Vmes je bilo par let pavze s potovanji, ko sva si urejala stanovanje, nato pa je prišel trenutek, ko je bilo denarja in časa dovolj za eno novo potovanje. Na vrhu seznama je bila Sirija. Toda načrte nama je prekrižal moj slepič, ki se je popolnoma brez vsake potrebe vnel in zahteval kirurški poseg. Rezervni načrt je bil obisk vzhodne Turčije z agencijo Oskar, kar se je izkazalo za pravo odločitev, saj sva se še bolj navdušila nad tem območjem. Sledil je izlet po bivši Jugoslaviji in Albaniji, obisk Maroka, pustolovščina v Jemnu ter končno tudi letošnja Sirija.
Sirija ima v očeh zahoda neupravičeno slab imidž. Veliko ljudi me ob tem, ko izvejo, kje sem bil, pogleda, kot da nosim glavo naprodaj, saj mediji (zahvaljujoč ameriški retoriki) dejansko naslikajo podobo zlobne države, ki podpira terorizem, kjer v osnovi vlada Al-Qaida in so tujci stalna tarča do zob oboroženih bradatih ekstremistov.
Resničnost ne bi mogla biti dlje od realnosti. Sirija je izredno varna država, polna prijaznih ljudi, ki si vzamejo čas zate in ti po svojih najboljših močeh poskušajo pomagati. Poleg tega ni v celoti muslimanska, saj ima veliko krščansko manjšino. Celega potovanja ne bi opisoval, bi pa izpostavil nekaj najljubših stvari.
1. Omajadska mošeja v Damasku. Gre za enkraten zgodovinski spomin. Stavba je svojo zgodovino začela kot aramejski tempelj Hadadu, ki so ga v Jupiterjev tempelj predelali vestni Rimljani. Rimski tempelj je nadomestila cerkev Janezu Krstniku, ki so si jo od leta 636 do 706 delili kristjani in muslimani. Nato jo je nadomestila mošeja. Stavba ima prav poseben občutek - ljudje posedajo po orjaškem dvorišču, otroci se igrajo in žogajo ... Pravzaprav nimaš občutka, da si v mošeji.
Arhitekturno je stavba nekaj posebnega. Trije minareti, čudoviti mozaiki in posebna podolgovata oblika so zanimivi detajli, ki jih vidiš le redko kje drugje. Par slik:
2. Krak des Chevaliers. Najbolje ohranjeni križarski grad je ena pomembnejših turističnih atrakcij Sirije. Dejstvo je, da je v odličnem stanju in si lahko skoraj predstavljaš viteze, kako se sprehajajo po hodnikih in stolpih. Zadeva je zgrajena resnično impresivno in ko ga vidiš, lahko razumeš, zakaj ga niso nikdar vojaško osvojili, saj so se branilci vdali šele pod vplivom prevare oblegovalcev. Posladek obiska: učenec za mujezina je v kapeli (kasneje mošeji) zapel klic k molitvi - skoraj mistična izkušnja.
3. Mesto Tartous. Šlo je za največje presenečenje potovanja. Pričakovala sva zanikrno obmorsko mestece, odkrila pa presenetljivo in naravnost bizarno mešanico starega in novega. Povsod lahko vidiš ostanke križarskega mesta, ki ga sedaj preraščajo sodobne zgradbe. Sredi naselja še vedno stoji križarska kapela, skozi katere razpadajoč obok lahko vidiš stanovanje neke družine. Dodaten plus je res lepa cerkvica iz 12. stoletja, ki so jo postavili kot trdnjavo, ker je stala izven obzidja mesta.
4. Kopanje v Evfratu v puščavi. Jez na Evfratu pomeni, da je sedaj sredi puščave veliko jezero, ki nosi ime po tedanjem predsedniku države Asadu. Jezero pomeni tudi, da se lahko lepo kopaš v krasni vodi z razgledom na fotogeničen grad.
5. Aleppo. Aleppo se skupaj z Damaskom poteguje za naziv najstarejše naselbine. Je pa za razliko od Damaska bolj prijazen, intimen in bolj uživaški. Velikanska tržnica, grozeča trdnjava nad mestom in kolikor hočeš malih presenečenj naredijo Aleppo pravi užitek.
6. Palmyra. Antično mesto sredi puščave samo dopolnjuje vso ostalo zgodovino Sirije, ki je res ne manjka. Toda Palmyra zaradi tega ni nič manj impresivna. Nekoč bogato mesto in sedež kraljice, ki si je upala izzvati rimski imperij, kar se zanjo seveda ni dobro končalo. Danes pravi backpackerski raj, kjer si po vročih ogledih privoščiš odlične palačinke.
7. Hrana. Hrana v Siriji je vrhunska. Tipične kebabe dopolnjujejo dobrote, kot so različni izdelki iz čičerike (fatta, falafel, fattoush), solate, začimbe in sladkarije. Posebna izkušnja je večerja ali kosilo v eni od "fensi" restavracij v krščanski četrti Damaska.
8. Ljudje. Ljudje so izredno prijazni. Le primer - ko sva z avtom iskala neke samostane, sva se ustavila ob cesti in vprašala človeka, kje lahko prideva. Najprej se je nekaj trudil, da bi nama razložil, nato pa nekam poslal svojega sina. Ta mu je prinesel ključe, možak se je usedel v avto in naju odpeljal do križišča. To se nama ni zgodilo enkrat, ampak štirikrat. Vedno te kdo povabi na čaj in si vzame zate nekaj minut. Izredno radi se fotografirajo z nami. V glavnem, Sirija morda izstopa bolj po svojih ljudeh, kot znamenitostih, ki jih sicer ne manjka.
Častne omembe. Stvari v Siriji, ki so mi ostale v spominu je res veliko. Izpostavil bi še Saladinov grad na vrhu hriba, kjer najprej prečkaš na roko izsekan prepad s stebrom na katerem je stal most. Potem imamo tu še mrtva mesta in zgodbo Simeona Stilita, poščavnika, ki je na 15 metrov visokem stebru preživel 37 let. Ter seveda šiitsko mošejo, Sayyida Ruqqaya, kjer lahko spoznaš še nekoliko drugačen obraz islama.
V glavnem, Sirijo priporočam vsem, ki si želite malo bolj resno obiskati Bližnji vzhod. Težav z varnostjo namreč ni, hoteli so spodobni, hrana ali voda nista oporečni, vseeno pa je zadeva - vsaj kar se budžeta tiče - dokaj dostopna in ne zlomi ravno hrbta. Sirija verjetno tudi da bolj neposreden občutek ljudi in dežele, kot bolj turistične lokacije, med katere sodi Jordanija.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
