Je naslov elektronske pošte z vzdevkom osebni podatek?

V zadnji Mladini sem zapazil kratko novico, v kateri se novinar pritožuje, da ministrstva pošiljajo sporočila za javnost tako, da so vidni vsi naslovi. Pri tem se vpraša ali gre pri tem za kršitev zasebnosti naslovnikov, za obrazložitev pa so se obrnili na namestnico informacijske pooblaščenke, Kristino Kotnik Šumah. Njen odgovor je - odkrito povedano - čuden.

Če gre npr. za elektronske naslove tipa marjetica@hotmail.com, ne gre za osebne podatke, ker posameznik na podlagi teh podatkovni določen oz. določljiv. V nasprotnem primeru (to je, ko je
na podlagi elektronskega naslova posameznik določen oz. določljiv, npr. kristina.kotnik-sumah@ip-rs.si), pa je treba te podatke obravnavati v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov.

Nisem pravnik, vendar mi osebno ta razlaga ne drži vode. Naslov elektronske pošte z vzdevkom pripada enemu človeku in prav nič ni izključeno, da ni mogoče odkriti za koga gre v resnici. Ime za vzdevkom je lahko le en korak stran, če se človek ni ravno potrudil, da bi skril svojo identiteto. Z Googlom nihče nima velikih težav, da bi ugotovil, kdo se "skriva" za mojim elektronskim naslovom.

Povedano drugače, ni izključeno, da je janez.novak@gov.si edini Janez Novak v sistemu. Treba je torej narediti ta dodatni korak, da ugotoviš, za katerega od dveh ali treh gre.

Gre za precej pavšalno razlago, ki ni ravno smiselna. Zakaj ne bi raje rekli, da so vsi elektronski naslovi osebni podatki? Tako bi lahko brez komplikacij varovali vse naslove. Zdi se mi, da s tako nelogično razlago odpiraš vrata nejasnostim. Recimo, da imam naslov mkocevar@genericmail.com. Gre za nekakšno mešanico vzdevka in "določljivega" naslova.

Še bolj zanimivo pa bi mi bilo videti, ali ljudje na splošno sploh gledamo na elektronski naslov kot na osebni podatek. Jaz že, nisem pa prepričan, da vsi razmišljajo tako.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Manj kot rožnati rezultati časopisov

Pred kratkim sem pisal o prihodnosti medijev in zapisal tudi, da pričakujem, da papirnate izdaje predvsem časopisov nimajo več jasne prihodnosti. Seveda to ne pomeni, da bodo izginili ravno čez noč, toda njihova prihodnost je nedvomno pod vprašajem.

Te dni je izšla Nacionalna raziskava branosti (NRB), s katero merijo doseg medijev. Gre za analizo, koliko ljudi se določen tiskani medij dotakne, kar imenujejo doseg. Ker sem imel včeraj nekoliko preveč časa, sem s spletne strani pobral podatke, da bi videl, kako se stvari dogajajo na nekoliko daljši rok. Rezultati temeljijo na dosegu med letom 2006 in zadnjim merjenjem med julijem 2008 in junijem 2009.

Pa pojdimo po vrsti. Največji upad je doživelo Delo, ki mu je doseg z 203.000 ljudi v letu 2006 padel za 33 odstotkov na 138.000 ob zadnji meritvi. Drugi največji (23-odstotni) upad je doživel Dnevnik, Večer pa je obdobje preživel s 13,5-odstotnim padcem dosega. Finance so preživele z 11-odstotnim padcem dosega, izgubam pa se niso izognile niti Slovenske novice, ki so izgubile 5 odstotkov.

Žurnal24 je bil edini, ki je v zadnjih treh merjenjih povečal doseg in sicer za kar 20 odstotkov. Z začetnega dosega 201.000 so ga povečali na 242.000.

Rezultati jasno pričajo, da brezplačniki in splet močno spodjedajo obstoječi časopisni trg. Brezplačni Žurnal24 je očitno prepričal veliko ljudi, da jim ni več potrebno plačevati za dnevne novice, saj jih lahko dobijo zastonj na poti v službo. Podoben učinek ima seveda tudi splet.

Še huje je, da se v tem trenutku krči tudi oglaševalski trg in prav tako seli na splet. Tiskani časopisi tako obenem ostajajo brez bralcev in brez oglaševalcev. Osebno predvidevam, da se bo doseg tiskanih časopisov nezadržno zmanjševal vsaj še nekaj časa. Vprašanje je predvsem, kdaj se bo prvi medij odločil, da ni več smiselno podpirati bralcev tiskane različice.

Tiskan medij ima namreč vsaj eno pozitivno lastnost, zaradi katere založniki vztrajajo pri njih. Trenutno so oglaševalci pripravljeni plačati več za tiskano različico iz več razlogov - naročniki predstavljajo zvesto in osredotočeno javnost, za katero so pripravljeni plačati več. Poleg tega je v papirju mogoče bolje izkoristiti oglaševalske evre, saj so oglasi na nek način del vsebine (čedalje pogosteje kar vsebina), medtem ko so na spletu bolj ali manj moteča sitnost. Rezultat tega je, da lahko mediji za doseg 1000 bralcev s tiskano različico računajo več kot na spletu.

Toda prepričan sem, da ta model ni dolgoročno vzdržen. Ne vem, kje točno je kritična masa ubežnikov iz tiskanega sveta, ko se bodo mediji odločili, da je tisk mrtev. Prepričan pa sem, da trenutek, ko bo tudi prvi slovenski časopis prešel v čisti spletni medij ni več daleč. Lahko pobiramo stave. Moj denar je na 2011.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi
Neizkoriščeni potenciali spleta

Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Predvidljivo neracionalni

V zadnjem zapisu sem na kratko zapisal nekaj o novi knjigi Chrisa Andersona, danes pa bi rad namenil nekaj besed tudi drugi knjigi, ki sem jo zaključil te dni. Gre za Predictably Irrational profesorja Dana Arielyja, osnovna tema pa je behavioralna ekonomija na praktičen način.

Še kratek disclaimer/razlaga. Po izobrazbi sem anglist, kar pomeni, da se z ekonomijo in poslovnim svetom tekom študija nisem srečeval prav veliko (beri nič). Šele v zadnjih nekaj letih sem na tak ali drugačen način začel gledati na ekonomijo kot na nekaj drugega kot računovodstvo ali premetavanje številk. Seveda moje osnovno zanimanje ne pomeni, da se štejem za strokovnjaka za ekonomijo v kakršnemkoli pogledu, gre pa definitivno za zanimivo področje, ki ga - sploh študenti humanističnih ved - vse premalo poznamo.

Sedaj pa nazaj h knjigi. Behavioralna ekonomija kot veda obstaja od konca sedemdesetih, v osnovi pa gre za to, da se raziskovalci ukvarjajo s tem, kako človeški, čustveni in psihološki faktorji vplivajo na ekonomske odločitve. Več o tem v članku na Wikipediji. S tem neposredno podvomijo o eni osnovnih predpostavk klasične ekonomije, da smo ljudje racionalna bitja, ki odločitve sprejemamo na podlagi informacij, ki jih zberemo iz sveta okoli sebe.

Dan Ariely na simpatičen način naslovi najrazličnejše dejavnike, ki na nas vsak dan vplivajo, ko sprejemamo odločitve. Kot profesor na univerzi MIT je izvedel številne poizkuse med študenti in v knjigi predstavlja rezultate različnih raziskav. Rezultati so na trenutke prav neverjetni in ves čas zabavni.

Recimo - študentje so morali na list papirja napisati zadnji dve številki svojega zdravstvenega zavarovanja ter nato podati ceno za različne izdelke na dražbi. Študentje, ki so imeli višji zadnji številki (recimo 90) so podali višje ponudbe za ceno izdelka kot tisti z nižjimi.

Zanimiv je tudi poizkus s tem, kako brezplačno vpliva na naše odločitve. Ko so imeli študentje na izbiro cenene čokoladke za 1 cent in Lindtove čokoladne bonbone za 17 centov, so se v veliki meri odločili za Lindtove. Ko so cenene čokoladice ponudili zastonj, Lindtove pa za 16 centov (oboje so pocenili za en cent) se je razmerje nesorazmerno obrnilo v korist cenenih čokoladk.

Še bolj šokanten preizkus je pokazal, kako lahko študentje, ki so v učilnici odgovorili, da ne bi nikdar spali s starejšo žensko, seksali brez kondoma ali spustili drogo v pijačo izvoljenke v situaciji vzburjenja (med pregledovanjem pornografije) nenadoma postali divjaki, ki bi šli v posteljo s čimerkoli in brez kondoma ter seveda nalili drogo v pijačo dekleta na zabavi.

Knjiga je polna takih primerov in torej neverjetno zanimivo branje. Si pa upam trditi, da je knjiga bolj privlačna vsem, s koreninami v humanizmu. Zdi se mi namreč, da humanisti na splošno težko razumemo svet skozi ekonomsko prizmo racionalnih ljudi in odločitev. Taka knjiga je torej nekakšna potrditev naših sumničenj, da svet le ni popolnoma tako racionalen in skladen z matematičnimi modeli, ki jih imajo številni ekonomisti tako radi. To seveda ni kritika ekonomistov, samo dejstvo, da se ta knjiga bolj sklada z našim pogledom na svet.

Za okus Dana Arelyja še eno njegovih predavanj. 



Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Želim si, da bi bil tam
Brezplačno - prihodnost radikalne cene

Brezplačno - prihodnost radikalne cene

Chris Anderson je urednik kultne revije Wired in pisec. S prvo knjigo "The Long Tail" je postavil teorijo, da je mogoče veliko zaslužiti s prodajo manj priljubljenih izdelkov, če jih prodajo več. Seveda je za doseganje tega rezultata potrebno zagotoviti nizke stroške skladiščenja in distribucije izdelkov ter še nekaj drugih malenkosti, kot so učinkoviti sistemi za priporočanje in učinkoviti iskalniki.

Sedaj Anderson ponovno dviguje prah, tokrat s knjigo z naslovom "Free! The Future of a Radical Price". V njej se osredotoča na to, kako lahko brezplačni izdelki in storitve dejansko omogočajo podjetjem, da uspejo. Sliši se nekoliko nelogično, vendar Anderson predstavi privlačne razloge, zakaj je tako.

Seveda pri tem najprej izpostavi Google kot podjetje, ki je svoje poslovanje zgradilo na brezplačnem. Iskanje je uporabnikom na voljo brezplačno, stroški zagotavljanja storitve pa so kriti z oglaševanjem. Anderson pa se ne ustavi le pri oglaševanju, temveč izpostavi tudi druge poslovne modele, kot so darilno gospodarstvo (odprta koda), navzkrižne subvencije (cenejše izdelke subvencionirajo dražji, ki jih spremljajo) ali "freemium" (večina uporabnikov uporablja brezplačno storitev, ki jo plačujejo uporabniki, ki želijo naprednejšo obliko storitve ali izdelka.

Še posebej zanimiv del knjige je tisti, ki se dotika ničnih mejnih stroškov, kjer gre za dobrine, ki jih mogoče distribuirati brez omembe vrednih stroškov. Lep primer je digitalna glasba ali spletne novice.

Anderson v knjigi našteje dovolj primerov, da z njimi jasno pokaže, da brezplačno dejansko danes predstavlja pomemben del številnih poslovnih modelov. Seveda predvsem v digitalnem svetu, kjer tradicionalno dragi elementi, kot so procesorska moč, omrežja in prostor za shranjevanje v ceni padajo tako hitro, da cena zagotavljanja storitev dobesedno drvi k ničli. Anderson meni, da stroški padajo tako strmo, da je mogoče, na primer, stroške zagotavljanja predvajanja video posnetka preko spleta preprosto zaokrožiti na nič.


S tem pa v enačbo stopita dve novi spremenljivki - pozornost in ugled. To sta namreč dve dobrini, ki dejansko nista na voljo v izobilju in z uporabo orodij digitalnega sveta je mogoče to pozornost (recimo promet na spletni strani) preoblikovati v denar (z oglasi ali drugimi poslovnimi modeli).


Avtor se dotakne še številnih drugih področij, od piratstva do pregovornih brezplačnih kosil. Toda s številnimi študijami primerov nam pokaže, da brezplačno danes v številnih primerih ne pomeni več "natega" ali manj kakovostnih storitev. Pomeni preprosto orodje za prodajo drugih stvari, ki niso na voljo v izobilju. Kor pravi Anderson - ta knjiga je orodje za prodajo njegovih dragih svetovalnih storitev za specifične primere.


Zelo lep uvod v tematiko predstavlja njegov članek v Wiredu, ki je bil izhodišče za knjigo.


Mimogrede, še pred komentarji o tem, da knjiga ni zastonj - knjiga je v različnih oblikah na voljo zastonj. Anderson jo je objavil kot brezplačno avdio knjigo, za omejen čas pa je na voljo tudi prek drugih kanalov, kot so Google Books, Scribd in drugi.


Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Želim si, da bi bil tam

Twitter za začetnike

Pred kratkim sem v službi pripravil kratk vodič po uporabi Twiterja. Saj ne, da bi bil Twitter ravno kompleksna aplikacija, ampak vseeno ima nekaj svojih, rocimo temu običajev, ki jih je prav poznati, še preden se zares lotiš uporabe. In ker je nastal tak kratek prijeten vodič, sem se odločil, da ga s par popravki vržem še na blog. 

Sledenje / Following


Koncept sledenja v Twittru je preprost - če želite prejemati sporočila, ki jih pošilja drug uporabnik mu pričnete slediti. Njihova sporočila se prikažejo v vaši časovnici, torej seznamu sporočil drugih uporabnikov.

Tweet

Tweet je sporočilo, ki ga objavite v omrežju Twitter. Sporočilo je vidno vsem, ki vam sledijo. Dolžina sporočila je omejena na 140 znakov.

@uporabnik

Ena zanimivejših lastnosti Twitterja. Sporočila, ki vključujejo to sintakso so javna, vendar obenem namenjena izbranemu uporabniku.

POZOR: Če uporabnik obenem sledi vam, se bo sporočilo prikazalo na njegovi časovnici. Če vam ne sledi, se bo sporočilo prikazalo v njegovem seznamu omemb. Na spletnem vmesniku Twitterja je ta seznam na voljo na desni strani pod povezavo @vašeuporabniškoime.

Ta sporočila so javna, vsako uporabniško ime, ki se začne z znakom @ pa postane povezava na profil uporabnika.

Neposredna sporočila / Direct message

Neposredna sporočila so vidna samo prejemnikom, pošiljate pa jih lahko samo ljudem, ki vam sledijo. Neposredno sporočilo preprosto pošljete tako, da sporočilo začnete s črko "d" in uporabniškom imenom. Primer:

d imitation78 Pokliči me na GSM 666 666.

Retweeti


Retweetanje uporabljate, kadar želite sporočilo uporabnika, ki mu sledite, posredovati vsem, ki vam sledijo. Retweet je običajno označen z RT in uporabniškim imenom uporabnika, katerega sporočilo želite posredovati naprej. Na primer:

RT @imitation78 Prvič v Kopru. Svašta, morje.

Hashtagi


Hashtag ali oznaka omogoča preprosto uporabo kategorij za sporočila. Če rečimo veliko ljudi tweeta o propadu Mure, lahko preprosto označijo svoje zapise z oznako #propadmure. Ta oznaka se spremeni v povezavo in s klikom nanjo, lahko pregledujete vsa sporočila, ki nosijo to oznako, ne glede na to, ali uporabnikom sledite ali ne.

Kratke povezave URL

Ker je lahko sporočilo v Twitterju dolgo le 140 znakov, so običajni naslovi URL lahko hitro predolgi za smiselno uporabo. Na srečo imamo na voljo malo morje storitev, ki omogočajo krajšanje naslovov. Osebno uporabljam http://bit.ly, ker poleg krajšanja omogoče tudi spremljanje statistike klikov na povezavo. Mimogrede - to je lahko koristno tudi pri elektronski pošti in drugje.

Iskanje


Twitter ima dokaj dober vgrajen iskalnik, ki se nahaja na naslovu http://search.twitter.com. Preprosto vpišete iskalni pojem in poiščete, kaj drugi menijo o točno določeni tematiki.

Komu slediti?


Najboljše je seveda, če že poznate kakšnega drugega uporabnika in mu pričnete slediti. Nato pa lahko spremljate njihove tweete in retweete. Če se vam zdi omenjeni uporabnik zanimiv, mu pričnete slediti. Nikakršne obveze ni, da bi sledili vsakomur, ki začne slediti vam, se pa šteje kot dobra praksa, da nimate ravno hudega nesorazmerja med ljudmi, ki jim sledite in tistimi, ki sledijo vam.

Blokiranje

Zavedati se je potrebno, da vaša sporočila vidijo vsi, ki vam sledijo, tudi če vi njihovih ne vidite. Seveda je mogoče rešiti tudi to in sicer z uporabo možnosti Block. S tem se ne pojavljate več v seznamu ljudi, ki jim ta uporabnik sledi, vaša sporočila se ne prikazujejo več v njegovi časovnici in uporabnik vam ne more več slediti.

POZOR: ne glede na to ali je uporabnik blokiran ali ne, lahko še vedno obišče stran z vašim profilom in si ogleda vaša sporočila.

Iskanje novih ljudi, ki jim lahko sledite

Dobra lastnost Twittra je tudi, da lahko precej preprosto poiščete ljudi, ki imajo (morda) kaj pametnega za povedat. Kako jih najti? Obstaja veliko imenikov preko katerih lahko iščete po najrazličnejših kriterijih.

• WeFollow
• Twitterholic
• TweeterTags 

Seveda je mogoče nove uporabnike odkriti tudi preko svojih prijateljev in retweetov.

#FollowFriday

FollowFriday je nekakšen običaj, da v petek pošlješ tweet s petimi uporabniki, ki se ti zdijo zanimivi in jih tako priporočiš svojim sledilcem. Ob tem seveda dodaš zgoraj omenjeni hashtag.


Za konec še en lep uvod v Twitter, na katerem deloma temelji tudi ta zapis.


Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Zakaj bo Twitter premagal Facebook
Hapax Legomena sedaj tudi na Twittru