O tej tematiki želim pisati že dlje časa, konkretno pa me je k pisanju pripravil zapis Davida Rozmana o razlikah med korporativnimi blogi, odnosi z javnostmi in spletnimi novicami. Načeloma s samim zapisom ni specifično nič narobe, bi pa kot nekdo, ki dela na področju odnosov z javnostmi pristavil še svoj lonček.
Pri samem članku me moti predvsem to, da je korporativni blog predstavljen kot najboljša izmed naštetih možnosti. Odkrito povedno, nikdar nisem bil mnenja, da je blog za poslovno rabo najboljša - če sploh dobra - izbira. Kljub temu, da blogam že kar nekaj časa, bi rekel, da so blogi - sploh med blogerji - na nek način precej precenjena zadeva. S tem ne pravim, da so blogi sami po sebi slabi, le da sta njihov vpliv in vloga nekoliko precenjena.
Počasni in hitri
Težava, po mojem skromnem mnenju, leži v tem, da se pogosto domneva, da bodo določene težave rešene z blogom, čeprav nihče ne namerava poskusiti ustaljenih in popolnoma učinkovitih sredstev. Recimo, David navaja, da so spletne novice in sporočila za javnost rezultat počasnih in nadzorovanih procesov. To ni nujno res - s potrebnimi prilagoditvami procesa se da ta proces bistveno skrajšati. Po mojih izkušnjah je mogoče novico ali sporočilo za javnost pripraviti v izredno kratkem času - novico v manj kot uri, sporočilo za javnost tudi v treh urah. Če so vsi udeleženci v procesu seznanjeni s tem, kakšna so pričakovanja je mogoče tudi klasična orodja obrniti hitro. Počasnost pač ni inherentna lastnost sporočila za javnost ali sploh spletne novice.
Enako velja za pisce. Res je, da so pripravljalci novic ali sporočil za javnost ponavadi strokovnjaki za odnose z javnostmi ali skrbnik spletnega mesta. Toda tudi to ni nujno slabost. Kot prvo - strokovnjak za odnose z javnost je usposobljen, da določeno informacijo predstavi skladno z osnovnimi sporočili podjetja, vendar to ne izključuje njegove strokovnosti in usposobljenosti. Kar pa se tiče tega, da spletne novice pripravlja skrbnik spletnega mesta, gre za napako v organizaciji. Novice naj pripravljajo ljudje, ki so usposobljeni za pripravo vsebin in tehnično osebje to običajno ni. In ponovno - ne gre za to, da bi bili tehnični strokovnjaki v čemerkoli inheretno neprimerni za pripravo vsebin, toda podjetje, ki ima najeto agencijo ali strokovnjaka za vsebine, dela veliko napako, če tega ne prepušča tem ljudem.
Podjetje lahko tako velik del svojih komunikacijskih izzivov reši s smiselno uporabo že obstoječih orodij. Enako velja tudi za dvosmerno komunikacijo, ki jo David navaja kot prednost blogov. Odnosi z mediji niso namenjeni neposrednemu spodbujanju dvosmerne komunikacije. Lahko pa se podjetje obrne k direktni pošti svojim strankam ali anketam. Ne le, da vzpostavi dvosmerno komunikacijo, ta je lahko še celo nekoliko bolj osredotočena kot blog.
Učinkovitost
Sedaj pa še nekaj besed o učinkovitosti. Če govorimo o promociji podjetja ali izdelka ti lahko objava v panožni publikaciji prinese kjerkoli med nekaj sto do več tisoč bralcev. Seveda ni zagotovljeno, da bodo prebrali novico ali članek, ki je posledica sporočila za javnost, toda z objavo podjetje naslavlja ciljno javnost, ki ga zanima in s katero želi komunicirati.
Po drugi strani sicer bloge po zadnjih podatkih bere 75 odstotkov obiskovalcev spleta, vendar obenem večino blogov obišče manj kot 100 ljudi na mesec. Z mojega stališča je prizadevanja bolj smiselno usmeriti v klasično komunikacijo, še posebej če govorimo o omejenih virih, s čimer se večina podjetij definitivno srečuje.
Spet po drugi strani, če govorimo o komunikaciji s strankami, potem je vprašanje, če ni bolj smiselno ustvariti dobrega seznama za pošiljanje elektronske pošte in novosti ali druge informacije komunicirati na tak način. Seveda to odpade, če govorimo o podjetjih z velikim številom strank, vendar bi za vse, ki imajo manj kot 2.000 strank priporočil elektronsko pošto.
Pri vsem tem ne želim zmanjševati pomena blogov kot enega od komunikacijskih kanalov podjetja. Toda blog ne more in ne sme biti edino orodje komunikacije, saj jih preprosto ne more nadomestiti. Prav tako obstaja nekaj zanimivih poizkusov v smeri bloganja - osebno se mi je v zadnjem času dopadel Vichyjev eksperiment, ki morda ne utira ravno nekih revolucionarnih poti, temveč zelo uspešno gradi na osnovah. Moje čestitke ekipi za njim.
Toda Vichy ima očitno sredstva in vire, da vodi klasično komunikacijo preko oglaševanja in drugih kanalov in blog nima pretenzij, da bi jih zamenjal. S tem nočem polagati besed Davidu v usta, saj tudi on načeloma ne rangira boljše primernosti blogov v primerjavi z drugimi orodji. Toda ton njegovega zapisa se mi je zdel, kot da morda prikazuje bloge v svetlejši luči kot si to dejansko zaslužijo.
Sicer pa - pravi korporativni blogi, kot so tisti iz Googla, Microsofta in drugih, so načeloma več kot očitno delo oddelka za odnose z javnostmi. Ne vsi - tisti osebni niso, vendar tudi tisto niso korporativni blogi. In še nekaj - Apple, punčica blogerskega očesa, nima bloga in se jim precej sladko žvižga za sodelovanje v skupnosti. Če bi sodil po njihovem primeru bi lahko rekel, da je enosmerna komunikacija še vedno car :).
Kakorkoli že. Osebno tudi za korporativne bloge menim, da imajo svoje mesto v komunikaciji, vendar so povezani s številnimi težavami in slabostmi, za katere sem prepričan, da jih je potrebno upoštevati. Če slučajno koga zanima ta del, naj sporoči v komentarjih ali pa na mail.
