sreda, maj 31, 2006

Najdi me, če me moreš

Hja, precej dolgo nisem pisal, ampak tako pač je, če se vmeša resnično življenje. No ja, vsaj plača bo malo višja ta mesec, če že drugega ne.

V glavnem, ta teden sem bil v službi primoran iskati informacije o nekem slovenskem podjetju. Prvi korak, ki ga človek naredi, je seveda, da se obrne na Google in vpiše ime podjetja in mogoče še kakšno ključno besedo za omejitev rezultatov. Prvi rezultati niso bili najbolj ohrabrujoči. Precej nekega "šodra" o rokometu, iskanju služb, par rezultatov, ki sploh nimajo neposredne zveze z iskanim, in pa seveda par novic iz strani, ki ne služijo mojemu cilju. Moj cilj je bil poiskati kaj o tem podjetju pravijo mediji, toda med prvimi stotimi rezultati ni bilo niti enega dnevnika.

Nadaljnja pot je seveda logična: odpraviš se na spletne strani Dela, Večera in Dnevnika. Nato vpišeš iskalni niz in dobiš rezultate. Toda stvar se mi je zdela zanimiva. Pričakoval bi, da bom iz dnevnega časopisja dobil kakšne zadetke, ki pa jih ni bilo. Kaj se torej dogaja?

Za začetek sem izvedel preprost preizkus: V posamezne iskalnike časopisov sem vpisal naključno izbrano geslo, v mojem primeru "Istrabenz". Rezultati so sledeči:

  • Delo: 2038 zadetkov
  • Večer: 124 zadetkov (tu sem želel preveriti ali so rezultati časovno omejeni, ampak rezultatov po prvi strani ni več mogoče prikazati)
  • Dnevnik: ni izpisa števila rezultatov (preklikal sem se nekje do 120 rezultatov, tako da jih je najverjetneje več kot pri Večeru.

No, naslednji korak je bil iskanje po Googlu, omejeno na domeno. Saj veste, Googlu ukažeš naj išče le znotraj ene domene. Rezultati:

  • Delo: 789 zadetkov
  • Večer: 205 zadetkov
  • Dnevnik: 1420 zadetkov

Hmmm. Zamimivo. Preveril sem povezave pri posameznih iskanjih v Googlu in le rezultati Dela te dejansko pripeljejo do članka, pri Večeru se je večkrat zgodilo, da si prišel na stran, na kateri iskalnega niza sploh ni. To je mogoče razložiti s tem, da Google ne išče po živih straneh ampak po njihovih posnetkih. Na dan, ko je Google naredil posnetek, je bila beseda pač med sorodnimi povezavami ali pa kaj podobnega. Dnevnik, ki ima največ zadetkov, te konsistentno popelje na stran, kjer je zaklenjen članek.

Nato sem poskusil še v drugo smer. Iz strani, ki sem jih našel preko iskalnikov na straneh časopisov sem v Google vpisoval iskalne nize. V stilu "odločen kot Istrabenz", "pri tovarni Arcont v Gornji Radgoni" in podobno. V velikem številu primerov se rezultati v Googlu ne pokažejo. Oziroma, povedano drugače, če je članek plačljiv, potem se večinoma ne pokaže, če pa ni plačljiv se bo verjetno pokazal.

In kaj to v resnici pomeni? Nič tragičnega, razen dejstva, da se s takim pristopom dnevniki pretirano izolirajo od enega najmočnejših ustvarjalcev spletnega prometa. Osebno mi na blog vsaj pol obiskovalcev pride preko iskalnikov. Dejstvo je, da danes ne moreš več računati, da bodo ljudje vpisovali tvoj naslov ali pa si ga shranjevali med zaznamke. Dejstvo je, da če ljudi kaj zanima, najprej to spustijo čez Google. In če te med Googlovimi rezultati ni, potem te preprosto ni. Še huje, če te ni med prvimi desetimi rezultati so tvoje možnosti precej omejene.

Zaklepanje člankov se mi zdi sicer nesmiselno, toda njihovo popolno zaklepanje pred iskalniki je popolnoma nesmiselno. Dejstvo je, da se v Googlu ne pokažejo niti povzetki člankov, oziroma prvih ne vem koliko besed. Če bi lahko Google iskal vsaj po teh povzetkih, bi ljudi vsaj pošiljal na stran, kamor lahko vpišejo kodo za dostop. Tu se sicer večina ljudi obrne, ampak vsaj del bi jih mogoče celo plačal.

Ko optimizacija vsebin za iskalnike postaja čedalje pomembnejša se slovenski dnevniki očitno pomikajo v drugo smer, kjer jih bo vedno težje najti preko iskalnikov. Očitno računajo na to, da bodo ljudje še vedno zvesto obiskovali njihovo naslovnico in jo pregledovali.


petek, maj 05, 2006

Ne pripisuj zlobi ...

"Ne pripisuj zlobi tistega, kar lahko razložiš s človeško nesposobnostjo."

Napoleon Bonaparte.

Domen iz L-Files je po Delovem debaklu ostro napadel ponudnike blogerskega prostora in jih primerjal s kurnikom, ki ga vodi lisica ter blogerje pozval k begu stran od teh storitev. Za to je podal več razlogov, v katere bom, seveda, ugriznil.

Prvi razlog je, da je večina blogov zaradi vnaprej določenih predlog videti enako in to ubija bloge. Seveda je to po eni strani res (sploh v Delovem primeru, kjer sta na voljo dve predlogi), po drugi strani pa ima to tudi dobre plati. Recimo, podoben videz uporabnikom omogoča, da hitro spoznajo ustroj blogov in se po njih premikajo preprosto, ne da bi morali iskati povezave in informacije. Druga stvar pa je, da videz bloga lahko relativno preprosto spremeniš tudi pri številnih blogerskih storitvah (Blogger je eden izmed teh, saj potrebuješ le nekaj znanja CSS-ja). Ne nazadnje pa bi opozoril tudi, da večina ljudi nima ne potrebe ne znanja po spreminjanju predlog ali lastnem strežniku, prav tako ne želijo plačevati svojega prostora na strežnikih, da bi lahko poganjali lastne bloge.

Drugi argument je soroden prvemu. Po Domnovem mnenju standardizirana imena domen (http://tritecomment.blogspot.com, http://delo.si/blog/hapaxlegomena) ubijajo bloge. Naj bi bilo bolj kul, če imaš naslov www.hapaxlegomena.com. Osebno mislim, daje sicer preprost naslov kul, po drugi strani pa postaja naslov spletne strani čedalje manj pomemben. Zakaj? Google. Ljudje preprosto ne obiskujemo več samo določenih strani ampak iščemo informacije. Te iščemo preko Googla, ki mu je (ne sicer popolnoma, ampak precej) vseeno kakšen je naslov spletne strani.

Tretji argument je bolj racionalen. Blogerske storitve imajo tako večjo možnost cenzure. To je do neke mere res, vendar po drugi strani tudi zakup strežnika za svoj blog ni kaj dosti boljši. Če boš komu stopil na žulj, bo ta preprosto stopil v stik z lastnikom strežnika in mu zagrozil s tožbo, če ne bo umaknil tvojega bloga. Sicer lahko goniš lasten strežnik v kleti, kjer še vedno ostajaš ranljiv preko svojega ponudnika dostopa do interneta. Varno ni v resnici nič.

Sedaj pa še k uvodu in izjavi Napoleona. Domen meni, da masovni mediji ustvarjajo blogerske storitve, ker si želijo višji rang na Googlu. Kolikor sicer opazujem je ustvarjanje storitev gostovanja blogov precej slovenski fenomen, čeprav ne izključujem možnosti, da se podobnih pristopov poslužujejo manjši časopisi iz drugih držav.

Googlovega algoritma ne poznam najbolje, toda dvigovanje ratinga na ta način bi bilo precej drag in poslovno neupravičen način. Poleg razvoja lastnega sistema moraš plačevati pasovno širino in strežnike ter vzdrževanje. Kolikor vem, obstajajo bistveno cenejši načini optimizacije spletnih strani kot preko vzdrževanja drage infrastrukture.

Poleg tega Domen trdi, da se masovni mediji bojijo blogov. Na nek način je to res, po drugi strani pa so blogi ena najboljših stvari, ki so se masovnim medijem zgodili. S pojavom blogosfere je New York Times doživel popoln preporod, saj je najpogosteje linkan časopis med vsemi. Podobne trende imata Washington Post in Guardian. Do sedaj se je pokazalo, da blogi ne morejo zadovoljivo nadomestiti tradicionalnih časopisov ali televizije ali radia. So pa prijetna dopolnitev tega diskurza.

Sama narava interneta celo na nek način onemogoča tak scenarij, kot si ga je zamislil Domen, torej scenarij, kjer si časopis preko blogov na svojem strežniku dviguje Google rang. Kaj pa, recimo, da večina blogov na Delu linka na Večer ali RTV SLO? To dvigne rang drugim, ne Delu.

Je pa popolnoma razumljiv razlog, zakaj bi se časopis lotil nudenja storitve bloganja. Oglasni prostor. Absolutno. Če razširiš svoje vsebine z blogerskimi lahko kar naenkrat prodaš več oglasnega prostora. Kar pomeni, da lahko izkoristiš svoj obstoječi oddelek za trženje. In zaslužiš več z manjšo investicijo. Za Slovenijo bi bilo to smiselno, ker pri nas AdSense še ne deluje, prav tako pa nimamo lastnega oglasnega sistema za manjše založnike, torej bloge. Če bi ta dobiček delili s svojimi blogerji, bi šlo za "win-win" situacijo. Ampak tega zaenkrat ni še nihče realiziral. Mogoče bi pa lahko Delovi ali pa Večerovi blogi to izvedli. Sploh Delovi bi po zadnjem debaklu to definitivno potrebovali.

No ja, še zaključek: nikakršne potrebe ni, da bi kdorkoli tako ali drugače bežal od blogerskih storitev in postavljal lasten strežnik. Vsaj zaenkrat ne. Ko pa bo, bom pa definitivno prestopil na drugo stran.

sreda, maj 03, 2006

Kaj bo naredilo Delo z blogi?

Celotno dogajanje na Delovih blogih mi je, odkrito povedano, fascinantno. Če slučajno niste spremljali, evo vam kratek timeline.

Na Delovih blogih obstaja "troublemaker", ki več ali manj teži po komentarjih in mu je uspelo sistem "shekati" tako, da je dobival visoko oceno ne glede na ocene, ki jih je dejansko dobival. Nato je očitno ugotovil, kako lahko napade druge uporabnike in jim zbriše zapise. Čez prvomajske počitnice se je ponovno lotil svojih načrtov, pobrisal cel kup zapisov drugih uporabnikov, si nažgal najvišje ocene za vse zapise in bolj ali manj okupiral prvo stran Delovih blogov.

Reakcija blogerjev je bilo, milo rečeno, ogorčena. Stvari so včeraj nekako dosegle vrhunec, danes pa je večina zapisov bolj ali manj v stilu "Dragi Delov blog ..." Osip je v bistvu precej hud, mislim pa da je vsaj deset, če ne več, ljudi zaključilo svoje delo na tem blogu in se selijo na druge bloge, odselili pa so se na vse vetrove: Blogger, Večer, Blokec, eDnevnik. Dobro za njih, katastrofa za delo.

Tu nekje se skriva lekcija. Zelo stroga lekcija. V svetu spleta je konkurenca le klik stran in bolje zate je, da skrbiš za svoje stranke in njihove želje. Vse skupaj me na tej točki spominja na veličastni debakel NLB-ja pred leti, ko smo prehajali na osebne račune. Tudi takrat si šel pogledati svoj račun, pa je bilo stanje za 50 tisočakov drugačno od tistega, ki si ga imel takrat. Če bi bilo zamenjati banko tako preprosto kot je zamenjati blog, potem bi bila NLB takrat ob bistveno več naročnikov kot je bila.

Delo je naredil popolnoma vse napake, ki se jih je dalo narediti. Poleg tega, da so ignorirali potrebe uporabnikov, na katastrofo zadnjih dni ni bilo drugega odgovora kot "ta in ta je kriv". Tsk, tsk, tsk. Kaj pa opravičilo? Kaj pa pojasnila zakaj je prišlo do vsega skupaj? Zakaj se niso odzvali prej? Verjamem, da posipanje s pepelom ni najbolj prijetno opravilo, ampak včasih je potrebno stisniti zobe in zagrabiti pest pepela. Drugače ne gre. (UPDATE: vmes so na stran prilepili nekakšno opravičilo)

Osebno se mi je zdel Delov blog vedno zgrešena smer razvoja, predvsem zaradi tega, ker so se lotili razvijati lastno platformo. Če je bil njihov cilj grajenje mnenjske skupnosti, potem bi bila bolj smiselna odločitev, da vzamejo Wordpress, ki je prekaljena in dokazana platforma, zanj razvijejo specialne teme in se lotijo delati tako. Zakaj razvijati lastno platformo, ki ni tehnološko zrela, nima vseh možnosti ostalih sodobnih platform in je odkrito povedano, slaba? Njihov odgovor v tistem času je bil, da zaradi integracije z ostalim delom njihove spletne strani, torej da lahko z enim geslom vstopaš na spletne strani in na blog. Heh. Na Bloggerju imam tudi ločeno geslo kot na Googlu, pa mi nič ne manjka. Skratka, odločitev za razvoj lastne platforme, ki so jo dejansko prenehali razvijati, je bila bizarna.

Druga nerazumljiva poteza, ki je mogoče v luči zadnjih menjav v sami časopisni hiši bolj razumljiva, pa je njihova odločitev, da stvar tržijo, oglašujejo in potem pozabijo. Domen stvar pripisuje strahu tradicionalnih medijev pred novimi, jaz pa mislim (upam), da je Delo dejansko nameravalo nekaj narediti, vendar zaradi pomanjkanja volje znotraj podjetja stvar ni nikdar zares zaživela. Ena od osnovnih napak je bila popolno pomanjkanje komunikacije med ustvarjalci bloga in blogerji. Kje je bil blog urednika? Ki bi recimo pisal kaj se dogaja novega na blogih? Kdaj so dosegli številko 100 blogov? Kateri so po njegovem dobri zapisi in blogi? Pomanjkanje komunikacije je ustvarilo vakuum, v katerem je lahko zaživel "troublemaker" in iz blogov naredil svoje osebno igrišče.

Kaj je torej Delu storiti? Po mojem imajo dve možnosti: bodisi zbrisati celotno stvar, ukiniti bloge in pozabiti na vse skupaj. Druga možnost je, da si poskušajo povrniti zaupanje uporabnikov (kar bo težko) in dejansko zagotoviti nekakšen osrednji kotel mnenj, ki bi lahko predstavljal nekaj dobrega. Po možnosti na Wordpressu, hehe.

Osebno sicer še vedno dvomim, da znotraj podjetja obstaja volja za izpeljavo tega projekta. Po drugi strani pa bi mogoče pozval pisce, ki sedaj bežijo, naj morda dajo čas in ponovno priložnost tistim, ki so jih nenazadnje vpeljali v svet bloganja. S tem ne pozivam, naj se vrnejo nazaj na luknjasto in okorelo platformo, ki ničemur zares ne služi. Če pa je Delo pripravljeno popraviti svoje napake, s svojimi uporabniki vzpostaviti pogovor in se posvetiti nečemu, kar bi jih lahko obogatili, zakaj pa ne?

Mimogrede, tudi Jin ima krasen zapis na to temo.

torek, maj 02, 2006

Težava Delovih blogov

Heh, Delov blog je spet pod napadom, ki kaže šibkost sistema ocenjevanja, ki ga uporablja Delov blog. Saj veste, zapisu daš zvezdico, mogoče dve, včasih tri ... odvisno ali ti je zapis všeč ali ne. Takega pristopa pri drugih blogih praviloma nisem opazil in mislim, da je iz Delovega primera precej očitno zakaj se tega pristopa praviloma ne uporablja. Pa pojdimo lepo po vrsti:

Osnovna stran Delovega bloga je razdeljena na tri dele:
  • Zadnjih 10 VIP objav (kjer objavljajo "kao" eminence bloga, ki objavljajo preredko, med njimi pa se znajdejo razno razni čudeži zapisov, med katerimi je prav izstopala Katarina Čas)
  • Zadnjih 10 objav - kjer se nahaja zadnjih 10 objav od kogarkoli
  • Naj 10 - kjer se nahaja 10 najvišje ocenjenih objav vseh piscev
Zadnjih 10 objav je obvladljivih, dokler je na sistemu do 100 blogerjev, kar pomeni, da imaš še relativno veliko možnost, da boš na seznamu ostal vsaj en dan. Ko število novih zapisov naraste se možnost daljšega obstanka na tej lestvici bistveno zmanjša in edini način, da dlje časa obstaneš na prvi strani je, da prideš na lestvico najboljših 10.

No, ta lestvica pa ima žal več slabih strani kot dobrih. Prva slaba stran je, da članek potrebuje okoli tri dobre glasove za to, da pride na lestvico. Ko prejme tri dobre glasove se dvigne na lestvico in pade pod neusmiljen pogled vseh, ki so na lestvici in tistih, ki si jih s svojim zapisom zrinil z lestvice. Hopa cupa, ena enka je dovolj, da odletiš z lestvice in je nikoli več ne vidiš, ker je tvoj zapis enkrat vmes že zletel s seznama zadnjih desetih objav in ga ne bo nikoli več nihče videl.

Seveda obstaja rešitev. Delov sistem omogoča izredno preprosto ustvarjanje uporabniških imen. Torej si vzameš nekaj minut, ustvariš deset uporabniških imen in se izglasuješ nazaj na lestvico. Seveda pa imajo to možnost vsi ostali, ki ustvarjajo uporabniška imena, glasujejo zase, tebi pa delijo enice. In tako je tvoj zapis, ki si ga mučno ustvarjal in skrbno pisal nenadoma predmet vojne izčrpavanja, kdo bo ustvaril več uporabniških imen in več glasoval.

Seveda ta sistem deluje, dokler se ne znajde kdo, ki uredi tako, da so vsi njegovi zapisi na seznamu naj 10, kar celoten sistem, ki že prej ni deloval najbolje, še dodatno sesuje. Seveda so vsi blogerji iz sebe in besno pozivajo uredništvo naj nekaj naredi. Zgodi pa se seveda bolj malo. Manj zamere bi bilo verjetno, če ne bi bila situacija zadnjih dni samo ponovitev identičnega dogajanja pred časom. Seveda je tako dogajanje po eni strani klofuta v obraz vsem, ki pišejo in se trudijo in upajo na uvrstitev med Naj 10, vendar je po drugi strani samo odraz slabega koncepta, ki bi ga bilo potrebno zavreči.

Delo bi se lahko ozrlo po Večerovem blogu, ki na prvi strani (ki je odkrito povedano nekoliko preveč razvlečena) predstavlja naslednje kategorije blogov: najnovejši blogi, najbolj brani blogi, najbolj brani prispevki in seznam najnovejših zapisov. Na tak način je nekemu blogu zagotovljeno, da bo ob svoji ustanovitvi viden dlje časa (novi blogi se pojavljajo počasneje kot novi zapisi), obenem pa si lahko z dobrim delom zagotovi dolgoročnejšo vidnost in bralstvo.

Delu torej predlagam naslednje korake: prvi korak bi bil ukinitev VIP sekcije, ki v tem trenutku ne služi ničemur več. Zapisi njihovih članov se pojavljajo preredko in so vse prepogosto brez prave vsebine. Brez smisla je zapravljati prostor na prvi strani za ta šrot. Drugi korak je ukinitev ocenjevanja. To samo po sebi nima smisla ker preprosto služi izživljanju ali pa vojni potrpežljivosti v glasovanju. Tretji korak je uvedba bolj smiselne razporeditve osnovne strani: recimo 20 ali 30 najnovejših zapisov (kar podaljša dolgoživost zapisov na prvi strani) in recimo seznam 15 blogov, ki so bralcem bolj všeč. In mimogrede, kje je RSS feed za najnovejše zapise?

Vprašanje je sicer, kako do teh blogov priti? Smiselno bi bilo, da se recimo uvede drugačen sistem, ki nagrajuje bloge in avtorje ter ne prispevkov. Torej, blog, ki ima največ povezav nase iz drugih blogov, postane pomembnejši. S tem bi nenazadnje mogoče spodbudili tudi dejanski diskurz na blogih preko zapisov in ne komentarjev, ki jih imajo Slovenci ne vem zakaj tako radi. Drugi pristop bi bil recimo ocenjevanje zapisov z "za" in "proti". Blog, ki preko zapisov pridobi največ pozitivnih glasov pridobi na pomembnosti in priljubljenosti. Seveda pa bi bil za tak korak potreben nekoliko drugačen način registracije, ki bi zadevo malo otežil, saj je v sedanji obliki preveč preprosta in omogoča prelahko manipulacijo.