Dva petka nisem kaj veliko pisal, glede na to, da sem bil obakrat ravno na poti - enkrat v ZDA, drugič pa, presenetljivo, nazaj. In ker imam petek rezerviran za vsaj en netehnološki zapis, tokrat ponovno predstavljam zanimivo skladbo, brez katere ta teden nekako ne gre.
Blonde Redhead sem spoznal na koncertu Interpol v Firencah. Ponavadi človek od predskupin ne odnese kaj veliko. Običajno nič ne poznaš, pa še vneto čakaš, da se na odru pojavi bend, zaradi katerega si prevozil 500 km. Toda Blonde Redhead so me presenetili - na koncertu so me prepričali s svojim newyorškim zvokom, ki je na trenutke podoben tistemu velikanov alternativne scene te metropole - Sonic Youth.
Toda po drugi strani je njihov zvok nekoliko bolj sintetičen in zasanjan, kar še posebej izražata glasova pevke in pevca, ki z glasovi pravzaprav predstavljata dodaten inštrument. Vse skupaj podpira nekompliciran in stalen ritem, na podlagi katerega se dogaja melodika kitar in vokalov. Blonde Redhead le redko preidejo v pravi hrup in ves čas stojijo na okusni meji, kar jih naredi izredno poslušljive.
Izbrana skladba je 23 z istoimenskega albuma.
Povezani zapisi:
The National - Racing Like a Pro
