Spet malo o nadomestilih za zasebno kopiranje

Gre za malo starejšo temo, ki se ji zaradi kroničnega pomanjkanja časa nisem uspel posvetiti toliko, kot bi rad. Govorim namreč o nadomestilu za zasebno kopiranje, ki določa, da za vsak pomnilniški medij (trdi disk, prazen CD, prazen DVD, pomnilniško kartico za fotoaparat) plačamo nekaj denarja, s čimer naj bi avtorjem poplačali za vsakič, ko si izdelamo varnostno kopijo njihovega avtorskega dela. Ne pozabimo, ta dajatev se plačuje samo za legalne kopije za varnostno shranjevanje, torej je veljavna samo za tista avtorska dela, ki smo jih legalno kupilo. Dajatev na nikakršen način ne opravičuje prenašanja vsebin z interneta ali presnemavanje prijateljevih CD-jev.

Malo v afektu, malo iz radovednosti sem na Urad Vlade RS za informiranje poslal mail z nekaj vprašanji. Odgovora ni bilo, zaradi česar sem mail vljudno ponovil in jih spomnil, da bi bilo primerno, da mi odgovorijo. In tokrat so mi odgovorili. Presenetljivo, kako daleč prideš z malo prijaznosti ;).

Odgovor je, odkrito povedano malo hecen in obenem zanimiv. Recimo, izvedel sem, kako bodo nadomestila razdeljena med avtorje in producente. Odgovor je citiran.

Zakon o avtorski[sic] in sorodnih pravicah določa, da se nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30 %.

Nadomestilo za fotokopiranje se deli avtorjem v obsegu 50 % ter založnikom v obsegu 50 %.

Zanimivo. Če torej skopirate 50 strani zapiskov od prijatelja s faksa, slovenskim avtorjem plačate 25 SIT, DZS, Mladinska knjiga in ostali pa si razdelijo ostalih 25 SIT.

Na vprašanje, ali je mogoče dobiti nadomestilo nazaj, če lahko dokažeš, da je bil uporabljen legitimno, sem dobil naslednji odgovor:

Nadomestilo je namenjeno imetnikom pravic za dovoljeno (legitimno) privatno in drugo lastno reproduciranje, in ne povrnitvi škode, nastale imetniku pravice s piratskimi kopijami. Vprašanje nezakonitega reproduciranja, zlasti piratstva, je povsem ločeno od vprašanja dovoljenega privatnega reproduciranja po ZASP. Vsako reproduciranje zunaj obsega dovoljenega reproduciranja po ZASP pomeni kršitev pravic imetnikov, ki jo lahko ti preganjajo s civilnimi, kazenskimi in drugimi sredstvi.

Očitno sem narobe zastavil vprašanje, saj niso razumeli, da sem jih spraševal, kaj se zgodi z nadomestilom, če na njega shraniš svoje datoteke, dokumente, slike, ... Še dobro, da ima na enako vprašanje odgovor Urad vlade za intelektualno lastnino.

Če bi svoja dela objavili, potem bi lahko bili upravičenec. Če pa jih shranjujete na digitalne nosilce, ki jih hranite doma, in jih ne objavite (ne postanejo dostopni javnosti), potem ne.

No, takole imamo. Očitno se zavedajo, da obstaja taka možnost, pa so jo kar zanemarili. Kaj pa če sem fotografije objavil na spletu? Se to šteje kot objava? Ker nekaj fotografij imam na Flickru in načeloma sem popolnoma upravičen do nadomestila, čeprav ne bodo nikjer objavljene. Enako velja za moja besedila. Objavljena so na blogu in torej sem upravičen do denarja fotokopij.

Moje naslednje vprašanje je bilo, zakaj so iPodi in ostali predvajalniki glasbe obdavčeni po jurja pod 1 GB pomnilnika, pomnilniške kartice z enako kapaciteto pa 8 SIT. Odgovor je bil pričakovan: primarna uporaba iPoda je za glasbo, osnovni namen kartice pa ne. To so tudi upoštevali pri določanju pavšalov. Toda nikakor mi ni jasno, zakaj kartic potem niso preprosto izvzeli, glede na to, da njihova primarna uporaba definitivno ni za glasbo ali filme. Višina pavšala je tudi odgovor na moje vprašanje, zakaj plačujemo za gigabajte trdega diska, ki ga namenimo operacijskemu sistemu in drugim aplikacijam. Pravijo namreč, da so pavšal ustrezno zmanjšali, glede na to, da nadomestilo plačujemo na deklarirano velikost diska. Hvala Bogu za Microsoft, torej. Vista bo očitno pravi balzam za naše denarnice, ker bo pogoltnila toliko trdega diska.

Nato pa sledi naslednja stvar. Na vprašanje o primerih, ko se avtor odpove nadomestilu za kopiranje avtorskega dela. Zanimalo me je specifično za licence Creative Commons, pri katerih se lahko odpoveste vsem nadomestilom za reprodukcijo svojega dela, torej verjetno tudi nadomestilu za privatno kopiranje. Dobil sem naslednji odgovor:

Podlaga za sprejem uredbe je 39. člen ZASP. Gre za nadomestila, ki pripadajo imetnikom avtorske in sorodnih pravic zaradi zakonsko določenega posega v njihove izključne pravice – ZASP namreč v 50. členu dovoljuje, da si lahko fizična oseba za svojo privatno (negospodarsko) uporabo naredi primerek avtorskega dela (npr. zakonito kopijo glasbene zgoščenke). Zaradi tega posega v imetnikove pravice, je potrebno imetniku določiti ustrezno primerno nadomestilo.

V primeru privatnega reproduciranja, ki je dovoljeno z zakonom, imetniki pravic ne morejo individualno sklepati pogodbe z uporabniki ter jim to dejavnost prepovedovati ali dovoljevati.

Tega odgovora, odkrito povedano, ne razumem. Razumem, kaj hočejo povedati, vendar nima nobene zveze z mojim vprašanjem. Če kot avtor dela to objavim pod določeno Creative Commons licenco, s katero dovoljujem vse kopiranje vsebine, potem se načeloma odpovem tudi nadomestilu za privatno kopiranje. Še posebej, če sem izrecno dovolil javno kopiranje taistega avtorskega dela. Zakon mi torej očitno prepoveduje, da bi se odpovedal nadomestilu. Svašta.

Potem pa še cvetka. Na ponovno vprašanje, kaj z nadomestili za medije, na katerih sem shranil lastna avtorska dela.

Kot že rečeno, so nadomestila namenjena dovoljenemu (legitimnemu) privatnemu in drugemu lastnemu reproduciranju. Sistem nadomestil temelji na pavšalizaciji, kar pomeni, da v določenih primerih pride do plačila tudi za nosilec ali napravo, ki se ne uporabi za privatno in drugo lastno reproduciranje.

V določenih primerih ... Ne vem, ali sem kdaj naredil kopijo CD-ja kakšnega slovenskega benda. Ali filma. Dejstvo je, da uredba, tako kot stoji, več ali manj pravi, da smo zločinci, ker kupujemo prazne CD-je. OK, roko na srce, nikakor ne dvomim, da je vsaj 90 odstotkov praznih medijev (CD-jev in DVD-jev), prodanih v Sloveniji, namenjenih snemanju nelegalnih vsebin. Ampak tu gre za nelegalne vsebine (predvsem tujih avtorjev, ki od nadomestil ne dobijo nič). Zgodba je tako čudovita: slovenski umetniki živijo od tega, da Slovenci veselo kršimo avtorske pravice njihovih kolegov iz drugih držav.

Krasno bi bilo, če bi lahko približno izračunali, koliko sredstev letno bo ustvarila uredba. Potem bi lahko vzeli to številko in ugotovili, koliko približno avtorji in njihovi cehi ocenjujejo, da je vredna pravica legitimnega kopiranja njihovega avtorskega dela.