Potem imamo tu še mrtva mesta in zgodbo Simeona Stilita, poščavnika, ki je na 15 metrov visokem stebru preživel 37 let. Ter seveda šiitsko mošejo, Sayyida Ruqqaya, kjer lahko spoznaš še nekoliko drugačen obraz islama.
V glavnem, Sirijo priporočam vsem, ki si želite malo bolj resno obiskati Bližnji vzhod. Težav z varnostjo namreč ni, hoteli so spodobni, hrana ali voda nista oporečni, vseeno pa je zadeva - vsaj kar se budžeta tiče - dokaj dostopna in ne zlomi ravno hrbta. Sirija verjetno tudi da bolj neposreden občutek ljudi in dežele, kot bolj turistične lokacije, med katere sodi Jordanija.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Ponedeljek, junij 22, 2009
Sonic Youth - Daydream Nation
Po krajšem premoru od pisanja in dopustu (o tem morda v kakšnem kasnejšem zapisu) se me je polotil manjši napad lenobe. Toda zahvala gre Prisovemu zapisu, da me je spodbudil, da se lotim zapisa, o katerem razmišljam že dlje časa.
Če me kdo, kadarkoli vpraša, katerih je mojih pet najljubših albumov, vedno težko odgovorim, saj je dobre glasbe preprosto preveč. Toda dva albuma se v zadnjih 15 letih nista premaknila izmed prvih pet in nekako pričakujem, da se nikoli ne bosta. Kot pove naslov zapisa je eden od njiju album Daydream Nation newyorških velikanov Sonic Youth.
Sliši se morda klišejsko, saj gre nenazadnje za album, ki ga na sam vrh alternativne produkcije uvršča velika večina kritikov. Toda to ne more zmanjšati njegove kakovosti. Gre namreč za vrhunski izdelek neodvisne skupine, ki je ustvarila album, ki z eno nogo stoji v popu, z drugo pa v hrupnih koreninah, ki so zaznamovale njihove prejšnje stvaritve. Še več, gre za album, ki je preoblikoval podobo alternativne glasbe in ji pokazal pot iz čistega podzemlja na srednjo pot, kjer so lahko alternativni bendi - uf - dostopni in obenem inovativni.
Pri opisu popolnega albuma je skoraj nesmiselno opisovati vsako skladbo posebej, toda vseeno je potrebno postaviti malo konteksta. Album se začne z genialnim "Teenage Riot", ki postavi pričakovanja za celoten album. Nežen in melodičen uvod, ki mu sledi veličasten rif ter izpoved lenuha Thurstona Moora, ki spregovori o najstniški jezi brez razloga. Sledi "Silver Rocket", rockerska fantazija, ki vključuje eno najbolj vrhunskih fuzij hrupa in melodije na albumu.
Sledita dve skladbi basistke Kim Gordon. Obe temeljita na ponavljanju vzorcev in fraz, ki pa jih dopolnjujeta obe kitari, ki se igrata, lovita in prepletata tako, kot to znajo samo Sonic Youth. Sledi prva skladba drugega kitarista, Lee Ranalda - "Eric's Trip". Narkomansko zblojeno besedilo, vzeto iz filma Andya Warhola, spremlja vrhunsko kitarsko delo Thurstona Moora. "Total Trash" nas popelje v počasni svet hrupa in uresniči vse, kar obljublja naslov.
Nato se vrne Lee s "Hey Joni". Ponovno drveča skladba z neusmiljenim ritmom, ki se že začne s polno energijo, a nato ne preneha z naraščanjem do konca. Album nam da nato dihati s "Providence" - vložkom, ki združuje klavir, šumenje ojačevalca in posnetek telefonskega klica. Da ne bi kdo mislil, da si Sonic Youth ne upajo več eksperimentirati.
"Candle" začne s počasnim, kitarskim uvodom in se nato prelije v čudovito pop skladbo, ki jo seveda prekinejo cvileče kitare, ki pa kljub vsemu hrupu niti za trenutek ne izgubijo osrednje melodije. "Rain King" je ponovno Ranaldova mojstrovina. Morda najbolj rockerski komad brez komplikacij na celi plošči, kjer le prehode med kiticami zaznamuje brezkompromisen hrup. Predzadnja skladba je "Kissability". Kim Gordon tu pošlje sarkastičen poljub v slovo glasbeni založbi.
Album se poslovi s 17-minutno trilogijo "The Wonder", "Hyperstation" in "Eliminator Jr." V teh 17 minutah slišimo tako rockerski začetek, zasanjanih osrednjih 7 minut ter drveči 2 minuti in pol, s katerimi se poslovimo od tega albuma.
Recenzija je na pol namenjena tistim, ki ga poznajo in napol tistim, ki ga ne. Za tiste, ki ga ne poznate, samo nekaj besed. Daydream Nation potrebuje priložnost. Na prvi pogled ni ravno dostopen, saj je 5 od 12 skladb dolgih približno 7 minut ali več. Še več, veliko je govora o hrupu, eksperimentiranju in podobnem. Toda vse te minute (album je izšel kot dvojni album, torej na dveh LP-jkah) ne vsebujejo niti sekunde dolgčasa. Prav tako je hrup ves čas popolnoma nadzorovan in v službi pop sporočila celotnega albuma. Sonic Youth niso bili tako dostopni niti v časih, ko so si "prizadevali", da bi bili dostopni.
Poleg tega so nam Sonic Youth skoraj lastnoročno dali alternativno glasbo. Če ne bi bilo njih, ne bi bilo tudi številnih drugih alter bandov, ki so prišli za njimi. Naj omenim samo Nirvano :).
Torej - Daydream Nation je nepogrešljiv za vse, ki cenite alternativno glasbo in za vse, ki si želite razširiti glasbena obzorja.
Sedaj pa še predogled - Eric's Trip
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Če me kdo, kadarkoli vpraša, katerih je mojih pet najljubših albumov, vedno težko odgovorim, saj je dobre glasbe preprosto preveč. Toda dva albuma se v zadnjih 15 letih nista premaknila izmed prvih pet in nekako pričakujem, da se nikoli ne bosta. Kot pove naslov zapisa je eden od njiju album Daydream Nation newyorških velikanov Sonic Youth.
Sliši se morda klišejsko, saj gre nenazadnje za album, ki ga na sam vrh alternativne produkcije uvršča velika večina kritikov. Toda to ne more zmanjšati njegove kakovosti. Gre namreč za vrhunski izdelek neodvisne skupine, ki je ustvarila album, ki z eno nogo stoji v popu, z drugo pa v hrupnih koreninah, ki so zaznamovale njihove prejšnje stvaritve. Še več, gre za album, ki je preoblikoval podobo alternativne glasbe in ji pokazal pot iz čistega podzemlja na srednjo pot, kjer so lahko alternativni bendi - uf - dostopni in obenem inovativni.
Pri opisu popolnega albuma je skoraj nesmiselno opisovati vsako skladbo posebej, toda vseeno je potrebno postaviti malo konteksta. Album se začne z genialnim "Teenage Riot", ki postavi pričakovanja za celoten album. Nežen in melodičen uvod, ki mu sledi veličasten rif ter izpoved lenuha Thurstona Moora, ki spregovori o najstniški jezi brez razloga. Sledi "Silver Rocket", rockerska fantazija, ki vključuje eno najbolj vrhunskih fuzij hrupa in melodije na albumu.
Sledita dve skladbi basistke Kim Gordon. Obe temeljita na ponavljanju vzorcev in fraz, ki pa jih dopolnjujeta obe kitari, ki se igrata, lovita in prepletata tako, kot to znajo samo Sonic Youth. Sledi prva skladba drugega kitarista, Lee Ranalda - "Eric's Trip". Narkomansko zblojeno besedilo, vzeto iz filma Andya Warhola, spremlja vrhunsko kitarsko delo Thurstona Moora. "Total Trash" nas popelje v počasni svet hrupa in uresniči vse, kar obljublja naslov.
Nato se vrne Lee s "Hey Joni". Ponovno drveča skladba z neusmiljenim ritmom, ki se že začne s polno energijo, a nato ne preneha z naraščanjem do konca. Album nam da nato dihati s "Providence" - vložkom, ki združuje klavir, šumenje ojačevalca in posnetek telefonskega klica. Da ne bi kdo mislil, da si Sonic Youth ne upajo več eksperimentirati.
"Candle" začne s počasnim, kitarskim uvodom in se nato prelije v čudovito pop skladbo, ki jo seveda prekinejo cvileče kitare, ki pa kljub vsemu hrupu niti za trenutek ne izgubijo osrednje melodije. "Rain King" je ponovno Ranaldova mojstrovina. Morda najbolj rockerski komad brez komplikacij na celi plošči, kjer le prehode med kiticami zaznamuje brezkompromisen hrup. Predzadnja skladba je "Kissability". Kim Gordon tu pošlje sarkastičen poljub v slovo glasbeni založbi.
Album se poslovi s 17-minutno trilogijo "The Wonder", "Hyperstation" in "Eliminator Jr." V teh 17 minutah slišimo tako rockerski začetek, zasanjanih osrednjih 7 minut ter drveči 2 minuti in pol, s katerimi se poslovimo od tega albuma.
Recenzija je na pol namenjena tistim, ki ga poznajo in napol tistim, ki ga ne. Za tiste, ki ga ne poznate, samo nekaj besed. Daydream Nation potrebuje priložnost. Na prvi pogled ni ravno dostopen, saj je 5 od 12 skladb dolgih približno 7 minut ali več. Še več, veliko je govora o hrupu, eksperimentiranju in podobnem. Toda vse te minute (album je izšel kot dvojni album, torej na dveh LP-jkah) ne vsebujejo niti sekunde dolgčasa. Prav tako je hrup ves čas popolnoma nadzorovan in v službi pop sporočila celotnega albuma. Sonic Youth niso bili tako dostopni niti v časih, ko so si "prizadevali", da bi bili dostopni.
Poleg tega so nam Sonic Youth skoraj lastnoročno dali alternativno glasbo. Če ne bi bilo njih, ne bi bilo tudi številnih drugih alter bandov, ki so prišli za njimi. Naj omenim samo Nirvano :).
Torej - Daydream Nation je nepogrešljiv za vse, ki cenite alternativno glasbo in za vse, ki si želite razširiti glasbena obzorja.
Sedaj pa še predogled - Eric's Trip
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Oznake:
glasba,
sonic youth
Ponedeljek, maj 18, 2009
Nov iskalnik, ki to ni - Wolfram Alpha
Google je do sedaj nesporni zmagovalec trga iskalnikov. Ne le, da imajo orjaški tržni delež (64,2 odstotka), ampak ta nezadržno raste. Pri upiranju iskalniški bojni ladji imata velike težave tudi velikana Microsoft in Yahoo!. Seveda pa to ne pomeni, da na trgu ni prostora za nove iskalnike z inovativnimi pristopi.
Med njimi je tudi Wolfram Alpha, ki je začel delovati ta vikend. Podjetje Wolfram je sicer znano po izdelku Mathmatica, programskem paketu za matematiko, statistiko in analize. Sedaj pa so se poskusili še na področju iskalnikov in pripravili nekaj, čemur se reče "computation knowledge engine". S tem so se očitno poskušali že v štartu ločiti od iskalnikov tipa Google. Seveda pa to medijev ni ustavilo, da jih ne bi še pred zagonom oklicali za "ubijalce Googla".
In kakšna je resnica? Naj najprej potrdim njihovo trditev. V resnici ne gre za iskalnik, temveč za spletno storitev, v katero je vključeih velika količina podatkov, Wolfram Alpha pa poskuša izračunati in prikazati različne odnose med temi podatki. V praksi to pomeni, da se zadeva ne obnaša kot tipični iskalnik. Rezultati niso prikazani kot povezave na spletne strani temveč kot dejanske informacije in izračuni.
Prav tako lahko pozabite na iskanje po stvareh, kot so "Matija Kočevar", "Eurovision"ali katerikoli iskalno geslo v slovenščini. Wolfram Alpha teh zadev ne prepozna kot podatke, ki bi jih lahko ali uporabljal pri izračunih. Se pa zato toliko bolje odreže pri vprašanjjih, kot so podatki o delnicah, BDP-ji držav, razdalje med kraji, matematične formule in izračuni.
Odličen seznam primerov je pripravljen na njihovih spletnih straneh, ki srivajo tudi izredno privlačen video. Sledi pa nekaj zaslonskih slik različnih iskanj:
Wolfram Alpha torej v osnovi ni iskalnik, ampak dejansko orodje za izračunavanje in obdelavo podatke. Vsi, ki ste pričakovali, da bo Wolfram Alpha zamenjal Google, lahko nehate. Wolfram Alpha je nekoliko drugačna zver. Vsekakor je izredno zanimiv poskus za obdelavo in vizualizacijo specifičnih odgovorov na vprašanja. Sicer Google ljudje uporabljajo še za kaj drugega kot iskanje odgovorov na določena vprašanja. Poleg tega potrebuje Wolfram Alpha vsaj še nekaj dela. V tem trenutku ni sposoben odgovoriti na vprašanje, kot kaj je "Gross National Happiness".
Google s svojimi algoritmi postaja čedalje boljši in lahko najde odgovore na izredno kompleksna vprašanja. Kljub temu pa je Wolfram Alpha svež veter na svojem področju. Priporočam preizkus.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Med njimi je tudi Wolfram Alpha, ki je začel delovati ta vikend. Podjetje Wolfram je sicer znano po izdelku Mathmatica, programskem paketu za matematiko, statistiko in analize. Sedaj pa so se poskusili še na področju iskalnikov in pripravili nekaj, čemur se reče "computation knowledge engine". S tem so se očitno poskušali že v štartu ločiti od iskalnikov tipa Google. Seveda pa to medijev ni ustavilo, da jih ne bi še pred zagonom oklicali za "ubijalce Googla".
In kakšna je resnica? Naj najprej potrdim njihovo trditev. V resnici ne gre za iskalnik, temveč za spletno storitev, v katero je vključeih velika količina podatkov, Wolfram Alpha pa poskuša izračunati in prikazati različne odnose med temi podatki. V praksi to pomeni, da se zadeva ne obnaša kot tipični iskalnik. Rezultati niso prikazani kot povezave na spletne strani temveč kot dejanske informacije in izračuni.
Prav tako lahko pozabite na iskanje po stvareh, kot so "Matija Kočevar", "Eurovision"ali katerikoli iskalno geslo v slovenščini. Wolfram Alpha teh zadev ne prepozna kot podatke, ki bi jih lahko ali uporabljal pri izračunih. Se pa zato toliko bolje odreže pri vprašanjjih, kot so podatki o delnicah, BDP-ji držav, razdalje med kraji, matematične formule in izračuni.
Odličen seznam primerov je pripravljen na njihovih spletnih straneh, ki srivajo tudi izredno privlačen video. Sledi pa nekaj zaslonskih slik različnih iskanj:
Wolfram Alpha torej v osnovi ni iskalnik, ampak dejansko orodje za izračunavanje in obdelavo podatke. Vsi, ki ste pričakovali, da bo Wolfram Alpha zamenjal Google, lahko nehate. Wolfram Alpha je nekoliko drugačna zver. Vsekakor je izredno zanimiv poskus za obdelavo in vizualizacijo specifičnih odgovorov na vprašanja. Sicer Google ljudje uporabljajo še za kaj drugega kot iskanje odgovorov na določena vprašanja. Poleg tega potrebuje Wolfram Alpha vsaj še nekaj dela. V tem trenutku ni sposoben odgovoriti na vprašanje, kot kaj je "Gross National Happiness".
Google s svojimi algoritmi postaja čedalje boljši in lahko najde odgovore na izredno kompleksna vprašanja. Kljub temu pa je Wolfram Alpha svež veter na svojem področju. Priporočam preizkus.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Oznake:
google,
iskalniki,
wolfram alpha
Torek, maj 12, 2009
Ponovno o velikih čudovitih slikah
Moj ljubi Big Picture se ta teden odpravlja na dopust, kar pomeni, da ta teden ne bo slastnih velikih fotogtafij. Že ob sami misli na to me strese, tako da sem se odpravil na splet poiskat nekaj alternativ, ki me bodo spravile čez ta teden.
Odkril sem kar nekaj podobnih strani. Začel bom s Captured časopisa Denver Post. Podobno kot na Big Picture si tudi tu izberejo eno tematiko in jo temeljito obdelajo skozi slike. Pokrite tematike so različne: od taljenja ledu na Antarktiki do beguncev v Pakistanu. Vse slike so opremljene s podpisi za boljše razumevanje. Za okus ena slika iz najnovejše kategorije.
Zadnji od treh izbranih je Picture of the Day časopisa Wall Street Journal. Za razliko od ostalih ne gre za eno tematiko, temveč s fotografijami delajo pregled celotnega dne. Ponovno za okus ena slika in ponovno o ameriških požarih:
Če pa vam seveda to ni dovolj, imate na voljo še kar nekaj drugih načinov, da svet okoli sebe spremljate skozi slike. Naj naštejem vsaj Guardianov In Pictures ter New York Timesov kotiček z večpredstavnostnimi vsebinami in slikami.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Odkril sem kar nekaj podobnih strani. Začel bom s Captured časopisa Denver Post. Podobno kot na Big Picture si tudi tu izberejo eno tematiko in jo temeljito obdelajo skozi slike. Pokrite tematike so različne: od taljenja ledu na Antarktiki do beguncev v Pakistanu. Vse slike so opremljene s podpisi za boljše razumevanje. Za okus ena slika iz najnovejše kategorije.
Sacramento Bee je svoj fotografski blog poimenoval The Frame in je podoben Big Picture in Captured. Velike slike, podpisi, ena tematika. Izbor fotografij je podobno kakovosten kot pri obeh omenjenih. Za okus slika iz poročila o nedavnih požarih v ZDA.
Zadnji od treh izbranih je Picture of the Day časopisa Wall Street Journal. Za razliko od ostalih ne gre za eno tematiko, temveč s fotografijami delajo pregled celotnega dne. Ponovno za okus ena slika in ponovno o ameriških požarih:
Če pa vam seveda to ni dovolj, imate na voljo še kar nekaj drugih načinov, da svet okoli sebe spremljate skozi slike. Naj naštejem vsaj Guardianov In Pictures ter New York Timesov kotiček z večpredstavnostnimi vsebinami in slikami.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Oznake:
fotografije,
mediji,
novice
Ponedeljek, maj 11, 2009
Zakaj bo Twitter premagal Facebook
Zadnje tedne lahko veliko beremo o Twitterju. Mednarodni tisk je v njem našel novo obsedenost in tudi v Sloveniji lahko že marsikje zasledimo zapis ali dva o njem. Pozornost je deloma neupravičena - Twitter ima komaj 14 milijonov uporabnikov, Facebook pa 200 milijonov. Facebook ima nekaj, kar je na daleč v megli podobno poslovnemu modelu, Twitter pa se zavestno osredotoča na rast in poslovni model postavlja na stran. Facebook je dejansko veliko podjetje, Twitter pa ostaja malo podjetje, t.i. startup.
Kljub temu menim, da je Twitter v tem trenutku v boljšem položaju, da postane prihodnost družabnih medijev in omrežij. Razlog za to prepričanje je preprost - Twitter se je za razliko od Facebooka že v samem začetku postavil kot platforma. Družabna omrežja so v tem trenutku vezana na posamezne storitve - vaši prijatelji iz Facebooka ostanejo na Facebooku, če bi si želeli prestopiti na MySpace. In seveda obratno. Twitter se s tem ne obremenjuje, saj lahko do njega dostopate od kjerkoli in ga vključite v katerokoli aplikacijo.
Ravno v bogastvu odjemalcev lahko vidimo to "platformskost". Facebook ima sicer več odjemalcev, vendar zares šteje samo en - njihova spletna stran. Sicer lahko stanja prijateljev spremljate preko drugih odjemalcev, pogosto jih lahko komentirate, vendar so najugodnejši način za dostopanje do vseh funkcionalnosti še vedno uradni Facebookovi odjemalci (splet, namizje, mobilno). Twittru je, po drugi strani, preprosto vseeno. Odjemalcev je malo morje in vsi omogočajo vse funkcionalnosti. Stanje je seveda razumljivo, saj Facebook živi od oglasov, ki jih prikažejo uporabniki. Dostopi iz nepodprtih odjemalcev so nož v njihovem hrbtu. Twitter teh težav nima, saj nima poslovnega modela :).
Ta neprilagodljivost odjemalcev pomeni še nekaj. Se spomnite velikega Facebookovega revolta okrog prenove vmesnika? Na Twittru se to ne more zgoditi, saj noben kos funkcionalnosti ni vezan na "uradnega" odjemalca.
Obstaja še ena pomembna razlika med Facebookom in Twittrom. Facebook ima svoje korenine v povezovanju prijateljev in znancev ter skladno s tem tudi visoke zahteve glede zasebnosti. Twittru je seveda vseeno, saj predstavlja nekakšno vmesno stopnico med spletno stranjo, kjer ljudi, ki te spremljajo načeloma ne moreš videti in Facebookom, kjer moraš prijatelje pootrditi. S tem je ustvarjen uporabnikom izredno prijazen mehanizem oblikovanja družabnega omrežja, ki ne zahteva nujno dvosmerne potrditve, ki je potrebna pri Facebooku. Povezave med ljudmi so na Twittru tako nekoliko mehkejše - slediš namreč ljudem, ki te zanimajo, čeprav jih nujno ne poznaš. Kot tehnološkemu geeku se mi zdi najboljši opis Twittra naslednji - bralec RSS z družabno komponento.
Facebook se je sicer dokaj zgodaj poskušal na trgu umestiti kot platforma in omogočil drugim razvijalcem, da na njihovi platformi razvijajo svoje aplikacije. Rezultat je bil hitra in eksplozivna rast, ki pa ne pomeni, da bo Facebook prihodnost družabnega spleta. Njihova odvisnost od oglasov pomeni, da bodo ostali zaprti v svoj ograjeni vrt. Twitter je s svojim pristopom platforme bistveno bolj vsestranski. Lahko ga vključite v elektronsko pošto, odjemalec za takojšnje sporočanje, mobitel, skratka kamorkoli. Nikakor ne dvomim, da bodo fantje slej ko prej ugotovili, kako izkoristiti svoj položaj.
Tudi Googlu se lahko piše slabo
Toda Twitter ni kritičen samo za Facebook. Tudi kralj iskanja ne more ostati popolnoma miren. Twitter namreč predstavlja izredno bogat temelj za iskalnik prihodnosti. Ravno te dni so napovedali, da iskalnik ne bo več preiskoval samo "tweetov", ampak tudi strani, na katere vodijo objavljene povezave. S tem na področju iskanja vzpostavljajo dve pomembni novosti - eno je iskanje v realnem času, drugo pa iskanje na podlagi ugleda posameznikov.
Iskanje v realnem času bo vsekakor zanimivo, toda potencial za spreminjanje igre iskanja pa ima ravno vpliv posameznikov in njihovega družabnega omrežja na rezultate. Tega se zaveda tudi Google, ki je ravno te dni začel močno pritiskati na uporabnike, naj izpolnijo svoje Google profile. S temi namerava Google nedvomno v svoje iskalne algoritme vključiti tudi vpliv posameznikov in njihovih izbir in priporočil.
Možnosti iskanja in spremljanja utripa naredi Twitter zanimivejši kot Facebook tudi za poslovni svet. Na Facebooku preprosto ne morete preiskovati celotnega omrežja za odkrivanje informacij in zapisov o izdelku ali podjetju. Twitter to omogoča in je kot tak bistveno prikladnejši za sodelovanje poslovnih subjektov.
Twitter je tako v odličnem položaju, da dobro pretrese trenutno spletno sceno, ki ji vladata Google in Facebook. Kaj pa menijo bralci. Je Twitter res tako perspekktiven? Ali gre samo za kratkoročen trend, ki bo izginil, ko ga bo zamenjala naslednja mala velika stvar?
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Kljub temu menim, da je Twitter v tem trenutku v boljšem položaju, da postane prihodnost družabnih medijev in omrežij. Razlog za to prepričanje je preprost - Twitter se je za razliko od Facebooka že v samem začetku postavil kot platforma. Družabna omrežja so v tem trenutku vezana na posamezne storitve - vaši prijatelji iz Facebooka ostanejo na Facebooku, če bi si želeli prestopiti na MySpace. In seveda obratno. Twitter se s tem ne obremenjuje, saj lahko do njega dostopate od kjerkoli in ga vključite v katerokoli aplikacijo.
Ravno v bogastvu odjemalcev lahko vidimo to "platformskost". Facebook ima sicer več odjemalcev, vendar zares šteje samo en - njihova spletna stran. Sicer lahko stanja prijateljev spremljate preko drugih odjemalcev, pogosto jih lahko komentirate, vendar so najugodnejši način za dostopanje do vseh funkcionalnosti še vedno uradni Facebookovi odjemalci (splet, namizje, mobilno). Twittru je, po drugi strani, preprosto vseeno. Odjemalcev je malo morje in vsi omogočajo vse funkcionalnosti. Stanje je seveda razumljivo, saj Facebook živi od oglasov, ki jih prikažejo uporabniki. Dostopi iz nepodprtih odjemalcev so nož v njihovem hrbtu. Twitter teh težav nima, saj nima poslovnega modela :).
Ta neprilagodljivost odjemalcev pomeni še nekaj. Se spomnite velikega Facebookovega revolta okrog prenove vmesnika? Na Twittru se to ne more zgoditi, saj noben kos funkcionalnosti ni vezan na "uradnega" odjemalca.
Obstaja še ena pomembna razlika med Facebookom in Twittrom. Facebook ima svoje korenine v povezovanju prijateljev in znancev ter skladno s tem tudi visoke zahteve glede zasebnosti. Twittru je seveda vseeno, saj predstavlja nekakšno vmesno stopnico med spletno stranjo, kjer ljudi, ki te spremljajo načeloma ne moreš videti in Facebookom, kjer moraš prijatelje pootrditi. S tem je ustvarjen uporabnikom izredno prijazen mehanizem oblikovanja družabnega omrežja, ki ne zahteva nujno dvosmerne potrditve, ki je potrebna pri Facebooku. Povezave med ljudmi so na Twittru tako nekoliko mehkejše - slediš namreč ljudem, ki te zanimajo, čeprav jih nujno ne poznaš. Kot tehnološkemu geeku se mi zdi najboljši opis Twittra naslednji - bralec RSS z družabno komponento.
Facebook se je sicer dokaj zgodaj poskušal na trgu umestiti kot platforma in omogočil drugim razvijalcem, da na njihovi platformi razvijajo svoje aplikacije. Rezultat je bil hitra in eksplozivna rast, ki pa ne pomeni, da bo Facebook prihodnost družabnega spleta. Njihova odvisnost od oglasov pomeni, da bodo ostali zaprti v svoj ograjeni vrt. Twitter je s svojim pristopom platforme bistveno bolj vsestranski. Lahko ga vključite v elektronsko pošto, odjemalec za takojšnje sporočanje, mobitel, skratka kamorkoli. Nikakor ne dvomim, da bodo fantje slej ko prej ugotovili, kako izkoristiti svoj položaj.
Tudi Googlu se lahko piše slabo
Toda Twitter ni kritičen samo za Facebook. Tudi kralj iskanja ne more ostati popolnoma miren. Twitter namreč predstavlja izredno bogat temelj za iskalnik prihodnosti. Ravno te dni so napovedali, da iskalnik ne bo več preiskoval samo "tweetov", ampak tudi strani, na katere vodijo objavljene povezave. S tem na področju iskanja vzpostavljajo dve pomembni novosti - eno je iskanje v realnem času, drugo pa iskanje na podlagi ugleda posameznikov.
Iskanje v realnem času bo vsekakor zanimivo, toda potencial za spreminjanje igre iskanja pa ima ravno vpliv posameznikov in njihovega družabnega omrežja na rezultate. Tega se zaveda tudi Google, ki je ravno te dni začel močno pritiskati na uporabnike, naj izpolnijo svoje Google profile. S temi namerava Google nedvomno v svoje iskalne algoritme vključiti tudi vpliv posameznikov in njihovih izbir in priporočil.
Možnosti iskanja in spremljanja utripa naredi Twitter zanimivejši kot Facebook tudi za poslovni svet. Na Facebooku preprosto ne morete preiskovati celotnega omrežja za odkrivanje informacij in zapisov o izdelku ali podjetju. Twitter to omogoča in je kot tak bistveno prikladnejši za sodelovanje poslovnih subjektov.
Twitter je tako v odličnem položaju, da dobro pretrese trenutno spletno sceno, ki ji vladata Google in Facebook. Kaj pa menijo bralci. Je Twitter res tako perspekktiven? Ali gre samo za kratkoročen trend, ki bo izginil, ko ga bo zamenjala naslednja mala velika stvar?
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Oznake:
družabna omrežja,
facebook,
google,
twitter
Petek, april 24, 2009
Mediji in novinarstvo - pogled v prihodnost
Serija o medijih se s tem zapisom končuje. Pravi trenutek, torej, da pogledamo v prihodnost, ki v tem trenutku ni svetla. Naklade padajo in dohodki od oglasov na spletu preprosto ne pokrijejo razlike. Upam si trditi, da je s papirnatimi izdajami konec - v naslednjih nekaj letih preprosto ne bodo več obstajale. Splet in najrazličnejše naprave za branje pomenijo, da si uporabniki ne bomo več želeli biti vezani na papir. Prav tako se - sploh dnevnim časopisom - ne bo več izplačalo vzdrževati drage infrastrukture, ki je potrebna za to, da se snop potiskanega papirja zjutraj znajde v nabiralniku.
To je na nek način dobra novica. Papir na avtorje postavlja nerazumne omejitve, ki jih splet odstrani. Sploh prostor, ki je na papirju drag, na spletu pa poceni, ni več problem. Toda težava je drugje - ta premik bo namrel pomenil tudi propad določenih medijev in odpuščanja novinarjev. Tu pa že naletimo na nekoliko čustveno noto, saj veliko ljudi meni, da so mediji zaščitniki demokracije in da brez medijev preprosto ne moremo obstajati kot demokratična družba.
Tudi če za trenutek odvržemo cinične plašnice (posebni interesi in oglaševalci ter politični pritiski, khm, khm) ti pomisleki preprosto ne držijo. Ljudje ne potrebujemo medijev - potrebujemo novinarstvo. In v preteklosti so bili obstoječi načini preprosto najbolj učinkovit način za distribucijo vsebin. Danes ni več tako, zato se tudi medijem počasi spodmikajo tla pod nogami. Seveda to ne pomeni, da novinarstva, novic in drugih vsebin ne bo več. Če samo za trenutek pogledamo okoli sebe, vidimo, da se ustvarja več novih vsebin kot kdajkoli v preteklosti.
Vloga medijev
Mediji in novinarji se srečujejo še z enim pomembnim izzivom. Družabna omrežja in blogi počasi načenjajo vlogo posredovanja novic. Recimo, o Googlu, Microsoftu in določenih drugih področjih, ki me zanimajo, mi ni potrebno več brati slovenskih časopisov. Vse, kar imajo novega za povedati mi sporočijo preko Twitterja, obvestil Google News in virov RSS. Vsaka novica, ki jo objavi slovenski medij zamuja pa če je objavljena le nekaj minut za originalom. Primer - v tem trenutku, ko to pišem, sem med prvimi na svetu slišal komad "Sacred Trickster" od Sonic Youth, izvedel, da je Google predstavil neko novo 3D orodje in si ogledal fotografije neke prestižne nove jahte. Z neposredno komunikacijo, ki jo lahko v svoje roke prevzamejo podjetja, ustvarjalci, posamezniki in kdorkoli že, izginja pomembna vloga medijev. Sploh če govorimo o papirju.
Medije tako vidim kot združevalce in razlagalce vsebin. Vsebine bodo prihajale s Twitterja, Facebooka, blogov in še marsikje drugje. Novinarjeva vloga bo odkriti pomembno novico, združiti različne vire in vse skupaj komentirati. Osebno se vse bolj pogosto znajdem v položaju, ko me ne zanima več, kaj se je zgodilo, ampak kaj to pomeni. V skladu s tem bo pomembno, da mediji oblikujejo skupnosti, ki jim lahko zaupajo in se lahko na njih naslonijo pri razumevanju kompleksnih in težavnih vprašanj.
Prav tako bo zmanjšanje števila novinarjev ustvarilo močno potrebo po povezovanju z bralci in posamezniki, ki bodo pripravljeni posredovati informacije. Še posebej pomembno bo to pri ustvarjanju lokalnih novic, ki bodo kljub omejenim virom v prihodnosti čedalje bolj pomembne. In skupnosti se ne bodo več oblikovale le okoli organizacij - medijev - temveč okoli posameznikov, ki jih ustvarjajo. Tehnologija je pripravljena, da podpre vse, ki so jo pripravljeni uporabljati.
Še ena stvar je, ki me je vedno motila - izoliranost medijev. Zakaj Delovi komentatorji, recimo, v svojih zapisih ne poskušajo odgovoriti na misli komentatorjev v drugih? To bi bilo zanimivo in bi ustvarilo instant debato, ki bi jo bilo zanimivo spremljati. Bi ubilo Dnevnikovo spletno stran, če bi ob svojem članku objavili povezavo na kakšen zapis na blogu ali Večerovi spletni strani? Biti del pogovora, ki se odvija, ni slaba stvar, kakorkoli jo obrneš.
Oglasi niso dovolj
Toda mediji se srečujejo s še enim, največjim izzivom - kako nadomestiti izgubo oglaševalskega denarja na spletu. Preprostega odgovora ni, razen tega, da oglaševanje zelo verjetno tudi izven obdobja recesije ne bo dovolj. En pristop je seveda zmanjševanje stroškov z odpuščanjem novinarjev in drugimi pristopi. Tudi papirnate različice bodo del teh prizadevanj.
Poslovni modeli bodo tako deležni bistvene prenove. Pravega odgovora v tem trenutku najverjetneje še ni, čeprav to ne pomeni, da sedaj ni pravi čas za eksperimentiranje. Mikroplačila in zaklepanje vsebin se dolgoročno ne bosta obnesla - poleg tega, da te vsebine ne morejo biti del pogovorov tudi zaenkrat ne obstaja tehnološka rešitev, ki bi zadovoljila uporabnike. In seveda - zakaj bi kdo plačeval za dostop do pol leta stare novice?
Eksperimenti so lahko najrazličnejši, vsaj po mojem mnenju pa morajo biti usmerjeni k prodaji nečesa, kar ustvarja vrednost za kupca in nima brezplačne alternative. Samo nekaj zamisli, ki so mogoče izvedljive, mogoče ne, mislim pa, da nakazujejo možno smer.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
To je na nek način dobra novica. Papir na avtorje postavlja nerazumne omejitve, ki jih splet odstrani. Sploh prostor, ki je na papirju drag, na spletu pa poceni, ni več problem. Toda težava je drugje - ta premik bo namrel pomenil tudi propad določenih medijev in odpuščanja novinarjev. Tu pa že naletimo na nekoliko čustveno noto, saj veliko ljudi meni, da so mediji zaščitniki demokracije in da brez medijev preprosto ne moremo obstajati kot demokratična družba.
Tudi če za trenutek odvržemo cinične plašnice (posebni interesi in oglaševalci ter politični pritiski, khm, khm) ti pomisleki preprosto ne držijo. Ljudje ne potrebujemo medijev - potrebujemo novinarstvo. In v preteklosti so bili obstoječi načini preprosto najbolj učinkovit način za distribucijo vsebin. Danes ni več tako, zato se tudi medijem počasi spodmikajo tla pod nogami. Seveda to ne pomeni, da novinarstva, novic in drugih vsebin ne bo več. Če samo za trenutek pogledamo okoli sebe, vidimo, da se ustvarja več novih vsebin kot kdajkoli v preteklosti.
Vloga medijev
Mediji in novinarji se srečujejo še z enim pomembnim izzivom. Družabna omrežja in blogi počasi načenjajo vlogo posredovanja novic. Recimo, o Googlu, Microsoftu in določenih drugih področjih, ki me zanimajo, mi ni potrebno več brati slovenskih časopisov. Vse, kar imajo novega za povedati mi sporočijo preko Twitterja, obvestil Google News in virov RSS. Vsaka novica, ki jo objavi slovenski medij zamuja pa če je objavljena le nekaj minut za originalom. Primer - v tem trenutku, ko to pišem, sem med prvimi na svetu slišal komad "Sacred Trickster" od Sonic Youth, izvedel, da je Google predstavil neko novo 3D orodje in si ogledal fotografije neke prestižne nove jahte. Z neposredno komunikacijo, ki jo lahko v svoje roke prevzamejo podjetja, ustvarjalci, posamezniki in kdorkoli že, izginja pomembna vloga medijev. Sploh če govorimo o papirju.
Medije tako vidim kot združevalce in razlagalce vsebin. Vsebine bodo prihajale s Twitterja, Facebooka, blogov in še marsikje drugje. Novinarjeva vloga bo odkriti pomembno novico, združiti različne vire in vse skupaj komentirati. Osebno se vse bolj pogosto znajdem v položaju, ko me ne zanima več, kaj se je zgodilo, ampak kaj to pomeni. V skladu s tem bo pomembno, da mediji oblikujejo skupnosti, ki jim lahko zaupajo in se lahko na njih naslonijo pri razumevanju kompleksnih in težavnih vprašanj.
Prav tako bo zmanjšanje števila novinarjev ustvarilo močno potrebo po povezovanju z bralci in posamezniki, ki bodo pripravljeni posredovati informacije. Še posebej pomembno bo to pri ustvarjanju lokalnih novic, ki bodo kljub omejenim virom v prihodnosti čedalje bolj pomembne. In skupnosti se ne bodo več oblikovale le okoli organizacij - medijev - temveč okoli posameznikov, ki jih ustvarjajo. Tehnologija je pripravljena, da podpre vse, ki so jo pripravljeni uporabljati.
Še ena stvar je, ki me je vedno motila - izoliranost medijev. Zakaj Delovi komentatorji, recimo, v svojih zapisih ne poskušajo odgovoriti na misli komentatorjev v drugih? To bi bilo zanimivo in bi ustvarilo instant debato, ki bi jo bilo zanimivo spremljati. Bi ubilo Dnevnikovo spletno stran, če bi ob svojem članku objavili povezavo na kakšen zapis na blogu ali Večerovi spletni strani? Biti del pogovora, ki se odvija, ni slaba stvar, kakorkoli jo obrneš.
Oglasi niso dovolj
Toda mediji se srečujejo s še enim, največjim izzivom - kako nadomestiti izgubo oglaševalskega denarja na spletu. Preprostega odgovora ni, razen tega, da oglaševanje zelo verjetno tudi izven obdobja recesije ne bo dovolj. En pristop je seveda zmanjševanje stroškov z odpuščanjem novinarjev in drugimi pristopi. Tudi papirnate različice bodo del teh prizadevanj.
Poslovni modeli bodo tako deležni bistvene prenove. Pravega odgovora v tem trenutku najverjetneje še ni, čeprav to ne pomeni, da sedaj ni pravi čas za eksperimentiranje. Mikroplačila in zaklepanje vsebin se dolgoročno ne bosta obnesla - poleg tega, da te vsebine ne morejo biti del pogovorov tudi zaenkrat ne obstaja tehnološka rešitev, ki bi zadovoljila uporabnike. In seveda - zakaj bi kdo plačeval za dostop do pol leta stare novice?
Eksperimenti so lahko najrazličnejši, vsaj po mojem mnenju pa morajo biti usmerjeni k prodaji nečesa, kar ustvarja vrednost za kupca in nima brezplačne alternative. Samo nekaj zamisli, ki so mogoče izvedljive, mogoče ne, mislim pa, da nakazujejo možno smer.
- Dražba, na kateri lahko bralci ponudijo določeno vsoto denarja, da sodelujejo pri intervjujih - zanimivo bi bilo videti, koliko bi bili ljudje pripravljeni plačati, da sodelujejo pri intervjuju s Katarino Kresal
- Letna zbirka intervjujev, izdana v knjižni obliki, po možnosti s podpisi intervjuvancev - Playboy je to pred časom izvedel in zamisel je bila vsekakor dobra
- Udeležba na okroglih mizah z znanimi ljudmi, ki jih vodijo novinarji
- Organizacija konferenc o temah, ki jih pokrivajo
- Del prihodkov od prodaje izdelkov, ki jih ocenjujejo
- Povezovanje s podjetji pri izvajanju raziskav med bralci - odlično orodje za oblikovanje vsebin in seveda raziskave trga
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Oznake:
mediji,
prihodnost
Naročite se na:
Objave (Atom)






