Festival Traffic v Torinu

Poleg računalništva je ena mojih velikih strasti tudi glasba. Letos so v skladu s tem moji načrti za poletje vključevali tudi obisk festivala EXIT. Več ali manj sem EXIT izbral kot svoj cilj, ker sem nameraval kasneje nadaljevati pot po bivši Jugoslaviji, ki je še nisem zares videl (nižje od Zagreba še nisem bil).

EXIT me je zanimal predvsem zaradi Franz Ferdinandov. Nočem reči, da me drugi bendi niso zanimali, toda Franz Ferdinand so bili edini na seznamu "must see". Ob pregledovanju bendov, ki naj bi nastopali, me je pričela punca spraševati, zakaj nikjer v bližini ne igrajo The Strokes. Na njihovi uradni strani sem opazil, da je njihov najbližji koncert v italijanskem Torinu. Kar je ujelo mojo pozornost, je bilo dejstvo, da je koncert brezplačen. Kliknil sem na povezavo na uradno stran festivala in na svoje presenečenje ugotovil, da na festivalu ne igrajo le The Strokes temveč tudi Franz Ferdinand ter Manu Chao. Odločitev, da ne grem na Exit, je trajala vsega skupaj pet minut.

Prejšnji teden sem se tako odpravil v Torino, da si ogledam to čudo. Kot prvo bi pohvalil organizatorje. Ne samo, da je bil festival brezplačen, obiskovalci smo dobili tudi brezplačne karte, s katerimi smo imeli brezplačno veliko večino muzejev v mestu ter javni prevoz. Koncerti so potekali v velikem parku v mestu, atmosfera na koncertu pa je bila odlična in zelo sproščena. Nobenih zajebanih redarjev, ki bi najedali ob vhodu. Skratka, koncerti so potekali gladko in obiskovalcu zelo prijazno.

Zdaj pa o bendih. Manu Chao (kako tole sklanjati je malo preveč zame) sem videl že v Ljubljani in bil navdušen. Zaradi tega so bila moja pričakovanja morda nekoliko previsoka. Nič ne rečem, koncert je bil izveden zelo korektno, vendar obenem brez presenečenj. Poleg tega tokrat z njimi ni gostoval Jamajčan, ki je bil z njimi v Ljubljani in ga lahko slišite na CD-ju s koncertnimi posnetki. Zato se mi je zdel zvok na trenutke malo prazen. Poleg tega so bili Manu Chao in Radio Bemba žrtve treh predskupin, ki so dodobra utrudili ljudi in nenazadnje nekoliko vplivali tudi na ozvočenje, ki ni bilo v celoti popolno.

Drugi dan so sledili Franz Ferdinand, ki sem jih osebno najbolj pričakoval. Škoti so igrali odlično, dovolili so si prostor za improvizacijo in pokazali so ogromno energije. Njihov nastop je bil s tega vidika definitivno najboljši, saj so dajali vtis, da se izborno zabavajo. Toda tudi njihov koncert ni bil brez napak. Vokali so bili nekoliko prešibki in na trenutke je publika preglasila pevca. Šibkost vokala se je še posebej poznala pri "The Fallen", kjer v začetku refrena vokali bolj ali manj vodijo celotno melodijo, saj je inštrumentalni del izredno hrupen. Poleg tega so bile tudi njihove improvizacije na trenutke nekoliko šibke, kar pomeni, da niso delovali popolnoma suvereno. Jim pa gre čestitati, da so del komada "Outsiders" na neskončno zadovoljstvo publike spremenil v "Bella Ciao".

Tretji dan smo na odru pozdravili The Strokes. Pevka predskupine Joan as Policewoman je ob slovesu napovedala, da je
The Strokes videla v Švici in da so, v njenih besedah, "Tight as Fuck".
Osebno sem si mislil svoje, toda kljub temu sem z navdušenjem pričakoval enega najboljših rock bendov v zadnjem času. Že med pripravami sem dobil občutek, da bomo ta večer spremljali nekaj popolnoma drugega. Medtem, ko so prejšnje dni na oder nosili steklenice z vodo in brisače za člane bendov, smo lahko to pot na odru videli veliko steklenico šampanjca in pivo. Tudi prihod na oder je bil nekaj popolnoma drugega. Franz Ferdinand in Manu Chao so imeli pripravljene vhode na oder, The Strokes pa so se preprosto postavili na oder in pričeli nažigati. Koncert so odprli z "Juicebox" in osebno so me s svojim nastopom "odpihnili". Niti za trenutek niso izgubili rdeče niti, komadi so bili odigrani s kirurško natančnostjo, istočasno pa so se izognili nevarnosti, da bi zveneli kot na albumih. Popolnoma nabrito ozvočenje je naredilo svoje in v občinstvu se nam je dobesedno odpeljalo. Koncert so spremljali enkratni svetlobni učinki, Julian Casablancas, pevec, pa je suvereno odpel več kot uro dolg koncert, pri tem pa niti enkrat ni zamudil priložnosti, da bi se zahvalil publiki, ki je bila res odlična. Če so koncerti The Strokes na splošno taki, potem jim v tem trenutku pripada mesto v dvorani slave rock'n'rolla.

Drugi vtisi iz Torina in Italije, na splošno:

• Torino velja za nekakšno prestolnico čokolade, vendar v dveh dneh pohajkovanja po centru nisem naletel na niti eno prodajalno čokolade. Na koncu sem kupil vrečke od Lindta za izdelavo vroče čokolade.
  
• V Torinu imajo nekatere lokacije izredno zanimiva imena: park, kjer so bili koncerti se imenuje Pellerina, na hribu nad mestom je bazilika z imenom Superga, v centru mesta pa je tudi grad, ki se imenuje Capuccino
• Leta 1949 se je v cerkev Superga zaletelo letalo s celotnim moštvom Juventusa, ki je bil v tistem času najboljši klub na stari celini.
• Na avtocesti se ti lahko zgodi, da prideš na mitnico, kjer te pričaka preprost znak na katerem piše "Štrajk" in potem ti ni treba plačati 17 evrov cestnine. Podarjenemu konju se ne gleda v zobe.
  
• Torino ima drugo največjo zbirko egiptovskih izkopanin na svetu (takoj za muzejem v Kairu). Med drugim lahko v muzeju vidiš tudi mumificiranega krokodila.
  
• Prvi dan sem slišal, kako v parku ogromno ljudi prepeva komad "Seven Nation Army" od White Stripes. Najprej mi ni bilo čisto jasno, zakaj je temu tako. Naslednji dan sem ugotovil, da na ta napev pojejo naslednje besedilo: "Campioni del Mondo".
  
• Juventus ga je najebal. Padli so v drugo ligo in sezono začnejo z -30 točkami. Kljub temu so bile stvari v uradni trgovini kluba še vedno pregrešno drage. Majica vas bo po žepu usekala za 45 evrov.
  
• Svetovni prvaki so povsod. Na revijah in časopisih in v knjigah. Če želiš, lahko dobiš biografije praktično vseh nogometašev. Videl sem celo revijo, kjer so imeli narisane grafične "replaye" posameznih golov.