Moje izvirno besedilo (brez dodatkov)
Google, velikan na področju spletnega iskanja, se je že pred časom lotil ambicioznega projekta. Z vodilnimi knjižnicami so podpisali dogovore, da bodo digitalizirali 15 milijonov knjig in vsem uporabnikom spleta omogočili iskanje po njihovi vsebini. Projekt tako uresničuje uradno vizijo podjetja: organizirati vse informacije na svetu in jih narediti dostopne in koristne vsem.
Danes že lahko vidimo prve rezultate Googlovega projekta digitalizacije knjig. Več milijonov knjig je popolnoma digitaliziranih in indeksiranih, kar v praksi pomeni, da vpišemo geslo, Google pa nam prikaže vse knjige, ki vsebujejo iskane besede. S tem se novi generaciji potencialnih bralcev na široko odprejo vrata v svet knjig, saj si lahko ogledajo kratek odlomek ali stran iz knjige, ki vsebuje iskano geslo. Določeni založniki omogočajo celo dostop do celotnih knjig in ne le izbranih odlomkov.
Če se bralec na podlagi najdenega odlomka odloči, da ga knjiga zanima, lahko s strani takoj obišče spletno knjigarno in jo naroči ali pa preveri, ali ima knjigo katera knjižnica v bližini. S tem storitev postane tudi odlično orodje za založnike, saj jim pomaga doseči nove kupce in bralce.
Vendar preprostost iskanja ni vse. Google Knjige, kot se projekt imenuje v slovenščini, pomeni tudi neprecenljivo darilo globalni kulturi. Poleg digitalizacije izredno redkih knjig, ki so bile v preteklosti dostopne samo posvečenim raziskovalcem, so ravno te dni najavili partnerstvo z revijo Life in objavili 1860 izvodov revije, ki so izšli med letoma 1936 in 1972. Vse revije so v celoti na voljo na spletu in brezplačno dostopne vsem.
Prav tako je mogoče več kot milijon del, ki so dovolj stara, da so vstopila v javno domeno, brezplačno prenesti s spleta. Uporabniki jih lahko pregledujejo na računalniku, natisnejo ali pa jih berejo na številnih bralnikih e-knjig.
Vse to pomeni, da posamezniki še nikdar v zgodovini nismo imeli tako preprostega dostopa do takega izobilja znanja in informacij. Knjige in revije, ki so nam bile še pred desetimi leti skoraj nedosegljive, so nam danes na voljo dobesedno v trenutku. Prav tako niso več ločene od preostalega digitalnega sveta, z Googlovim projektom namreč postajajo del vsakodnevne izkušnje spleta. Nič več ni pomembno, ali gre za spletno stran, tiskano revijo izpred 50 let ali knjigo, po vseh namreč lahko iščemo in najdemo točno tisto, kar potrebujemo.
Konec citata in začetek dodatnega razmišljanja.
V članku mi je žal zmanjkalo prostora (2400 znakov, lepo vas prosim!), da bi izpostavil še en pomemben vidik digitalizacije - možnosti za inovacije. Že danes so določene knjige, na primer, povezane z Google Maps. Za določene knjige so dodani zemljevidi, kjer so označeni vsi omenjeni kraji. Predstavljajte si, da se doda še povezave na Wikipedio in podobno. Ob branju knjige prideš do poglavja, ki se dogaja v omajadski mošeji v Damasku. Naložiš članek iz Wikipedie, si ogledaš načrt stavbe in slike s Flickra ter nato nadaljuješ z branjem, saj bolje veš, kje se knjiga dogaja.
Sedaj pa še moj pogled na kontroverznost projekta. Založniki so Google ostro napadli, saj je namreč pogodbe o digitalizaciji podpisal s knjižnicami in ne z založniki. Kljub temu, da je podjetje za knjige, ki so še pokrite z avtorskimi pravicami, nameravalo pokazati le koščke besedila, v katerem se nahajajo iskalna gesla, so založniki zagnali vik in krik. Rezultat je bil podpis dogovora, ki je izredno slab za globalno kulturo.
Naj pojasnim. Google se je pred podpisom dogovora zanašal na pravico dovoljene uporabe. S prikazom le majhnega dela besedila naj podjetje praviloma ne bi kršilo avtorskih pravic. Praviloma je bil koncept delovanja enak kot pri spletnih straneh. Osebno se s tem pogledom več kot strinjam. Podpis dogovora je stvari obrnil na glavo. Google je založnikom plačal nekaj čez 100 milijonov USD, da bi se otresel nadlegovanja, vendar je obenem vzpostavil tudi pravice ekskluzivnosti. Če projekt prej ni bil nevaren, je s podpisom pogodbe postal, saj je Google s tem efektivno dvignil mejo vstopa na trg digitalizacije knjig. S tem dogovorom celo nekatere knjižnice niso bile zadovoljne - sistem knjižnic univerze Harvard je izstopil iz projekta, saj so mnenja, da dogovor preprečuje prost dostop do znanja in kulture. Kar je izjava, s katero se strinjam. Toda glavni krivec so založniki in ne Google.
Založniki so torej s svojim napadom na Google v prvi vrsti pristrigli krila nekomu, ki bi jim lahko pomagal doseči nove bralce, po drugi strani pa so podjetju podarili monopol na področju digitalnih knjig.
Še nekaj misli o argumentih gospoda Krstulovića. En od njegovih pomislekov je, da slovenske knjige v Google Books niso dostopne.
Omeniti je treba, da so med fondi omenjenih petih knjižnic tudi slovenska dela in da zato prihaja do podvajanj digitalizacije posameznih naslovov. NUK je npr. že pred Googlom digitaliziral pomembni kulturni reviji Ljubljanski zvon ter Dom in svet, ki ju najdemo tudi na books.google.com, strani, ki ponuja dostop do digitaliziranih gradiv, vendar ne v celoti.Njegova izjava je resnična, vendar obenem kaže na nekaj res čudaškega. Zakaj torej delo, ki bi moralo biti po vsej logiki v javni domeni (revija je objavljena leta 1881), ni na voljo? Google pravi, da za evropske knjige, kjer nima pogodb z lokalnimi partnerji ne bo objavljal vsebin, kar naj bi bila posledica težavne evropske zakonodaje, ki onemogoča učinkovito digitalizacijo knjig. Torej krivda ne leži pri Googlu.
Žal pa je naša zakonodaja taka, da zaradi avtorskega prava ne moremo praktično nič narediti s knjigami, ki so bile objavljene v 20. stoletju. Težave, povezane z dolgim trajanjem avtorskih pravic, odkrivanjem avtorjev in posledičnim licenciranjem vsebin, v praksi pomenijo, da so evropske knjige v Ameriki lažje dostopne kot v Evropi. Za trenutek pomislimo o absurdnosti tega stanja.
Trenutni sistem je preprosto oblikovan v smeri, kjer onemogoča zasebne pobude, kot je Googlova. Ena od zahtev je, da bo moral vsak nosilec avtorske pravice eksplicitno potrditi vključitev v program. Že v izhodišču tak pristop onemogoči uporabo ti. "orphan works", torej stvaritev, kjer avtor ni znan ali pa ni mogoče stopiti v stik z njim. In seveda potrjevanje pomeni tudi, da je vključevanje novih knjig počasen in skoraj nemogoč proces.
Sedaj pa še nekoliko bolj kontroverzen pogled. V spletnem svetu nas je večina izbrala izredno odprt pristop k avtorskim pravicam. Blogerjem in ostalim nam je pravzaprav v veliki meri vseeno, kaj se dogaja z našo vsebino. Povezave, citati in komentiranje so na splet kot zrak. In je ta, bolj sproščen, pristop k avtorskim pravicam uničil ustvarjalnost ljudi? Nikakor ne. Na spletu se vsak dan ustvari na tisoče novih slovenskih zapisov, tweetov in drugih oblik vsebin. Je Google zmanjšal vrednost našega dela? Nikakor ne - na stotine ljudi se ubada samo s tem, kako bodo na Googlu kotirali višje. Biti najden je danes pomembneje kot avtorska pravica.
Dostop do informacij in možnost iskanja po njih nikakor ne vplivata na zmanjšanje človeške ustvarjalnosti. Toda evropski zaprt dostop in neracionalni strah pred pobudami, kot je Google Books pa pomeni, da zaostajamo na področju, ki je pomembno za celotno družbo in kulturo. Založniki in pisci avtorskega prava bi se lahko kaj naučili iz digitalnega sveta.
Dlib
In sedaj še zaključek, ki je le bežno povezan z zapisom zgoraj. Gospod Krstulović v svojem delu zapisa opozori na to, da imamo tudi Slovenci projekt digitalne knjižnice - www.dlib.si. Res je in projekt pozdravljam. O njem sem želel pisati že pred časom, vendar mi je zmanjkalo časa, da bi takrat zapisal, tako da ga omenjam in pohvalim zdaj.
NUK je s tem projektom naredil pomemben korak naprej. Na spletu so objavili digitalizirane knjige v javni domeni (vsaj domnevam, da so), ki si jih lahko uporabniki prenesemo ali pa po njih iščemo. Odlična storitev, ki bo delo olajšala marsikateremu raziskovalcu in ne nazadnje tudi navadnim uporabnikom odprla vrata v svet dela kulture Slovenije.
Prav tako se strinjam z njegovim mnenjem, da ne moremo čakati, da nam bodo knjige digitalizirali drugi. Ravno to je nenazadnje čar konkurence. Če bi bile digitalizirane knjige v resnici prosto dostopne vsem in po možnosti iz različnih virov bi to omogočilo inovacije, ki bi močno presegle le dostop do bogate kulture.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
