Najprej nekaj pozitivnih komentarjev. V zadnjih letih so se vsaj spletne strani dnevnikov relativno uspešno modernizirale. Trije glavni dnevniki (Delo, Dnevnik in Večer) so ustvarili vizualno in uporabniško relativno prijazne spletne strani. Prav tako so vsi trije zgodaj vpeljali video vsebine, pri katerih sicer osebno nisem prepričan, da so za tiskane medije korak v pravo smer, vendar sem pripravljen sprejeti, da so uspešne ali vsaj koristne.
Sedaj pa k slabim stvarem. Najprej zame popolnoma nerazumljivo manjkajo kakovostni fotografski prispevki. Delo sicer vključuje galerije k svojim prispevkom, Dnevnik pa ima celo podstran s fotografijami, vendar sta oba nezadovoljiva. Delove fotografije so preprosto nenavdahnjene (recimo Lahovnik v treh pozah), Dnevnikove pa majhne in slabo izbrane. Tuji mediji ogromno pozornosti namenjajo ravno fotografijam - uporabljajo jih za pregled dogajanja na določen dan, za obeleženje pomembnih dogodkov ali zanimivosti ter za pripovedovanje zgodb.
Fotografije so izredno izrazno sredstvo za pripovedovanje zgodb in informiranje in kot take v slovenskih medijih katastrofalno premalo izkoriščene. Poleg tega so kot ustvarjene za uporabo na spletu, saj ti jih ni potrebno tiskati, kar bistveno zniža stroške. Ob tem gre bolj za kuratorsko vlogo in ne toliko za trošenje lastnih virov in fotografov.
Infografika
Gre za področje, ki je itak rak rana slovenskih časopisov in medijev. Sem ter tja kakšen graf še natisnejo, kaj več pa ne. Sicer se zavedam, da so infografike praviloma zahtevne za izdelavo in lahko tudi drage, toda obenem ni boljšega načina za privlačno in preprosto obdelavo kompleksnih vprašanj.
Za oris o čem govorim: Washington Post in New York Times.
Združevanje in povezovanje vsebin
Ena od stvari, ki jo lahko na spletu dosežeš z relativno nizkimi stroški je povečanje zanimanja bralcev s ponujanjem dodatnih vsebin. Žal le malo slovenskih medijev resnično izkorišča to prednost. Dnevnik se na tem področju kolikor toliko trudi, Delo je že bistveno slabši, Večer pa - kolikor sem lahko ugotovil - teh možnosti sploh ne nudi.
Na splošno je Dnevnik na tem področju daleč najbolj razvit. Imajo celo pripravljene vsebinske sklope, ki združujejo večjo količino vsebin, kar je pohvalno. Kljub temu se mi zdi, da vsi mediji podcenjujejo pomembnost združevanja vsebin. Vsak članek posebej namreč ni otok, ampak je organsko povezan s številnimi drugimi vsebinami in medij ne dela usluge ne sebi ne bralcu, če teh povezav ne zagotovi.
Toda prostora za izboljšanje je še veliko. Recimo, združevanje vsebin po imenih ljudi, tematikah in morda celo krajih. Tak pristop bi dolgoročno lahko, na primer, omogočil izdelavo lokalnih vsebin, ki se izkazujejo kot ključnega pomena za uspeh časopisov.
Vključevanje in zbiranje drugih vsebin
Moj zadnji nasvet medijem v tem sklopu je preprost. Ne ignorirajte sveta okoli sebe. Samo v Sloveniji je več tisoč ljudi, ki ustvarjajo zanimive, zabavne in poučne vsebine, ki bi lahko enkratno dopolnile obstoječe vsebine. Pri tem ustvarjajo vsebine, ki so pogosto na tako visoki ravni, da ne bi bilo nobene nevarnosti za ugled medija, če bi jih vključil k sebi ali pa vsaj zagotovil povezavo na njih.
Še par malenkosti, ki bi jih lahko slovenski časniki uvedli:
- Objava elektronskega naslova avtorja člankov - če imajo lahko to veliki mednarodni mediji, ni razloga, zakaj ne bi imeli tudi naši
- Google Earth za prikaz geografsko vezanih informacij in dodatnih vsebin
- Obsežnejše možnosti objave člankov na družabnih omrežjih (Dnevnik ima to urejeno, Delo in Večer pa nekoliko manj)
Zaenkrat dovolj, naslednjič pa o skupnostih in časopisih.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani Zapisi
Hapax Legomena o medijih
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino
