torek, junij 30, 2009

Uf, kasetna nostalgija

Po netu te dni veselo kroži članek o 13-letnem mulcu, ki je za teden dni zamenjal svojega iPoda za predpotopnega Sony Walkmana. Članek je kul in se ga splača prebrat.

Obenem pa sem se malo zamislil nad svojo zgodovino s kasetami. Glede na to, da sem že od precej malih nog zbiral glasbo, se je v mojih predalih zaredilo dobesedno na stotine kaset. Kasete so bile namreč (vsaj v mojem okolju) cela subkultura. Denarja za plošče niti ni bilo, niti se jih ni dobilo. Edina rešitev je bila tako presnemavanje plošč in tistih redkih CD-jev na kasete. In nato presnemavanje naprej na druge kasete, dokler ni bil vse skupaj samo še šum z malo melodije.

Še posebej se spomnim, kako je potekala menjava kaset. Dobil si jih tudi po več deset in jih nazaj posodil v enakem številu. Če nisi imel vsaj približnega sistema vodenja evidence, potem jih preprosto nisi več videl. Kasete so bile sicer precejšen "pain in the ass", so pa imele tudi svetle točke, med katerimi je na prvem mestu seveda "mikstejp". V srednji sem naredil na desetine mikstejpov za sošolce in kolege. Za vsakega si potreboval vsaj toliko, kolikor je trajala kaseta, obenem pa si moral še izbirati skladbe. V glavnem, zabava za cel večer.

Še na kratko o nakupovanju kaset. Zaradi orjaške količine nove glasbe, ki sem jo dobival preko kaset sem jih kupoval v paketih po deset. Mislim, da je največja enkratna količina naenkrat kupljenih kaset znašala 40. 

Naj vas ta nostalgični zapis ne prevara - še vedno mislim, da so MP3-ji in iPodi ena najboljših stvari, ki so se zgodile ljubiteljem glasbe. Vem tudi, da se nekateri s tem ne strinjajo (preveč navita glasnost za slušalke, vedno bolj stisnjena glasba, ...), ampak vseeno lahko rečem, da ravno zaradi iPoda poslušam več glasbe kot kdajkoli prej. Toda obenem pa so kasete - zadnjo sem odvrgel pred kakim letom - zanimivo in nepozabno obdobje, ki si zaluži omembe. In še par slik kaset, ki so bogatile mojo zbirko (preko strani tapedeck)



Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

torek, junij 23, 2009

Potep po Siriji

Moja ljubezen do Bližnjega vzhoda se je začela - zanimivo - s potjo na Tajsko. Pri vračanju smo se namreč za en dan ustavili v Amanu v Jordaniji, kjer so nas na hitro odpeljali do Petre, puščavskega mesta, ki je služil kot ozadje filmu Indiana Jones. Zadeva sicer zahteva vsaj kakšen dan pohajkovanja in ogledovanja, ampak vseeno je bilo že nekaj kratkih ur dovolj, da sva se s punco odločila, da bo naslednja pot ravno na Bližnji vzhod.

Vmes je bilo par let pavze s potovanji, ko sva si urejala stanovanje, nato pa je prišel trenutek, ko je bilo denarja in časa dovolj za eno novo potovanje. Na vrhu seznama je bila Sirija. Toda načrte nama je prekrižal moj slepič, ki se je popolnoma brez vsake potrebe vnel in zahteval kirurški poseg. Rezervni načrt je bil obisk vzhodne Turčije z agencijo Oskar, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj sva se še bolj navdušila nad tem območjem. Sledil je izlet po bivši Jugoslaviji in Albaniji, obisk Maroka, pustolovščina v Jemnu ter končno tudi letošnja Sirija.

Sirija ima v očeh zahoda neupravičeno slab imidž. Veliko ljudi me ob tem, ko izvejo, kje sem bil, pogleda, kot da nosim glavo naprodaj, saj mediji (zahvaljujoč ameriški retoriki) dejansko naslikajo podobo zlobne države, ki podpira terorizem, kjer v osnovi vlada Al-Qaida in so tujci stalna tarča do zob oboroženih bradatih ekstremistov.

Resničnost ne bi mogla biti dlje od realnosti. Sirija je izredno varna država, polna prijaznih ljudi, ki si vzamejo čas zate in ti po svojih najboljših močeh poskušajo pomagati. Poleg tega ni v celoti muslimanska, saj ima veliko krščansko manjšino. Celega potovanja ne bi opisoval, bi pa izpostavil nekaj najljubših stvari.

1. Omajadska mošeja v Damasku. Gre za enkraten zgodovinski spomin. Stavba je svojo zgodovino začela kot aramejski tempelj Hadadu, ki so ga v Jupiterjev tempelj predelali vestni Rimljani. Rimski tempelj je nadomestila cerkev Janezu Krstniku, ki so si jo od leta 636 do 706 delili kristjani in muslimani. Nato jo je nadomestila mošeja. Stavba ima prav poseben občutek - ljudje posedajo po orjaškem dvorišču, otroci se igrajo in žogajo ... Pravzaprav nimaš občutka, da si v mošeji.

Arhitekturno je stavba nekaj posebnega. Trije minareti, čudoviti mozaiki in posebna podolgovata oblika so zanimivi detajli, ki jih vidiš le redko kje drugje. Par slik:






















2. Krak des Chevaliers. Najbolje ohranjeni križarski grad je ena pomembnejših turističnih atrakcij Sirije. Dejstvo je, da je v odličnem stanju in si lahko skoraj predstavljaš viteze, kako se sprehajajo po hodnikih in stolpih. Zadeva je zgrajena resnično impresivno in ko ga vidiš, lahko razumeš, zakaj ga niso nikdar vojaško osvojili, saj so se branilci vdali šele pod vplivom prevare oblegovalcev. Posladek obiska: učenec za mujezina je v kapeli (kasneje mošeji) zapel klic k molitvi - skoraj mistična izkušnja.


























3. Mesto Tartous. Šlo je za največje presenečenje potovanja. Pričakovala sva zanikrno obmorsko mestece, odkrila pa presenetljivo in naravnost bizarno mešanico starega in novega. Povsod lahko vidiš ostanke križarskega mesta, ki ga sedaj preraščajo sodobne zgradbe. Sredi naselja še vedno stoji križarska kapela, skozi katere razpadajoč obok lahko vidiš stanovanje neke družine. Dodaten plus je res lepa cerkvica iz 12. stoletja, ki so jo postavili kot trdnjavo, ker je stala izven obzidja mesta.

























4. Kopanje v Evfratu v puščavi. Jez na Evfratu pomeni, da je sedaj sredi puščave veliko jezero, ki nosi ime po tedanjem predsedniku države Asadu. Jezero pomeni tudi, da se lahko lepo kopaš v krasni vodi z razgledom na fotogeničen grad.













5. Aleppo. Aleppo se skupaj z Damaskom poteguje za naziv najstarejše naselbine. Je pa za razliko od Damaska bolj prijazen, intimen in bolj uživaški. Velikanska tržnica, grozeča trdnjava nad mestom in kolikor hočeš malih presenečenj naredijo Aleppo pravi užitek.

 
6. Palmyra. Antično mesto sredi puščave samo dopolnjuje vso ostalo zgodovino Sirije, ki je res ne manjka. Toda Palmyra zaradi tega ni nič manj impresivna. Nekoč bogato mesto in sedež kraljice, ki si je upala izzvati rimski imperij, kar se zanjo seveda ni dobro končalo. Danes pravi backpackerski raj, kjer si po vročih ogledih privoščiš odlične palačinke.


7. Hrana. Hrana v Siriji je vrhunska. Tipične kebabe dopolnjujejo dobrote, kot so različni izdelki iz čičerike (fatta, falafel, fattoush), solate, začimbe in sladkarije. Posebna izkušnja je večerja ali kosilo v eni od "fensi" restavracij v krščanski četrti Damaska.

8. Ljudje. Ljudje so izredno prijazni. Le primer - ko sva z avtom iskala neke samostane, sva se ustavila ob cesti in vprašala človeka, kje lahko prideva. Najprej se je nekaj trudil, da bi nama razložil, nato pa nekam poslal svojega sina. Ta mu je prinesel ključe, možak se je usedel v avto in naju odpeljal do križišča. To se nama ni zgodilo enkrat, ampak štirikrat. Vedno te kdo povabi na čaj in si vzame zate nekaj minut. Izredno radi se fotografirajo z nami. V glavnem, Sirija morda izstopa bolj po svojih ljudeh, kot znamenitostih, ki jih sicer ne manjka.



























Častne omembe. Stvari v Siriji, ki so mi ostale v spominu je res veliko. Izpostavil bi še Saladinov grad na vrhu hriba, kjer najprej prečkaš na roko izsekan prepad s stebrom na katerem je stal most. Potem imamo tu še mrtva mesta in zgodbo Simeona Stilita, poščavnika, ki je na 15 metrov visokem stebru preživel 37 let. Ter seveda šiitsko mošejo, Sayyida Ruqqaya, kjer lahko spoznaš še nekoliko drugačen obraz islama.




































V glavnem, Sirijo priporočam vsem, ki si želite malo bolj resno obiskati Bližnji vzhod. Težav z varnostjo namreč ni, hoteli so spodobni, hrana ali voda nista oporečni, vseeno pa je zadeva - vsaj kar se budžeta tiče - dokaj dostopna in ne zlomi ravno hrbta. Sirija verjetno tudi da bolj neposreden občutek ljudi in dežele, kot bolj turistične lokacije, med katere sodi Jordanija.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

ponedeljek, junij 22, 2009

Sonic Youth - Daydream Nation

Po krajšem premoru od pisanja in dopustu (o tem morda v kakšnem kasnejšem zapisu) se me je polotil manjši napad lenobe. Toda zahvala gre Prisovemu zapisu, da me je spodbudil, da se lotim zapisa, o katerem razmišljam že dlje časa.

Če me kdo, kadarkoli vpraša, katerih je mojih pet najljubših albumov, vedno težko odgovorim, saj je dobre glasbe preprosto preveč. Toda dva albuma se v zadnjih 15 letih nista premaknila izmed prvih pet in nekako pričakujem, da se nikoli ne bosta. Kot pove naslov zapisa je eden od njiju album Daydream Nation newyorških velikanov Sonic Youth.

Sliši se morda klišejsko, saj gre nenazadnje za album, ki ga na sam vrh alternativne produkcije uvršča velika večina kritikov. Toda to ne more zmanjšati njegove kakovosti. Gre namreč za vrhunski izdelek neodvisne skupine, ki je ustvarila album, ki z eno nogo stoji v popu, z drugo pa v hrupnih koreninah, ki so zaznamovale njihove prejšnje stvaritve. Še več, gre za album, ki je preoblikoval podobo alternativne glasbe in ji pokazal pot iz čistega podzemlja na srednjo pot, kjer so lahko alternativni bendi - uf - dostopni in obenem inovativni.

Pri opisu popolnega albuma je skoraj nesmiselno opisovati vsako skladbo posebej, toda vseeno je potrebno postaviti malo konteksta. Album se začne z genialnim "Teenage Riot", ki postavi pričakovanja za celoten album. Nežen in melodičen uvod, ki mu sledi veličasten rif ter izpoved lenuha Thurstona Moora, ki spregovori o najstniški jezi brez razloga. Sledi "Silver Rocket", rockerska fantazija, ki vključuje eno najbolj vrhunskih fuzij hrupa in melodije na albumu.

Sledita dve skladbi basistke Kim Gordon. Obe temeljita na ponavljanju vzorcev in fraz, ki pa jih dopolnjujeta obe kitari, ki se igrata, lovita in prepletata tako, kot to znajo samo Sonic Youth. Sledi prva skladba drugega kitarista, Lee Ranalda - "Eric's Trip". Narkomansko zblojeno besedilo, vzeto iz filma Andya Warhola, spremlja vrhunsko kitarsko delo Thurstona Moora. "Total Trash" nas popelje v počasni svet hrupa in uresniči vse, kar obljublja naslov.

Nato se vrne Lee s "Hey Joni". Ponovno drveča skladba z neusmiljenim ritmom, ki se že začne s polno energijo, a nato ne preneha z naraščanjem do konca. Album nam da nato dihati s "Providence" - vložkom, ki združuje klavir, šumenje ojačevalca in posnetek telefonskega klica. Da ne bi kdo mislil, da si Sonic Youth ne upajo več eksperimentirati.

"Candle" začne s počasnim, kitarskim uvodom in se nato prelije v čudovito pop skladbo, ki jo seveda prekinejo cvileče kitare, ki pa kljub vsemu hrupu niti za trenutek ne izgubijo osrednje melodije. "Rain King" je ponovno Ranaldova mojstrovina. Morda najbolj rockerski komad brez komplikacij na celi plošči, kjer le prehode med kiticami zaznamuje brezkompromisen hrup. Predzadnja skladba je "Kissability". Kim Gordon tu pošlje sarkastičen poljub v slovo glasbeni založbi.

Album se poslovi s 17-minutno trilogijo "The Wonder", "Hyperstation" in "Eliminator Jr." V teh 17 minutah slišimo tako rockerski začetek, zasanjanih osrednjih 7 minut ter drveči 2 minuti in pol, s katerimi se poslovimo od tega albuma.

Recenzija je na pol namenjena tistim, ki ga poznajo in napol tistim, ki ga ne. Za tiste, ki ga ne poznate, samo nekaj besed. Daydream Nation potrebuje priložnost. Na prvi pogled ni ravno dostopen, saj je 5 od 12 skladb dolgih približno 7 minut ali več. Še več, veliko je govora o hrupu, eksperimentiranju in podobnem. Toda vse te minute (album je izšel kot dvojni album, torej na dveh LP-jkah) ne vsebujejo niti sekunde dolgčasa. Prav tako je hrup ves čas popolnoma nadzorovan in v službi pop sporočila celotnega albuma. Sonic Youth niso bili tako dostopni niti v časih, ko so si "prizadevali", da bi bili dostopni.

Poleg tega so nam Sonic Youth skoraj lastnoročno dali alternativno glasbo. Če ne bi bilo njih, ne bi bilo tudi številnih drugih alter bandov, ki so prišli za njimi. Naj omenim samo Nirvano :).

Torej - Daydream Nation je nepogrešljiv za vse, ki cenite alternativno glasbo in za vse, ki si želite razširiti glasbena obzorja.

Sedaj pa še predogled - Eric's Trip



Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi