Large Hadron Collider imate lahko tudi doma

Pred kratkim sem pisal, da bodo v Cernu zagnali Large Hadron Collider, pospeševalnik, s katerim naj bi razvozlali marsikatero uganko sodobne znanosti. No, zagnali so ga že in tudi iz sinhotrona (Super Proton Synchotron) vbrizgali skupino protonov. Pri tej zadevi gre za manjši pospeševalec, ki je povezan s pravim, torej LHC-jem. No, pravi poskus se začne 10. septembra, ko bo začel krožiti prvi žarek. Pravo trkanje pa se seveda začne šele kasneje. No, ta dogodek boste lahko spremljali tudi v živo.

Sedaj pa k naslovu, ki nikakor ni zavajajoč. Na spletu je namreč cela zbirka dokumentacije, ki načeloma vsebuje vse nformacije, ki jih potrebujete za izdelavo lastnega. Sedaj potrebujete še 27 km zemlje, na kateri boste gradili, 1600 superprevodnih magnetov in pa seveda 96 ton tekočega vodika.

Pa še nekaj slik, če slučajno shematike v dokumentaciji niso čisto jasne:

 

 

Vse slike z boston.com

Mimogrede, nisem prepričan, ali je v dokumentaciji to popravljeno, ampak pri tlačnem preizkušanju štiripolnega magneta za fokusiranje delcev se vam lahko zgodi, da bo nekaj počilo. Ne ponavljajte napak graditeljev originala in ne recite, da vas nisem opzoril :). 

Povezani zapisi: 

It's the Final Countdown

Zanimiv spletni kalkulator

eCalculator nosi ime "Najboljši spletni kalkulator", kar je morda res, morda ne, je pa vsekakor vreden ogleda. Obiskovalci strani imamo na voljo dve različici - osnovno in znanstveno. Osnovna je ravno to, kar si predstavljamo pod osnovnim kalkulatorjem, torej osnovne funkcije, kvadrat, kvadratni koren in odstotki. Na voljo je tudi kot prenos za operacijski sistem Windows, kar se mi sicer ne zdi smiselno, glede na to, da ima Windows že od pamtiveka vgrajen kalkulator.

Je pa zato znanstvena različica nekoliko drugačna zver. Nudi namreč bistveno več funkcij, med katerimi, glede na svoje pomanjkljivo poznavanje matematike, številnih niti ne prepoznam. Kljub temu pa bi izpostavil odličen dodatek za spreminjanje merskih enot, ki lahko pride izredno prav. Sicer je res, da tudi takih storitev na spletu ravno ne manjka, še posebej glede na to, da jih lahko izvajate neposredno v Googlu, ampak vseeno se mi zdi, da si eCalculator zasluži omembo.

Znanstvena različica:

Kateri del telesa najbolj pogosto omenjajo v hip hopu?

OK. Verjetno odgovor ne bo nikakršno presenečenje. Odgovor je namreč "ass", ali po domače "rit". In kje sem to izvedel? Na odlični vizualizacijski strani Fleshmap, kjer so analizirali besedila skladb iz različnih žanrov in ugotovili, kateri del telesa se najbolj pogosto omenja. Druge zvrsti so seveda enako predvidljive - povsod, razen v gospelih in bluesu, kjer imajo izredno radi roke, največ govorijo o očeh. Oči so nenazadnje ogledalo duše, kot je povedala moja profesorica na faksu.

 
Toda pri Fleshmapu se niso ustavili tu. Naredili so tudi prmerjavo med tem, kje moški in ženske želimo, da se nas dotikajo in kje, se radi dotikamo nasprotnega spola. Vse skupaj so prikazali z zemljevidom vročine. V bistvu je oboje precej blizu :).

Toda tudi to še ni bilo dovolj. Raziskali so namreč tudi, kakšna je velikost posameznih delov telesa glede na to, kako močno se jih želimo dotikati. Kako izgleda ženska, če njene dele povečamo skladno s tem, kje se jih želijo dotikati moški pa si lahko ogledate na sliki.

Seveda je celotna zadeva na voljo tudi za moške.Gre za krasno vizualizacijo, celotna stran pa vam je na voljo na tem linku.

Povezane vsebine:

Britanija od zgoraj in še kaj
Naredite graf iz svojega računa Last.fm
Zabavna vizualizacija besedil

Flickr končno omogočil slideshow na osebnih straneh

Flickr je sicer vrhunska storitev, ki je med najstarejšimi in najbolj priljubljenimi storitvami spleta 2.0. Toda kljub resnično velikemu številu možnosti, ki jih njihova storitev nudi, niso nikoli omogočili, da bi svoje fotografije prikazali v obliki diapozitivov (slideshowa) na svoji osebni strani ali blogu. Sedaj so se končno prebudili in nam ponudili tudi to možnost.

Uporaba je preprosta. Odpravite se na svojo stran in odprite določeno zbirko slik. Nato kliknite možnost "Slideshow", kar bo odprlo diaprojekcijo. Tu na desni zgoraj poiščite možnost "Share", ki vam izpljune kodo, s katero lahko projekcijo vržete na svojo stran.

Še zadeva v praksi:

Izbrane najboljše razširitve za Firefox

Mozilla Labs je najavil zmagovalce tekmovanja za najboljše razširitve za Firefox 3. Med njimi je kar nekaj takih, ki mi niso ravno najbolje poznani, kot je na primer Pencil za ustvarjanje diagramov in grafičnih vmesnikov, ali pa Tagmarks za grafično označevanje zaznamkov. Če ima kdo slučajno kakšne izkušnje z njimi, lahko pusti komentar.

Osebno se mi zdita najbolj zanmiva zmagovalec v kategoriji najboljših osveženih zaznamkov Read It Later, s katerim si določeno stran shranite za kasnejše branje. Razširitev shrani stran in omogoča branje brez povezave, sinhronizacijo med različnimi računalniki in viri RSS.

Kot oboževalcu storitve last.fm, mi je všeč tudi Fire.fm, ki predvajalnik last.fm pripelje v vaš brskalnik. Zadeva je sicer nekoliko manj koristna, če že uporabljate namizno različico predvajalnika last.fm. Če pa njihove radijske postaje in drugo poslušate preko spletne strani pa je dodatek izredno koristen, saj vam ni potrebno imeti stalno odprte strani.

Iskanje po straneh, shranjenih z Delicious

Delicious morda ni več najbolj seksi storitev spleta 2.0, čeprav meni osebno še vedno ostaja ena najbolj koristnih. Pred kratkim je spletna stran doživela nujno potrebno prenovo in nekaj drugih izboljšav, kljub temu pa še vedno ne nudijo drugega iskanja kot po imenih in opisih zaznamkov. Kar ni dobro, oziroma je celo precej nekoristno.

To težavo pa rešuje storitev del.izzy, ki ji posredujete svoje uporabniško ime in geslo za delicious, na podlagi česar v osnovi ustvari prilagojen Google Search. Z njim lahko iščete po vsebini strani, ki ste jih shranili z delicious. Sicer lahko to človek naredi tudi sam, vendar je bistveno bolj udobno, če ti pri tem nekdo pomaga.

Storitev ima preprost in nemoteč uporabniški vmesnik in je popolnoma logična za uporabo. Mimogrede, še kratka anketa, ko smo že pri delicious - koliko vas še uporablja slastne zaznamke, oziroma uporabljate kaj drugega?

Če kdo pozna Boruta Pahorja ...

Disclaimer: ne komentiram politike ali strank. Samo nekaj - če kdo slučajno pozna Boruta Pahorja, naj mu pove, da je lepše, če pri govoru o bruto domačem proizvodu uporablja kratico BDP namesto GDP. Blah. Kar strese me, ko uporablja angleško kratico. Pa še upam si trditi, da verjetno več ljudi ve, kaj pomeni BDP.

Modest Mouse - The Stars are Projectors

Modest Mouse so ena izmed skupin, ki so mi preprosto ušle in se na radarju pojavile šele z zelo poznim albumom. Sicer sem veliko slišal in bral o tem, kako dober je album "Good News for People who Like Bad News". Sicer sem ga poslušal, vendar me nekako ni navdušil. Nato je lani prispel "We Were Dead Before the Ship Even Sank" in me preprosto prevzel. Seveda sem v luči tega odkritja preposlušal tudi ostale zadeve in odkril verjetno še bolj briljantni album "The Moon and Antarctica".

Za danes sem tako izbral skladbo "The Stars are Projectors" s tega albuma. Gre za 8 minut in 46 sekund dolgo epsko skladbo, ki združuje tako mirne akustične dele, ki te hipnotizirajo do glasnih in pretresljivih kosov, ki te prikujejo pred zvočnike. Violine, ki spremljajo del skladbe in nežni vokali naredijo komad dobesedno sublimen. In ker je dolg skoraj 9 minut, ga lahko poslušate tisočkrat in še vedno odkrijete kaj novega.



Povezani zapisi:

The Thermals - Returning to the Fold
Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro
The Hold Steady - Creative Summer

Nisem lep

No, tole sem danes dobil v svoj nabiralnik. Za povečavo kliknite na sliko.

 

Gambit mi v svojem Tedniku nove ekonomije že v zadevi sporočila lepo in brez okolišanj pove, da nisem lep. No, hvala. Vi tudi ne. Če mi je pa mama vedno rekla ...

Velike čudovite fotografije

Dejstvo je, da sodobni splet spodbuja kratko pozornost. Vzorec je preprost - nekaj iščeš na spletu ali pa preko kakšnega Digga, Twitterja, Reddita ali druge strani na hitro odletiš na novo stran. Stran si ogledaš, dobiš tisto, kar si iskal in je nato ne obiščeš nikoli več. Dejstvo je, da osebno začnem spremljati manj kot odstotek strani, na katere naletim pri dnevnem brskanju.

No, vsake toliko časa se zgodi, da določena stran v agregatorjih in drugje na površje priplava dovolj pogosto, da jo zaznaš in začneš spremljati. No, nekaj takega se mi je zgodilo z rubriko "The Big Picture" na spletni strani Boston.com. Gre za zelo preprost koncept - vzameš določen pomemben dogodek in nato pokažeš velike in čudovite fotografije, povezane s tem dogodkom. Izbor je fantastičen in definitivno priporočam ogled. Toda, naj slike spregovorijo same zase:

Vojna v Osetiji 

Otvoritev olimpijskih iger v Pekingu

 

Sončni mrk

 

Pogledi na Jupiter

 

Pogreb člana kraljeve družine na Baliju

 

Izbruhi vulkanov

 

Povezane objave

PicLens za nov pogled na slike

Znane fotografije v Lego svetu

 

Kdo zares potrebuje korporativne bloge?

O tej tematiki želim pisati že dlje časa, konkretno pa me je k pisanju pripravil zapis Davida Rozmana o razlikah med korporativnimi blogi, odnosi z javnostmi in spletnimi novicami. Načeloma s samim zapisom ni specifično nič narobe, bi pa kot nekdo, ki dela na področju odnosov z javnostmi pristavil še svoj lonček.

Pri samem članku me moti predvsem to, da je korporativni blog predstavljen kot najboljša izmed naštetih možnosti. Odkrito povedno, nikdar nisem bil mnenja, da je blog za poslovno rabo najboljša - če sploh dobra - izbira. Kljub temu, da blogam že kar nekaj časa, bi rekel, da so blogi - sploh med blogerji - na nek način precej precenjena zadeva. S tem ne pravim, da so blogi sami po sebi slabi, le da sta njihov vpliv in vloga nekoliko precenjena.

Počasni in hitri

Težava, po mojem skromnem mnenju, leži v tem, da se pogosto domneva, da bodo določene težave rešene z blogom, čeprav nihče ne namerava poskusiti ustaljenih in popolnoma učinkovitih sredstev. Recimo, David navaja, da so spletne novice in sporočila za javnost rezultat počasnih in nadzorovanih procesov. To ni nujno res - s potrebnimi prilagoditvami procesa se da ta proces bistveno skrajšati. Po mojih izkušnjah je mogoče novico ali sporočilo za javnost pripraviti v izredno kratkem času - novico v manj kot uri, sporočilo za javnost tudi v treh urah. Če so vsi udeleženci v procesu seznanjeni s tem, kakšna so pričakovanja je mogoče tudi klasična orodja obrniti hitro. Počasnost pač ni inherentna lastnost sporočila za javnost ali sploh spletne novice.

Enako velja za pisce. Res je, da so pripravljalci novic ali sporočil za javnost ponavadi strokovnjaki za odnose z javnostmi ali skrbnik spletnega mesta. Toda tudi to ni nujno slabost. Kot prvo - strokovnjak za odnose z javnost je usposobljen, da določeno informacijo predstavi skladno z osnovnimi sporočili podjetja, vendar to ne izključuje njegove strokovnosti in usposobljenosti. Kar pa se tiče tega, da spletne novice pripravlja skrbnik spletnega mesta, gre za napako v organizaciji. Novice naj pripravljajo ljudje, ki so usposobljeni za pripravo vsebin in tehnično osebje to običajno ni. In ponovno - ne gre za to, da bi bili tehnični strokovnjaki v čemerkoli inheretno neprimerni za pripravo vsebin, toda podjetje, ki ima najeto agencijo ali strokovnjaka za vsebine, dela veliko napako, če tega ne prepušča tem ljudem.

Podjetje lahko tako velik del svojih komunikacijskih izzivov reši s smiselno uporabo že obstoječih orodij. Enako velja tudi za dvosmerno komunikacijo, ki jo David navaja kot prednost blogov. Odnosi z mediji niso namenjeni neposrednemu spodbujanju dvosmerne komunikacije. Lahko pa se podjetje obrne k direktni pošti svojim strankam ali anketam. Ne le, da vzpostavi dvosmerno komunikacijo, ta je lahko še celo nekoliko bolj osredotočena kot blog.

Učinkovitost

Sedaj pa še nekaj besed o učinkovitosti. Če govorimo o promociji podjetja ali izdelka ti lahko objava v panožni publikaciji prinese kjerkoli med nekaj sto do več tisoč bralcev. Seveda ni zagotovljeno, da bodo prebrali novico ali članek, ki je posledica sporočila za javnost, toda z objavo podjetje naslavlja ciljno javnost, ki ga zanima in s katero želi komunicirati.

Po drugi strani sicer bloge po zadnjih podatkih bere 75 odstotkov obiskovalcev spleta, vendar obenem večino blogov obišče manj kot 100 ljudi na mesec. Z mojega stališča je prizadevanja bolj smiselno usmeriti v klasično komunikacijo, še posebej če govorimo o omejenih virih, s čimer se večina podjetij definitivno srečuje.

Spet po drugi strani, če govorimo o komunikaciji s strankami, potem je vprašanje, če ni bolj smiselno ustvariti dobrega seznama za pošiljanje elektronske pošte in novosti ali druge informacije komunicirati na tak način. Seveda to odpade, če govorimo o podjetjih z velikim številom strank, vendar bi za vse, ki imajo manj kot 2.000 strank priporočil elektronsko pošto.

Pri vsem tem ne želim zmanjševati pomena blogov kot enega od komunikacijskih kanalov podjetja. Toda blog ne more in ne sme biti edino orodje komunikacije, saj jih preprosto ne more nadomestiti. Prav tako obstaja nekaj zanimivih poizkusov v smeri bloganja - osebno se mi je v zadnjem času dopadel Vichyjev eksperiment, ki morda ne utira ravno nekih revolucionarnih poti, temveč zelo uspešno gradi na osnovah. Moje čestitke ekipi za njim.

Toda Vichy ima očitno sredstva in vire, da vodi klasično komunikacijo preko oglaševanja in drugih kanalov in blog nima pretenzij, da bi jih zamenjal. S tem nočem polagati besed Davidu v usta, saj tudi on načeloma ne rangira boljše primernosti blogov v primerjavi z drugimi orodji. Toda ton njegovega zapisa se mi je zdel, kot da morda prikazuje bloge v svetlejši luči kot si to dejansko zaslužijo.

Sicer pa - pravi korporativni blogi, kot so tisti iz Googla, Microsofta in drugih, so načeloma več kot očitno delo oddelka za odnose z javnostmi. Ne vsi - tisti osebni niso, vendar tudi tisto niso korporativni blogi. In še nekaj - Apple, punčica blogerskega očesa, nima bloga in se jim precej sladko žvižga za sodelovanje v skupnosti. Če bi sodil po njihovem primeru bi lahko rekel, da je enosmerna komunikacija še vedno car :). 

Kakorkoli že. Osebno tudi za korporativne bloge menim, da imajo svoje mesto v komunikaciji, vendar so povezani s številnimi težavami in slabostmi, za katere sem prepričan, da jih je potrebno upoštevati. Če slučajno koga zanima ta del, naj sporoči v komentarjih ali pa na mail. 

Dnevniki Georga Orwella

Če je blog spletni dnevnik, kako bi bil videti, če bi ga pisal nekdo znan in izredno pismen ter po možnosti iz zgodovine? Hmmm, recimo, George Orwell? No, sedaj lahko najdete odgovor na njegovi spletni strani, kjer se dan za dnem objavljajo njegovi dnevniki v obliki bloga. Blog je začel delovati 9. avgusta in na njem se nahajata dva zapisa. In kaj lahko izvemo o njem in njegovih pogledih na svet?

Prvi dan je ujel kačo, njegovemu psu pa je ime Marx. Orwell je kačo zagrabil (očitno je bil prehodnik lovca krokodilov) in jo pokazal psu, ki je zbežal. Izvemo tudi, da je bilo 10. avgusta v Angliji deževno, ponoči pa je sijala rumena luna.

Toda ne mislite, da je zadeva zastavljena amatersko. Vsak zapis spremljajo opombe in celo povezave na Google Maps, da lahko vidimo, kje se je George Orwell nahajal na tisti dan. V glavnem, zadeva je na prvi pogled zastavljena odlično.

Projekt naj bi trajal tri leta, do leta 1942 in sredino druge svetovne vojne, pri tem pa ga spremljamo na njegovi poti v Maroko, kamor je odšel na zdravljenje. Z 9. avgustom so se začeli osebni dnevniki, s 7. septembrom pa se začne še objava političnih razmišljanj.

Če vam je George Orwell všeč ali pa če vas preprosto mika vpogled v osebna razmišljanja literarnega velikana je The Orwell Diaries odlična destinacija.

In navdušenci mi seveda ne boste zamerili: War is Peace; Freedom is Slavery; Ignorance is Strength.

The Hold Steady - Creative Summer

Ta teden sem sicer nameraval v glasbeni rubriki izpostaviti neke določene Švede, vendar me je vmes nekaj prijetno presenetilo. Gre za skladbo "Creative Summer" skupine "The Hold Steady". Gre za energično in melodično darilce z albuma "Stay Positive", ki zagrabi poslušalca s prvim kitarskim rifom in ga ne spusti do zadnjih sekund.

Sicer pa, skupino, ki zapiše naslednje besede preprosto moraš imeti rad:

"Raise a toast to St. Joe Strummer
I think he might've been our only decent teacher
Getting older makes it harder to remember...we are our only saviors"

Še skladba:



Če so vam The Hold Steady všeč, si lahko ogledate odličen posnetek v živo na Pitchfork.tv.

Povezani članki:

The Thermals - Returning to the Fold
Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro

Ekspres v smeti

Zadnja dva tedna sem začel domov dobivati brezplačnik Ekspres. Ne, ne bom se pritoževal čez pretirano prozoren namen vsebine, saj mi politične igrice na tak ali drugačen način ne dišijo najbolj. Kar me bolj skrbi je ekološki vidik vseh teh brezplačnikov. Na zadevo so namreč ponosno napisali, da jo natisnejo v 340.000 izvodih. Se sprašujete kakšna je naklada najbolj prodajanega slovenskega tednika, Nedeljskega dnevnika? Okoli 117.000.

Toda o Ekspresu načeloma ne moremo razmišljati kot o časopisu. Dobimo ga brezplačno na dom, skupaj z reklamami in običajno pošto, kot so računi ali druga osebna korespondenca. Z uporabniškega vidika gre torej za spam, saj je matematika preprosta: nabiralnik, pošta, naročene reklame in nenaročene reklame, ki ji po domače rečemo spam. Ima pa zadeva še eno analogijo - uporabnika nič ne stane, podobno kot te načeloma nič ne stane spam v nabiralniku. Razen časa, ki ga porabiš, da ga izbrišeš.

Toda stanje se spremeni, če pogledamo z druge strani. Zakaj spam še vedno živi, kljub filtrom in temu, da ga večina ljudi že ignorira? Preprosto - izredno poceni je. Ni popolnoma zastonj, ampak je pa blizu. Ker je tako poceni, tudi izredno nizka stopnja odziva še vedno upravičuje njegovo pošiljanje. Samo za oris - Kralj spama, Jeremy Jaynes je imel stopnjo en odziv na 30,000 poslanih sporočil. Zaslužek? Eh, drobiž - 750,000 USD na mesec. To je seveda mogoče, dokler so stroški priprave in pošiljanja resnično nizki, kar v primeru elektronskega spama so.

Stvar je v realnem svetu drugačna. Teh 340,000 izvodov je potrebno natisniti in za njih pridobiti papir, kar predstavlja pomembno obremenitev za okolje. Izdelava papirja poleg uničevanja dreves pomeni tudi velikega porabnika energije za proizvodnjo. Potem prištejte elektriko in surovine, potrebne za dejanski tisk. Potem prištejte še vire, potrebne za transport teh časopisov najprej do pošt in potem naprej do domov. Dejstvo je, da je okoljski vpliv časopisov velik.

Ta kritika seveda leti tudi na plačljive časopise, vendar teh vsaj praviloma ne tiskajo zato, da mi jih dostavljajo v nabiralnik brez moje privolitve. Kar mi daje trenutno stanje misliti je nekaj drugega - očitno je spamanje ljudi z brezplačniki preprosto prepoceni. Namesto, da bi se založniki odločili za cenejšo in okolju prijaznejšo alternativo spletnih strani preprosto natisnejo par 100,000 izvodov in horuk z njimi do uporabnikov. Ti jih poberejo iz nabiralnikov in vržejo stran, življenjski cikel pa se je obrnil.

Predlog 

Kar je torej potrebno narediti je ublažiti njihov negativni vpliv, plačajo pa naj seveda sami. Predlagam, da za vsak izvod plačajo še ekološko takso za odpravo okoljskih posledic njihovih časopisov. Za kalkulacijo bom iz zraka potegnil številko 0,05 evra na izvod. Pri Ekspresu to znese 17.000 evrov na teden in 68.000 evrov na mesec. Taksa je lahko seveda odvisna od števila strani in podobnih zadev. Debelejši več, tanjši manj. Ta denar se lahko nato nameni naložbam v obnovljive vire energije ali recimo fond za nove reciklažne enote. Zakaj bi morali mi plačevati za njihovo brezskrbnost?

Toda ne vidim razloga, da bi se tu ustavili. Naredimo namreč lahko še toliko več. Za začetek bi rad videl, da vsi dnevniki, tedniki in brezplačniki objavijo, koliko odstotkov recikliranega papirja je uporabljenega pri njihovi izdelavi. Nato naj predstavijo jasne cilje glede tega, za koliko nameravajo to številko povečati v naslednjem letu ali dveh. Potem lahko, recimo, časopisi naredijo "zeleno" številko, kjer zmanjšajo obseg in del vsebin za tisti dan prestavijo na splet. Manj tiska, manj vpliva na okolje in povečan obisk na spletni strani. Časopisi bi recimo lahko izpostavili ali kako drugače nagradili oglaševalce, ki svoje vloženke tiskajo na recikliran papir. Zamisli ni malo, je pa potrebno nekaj dobre volje.

Še nekaj - časopisi, ki vstavljajo CD-je, DVD-je, knjige in drugo nesnago v svoje časopise, vse skupaj pa ovijejo v plastiko, bi morali plačati bistveno višjo ekološko takso. Izmislite si kaj drugega. Trenutna situacija je namreč že prav neokusna.

Kaj pa reklame?

Morda se kdo sprašuje kaj z reklamami. Princip ostane enak - ekološka taksa in naj se oglaševalci odločijo za komuniciranje količine recikliranega papirja. Toda bodimo odkriti - smo v dobi, kjer je tak način oglaševanja že smešen - osebno zmečem stran sedemdeset odstotkov tega kar dobim, ne da bi sploh pogledal. In Tuš ali pa Hofer dobesedno samo smetita, ker dejansko ne hodim v njihove trgovine. Toda to ne pomeni, da sem striktno proti reklamam - nikakor ne. Če kdo prodaja stvar, ki me pritegne, bom verjetno šel pogledat v trgovino. Toda za to, jim ni treba pošiljati smeti.

Poglejmo si primer. Katalog Big Banga vedno pregledam. Sem pač mahnjen na gadgete in rad pogledam, ali so cene velikih monitorjev že dovolj padle, da se 21-palčnik na mizi poveča v 24-palčnika. Z veseljem bi se naročil na elektronsko obveščanje o akcijah, ampak kaj, ko to ne pomeni, da mi bodo nehali pošiljati papir na dom ali da bodo natisnili kaj manj svojih katalogov. Bah.

Za zaključek

Zavedam se, da gre morda samo za komunikacijsko težavo. Mogoče imajo vsi časopisi strašno dobre okoljevarstvene strategije, samo meni tega ni uspelo odkriti. Zato bom prijazen in celo predlagam eskperiment. Odprl sem wiki na storitvi Wetpaint. Na njem lahko vsak medij zapiše osnovne podatke o svoji okoljski zavednosti in dejavnostih - recimo odstotek recikliranega papirja v tiskanih izdajah, odstranjevanju strupenih snovi iz tiska, nakup novih tiskarskih strojev z manjšo porabo - karkoli.

Wiki je čisto odprt, ker načeloma ne pričakujem nekega hudega vandalizma ali celo kakršnekoli dejavnosti. Definitivno pa obljubim, da zagotovim promocijo na blogu prvemu in vsem ostalim medijem, ki bodo slučajno vpisali. Eksperiment je dvoplasten - najprej me zanima, ali so mediji pripravljeni te podatke transparentno posredovati javnosti, torej gre v prvi meri za nekakšen izziv, ki je neškodljiv vsem udeleženim. Drugi del eksperimenta pa je to, da bi wiki lahko, če stvar slučajno zaživi, služil kot osrednja točka za komunikacijo med mediji in okoljsko zavednimi uporabniki.

No ja, nekih velikih pričakovanj nimam, ampak pustimo se presenetit. Če se komu zdi vredno, pa naj malo promovira to zadevo.

Britanija od zgoraj in še kaj - vizualni pogled na svet

BBC vedno znova presenča s kakovostjo določenih vsebin in to, kar se nam obeta od 10. avgusta dalje bi bilo lahko ponovno uvrščeno v to kategorijo. Na svoji spletni strani so objavili napovednik za oddajo "Britain from Above". Gre za fantastične posnetke Britanije iz zraka, ki vključujejo vizualizacije avtomobilov, ladij, letal in telefonskih klicev. Toda v tem primeru slika dejansko pove več kot 1000 besed.

Da pa ne bo danes premalo vsebine še dva inovativna pogleda na filme in njihove zaslužke. Prvega je pripravil New York Times, drugega pa pač nekdo, ki ni NYTimes :). Pa da ne bom preveč pristranski naj najprej predstavim prvo vizualizacijo. Gre za graf, ki prikazuje zaslužkarje glede na odstotek skupnih prihodkov na določen dan.

 

Več, ko je film zaslužil, večji izgleda na grafu.Izbirate lahko posamezna leta od leta 1988 do 30. julija 2008. 

Blogger v razvoju:Hapax Legomena - Ustvari objavo

Vizualizacija NYT je načeloma skoraj identična, le da je grafični prikaz nekoliko bolj kompleksen in podatke imajo od leta 1986 naprej.

Blogger v razvoju:Hapax Legomena - Ustvari objavo

Za konec pa še vizualizacija širjenja trgovin Walmart po ZDA. Izredno zanimivo.

Povezani članki: 

Zabavna vizualizacija besedil

Naredite graf iz svojega računa Last.fm

PicLens za nov pogled na splet

Ob izidu Firefoxa so me najbolj navdušili dodatki zanj, sčasoma pa se je moje navdušenje malo ohladilo - predvsem zaradi tega, ker ti hitro upočasnijo Firefox, ki že tako porabi preveč pomnilnika. Obstaja pa nekaj razširitev, brez katerih preprosto ne gre in med njimi je tudi razširitev PicLens.

Gre za razširitev, ki vam ponudi bolj privlačen način pregledovanja slik in videov. Ob namestitvi vam v orodno vrstico Firefoxa namesti poseben gumb, ki se, ko obiščete strani s podporo za PicLens, obarva modro. Nato preprosto kliknete nanj in že vas pričaka grafičen pregled slik.

Premikanje je izredno preprosto. Preprosto kliknete z miško in premikate desno ali levo, ali pa se približujete in oddaljujete z vrtenjem kolesca. Ko naletite na fotografijo, ki si jo želite ogledati pobliže, jo dvakrat kliknete in prikaže se vam povečana čez cel zaslon, spodaj pa imate trak, na katerem lahko izbirate druge fotografije.

 

Toda PicLens je lahko še kaj drugega. Pred kratkim so dodali še možnost "Discover", ki preko slik predstavi dnevne novice. Ob tem vsaka novica vključuje tudi stavek ali dva povzetka. 

 

PicLens v tem trenutku podpira že kar veliko spletnih strani, med katerimi so običajni osumljenci: YouTube, Flickr, Picasa Web Galleries, PhotoBucket, Facebook, Amazon in podobni. 

Kot povedano na začetku - ne gre za nujno potreben ali celo posebno koristen dodatek. Definitivno pa je simpatičen in odlična popestritev vsakdanjemu brskanju.

It's the Final Countdown

Čisto iz levega polja - ob času tega pisanja bodo čez štiri dni, štiri ure in 30 minut zagnali Large Hadron Collider. V živo odštevajo na strani LHCountdown. Be there or be square.

Mimogrede, če slučajno ne veste o čem govorim - Large Hadron Collider je največji pospeševalnik delcev na svetu, s katerim naj bi potrdili standardni model fizike delcev. Ali nekaj takega - morebitne fizike v občinstvu prosim, naj mi oprostijo, če sem kaj narobe napisal. Več o LHC-ju na Wikipediji.

Aja, ful ljudi skrbi, da bo ob zagonu konec sveta - baje naj bi zadeva lahko ustvarila črno luknjo :).

Za konec še izredna zbirka fotografij iz LHC-ja ter odgovor na vprašanje "Kaj se mi zgodi, če slučajno obtičim v pospeševalniku, ko ga zaženejo?" Spoiler - nimate šans.

The Thermals - Returning to the Fold

Prejšnja dva zapisa sta bila obarvana nekoliko bolj "mirno", kar seveda ni čisto skladno z mojimi punk koreninami. Torej tokrat predstavljam nekaj bolj močnega - The Thermals. Gre za sodoben punk, ki prihaja iz Oregona, trenutno pa skupino sestavljata le dva člana, saj so se pred kratkim poslovili od bobnarja.

The Thermals so me navdušili s svojimi izredno melodičnimi kitarskimi melodijami, ki se ti takoj usedejo v uho. najprej lahko album poslušaš dvakrat ali trikrat, ne da bi sploh opazil, da tudi druge stvari stojijo na pravem mestu. Seveda pa kitara ni vse - v besedilih hitro opazite privlačno in zabavno mešanico metafor in primer, ki prihajajo predvsem iz sveta religije in se ukvarjajo s težavami nadzora in sistema. Pevec prav tako izstopa s svojim na pol petjem, na pol skandiranjem.

The Thermals so torej nadvse zabaven, poslušljiv in sproščen punk, ki se sliši, kot da se člani - kljub načeloma resni tematiki - izredno zabavajo. Izbral sem skladbo "Returning to the Fold" z albuma "The Body, The Blood, The Machine".





Povezani zapisi:

Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro

Googlovi "knoli" sedaj odprti javnosti

Google je že pred kakšnim letom napovedal nov projekt, ki so ga poimenovali "knol". Gre za nekakšno vrsto konkurence Wikipediji, torej za članke v enciklopedijski obliki, ki jih lahko ustvarja in ureja vsak. Najprej so zadevo zagnali zelo zaprto, saj so očitno sodelovali s kupom strokovnjakov, ki so že ob predstavitvi pripravili celo vrsto člankov. Zdaj je zadeva dostopna vsem in na prvi pogled gre predvsem za vsebine predvsem s področja zdravstva.

"Knol" je oznaka za "enoto znanja", torej "unit of knowledge". Vsi z uporabniškim računom pri Googlu lahko odprejo in začnejo urejati lastne knole. Urejevalnik je na prvi pogled uporabniku prijazen in nudi vse osnovne možnosti, ki jih od spletnih urejevalnikov pričakujemo. Vmesnik v akciji:

Pri člankih imate več možnosti sodelovanja. Svoj članek lahko odprete vsemu svetu, torej vsem uporabnikom, ki so vpisani v sistem, ali pa vključite potrjevanje vseh sprememb. Zadevo lahko tudi popolnoma zaprete in jo prepustite samo tistim, ki jih k sodelovanju povabite.

Po defaultu je vključena licenca za članek Creative Commons Attribution 3.0 License lahko pa jo spremenite v nekomercialno (Non-Commercial) ali celo popolnoma zaščiteno s pridržanimi vsemi pravicami. Dodatna izbira je tudi prikazovanje oglasov ob člankih. Privzeto je ta možnost izklopljena.

Prisotna so tipična wiki orodja, torej shranjevanje in primerjava različic in komentiranje. Prav tako je mogoče vsak članek posebej oceniti z zvezdicami ali pa napisati oceno članka.

Knoli so torej prispeli. Moj prvi vtis je pozitiven. Wikipedia na nek način definitivno potrebuje konkurenco, ki je tradicionalne enciklopedije ne morejo zagotoviti. Kljub temu, da je Wikipedia dejansko praktično neprecenljiv vir informacij, se zadnje čase zapleta v določene situacije, ki ji jemljejo kredibilnost in nižajo njeno kakovost. Že od začetka jo preganjajo težave vandalizma in obtožbe elitizma, seveda pa tudi na račun njene kakovosti pogosto pade kakšna težka.

Google ima tu (po mojem) tudi druge interese. Kot prvo, Wikipedia je med najbolj obiskanimi stranmi na spletu in Google si želi, da bi lahko na njej prikazoval oglase. Knol je vsaj do neke mere odziv na to. Kot drugo, ima Google stalno željo po ustvarjanju več vsebine, kar je povezano tako z njihovim iskalnikom kot tudi z oglaševanjem. Primera vsebinskih strani sta Blogger in YouTube.

Za razliko od Wikipedie naj bi Knol poudarjal predvsem osebno strokovnost in torej tudi pogled na določeno tematiko. Vprašanje pa je, ali bo Googlu uspelo pridobiti kritično maso ljudi, ki si bodo želeli ustvarjati svoje knole in jih nato urejati ter vzdrževati. Osebno se mi zdi, da je model Wikipedie pri tem učinkovitejši, čeprav pa seveda ne popoln.

Mimogrede, Wikipedia ima vnos Knol, Knol pa za Wikipedio še ne ve :).

Predloge za Google Docs, prenovljen urejevalnik Bloggerja in nov pristop k stikom v Gmailu

Predloge za Google Docs


Sicer že naslov pove vse, tako da mi morda niti ni treba napisati zapisa :). Google še naprej počasi izgrajuje svoj spletni imperij in dodaja novosti svojim storitvam. Najprej bi izpostavil zanimivo novost, ki so jo Google Docs nedvomno potrebovali: predloge. Gre za vnaprej pripravljene dokumente za različne namene, med stvarmi, ki jih lahko najdete pa so tako albumi in koledarji kot poslovne preglednice in predstavitve.

Žal so v osnovi bolj prilagojeni ameriškemu trgu in morda malo manj zanimivi za nas, toda ne dvomim, da bodo komu prišli prav. Kolikor sem lahko videl, Google ohranja svojo "nedružabnost" in predloge pripravljajo sami, vendar po drugi strani Google Docs ne delajo ravno težav s tem, da ne bi bilo mogoče lastne predloge prikazati vsemu svetu.

Mimogrede, še stvar, ki je nisem vključil v naslov - za Google Docs, ki jih javno objavite lahko vklopite statistiko obiskov z Google Analytics.

Prenovljen urejevalnik v Bloggerju

Uporabniki preizkusnega vmesnika Blogger in Draft smo bili v zadnjem času deležni številnih novosti, ki jih raje v tem trenutku ne bi našteval. Med novostmi je bila tudi  ukinitev samodejnega shranjevanja (WTF). No, shranjevanje so vrnili, ni pa več samodejno. Tako moramo ubogi uporabniki ponovno klikati na gumb "Save Now". Nekako tako kot v Wordu pred približno desetimi leti.

Toda to ni ravno razlog za veselje. Prava novica se mi zdi, da so končno dodali možnost povečanja urejevalnikovega okna. Sicer samo vertikalno, vendar bolje kot nič. Uporabniki Bloggerjevega osnutka lahko preprosto primete za spodnji desni kotiček urejevalnikovega polja in ga potegnete navzdol. Tako vam besedila vsaj ni treba pisati v okvirček velikosti poštne znamke, ki se nahaja na monitorju velikosti majhne srednjeevropske države.

Vsi stiki kar naenkrat niso več "pravi stiki"

Uporabniki Gmaila vemo, da Gmail vsak kontakt, od katerega prejmete elektronsko pošto, samodejno doda med stike. To je sicer koristno, kadar pišete maile in vam urejevalnik predlaga naslove, ni pa ravno brilijantno, kadar si želite lepo urejenih stikov. Rešitev je bila salomonska: seznam stikov so razdelili na dva kosa, oziroma v dve skupini "My Contacts" in "Suggested Contacts". Prva skupina vsebuje naslove, ki ste jih vnesli ročno ali pa jim več kot petkrat poslali elektronsko pošto. Drugi seznam vsebuje vse stike, ki jih Gmail dodaja samodejno. Gmailu lahko tudi preprečite, da bi to počel. To storite tako, da preprosto odkljukate možnost s spodnjega posnetka zaslona.

 

Povezani zapisi: 

Kakovostni neodvisni filmi na YouTubu

Blonde Redhead - 23

Dva petka nisem kaj veliko pisal, glede na to, da sem bil obakrat ravno na poti - enkrat v ZDA, drugič pa, presenetljivo, nazaj. In ker imam petek rezerviran za vsaj en netehnološki zapis, tokrat ponovno predstavljam zanimivo skladbo, brez katere ta teden nekako ne gre.

Blonde Redhead sem spoznal na koncertu Interpol v Firencah. Ponavadi človek od predskupin ne odnese kaj veliko. Običajno nič ne poznaš, pa še vneto čakaš, da se na odru pojavi bend, zaradi katerega si prevozil 500 km. Toda Blonde Redhead so me presenetili - na koncertu so me prepričali s svojim newyorškim zvokom, ki je na trenutke podoben tistemu velikanov alternativne scene te metropole - Sonic Youth.

Toda po drugi strani je njihov zvok nekoliko bolj sintetičen in zasanjan, kar še posebej izražata glasova pevke in pevca, ki z glasovi pravzaprav predstavljata dodaten inštrument. Vse skupaj podpira nekompliciran in stalen ritem, na podlagi katerega se dogaja melodika kitar in vokalov. Blonde Redhead le redko preidejo v pravi hrup in ves čas stojijo na okusni meji, kar jih naredi izredno poslušljive.

Izbrana skladba je 23 z istoimenskega albuma.



Povezani zapisi:

The National - Racing Like a Pro

Nekaj Firefox trikov in nasvetov

Firefox 3 je prinesel nekaj novosti, o katerih sem že pisal in danes bi rad nabor teh zanimivosti razširil še z nekaj zanimivostmi.

Podvajanje jezičkov: pritisnite CTRL in kliknite na jeziček ter ga premaknite. S tem boste odprli nov jeziček, ki je kopija izbranega. Jeziček vključuje celotno zgodovino odprtih strani.

Premikanje jezičkov med okni: preprosto zgrabite jeziček in ga potegnite v novo okno. Če je to zadnji jeziček v določenem oknu, se bo to okno zaprlo.

Določanje ključnih besed za iskalnike: ob iskalnem polju se nahaja ikona trenutno izbranega iskalnika (Google, Yahoo!, IMDB). Kliknite na puščico ter izberite možnost Manage Search Engines (ali slovenski ekvivalent). Odpre se novo okence z naštetimi iskalniki, kjer lahko najprej izberete iskalnik (recimo del.icio.us) in možnost Edit Keyword (verjetno Uredi ključno besedo). Nato vnesete ključno besedo - v tem primeru predlagam "del".

Ko ste to opravili, lahko neposredno v polje za naslov URL vpišete "del cornucopia" ali "del" in katerokoli drugo ključno besedo ter iščete neposredno po spletnem mestu del.icio.us.

Trije razlogi zakaj nadgraditi na Firefox

Naredite graf iz svojega računa Last.fm

Kot sem omenil že zadnjič, sem "sucker" za dobre vizualizacije, oziroma grafične prikaze česarkoli. In kaj je lepšega kot grafični prikaz glasbe, ki ste jo poslušali v, recimo, zadnjih dveh letih? LastGraph omogoča ravno to - vizualni prikaz glasbe, ki ste jo preko Last.fm poslušali v določenem časovnem obdobju.

Da ne bom preveč teoretiziral naj kar pokažem, kakšen je videti graf zadnjih dveh let:

Vmes je dolga ravna črta, ko pol leta nisem imel nameščenega odjemalca, ki sistemu Last.fm sporoča, katere skladbe poslušate na namizju. Takole na daleč so zadeve videti precej nepregledne, tako da predlagam bližji pogled:

Tu so stvari že nekoliko bolj jasne. Vidimo namreč, da sem imel obdobje, ko so Beatli več ali manj prevladovali. Toda pogledamo si lahko še bliže:

Tu vidimo še več podrobnosti. LastGraph vzame število skladb, ki ste jih poslušali in nato izriše graf na podlagi pogostnosti posameznih skupin. Graf lahko ustvarite z različnimi barvami in z različnimi stopnjami podrobnosti. Storitev nato izpljune poster v formatu SVGZ ali PDF.

Poleg tega si lahko ogledate tudi časovno premico svojih poslušalskih navad ter seveda prikaz skupin, ki ste jih poslušali najbolj pogosto. Seveda ne gre za popoln prikaz vaših navad, saj pogosto glasbo poslušamo preko storitev, ki jih Last.fm ne more spremljati, toda vseeno je zabavno grafično pregledovati svoje obnašanje v preteklosti :).

Vse podatke lahko izvozite tudi kot datoteko Excel, CSV ali JSON.

Ko obiščete stran, najprej vnesete uporabniško ime, nato malo počakati, da zadeva prebere vaš profil. Tudi na ustvarjanje posterjev je treba malo počakati, saj mora zadeva zračunati in izrisati kar lepo število podatkov.

Povezani zapisi:

Zabavna vizualizacija besedil
Vizualni pogled na internet

The National - Racing Like a Pro

Večino svojega življenja nisem bil nek velik oboževalec mirne glasbe in sem se nagibal k energičnemu rocku in punku. Sem pa v zadnjih nekaj letih spoznal tudi lepoto nekaterih bolj "nežnih" alternativnih skupin, ki so me očarali. Pomembna pridobitev letošnjega leta so bili tako The National. Skupina je namreč v letu 2007 predstavila album Boxer, ki me je navdušil z dramatično in čustveno vsebino, ki pokriva vse, od političnih kritik do osebnih zgodb.

Z albuma sem izbral skladbo "Racing Like a Pro".

Več o skupini lahko poiščete na spletu, priporočam pa vam, da obiščete posnetek koncerta v živo na spletni strani NPR.

Zabavna vizualizacija besedil

Med stvarmi, ki so mi pri srcu so vizualizacije različnih vrst podatkov, zaradi česar nikakor ne morem mimo spletne storitve Wordle. Gre za storitev, v katero vnesete besedilo in na podlagi štetja besed ustvari "besedni oblak", torej besede na kupu, njihova velikost pa kaže, kako pogosto se pojavijo. Za prikaz sem vanj vnesel prvo stran svojega bloga, rezultat pa je naslednji oblak:

Očitno veliko pišem o Googlu in stvareh, ki jih "lahko" naredimo :). Stvar v bistvu niti ni tako nekoristna - velik del mojega dela v slulžbi namreč vključuje pripravo različnih besedil in s to storitvijo lahko dejansko preverim, da kakšne besede ne ponavljam prepogosto.

Oblak lahko izdelate tudi na podlagi svojih oznak v del.icio.us. Pri oblakih lahko izbirate usmeritev besed, barve, fonte in še nekaj drugih malenkosti, kot je število upoštevanih besed. Po malo urejanja sem svoje oznake iz del.icio.us spravil v naslednjo obliko.

Slike lahko shranite v galerijo na spletni strani ali pa si jih označite v knjižnico del.icio.us.

Kakovostni neodvisni filmi na YouTubu

YouTube je sicer bolj ali manj vir smešnih, ne tako smešnih, viralnih in malo manj viralnih ter nesmiselnih filmov. Toda to še ne pomeni, da ne more služiti tudi kot orodje za distribucijo vsebin visoke kakovosti. Google je ravno v ta namen predstavil "Screening Room" - posebno podstran, na kateri so zbrani filmski izdelki neodvisnih ustvarjalcev. Pri tem ne gre za anonimne internetne najstnike, temveč za izbrane projekte, med katerimi je tudi z oskarjem nagrajena kratka risanka The Danish Poet.

Sicer si nisem ogledal vseh, mi je pa v oči padel "Are You the Favorite Person of Anybody?". Definitivno vreden ogleda.

Google je sicer napovedal, da naj bi se novi video posnetki pojavljali vsake dva tedna, naslednji paket pa naj bi prispel 4. julija. Avtorji naj bi poleg masovne distribucije dobili tudi radodaren del prihodkov od oglasov, prikazanih ob filmih.

Dexter je mračen in kul

Priznam, da sem se zadnjih nekaj let zasvojil z najrazličnejšimi televizijskimi serijami in nadaljevankami. Pri tem gre predvsem za ameriško produkcijo, ki jo danes poskušam spremljati bolj ali manj redno kar v "realnem času". Glede na pojav nekaj res kakovostnih serij v zadnjem času, mi to seveda ne uspeva vedno, tako da sem si šele te dni utegnil do konca ogledati drugo sezono serije Dexter, verjetno meni najljubše serije te dni.

Za vse, ki je ne spremljate - gre za serijo o serijskem morilcu Dexterju, ki je v dnevnem času zaposlen kot strokovnjak za kri na policijski postaji. Njegov krušni oče je bil policist. Njegova "sestra" je policistka. Njegovi prijatelji so policisti. Na videz živi popolno življenje, je popoln fant in brat, prizadeven sodelavec in prijazen prijatelj. Obenem pa skriva temno skrivnost. Svoje žrtve izbira skrbno in za seboj ne pušča nikakršnih sledi. Pravzaprav v prvi sezoni nihče ne ve, da v Miamiju sploh deluje serijski morilec.

V prvi sezoni tako spremljamo Dexterja, ko se sooči z drugim serijskim morilcem, ki prav tako deluje v Miamiju. Druga sezona glavnega junaka ne postavi pred tako očitnega antagonista in velik del sezone spremljamo njegov boj s samim sabo in svojo preteklostjo.

Serija je posneta odlično. Glavni igralci so večinoma skoraj popolni, scenariji pa so skoraj brez izjeme vrhunski. Serijo odlikuje mešanica mračnjaškega vzdušja, prepredena z obešenjaškim humorjem in poudarkom na razvoju likov. Gre za odličen primer serije, ki se ne zanaša le na ostre dialoge ali akcijo, temveč gradi na razvoju osebnosti tako glavnega junaka kot vseh ostalih likov. Serija ima še eno pomembno prednost - na voljo je na plačljivem kanalu, kar pomeni, da pisci niso omejeni na 42 minut serij z običajnih televizijskih mrež. Tako so posamezne epizode v povprečju dolge okoli 50-52 minut, določene pa dosežejo za televizijsko serijo nepredstavljivo dolžino 55 minut.

Ogled toplo priporočam, saj gre za res vrhunski izdelek ameriške popkulture. Poleg tega te serija s tako odličnim uvodom preprosto mora prepričati. Video spodaj

Spremenite svoje fotografije v slike

Befunky je prijetno razvedrilo za nekaj minut. Gre za spletno storitev, ki vaše fotografije spremeni v slike ali skice. Sicer ne dvomim, da lahko to človek naredi tudi v Photoshopu - vendar, zakaj bi se ubadal, če lahko prijazna storitev to naredi namesto tebe.

Pa pojdimo kar na rezultate. Rezultat učinka slika je naslednji:


Original pa je bil tak:

Orodje skice deluje podobno, le da je rezultat, presenetljivo, skica.

In kako je izgledal original?

Zadeva je za nekaj minut odlična. Izdelane fotografije lahko objavite na različnih družabnih omrežjih ali pa si jo prenesete na disk.

Trije razlogi zakaj nadgraditi na Firefox 3

Ker je ravno fuzbalska sezona bi na prvo žogo predstavil tri razloge, zaradi katerih se splača nadgraditi na novo različico Firefoxa. Seveda je teh razlogov več, ampak po nekaj mesecih uporabe so me ti najbolj navdušili.

1. Navdušujoča naslovna vrstica

Nova naslovna vrstica v Firefoxu je tako kul, da ji dejansko pravijo "Awesome bar". Ko vtipkate nekaj črk, ne išče več le po naslovih URL, temveč tudi po naslovih. Poleg tega so sedaj ob vsakem naslovu v vrstici tudi ikone, kar olajša iskanje strani, ki jo želite. Spodaj je slika vrstice v akciji.
















2. Zoom spletnih strani

Brskalniki že celo večnost poznajo povečevanje pisave. Stran lahko najbolj preprosto povečate tako, da stisnete tipko CTRL in zavrtite gumb na miški, kar poveča ali pomanjša pogled. Firefox doda še prijetno osvežitev te funkcije, saj poveča tudi slike, kar je idealno za primere, ko želite pogledati majhno pisavo na kakšni sliki.

Normalna povečava:


Približan pogled:


3. Označevanje besedila na različnih mestih

Greza funkcionalnost, ki jo ima Microsoft Word že od različice XP, če se ne motim, sedaj pa je prišla tudi v Firefox. Gre za to, da lahko izberete več med seboj nepovezanih kosov besedila. uporaba je preprosta. Preprosto stisnete CTRL in izberete kose besedila, ki jih želite skopirati. Meni izredno uporabno.

Seveda je drugih uporabnih novosti še veliko, vendar so mi te tri trenutno najbolj pri srcu.

Jutri ne pozabite prenesti nove različice Firefoxa

Ne pozabite. Jutri uradno izide nova različica spletnega brskalnika Firefox. Vsi zvesti uporabniki bomo poskušali postaviti svetovni rekord v številu prenosov. Vsi, ki želite pomagati, jutri zaženite svojo zastarelo različico ognjenega lisjaka in si prenesite svetlečo novo različico z romantičnim imenom "3".

Dve stoletji skeniranih časopisov

Včasih se mediji odločijo narediti kaj res enkratnega. Angleški Times je že med njimi. Times Archive je čudovit projekt, v okviru katerega so skenirali 200 let papirnatih časopisov in jih objavili na svoji spletni strani. Gre za članke, objavljene med leti 1785 in 1985.

Poiščete lahko izredne stvari. Najprej mi je v oči padel članek o usmrtitvi Marie Antoinette. V članku se nahajajo fantastične podrobnosti, kot na primer, da so po usmrtitvi trije mladci v njeno kri namočili svoje robce.

Seveda pa ne zaostajajo niti drugi časopisi - Times z druge strani Atlantika (New York Times) ima prav tako odprt dostop do svojih arhivov. Med zanimivostmi bi lahko izpostavil posebno prilogo ob nesreči Titanica. Pozor, celoten članek ima šest ogromnih PDF strani, tako da dobro premislite, preden ga začnete brati - mogoče ne boste mogli nehati.

Znane fotografije v Lego svetu

Če me je internet česa naučil je to, da imajo ljudje preveč časa. Res preveč. Toda včasih ima ravno ta preobilica časa izredne rezultate in danes vam predstavljam enega izmed njih. Eden izmed uporabnikov Flickra je objavil svoje "interpretacije" znanih fotografij z Lego figuricami. Rezultati so neverjetno prisrčni, čeprav morda izbrane fotografije niso najbolj srečne.

Da bi si bolje predstavljali, nekaj izbranih fotografij:



Gre za izredno znano sliko južnovietnamskega vojaka, ki se pripravlja na usmrtitev pripadnika Vietkonga. Original je videti tako:














Druga, ki mi je osebno zelo všeč je znana slika delavcev na nebotičniku:











Celotna galerija vseh slik je na umetnikovi strani na Flickru.

Google z novostmi za knjige

Že drugi zapis o Googlu danes, ampak očitno se jim po poletnem počitku ponovno pričenja dogajati. Danes so po iskanju v Google Readerju dodali zanimive novosti na področju knjig. Google Book Search je ambiciozen projekt, ki vam omogoča, da iščete po vsebini knjig. Nato si lahko ogledate stran, na kateri se iskane besede nahajajo.

Vaša knjižnica

Danes so dodali možnost, da si z njihovo pomočjo ustvarite spletno knjižnico. To pomeni, da z njihovim iskalnikom poiščete knjige in jih dodat v svojo zbirko, ki jo lahko pokažete celotnemu svetu.



Knjige lahko vnašate vsako posebej ali pa izberete možnost "Import books", kjer lahko vnesete številke ISBN. Presenetljivo sprejema in najde tudi slovenske knjige. Na vaše knjige se lahko drugi uporabniki naročijo preko vira RSS in spremljajo, ko dodate nove knjige.

Zadeva je podobna LibraryThing, ki pa mi je še vedno bolj všeč. Ima več možnosti in nudi bolj družabno izkušnjo. Za vsako knjigo lahko pogledate, kdo vse jo še ima, kakšne so druge knjige in podobno. Google na tem področju ni tako močan. Prav tako ima vnešenih manj naslovnic knjig, kar naredi vaše zbirke precej dolgočasne na pogled. Toda po drugi strani ima ISBN za slovenske knjige, kar je zelo kul.

Odlomki iz knjig na vsakem blogu

Druga novost je možnost izrezovanja odlomkov iz knjig, ki jih najdete preko Google Book Searcha. Seveda tega ne morete početi z vsemi knjigami, ampak samo s tistimi, ki so v javni domeni. Tako lahko v knjigi izberete določen odlomek in si ga z nekaj kliki shranite v Google Notebook ali pa ga objavite na svojem blogu. Pojavi se v naslednji obliki:



Priljubljeni odlomki

Zadnja novost se pojavi ob pregledovanju knjig. Gre za možnost "Popular Passages", torej priljubljenih odlomkov. Z enim klikom lahko odkrijete v katerih knjigah je bil citiran določen odlomek in jih pregledate. Zelo zanimivo.

Google je tako danes resnično naredil korak naprej pri svojem iskanju po knjigah in jih približal uporabnikom spleta.

Povezani zapisi

Google Reader končno dobil iskanje
Google Earth in Google Maps sedaj s slovenskimi cestami
Blogger v razvoju

Google Reader končno dobil iskanje

Google Reader, ki je po prenovi ujel pomemben tržni delež je bil včeraj deležen manjše prenove. Najpomembnejša novost je polje za iskanje, ki vam omogoča, da iščete po virih RSS na katere ste naročeni. Za podjetje, zgrajeno okoli iskanja, je ta korak res trajal nekoliko predolgo.


Vmesnik za iskanje je odličen. Označi vam iskane besede, rezultate pa lahko pregledujete v treh različnih načinih (skrajšani rezultati, celotni zapisi v virih ali pa samo po naslovih).

Novost je tudi, da je spremenjena meja neprebranih novic. Prej je bila meja 100, sedaj pa je 1000. Kar še vedno pomeni, da imam vire, v katerih je 1000+ neprebranih novic. Brrr.

Zelo pomembna novost je tudi, da lahko sedaj v Google Readerju uporabljate gumba v brskalniku za nazaj in naprej. Če si v preteklosti kliknil na gumb za nazaj, te je vrglo na stran, na kateri si bil preden si obiskal Google Reader. Sedaj te vrže na vir, ki si ga bral prej. Odlično.

Povezane novice:

Tri Googlove novosti
Googlov bralec na mobilnem telefonu
Dodatek za Google Reader

GTD za začetnike (1. del)

Milan'che je izrazil željo, da bi izvedel več o GTD-ju, eni najbolj priljubljenih tehnik za povečevanje osebne storilnosti. Osebno sem se s kratico prvič srečal pred približno dvema letoma in od takrat je prerasla v pravi spletni fenomen, s katerim se ukvarjajo številni blogi, wikiji in spletne strani.

Preden začnem še kratka izjava o odgovornosti, "disclaimer" po domače :). Osebno sistema ne priporočam. To ne pomeni, da ga odsvetujem, temveč da z njim nisem dovolj domač, da bi lahko v resnici igral neverjetnega strokovnjaka. Če vas zadeva zanima v podrobnosti si kupite knjigo. Druga stvar zadeva odziv bralcev. Obstaja določen odstotek ljudi, ki tovrstnim sistemom ne verjamejo in se jim zdijo "brez veze". Ponovno - za sistemom GTD ne stojim s srcem in dušo. Določene stvari iz njega sem pobral, da sem si sam nekoliko olajšal življenje, sem pa prepričan, da za osebno neorganiziranost ni "srebrne krogle", ki bi odpravila vse težave na en mah. Vsakemu svoje, torej.

Pa začnimo z malo ozadja. GTD (kratica za Getting Things Done) je sistem obvladovanja osebnih informacij. Čedalje več ljudi se namreč vsakodnevno srečuje z veliko poplavo informacij in stvarmi, ki jih morajo opraviti. Vzemimo primer - pri svojem delu vsakodnevno pripravljam kratke novice za stranke podjetja, v katerem delam. Vsaka novica lahko vključuje več korakov: najprej naročim novico pri sodelavcu, ki jo pripravi in mi jo pošlje. Nato novico pregledam in jo posredujem lektorici. Ko je novica lektorirana jo pošljem po elektronski pošti v pregled stranki, ki jo potrdi, mi pa jo objavimo na spletni strani. Precej komplicirano za eno samo novico, toda ti koraki so pač potrebni.

Težava je drugje. V vsakem trenutku se lahko zgodi, da jaz pozabim, da sodelavec pripravlja novico, jo pozabim pregledati, jo pozabim poslati stranki, pozabim, da je v lekturi ... Ne zgodi se pogosto, toda če imaš nad sabo tisoč drugih stvari, včasih kakšna stvar uide. Avtor knjige Getting Things Done, David Allen, meni, da je ravno ta preoblilica "stvari, ki jih moramo narediti" kriva, da se ne počutimo dobro. Stalno razmišljamo o stvareh, ki jih moramo narediti, saj ne želimo ničesar pozabiti. Po njegovem torej večino časa in energije porabimo ravno za "sekiranje" in razmišljanje o tem, kaj moramo narediti.

Tu vstopi GTD. V najbolj preprosti obliki je GTD seznam opravil, ki jih moramo opraviti. Toda seznam opravil naj ne bi bil dovolj. Šlo naj bi za celovit sistem, ki ga zasnujemo in vzdržujemo tako, da mu lahko zaupamo. Osnova sistema GTD je torej religiozno zbiranje stvari, ki jih moramo opraviti in njihovo organiziranje v različne kontekste in časovne roke. Mimogrede - GTD je zelo usmerjen na naloge. Koledar naj bi bil po tem sistemu namenjen samo sestankom in stvarem, ki so vezane na točno določen čas. Allen torej odsvetuje, da si za torek 24.12. v koledar vpišete "Pripravi seminarsko" ali kaj podobnega.

GTD torej pravi: ko dobite v roke nekaj, kar morate narediti si to vpišite v blok, Outlook, mobitel ali karkoli drugega. Če lahko zadevo naredite takoj, jo naredite takoj. Če jo lahko posredujete komu drugemu, jo posredujte. Če je ne morete narediti takoj, jo vnesite v seznam, ki ga morate narediti. Načeloma to velja za vse naloge - torej od službenih nalog, mailov prijateljem, pranje perila, ... Na ta način imaš stalen pregled nad stvarmi, ki jih moraš narediti v določenem trenutku.

To so torej osnove GTD-ja. Seveda gre le za površje, saj je sistem sestavljen iz različnih komponent, tako da tale kratek opis nikakor ne pomeni, da lahko na njegovi podlagi začnete uporabljati GTD.

Mimogrede - za začetek sem zasnoval dva članka, od katerih je tale prvi. Kmalu bom pripravil še drugi članek, kjer se bom posvetil še nekaterim drugim vidikom. Če bosta članka naletela na dober feedback, potem lahko nadaljujem - materiala je za vsaj pet zapisov.

Na Finance.si izginila vsa vsebina

Po daljšem premoru in veliki pisateljski blokadi se vračam. Tokrat z alarmantnim naslovom. In kritiko spletne strani Financ. Nisem sicer prvi, toda Miloš je žal izpostavil le pretiravanje na naslovni strani, ne pa na straneh, kjer se dejansko nahaja vsebina in so videti tako:

Za lažje odkrivanje vsebine sem dejansko vsebino članka, ki ga človek odpre, označil z rumeno. Drugače večino zaslona zaseda velikanski oglas na vrhu in malo manjši orjak med naslovom in podnaslovom.

Ne gre za to, da ne razumem, kaj so Finance želele doseči s takim pristopom k oglaševanju, vendar se mi zdi ta odločitev tako neprijazna do obiskovalcev, da preprosto moram komentirati.

Najprej poglejmo razlog, zakaj so Finance uvedle oglase, ki so odkrito povedano vsiljivi in neprimerni. Zaradi oglaševalcev, seveda. Oglaševalcem se zdi, da na spletu dosežejo premalo, kar pomeni, da se mediji odzivajo tako, da jim dajo več prostora. In torej namenijo manj prostora vsebinam. Oglas na vrhu je med oglaševalci dobro sprejet. Ne le zato ker je velik, temveč tudi zato, ker se tudi, ko se premaknete nižje po strani, zapelje z vami in vam stalno odžira pogled na vsebino. Torej gre četrtina zaslona na račun oglasa. In v osnovi to pomeni, da vam medij stalno v goltanec rine oglas, ne glede na vse.

Torej razumem medij, da se na zahteve oglaševalcev odzove tako. Toda raziskave kažejo, da imamo obiskovalci spletnih strani nekaj, čemur se reče "slepota za pasice". V osnovi to pomeni (in je potrjeno z raziskavami), da obiskovalci oglasov sploh ne pogledamo. Ne glede na to, kako veliki so in kje na strani se nahajajo. Naše oči pritegne tisto, kar želimo videti in ker smo stran obiskali, da bi prebrali članek naše oči samodejno pričnejo iskati vsebino. Razen seveda, če smo prišli na stran gledat reklame.

Ko sem obiskal stran sem torej sprva mislil, da je prišlo do napake. Besedilo namreč zaseda manj kot 5 odstotkov strani, kar pomeni, da ga najprej dejansko nisem opazil. Sicer sem si verjetno kriv sam, ker okno Firefoxa ne sega od vrha do dna zaslona, ampak je kakšen centimeter in pol manjše od višine namizja, ker ga pogosto mečem med dvema monitorjema in ga torej nimam povečanega do konca - kar tudi sicer ne prinaša posebnih prednosti, če na zgornji sliki pogledate kos belega dela strani.

Finance so se torej odločile za odličen trik. Na strani je toliko oglasov, da zmedejo uporabnika in mora torej švigati s pogledom po strani, da bi našel vsebino. Ob tem ni vrag, da ne bi preletel tudi oglasa. Toda s takim pristopom dosežeš le dve stvari: uporabniki sčasoma razvijejo slepoto tudi za te oglase, saj vedo kaj pričakovati. V vmesnem času pa ustvariš plodna tla za jezne uporabnike, ki nekako ne želijo gledati oglasov.

Finance si zaradi takega pristopa k oblikovanju in oglaševanju zaslužijo velik minus. Zaradi spletnih strani, kot je ta, preprosto moraš priporočiti ljudem, da si namestijo Adblock Plus in si vsaj malo olajšajo življenje (in branje). Čeprav grenak okus (oziroma bela pasica na vrhu strani) še vedno ostane.