Dr.Filomena meni, da bi morali kakovostne vsebine plačevati, čeprav vedno bolj kaže, da mediji na spletu ne bodo nikdar uspešno plačljivi. Zdi se mi, da ravno njene pomisleke vedno znova slišim v debatah o prihodnosti medijev.
Prav nič me ne bo motilo, če bodo brez posebnega plačila (torej, če odmislim na primer plačilo dostopa do interneta, porabe električne energije in nakup/rabo računalnika) pri recimo temu vsaj načeloma resnih in zanesljivih medijih na voljo samo kratke novičke, osnovne informacije in arhiv, za kaj več pa bo treba plačati, da novinarji in drugi pisci prispevkov ne bodo kruha stradali.Ta tema je že stara, ampak vseeno. Mediji ne živijo od naročnin in prodaje tiskanih ali drugih izdaj. Mediji živijo od oglaševanja. Problem spleta ni v tem, da uporabniki ne plačujejo dostopa do vsebin, temveč nizki donosi od oglasov, ki so na spletu bistveno cenejši od tistih na papirju. Ker papirnate naklade padajo, se suši prihodek od obeh načinov. Problem je, da na spletu ne moreš imeti obojega - na brezplačno vsebino obesiš oglase ali pa računaš za dostop in se odpoveš prihodku od oglasov zaradi upada v številu obiskov.
Informacije so res prav posebna dobrina in dobra obveščenost državljanov je nujen pogoj za demokratičnost družbe. Ampak s kakšnim argumentom jih lahko zahtevamo brezplačno? Časopisi (vredni branja) niso brezplačni. Ahha, treba je plačati papir, tisk in distribucijo. Spletišča pa domujejo na brezplačnih strežnikih in se vzdržujejo sama od sebe?Informacij ne zahtevamo brezplačno - vsaj jaz ne. Bomo pa informacijo poiskali tam, kjer bomo do nje najlaže prišli. Če torej želimo izvedeti najnovejše novice dneva, gremo tja, kjer jih lahko najdemo lepo pregledne in brezplačne. Torej ponudnik takih vsebin dobi več obiska kot tisti, ki se skrivajo za plačljivimi zidovi, posledično pa je deležen več oglaševalskega denarja.
Drugo vprašanje pa je seveda, ali to, da produkcija ni brezplačna pomeni, da izdelek ne more biti brezplačen? Poglejmo televizije - produkcija stane, izdelek brezplačen. Radio? Enako. Časopisi so tisti, ki imajo težave s poslovnim modelom in za to niso krivi zlobni bralci, ki nočejo plačati. Poleg tega produkcijska cena ne narekuje prodajne - igralne konzole se prodajajo pod ceno (večinoma), iPodi se prodajajo krepko nad njo. Samo za primer.
In odgovornost za demokratičnost družbe smo postavili v roke dobičkonosnim podjetjem, katerih glavna odgovornost je delničarjem in lastnikom, namesto bralcem? Do kakšne mere smo prepričani, da jim res lahko zaupamo? Mimogrede - karikiram za učinek.
Ok, torej informacij ne zahtevamo brezplačno, ampak smo prepričani, da jih bomo tako dobili. Če ne od Timesa, pa od kakšnega blogerja. Ki jih bo dobil od kod? In bo pripravljen brezplačno pisati kakovostne vsebine kako dolgo? Bo posredoval informacije ali svoje mnenje o zaužitih in ustrezno prebavljenih informacijah?Kot prvo, zakaj blogerji tako strašno radi kričimo o neresnosti, neprofesionalnosti in nizki kakovosti blogov? Če pogledam okoli sebe vidim kar nekaj ljudi, ki v svoje prispevke vložijo bistveno več časa in energije kot številni novinarji. In nihče ne tuli, da so ubogi blogerji, ki jim nihče nič ne plačuje. Na njih je, da si uredijo prihodke tako ali drugače. Če si jih ne, si seveda pridržujejo pravico, da kadarkoli nehajo. Vendar osebno dovolj globoko verjamem v človeško ustvarjalnost, da bo vedno vsaj nekaj ljudi, ki bodo vlagali energijo in čas v ustvarjanje nečesa.
Kot drugo, bloger lahko dobi novice iz večine istih virov kot mediji. Lahko ima celo boljše vire. V tujini je tega ogromno. V Sloveniji malo manj, čeprav to ne pomeni, da je nemogoče. In seveda bo ob tem ponudil drugačen pogled na novice - kdo si pa želi brati prebavljene nevtralne agencijske novice? To ni kakovost.
In še zadnja stvar. Blogerji niso ne poguba medijev (še zdaleč ne) in ne njihova prihodnost. So preprosto še en košček sestavljanke, ki je tiskane medije postavil pred kruto dejstvo - ko nisi več edini ponudnik vsebin, moraš tekmovati. Seveda je bilo enako res s pojavitvijo televizije in drugih medijev, toda sedaj se je nekdo vmešal v svet pisane besede. In to na spletu, kjer se vsi prejšnji sovražniki, od videa do iger združijo na enem mestu.
Če so v preteklosti ljudje hodili na splet, da berejo novice in članke, je danes to samo en majhen košček tega, kar ljudje počnejo na spletu. Vsak blog zapis, ki ga preberemo pomeni pet minut manj za Dnevnik.si. Vsak video, ki ga pogledamo pomeni minuto manj za Delo.si. Vsaka bedasta igra v Flashu požre deset minut. So vse te stvari "kakovostne" v smislu tega, kar si zagovorniki medijev predstavljajo kot visoko kakovost? Morda ne - so pa pritegnile pozornost uporabnikov. Od nekaj ur uporabe spleta na dan, kolikor jih nameni tipičen uporabnik, se te stvari hitro naberejo. Izgubljanje te bitke je tisto, kar medije pogublja v tem trenutku.
Torej pod črto - debata o medijih poteka v popolnoma napačno smer. Namesto, da bi iskali nove in inovativne načine, s katerimi lahko mediji preživijo, se na vsak način poskuša upravičiti njihovo sedanjo smer in ob tem kriviti vse ostalo, razen tistih, ki so zares krivi. In ne, to ni bil Tim Berners-Lee. :)
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Prav veliko se na spletu mediji ne potrudijo
Neizkoriščeni potenciali spleta
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino
