Če me kdo, kadarkoli vpraša, katerih je mojih pet najljubših albumov, vedno težko odgovorim, saj je dobre glasbe preprosto preveč. Toda dva albuma se v zadnjih 15 letih nista premaknila izmed prvih pet in nekako pričakujem, da se nikoli ne bosta. Kot pove naslov zapisa je eden od njiju album Daydream Nation newyorških velikanov Sonic Youth.
Sliši se morda klišejsko, saj gre nenazadnje za album, ki ga na sam vrh alternativne produkcije uvršča velika večina kritikov. Toda to ne more zmanjšati njegove kakovosti. Gre namreč za vrhunski izdelek neodvisne skupine, ki je ustvarila album, ki z eno nogo stoji v popu, z drugo pa v hrupnih koreninah, ki so zaznamovale njihove prejšnje stvaritve. Še več, gre za album, ki je preoblikoval podobo alternativne glasbe in ji pokazal pot iz čistega podzemlja na srednjo pot, kjer so lahko alternativni bendi - uf - dostopni in obenem inovativni.
Pri opisu popolnega albuma je skoraj nesmiselno opisovati vsako skladbo posebej, toda vseeno je potrebno postaviti malo konteksta. Album se začne z genialnim "Teenage Riot", ki postavi pričakovanja za celoten album. Nežen in melodičen uvod, ki mu sledi veličasten rif ter izpoved lenuha Thurstona Moora, ki spregovori o najstniški jezi brez razloga. Sledi "Silver Rocket", rockerska fantazija, ki vključuje eno najbolj vrhunskih fuzij hrupa in melodije na albumu.
Sledita dve skladbi basistke Kim Gordon. Obe temeljita na ponavljanju vzorcev in fraz, ki pa jih dopolnjujeta obe kitari, ki se igrata, lovita in prepletata tako, kot to znajo samo Sonic Youth. Sledi prva skladba drugega kitarista, Lee Ranalda - "Eric's Trip". Narkomansko zblojeno besedilo, vzeto iz filma Andya Warhola, spremlja vrhunsko kitarsko delo Thurstona Moora. "Total Trash" nas popelje v počasni svet hrupa in uresniči vse, kar obljublja naslov.
Nato se vrne Lee s "Hey Joni". Ponovno drveča skladba z neusmiljenim ritmom, ki se že začne s polno energijo, a nato ne preneha z naraščanjem do konca. Album nam da nato dihati s "Providence" - vložkom, ki združuje klavir, šumenje ojačevalca in posnetek telefonskega klica. Da ne bi kdo mislil, da si Sonic Youth ne upajo več eksperimentirati.
"Candle" začne s počasnim, kitarskim uvodom in se nato prelije v čudovito pop skladbo, ki jo seveda prekinejo cvileče kitare, ki pa kljub vsemu hrupu niti za trenutek ne izgubijo osrednje melodije. "Rain King" je ponovno Ranaldova mojstrovina. Morda najbolj rockerski komad brez komplikacij na celi plošči, kjer le prehode med kiticami zaznamuje brezkompromisen hrup. Predzadnja skladba je "Kissability". Kim Gordon tu pošlje sarkastičen poljub v slovo glasbeni založbi.
Album se poslovi s 17-minutno trilogijo "The Wonder", "Hyperstation" in "Eliminator Jr." V teh 17 minutah slišimo tako rockerski začetek, zasanjanih osrednjih 7 minut ter drveči 2 minuti in pol, s katerimi se poslovimo od tega albuma.
Recenzija je na pol namenjena tistim, ki ga poznajo in napol tistim, ki ga ne. Za tiste, ki ga ne poznate, samo nekaj besed. Daydream Nation potrebuje priložnost. Na prvi pogled ni ravno dostopen, saj je 5 od 12 skladb dolgih približno 7 minut ali več. Še več, veliko je govora o hrupu, eksperimentiranju in podobnem. Toda vse te minute (album je izšel kot dvojni album, torej na dveh LP-jkah) ne vsebujejo niti sekunde dolgčasa. Prav tako je hrup ves čas popolnoma nadzorovan in v službi pop sporočila celotnega albuma. Sonic Youth niso bili tako dostopni niti v časih, ko so si "prizadevali", da bi bili dostopni.
Poleg tega so nam Sonic Youth skoraj lastnoročno dali alternativno glasbo. Če ne bi bilo njih, ne bi bilo tudi številnih drugih alter bandov, ki so prišli za njimi. Naj omenim samo Nirvano :).
Torej - Daydream Nation je nepogrešljiv za vse, ki cenite alternativno glasbo in za vse, ki si želite razširiti glasbena obzorja.
Sedaj pa še predogled - Eric's Trip
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
