sreda, januar 31, 2007

Picnik za spletno urejanje fotografij

Spletne storitve postajajo čedalje bolj napredne. Če smo imeli na začetku par preprostih zadev, kot so shranjevanje zaznamkov, branje virov RSS ali takojšnje sporočanje, imamo danes na spletu preglednice, urejevalnike besedil, orodja za skiciranje in seveda tudi urejevalnike fotografij. Med slednjimi sem pred kratkim opazil Picnik, ki izgleda kar zanimiv.

Za uporabo registracija ni potrebna, fotografije pa lahko naložite z lokalnega diska ali pa svojega računa na Flickru, kar je prijeten dodatek. Ko fotografijo enkrat naložite imate na voljo več možnosti za urejanje: samodejno popravljanje, obračanje, obrezovanje, urejanje osvetlitve in barv, ostrenje slike in odpravljanje rdečih oči. Vse funkcije delujejo več ali manj tako kot v namiznih programih.

picnik2.png

Na voljo imate tudi "umetniške" načine, kot so prebarvanje v črno-belo in sepio, ojačanje barv in mehčanje slike.

picnik1.png

Po zaključku lahko sliko shranite na disk, pošljete po elektronski pošti ali pa jo shranite na Flickr. S Picnikom lahko iz te fotografije, ki sem jo posnel v istanbulski podzemni cisterni

IMG_1501.jpg

dobite starinsko sliko, kot je ta.

IMG_1501A.jpg

Osebno se mi sicer zdi, da spletni urejevalniki slik nimajo ravno prihodnosti. Nenazadnje imamo za male popravke fotografij na voljo zmogljiva in učinkovita orodja, kot je na primer Googlova Picasa, ki je zastonj in nam omogoča tudi učinkovito upravljanje celih zbirk. Povrh vsega je integrirana s Picasa Web Albums in ima še par drugih sladkorčkov, kot je geo-označevanje slik. Za resnejše projekte pa človek tako ali tako poseže po Gimpu ali Photoshopu.

torek, januar 30, 2007

Tri Googlove novosti

Prav odločal sem se, ali naj današnji dan, ko sem imel nekaj več časa za bloganje, zaključim z zapisom o Googlu. Najprej nisem želel, ker se mi včasih zdi, da preveč pišem o njih. Toda potem sem pred nekaj minutami zasledil nov zapis v uradnem blogu Googlovega Readerja in odločitev je padla.

Pa pojdimo po vrsti. Google Reader sedaj lahko prikazuje video posnetke. Če torej nekdo v svojem blogu vključi posnetek z YouTube, Google Video ali podobne storitve, se vam bo prikazal neposredno v Readerju. In ker pri Googlu niso hudobni, se prikazujejo videi, ki so naloženi tudi na številnih drugih storitvah za shranjevanje video posnetkov.

Drug zanimiv dodatek se je našel pri Googlovem iskanju po knjigah. Združili so namreč Google Maps in Google Book Search in sedaj se pri določenih knjigah prikažejo lokacije in izrezki iz knjig, kjer so te lokacije omenjene. Če na primer Melville v Moby Dicku omeni Granado, se prikaže zemljevid in na njem majhen oblaček. Če kliknete na oblaček, lahko takoj vidite na kateri strani je ta lokacija omenjena in kaj piše. Seveda to velja za knjige, ki so prosto dostopne.

Če vas zanima, kakšna je zadeva videti v praksi, kliknite na povezavo, ki vas bo popeljala na stran o knjigi V 80 dneh okoli sveta. Premaknite se nižje po strani in videli boste zemljevid, podoben temu na sliki.

http://photos1.blogger.com/x/blogger/7503/2764/1600/394797/places_in_this_book.jpg

Tretja novica zadeva Google Earth. Dodali so namreč novo plast (layer), ki vam omogoča, da si ogledate sončni vzhod na določenih lokacijah po vsem svetu. Krasno. Posnetke je prispeval Discovery Channel, nahajajo pa se pod Discovery Layers.

Še kratko pojasnilo, zakaj ne dajem povezav na izvirne zapise na Googlovih blogih. Iz preprostega razloga. Tam se namreč potem tvoj blog zapiše med bloge, ki so ustvarili povezavo na zapis. In ko se to zgodi, nenadoma tvoj blog pričnejo besno obiskovati Američani in Indijci, ki očitno kliknejo na vsako povezavo, ki jo zagledajo tam spodaj.

Izklopite predogled Snap!

Zadnje čase sem na blogih opazil nov trend uporabe skripte Snap. Gre za tisto ultra-nadležno, tečno in povsem nekoristno prikazovanje balončka s predogledom strani na katero kaže povezava. Še posebej kritično je to na Blogosu, čeprav mislim, da ni edini krivec. No ja, sedaj ne morem več preveriti. In zakaj ne? Ker sem ugotovil, kako lahko vsak uporabnik sam pri sebi izklopi to tečnobo.

Preprosto obiščite spletno stran podjetja Snap. Nato kliknite na povezavo Can I disable Snap Preview Anyhwere? Nato kliknite povezavo v rumenem okvirju in to je to. Zadeva deluje tako, da se vam na računalnik namesti piškotek, ki onemogoči predogled v oblačku Snap.

Nič več oblačkov na blogih. Ahhh ...

Pisava pri elektronskih sporočilih je pomembna

Ne vem, ali imate take izkušnje, toda jaz jih imam zagotovo. Tista izkušnja, ko dobiš elektronsko pošto napisano s kakšno čudaško pisavo. Človek bi sicer rekel, da je vseeno kakšno pisavo uporabiš, v kolikor je zadeva napisana strokovno in smiselno, vendar to ni čisto res. Strokovnjaki z univerze v Wichiti so namreč naredili raziskavo vpliva izbire pisave na bralce in ugotovili, da je izbira pisave še kako pomembna.

Pripravili so elektronsko sporočilo in ga v treh različnih pisavah (Calibri, Comic Sans in Gigi) poslali različnim prejemnikom. Nato so prejemniki prejeli anketo, kjer so morali opisati različne dejavnike, kot so ali se vam zdi avtor sporočila strokovnjak, kako bi ocenili posredovano informacijo, ali se zdi avtor zrel in ali se jim zdi vreden zaupanja.

Ocenjevati je bilo potrebno tudi osebnost pisca, ki jo lahko zaključite iz uporabljene pisave. Med ocenjevanimi lastnostmi so bile: zanesljivost, konformizem, mladostnost, spol, praktičnost in še številni drugi. Celotna raziskava se nahaja tule in vsebuje precej znanstveno razlago metodologije in obdelave podatkov. Vsaj meni se zdi znanstvena :).

In rezultati? Po eni strani presenetljivi, po drugi ne. Pisma napisana v pisavi Calibri dajejo vtis profesionalnega in strokovnega avtorja, ki mu je mogoče zaupati. Comic Sans bralca že navdaja z manj zaupanja, Gigi pa na tej ravni popolnoma odpove in daje vtis začetnika in neprofesionalnega pisca.

Kaj ta raziskava torej pomeni? Če ne želite posredovati napačnih signalov, uporabljajte "resno" pisavo. Z napačno izbiro pisave lahko vplivate na bralčevo percepcijo vsebine, kar ponavadi ni ravno cilj pri pisanju elektronske pošte. Pisavo torej izbirajte v skladu s svojimi cilji pri pisanju elektronske pošte.

Mimogrede, če se sprašujete, kakšne so omenjene pisave: Gigi je kopija ročnih pisanih črk, Comic Sans je nekakšna kopija pisav iz stripov, Calibri pa je pisava, privzeto izbrana v novih aplikacijah Microsoft Office. Moj osebni vtis je, da prdstavlja velik korak naprej od dolgočasnega Times New Roman. Osebno sicer uporabljam Verdano ali pa Helvetico.

ponedeljek, januar 22, 2007

Avtomagično ustvarjanje oglasov

Včasih gledate oglase v časopisih in si rečete, da bi to lahko naredili tudi sami? No, očitno jih je mogoče izdelovati tudi popolnoma avtomatsko. Študent ene od britanskih oblikovalskih šol je ustvaril generator oglasov, ki prikazuje, kako oglaševanje izkorišča jezik. Generator uporablja resnične oglaševalske slogane in jih premeša ter ustvarja naključne slogane. Obenem s Flickra potegne fotografije in jih združi ter ustvari oglas.

V besedah avtorja: "... želim prikazati kako je jezik oglaševanja istočasno izredno pomenski in odraža resnične kulturne vrednote in želje, obenem pa je popolnoma nesmiseln v tem, da posredovane zamisli nimajo nikakršne povezave z izdelkom."

He, he. Nekateri oglasi sploh niso slabi in se jih ne bi sramovala niti kakšna oglaševalska agencija. Sedaj lahko ob pogledu na oglas rečete: "To bi lahko naredil tudi računalnik."

nedelja, januar 21, 2007

Ima lahko brezplačno vrednost?

Naj najprej začnem s kratkim, skoraj popolnoma nepovezanim in samovšečnim uvodom. V petek sem sedel pri mami na redni tedenski pici in ob tem preletaval petkovo Delo. Nekaj strani pred koncem sem že skoraj obupal in se posvetil pici, ko je nenadoma moje oko ujelo zanimivo ime: "Hapax Legomena". Opa, to mora biti nekaj zanimivega, sem si rekel in seveda članek prebral. Članek ni nič posebnega in se bolj ali manj ukvarja s tem, da ima Janez Potočnik svoj blog, v katerega piše enkrat na mesec. Zadnji odstavek pa je vseeno nekoliko bolj zanimiv:

Sicer pa je na slovenski blogerski sceni naravoslovna znanost imenitno zastopana na blogu MIKROBioLOG (http://mikrobiolog. blogspot.com/) in LiLoLe (http://lifelong.blogspot.com/). LiLoLe je na spletu že od novembra 2003, MIKROBioLOG pa od septembra 2005. Zanju skrbi predstojnik katedre za mikrobiologijo in mikrobno biotehnologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti prof. dr. Franc Viktor Nekrep, med blogerji znan kot Franc. Pred kratkim se mu je pridružil še kolega prof. dr. Marko Dolinar s fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki je svoj blog naslovil Nove biologije (http://novebiologije.blogspot. com/), ker imajo nove biologije različna imena: sintezna biologija, biologija izvornih celic, biologija sistemov ... Med bolj znane bloge s slovenske strokovne blogosfere sodi še predvsem kemijsko-biologijski blog KeBi (http://kebi03. blogspot.com/), za katerega skrbi Vesna Babnik, ki je napisala že 'tretji zvezek', koristni nasveti s tehnologije in interneta pa so tudi na blogu Hapax Legomena (http:// tritecomment.blogspot.com/).
Svaka nam čast, kaj naj rečem. Po tem samopromocijskem uvodu pa k stvari, ki je rahlo povezana. Kot vidite, na članek nisem dal povezave. Tega nisem storil iz preprostega razloga: Delo je namreč članek zaklenilo in lahko do njega dostopajo samo naročniki, ki imajo dostop Premium, ter tiste žalostne duše, ki so za ta sestavek pripravljeni plačati preko Delovih žetonov ali Monete.

Dejstvo je, da sem proti zaklepanju vsebin za registracijske zidove, še posebej če gre za časopise. Na nek način bi me lahko kdo obtožil, da hočem imeti vse zastonj in da sem pač prisklednik. Toda zadnje čase sem precej razmišljal o vrednosti vsebin na spletu in vedno bolj sem prepričan, da je zaklepanje vsebin zgrešena poslovna poteza in kaže na nerazumevanje spleta kot medija.

Prihod spleta je globoko spremenil vrednost vsebin. V preteklosti, ko je časopis izhajal v papirni obliki je bila distribucija bralstva nekako taka:

graph.png

V osnovi ta graf nakazuje, da papirno izdajo časopisa večina bralcev prebere prvi dan. Drugi in tretji dan le še malo bralcev in kasneje sploh nihče več. Torej ima določen članek ves potencial za svoj učinek in koristnost bralcem prvi dan.

Zdaj pa poglejmo, kakšno bralstvo ima lahko članek, ki se nahaja na spletu in je odprt vsem bralcem. To pišem iz lastnih izkušenj, glede na posamezne zapise na svoji strani. Upoštevati morate, da več kot 30 odstotkov obiskov na strani ustvarjata Najdi.si in Google, torej iskalnika.

graph2.png

Kot vidimo, ima vsebina, ki je dostopna na spletu kumulativno število bralcev. To pomeni, da je potrebno upoštevati obisk skozi daljše časovno obdobje in čeprav članek v zgodnejšem obdobju nima tako visokega števila bralcev, kot bi jih morda imel v papirnati obliki, ga dolgoročno prebere več ljudi.

Če časopis zaklene vsebino pred iskalniki in pred bralci, se s tem odpove tudi vsem bralcem, ki bi do članka prišli preko iskalnikov ali drugih orodij. Efektivno to pomeni, da znižajo vrednost svoje vsebine. Bodimo namreč odkriti. Večina vsebin, ki jih proizvajajo časopisi in predvsem dnevniki je že po nekaj dneh bralcem praviloma popolnoma irelevantna. Dodatno zaklepanje ta učinek samo poveča in še dodatno zmanjša vrednost časopisa za bralce.

Tak pogled na zadevo pomeni več stvari. Prva je, da bodo morali časopisi kmalu razmisliti o tem, kako nagrajujejo svoje avtorje. Danes je tako, da je pač novinar ali na plači ali pa je plačan po znakih, člankih ali neki drugi merljivi vsoti. V prihodnosti se bo ta koncept moral spremeniti. Kaj če novinar napiše članek, ki pride na prvo mesto med zadetki v Googlu? Kaj če je objavljen na forumih? Kaj, če ga shrani pomemben uporabnik v del.icio.us? Kako se odzvati, če je med najbolj priljubljenimi na redditu? Vsi ti dejavniki povečujejo vplivnost članka in nanj pripeljejo nove obiskovalce. Časopisi bodo morali poiskati način, da nagradijo avtorje glede na to, koliko prometa ustvarijo na njihovo stran. Torej bo potrebno razmisliti o tem, da bodo delili svoj prihodek z njimi. Seveda smo potem samo še korak od tega, da avtor pomisli, če resnično potrebuje časopis in da verjetno lahko s svojo spletno stranjo ustvarja enak promet in ves dobiček pobere sam.

Drugo dejstvo, pred katerim se bodo slej ko prej znašli predvsem dnevniki, čeprav nanj ne bodo imune niti druge publikacije, je dolgoročnost vsebin. Kot sem zapisal prej je ena sama novica iz leta 2002 za večino uporabnikov precej nekoristna. Toda spletne tehnologije nudijo dodatne trike. Poznate Amazon? Njihov uspeh ne temelji toliko na veliki izbiri (kar sicer ni zanemarljiv faktor) temveč na sistemu priporočil. Ogleduješ si nekaj in Amazon ti predlaga še nekaj dodatnega, kar ti lahko koristi. Pogosto se odločiš še za nakup druge knjige. Časopisi bi lahko naredili enako. Ko prideš na stran z novico iz leta 2002, ti lahko predlaga najnovejše novice z akterji, omenjenimi v članku. Ali pa kronološko nadaljevanje zgodbe. Na ta način bodo postali koristni bralcem. Verjetno ne bi bilo slabo niti, če bi svoje članke pripravljali tako, da bodo bolj "nepokvarljivi", torej dlje časa uporabni za naključne obiskovalce.

Primer nepokvarljivih vsebin, ki jih naši mediji zanemarjajo, so recenzije. Recenzije vsega, od knjig in plošč do naprav in restavracij. Gre za stvari, ki jih ljudje pogosto iščejo na spletu in so oglaševalsko zelo zanimive, poleg tega pa relativno dolgotrajne. Gre za vsebine, ki imajo visoko vrednost za uporabnike, a jih mediji praktično ne ustvarjajo.

Toda sedaj se pojavi drugo vprašanje. Omogočili smo dostop in naredili vsebine zanimive, kako pa sedaj s tem zaslužiti? To seveda ni vprašanje, ki bi ga lahko rešili mediji sami, temveč bodo morali na pomoč priskočiti tudi oglaševalci, ki prav tako zamujajo spletno revolucijo. Kot sem napisal zgoraj, imajo v spletnem svetu vsebine kumulativno število bralcev in potrošnikov. Tega oglaševalci nimajo najrajši. Gre za preveč dolgoročen pogled, v katerem ni prostora za oglaševalske akcije "shock and awe". Vendar bi jim dolgoročnejši in globlji pogled verjetno zelo koristil.

The image “http://mysite.mweb.co.za/residents/mgolby/shockpractice.jpg” cannot be displayed, because it contains errors.

Zakaj? Za trenutek poglejmo, kako danes poteka oglaševanje. Večinoma se oglaševalci in ljudje, ki zakupujejo oglaševalski prostor zanašajo na stvar (govorim o tiskanih medijih), ki se ji reče Nacionalna raziskava branosti (NRB). Gre za zanimiv dokument, v katerem lahko vidiš kakšen doseg imajo določene revije na trgu. Vzemimo za primer, da želim oglaševati najnovejši Audi. Oglaševalci vzamejo NRB in gledajo katere medije berejo ljudje z najvišjo kupno močjo in kakšen odstotek takih ljudi bere te medije. Rezultati so seveda bolj ali manj tipični: nadpovprečno izobraženi ljudje z nadpovprečno kupno močjo berejo Delo. Nekaj manj jih bere Dnevnik in še manj jih bere Večer. Nekje vmes padejo Finance in to je, kar se dnevnih časopisov tiče, to. Nato pogledajo revije in vidijo, da direktorji berejo Kapital in Managerja in se odločijo za oglaševanje še v teh medijih. Steče medijski zakup in oglasi se znajdejo v tiskanih izdajah, ki so vidne en dan in nato nič več.

Ne razumite me narobe. Nič nimam proti takemu pristopu, ki vsaj še nekaj časa ne bo izginil. Dejstvo pa je, da je oglaševanje v časopisih na nek način ni najboljša poraba denarja. Recimo, da prodajam programsko opremo wiki za uporabo v podjetjih. Želim jo predstaviti direktorjem v podjetjih in tistim, ki mi bodo za zadevo dali denar. Torej oglašujem v podobnih medijih, kot sem jih naštel zgoraj. Toda kaj mi zagotavlja, da bodo ta oglas videli ljudje, ki jim to želim prodati? Mogoče ne berejo ravno tiste strani, na kateri je moj oglas. Morda ne berejo medija, v katerem sem zakupil prostor.

Torej potrebujem oglas nekje, kjer bo bolj zagotovo zadel bralce, ki jih potrebujem. V ta namen mediji pripravljajo številne "tematske" priloge, ki so namenjene oglaševalcem. Tu je možnost, da nekdo vidi moj oglas večja. Načeloma je cela priloga namenjena samo tem bralcem.

Toda obstaja še ena pot. Recimo, da je Delo pripravilo odličen članek o programih wiki in kaj lahko podjetje naredi z njimi. Recimo, da so vse naredili tako, kot je potrebno in je članek dostopen bralcem in uvrščen v iskalnike. Statistični podatki jim omogočajo, da natančno vedo, kdo je obiskal njihovo stran, od kje je prišel, kaj je iskal in koliko časa je preživel na strani. Gre za natančne podatke o bralcih, ki jih pri tiskanih izdajah nimajo niti pod razno. Če mi kot oglaševalcu povejo, da to spletno stran mesečno obišče 500 obiskovalcev, od česar jih 340 aktivno išče "wiki" po iskalnikih, je oglaševanje na tej strani zame vredno bistveno več kot to, da neka priloga doseže 14 odstotkov odločevalcev v podjetjih.

Tak pristop bo spremenil igro za vse: ustvarjalce vsebin in oglaševalce. Ustvarjalci vsebin se bodo morali soočiti z dejstvom, da ima njihova vsebina prilagodljivo vrednost, ki jo bo določal trg. Konec je časov, ko je medij lahko rekel "bere nas 14 odstotkov mladih med 14 in 20 let" in je bilo to dovolj. Vrednost vsebine bo prenehala biti statična, saj jo bo določalo nešteto dejavnikov. Višina med zadetki v iskalniku. Prisotnost na forumih. Prisotnost v "pogovoru" na spletu.

Oglaševalci bodo morali pogledati na svoj denar nekoliko drugače. Nič več ohlapnih, vsezajemajočih oglaševalskih akcij. Namesto tega se bo potrebno usmeriti na to, kaj ljudje iščejo in berejo ter kje. Potrebno bo raziskati, kje so priložnosti za oglaševanje. Kako pridejo do teh vsebin ter kako te vsebine izkoristiti za oglaševanje. Samo primer: v zadnjem času je med najbolj priljubljenimi stranmi na mojem blogu zapis o aplikaciji Gmail za mobilne telefone. Osebno se mi zdi to enkratna priložnost za Mobitel in SiMobil, da oglašujeta svoj Integral in BlackBerry. Toda za odkritje teh priložnosti je potreben nos in raziskovanje, ki je več kot samo bežen pogled v NRB.

petek, januar 19, 2007

Pokažite svojo knjižno polico svetu

Shelfari je nova spletna storitev, na katero lahko vnašate knjige, na katerih se na vaši polici nabira prah. Zamisel ni nova, saj se s tem področjem ukvarja več spletnih storitev, med katerimi je verjetno še najuspešnejši LibraryThing, ki je bil na tem področju prvi in ima verjetno tudi največ možnosti.

In kaj nudi Shelfari? Najprej je seveda tu preprosto iskanje in dodajanje knjig. Preprosto vpišete naslov knjige in iskalnik preišče več podatkovnih zbirk s knjigami in vam predlaga različne izdaje, kar pomeni, da praviloma lahko običajno dodate celo pravilno izdajo. Seveda ne boste vedno našli prav svoje izdaje, toda to niti ni tako važno, če niste prav obsedeni z natančnim ujemanjem s svojo knjižno zbirko.


shelfari.png

Ko knjigo dodate na svojo virtualno knjižno polico, jih lahko ocenite, jim dodate oznake ali pa napišete svoje mnenje o knjigi. Knjige lahko tudi priporočite svojim prijateljem v omrežju Shelfari. Prijatelje lahko bodisi povabite ali pa jih poiščete med ostalimi uporabniki. Glede na to, da gre za družabno storitev, je seveda pol zabave ravno brskanje po knjižnih policah drugih uporabnikov in pregledovanje njihovih zbirk.

Kakšna je torej končna ocena Shelfarija? LibraryThing je večji, a ima nekoliko zastarel videz. Osebno mi to sicer ni pomembno, glede na to, da ima bistveno boljše zmogljivosti in je nenazadnje tudi bolj družbeno zasnovan. LibraryThing vam namreč lahko na podlagi vaše knjižnice posreduje nove knjige, ki jih imajo uporabniki s podobnimi knjigami. Gre za izredno močan sistem priporočil, ki je vsem, ki beremo knjige izredno pomemben.

Shelfari vam poleg lepšega videza nudi tudi zelo "fancy" widget, ki ga lahko prilepite v zapis ali v stransko pasico bloga. Kakšna je stvar videti, si lahko ogledate spodaj.

četrtek, januar 18, 2007

Wiki pristop k iskanju

Pred kratkim sem na spletu odkril Wikiseek, zanimiv pristop k iskanju. Gre namreč za kombinacijo iskanja po Wikipedii in straneh, ki so v enciklopediji navedene. Tako, na primer, iskanje "beatles" najprej prikaže strani v Wikipedii, kjer se nahaja ta beseda, nato pa še vse strani, na katere se povezuje Wikipedia.

V osnovi gre za iskanje po zaupanja vrednih straneh, ki so določene v Wikipedii. Na ta način je manj strahu, da bi dobili razne spammerske strani, po drugi strani pa je seveda nabor strani omejen, saj se išče le po straneh, ki so preverjene v Wikipedii.

Za oris si lahko ogledate, kakšni so videti rezultati v Wikiseeku in kakšni v Googlu. Se opravičujem za ključno besedo, ampak zadnje čase imam malo obsesije z Beatlesi. Bo že minilo.

Googlov bralec tudi na mobilnem telefonu

Če slučajno niste vedeli, ima Google Reader tudi mobilno različico, ki se nahaja na naslovu http://www.google.com/reader/m/. Nekdo se je odločil, da ta različica ni dovolj uporabna in je razvil svojo, ki se nahaja na naslovu https://readermini.com/.

Naslov lahko sicer odprete tudi v spletnem brskalniku, kjer si lahko ogledate, kakšna je zadeva videti, drugače pa ga preprosto vtipkajte v spletni brskalnik na telefonu in uživajte v svojih novicah kjerkoli že ste.

Povezani zapisi:

Trendi v Googlovem Readerju
Dodatek za Google Reader

sreda, januar 10, 2007

Feedburner sedaj šteje obiskovalce strani

Feedburner, fantastična storitev za objavljanje virov RSS, je razširil svojo ponudbo s statistiko za spletne strani. Feedburner je med najbolj popolnimi storitvami za vire RSS, saj vam omogoča voditi natančno statistiko naročnikov, koliko ljudi je kliknilo na določene povezave in kakšne odjemalce uporabljajo. Poleg tega vam omogoča tudi, da se ljudje na novosti na vašem blogu naročijo preko elektronske pošte.


Sedaj so dodali še statistiko obiska spletne strani. Zadevo vključite s klikom na gumb StandardStats, kjer lahko odkljukate možnost za štetje obiskovalcev strani. Nato izberete vrsto kode, ki jo potrebujete (na voljo so za Blogger, Wordpress, Typepad in druge). Kodo vnesete v svoj blog in če ste vse naredili prav, potem lahko zbirate in pregledujete podatke o svojih obiskovalcih.

image

Statistika je precej standardna, kar pomeni, da spremljate obiskovalce, nalaganja strani, preko katerih povezav so ljudje prišli k vam in kam so odšli, ko so ga zapustili. Osebno se mi zdi največji plus ravno integracija v okolje za spremljanje statistike virov RSS, saj lahko sedaj na hitro pregledate osnovne parametre, če pa se s statistiko ukvarjate bolj resno, pa verjetno tako ali tako uporabljate Google Analytics.

Povezani zapisi:

Feedburner ima nove storitve

Elektronska pošta namesto RSS

ponedeljek, januar 08, 2007

Google Co-Op je lahko izredno koristen

Pred časom je Google predstavil storitev Google Co-Op, ki je v osnovi namenjena temu, da sami izdelate svoje iskalnike, ki iščejo samo po določenih straneh. Načeloma je storitev zanimiva, toda ustvarjanje iskalnikov ni bilo ravno zabavno in le težko si se odločil kaj vključiti in kaj ne.

V zadnjih dneh sem odkril dva izredno zanimiva pristopa, ki naredita Google Co-Op resnično koristen. Prvi dopolni Google Reader z iskanjem. Iskanja v Googlovem bralcu iz neznanega razloga ni, vendar to še ne pomeni, da ga ne morete narediti sami.

Postopek je preprost: najprej se odpravite v nastavitve (Settings), kjer kliknete na gumb Import/Export. Gre za gumb, kjer lahko uvažate datoteke OPML (Datoteke OPML so v osnovi seznam vaših virov RSS).

image

Tu z desnim gumbom kliknete na povezavo Export your subscriptions as an OPML file in izberete Save As... Nato izberete ime datoteke, ki jo shranjujete. Predlagam opml_export.xml ali kaj podobnega.

image

Na tej točki se na vašem disku nahaja datoteka, kjer so zbrani naslovi vseh vaših naročnin. Naslednji korak je, da ustvarite nov iskalnik. Vpišite ime iskalnika (Search engine name) in njegov opis (Search engine description) ter določite ključne besede in izberite jezik. Nato morate vnesti naslove strani, ki jih želite iskati (Sites to search). tu vnesite generično ime, recimo www.primer.com ali www.bolime.si. Nato izberete še ali želite iskati samo te strani (Da) in ali želite, da kdo sodeluje pri iskalniku (kakor vam drago).

image

Nato se odpravite na stran s seznamom vaših iskalnikov in se odpravite na nadzorno ploščo (control panel) svojega novo ustvarjenega iskalnika. Tu imate na voljo številne možnosti za prilagoditev, tako da izberete povezavo Advanced.

image

Na strani, ki se vam odpre, v polju Annotations kliknite na Browse in izberite datoteko, ki ste jo prej shranili na disk. Nato kliknite gumb Upload.

image

To je vse. Novo ustvarjeni iskalnik bo iskal po vseh blogih, ki jih berete v Readerju.

Drugi trik je podoben in prav tako deluje na Google Co-Op, vendar išče po straneh, ki ste jih shranili v del.icio.us. Iskalnik, vključen v del.icio.us, namreč išče le po oznakah in naslovih strani, ne pa tudi po vsebini strani, kar je v bistvu precej velika pomanjkljivost, vendar razumljiva, saj storitev shranjuje le naslove, ne pa tudi posnetkov spletnih strani.

Sedaj lahko dodate iskanje tudi na to področje. Prvi korak je obisk strani, ki se skriva pod povezavo, ki jo ravnokar berete. Gre za stran, ki vam bo omogočila, da pridete do podatkov, ki jih potrebujete za izdelavo lastnega iskalnika.

Na odprti strani vpišite svoje uporabniško ime in geslo. Naslednji vpis je nekoliko bolj zanimiv. Imenuje se Custom Search ID, v osnovi pa gre za identifikacijsko številko posebej prirejenega iskalnika, ki ste ga ustvarili v Google Co-Op. Kako do nje? Preprosto sledite zgoraj navedenim korakom, ki vam pomagajo ustvariti nov iskalnik. Uporabite seveda imena in opise, ki vam bodo omogočili kasnejšo uporabo iskalnika. Prav tako se morate prebiti do strani z naprednimi (Advanced) nastavitvami, kjer boste našli svojo številko, ki se nahaja na mestu, ki sem vam ga prijazno označil na spodnji sliki.

image

Strinjajte se s pogoji in kliknite na gumb Login.

Na naslednji strani morate vpisati še nekaj podatkov, kot so ime, ključne besede in opis iskalnika in izbrati nekaj možnosti. Podobno kot pri ustvarjanju iskalnika v Google Co-Op lahko izberete ali lahko vaš iskalnik ureja še kdo drug. Vse možnosti lahko pustite tako, kot so privzete in stvar bi morala delovati. Kliknite na gumb Generate Context XML, kar bo odprlo novo okno, ki je videti nekako takole:

image

Neprijazno, vem. Kliknite na File/Datoteka in nato Save as/Shrani kot. Datoteko shranite v obliki XML in ji dajte ime, ki ga boste lahko kasneje prepoznali. Priporočam delicious_skeleton.xml ali pa okusni_okostnjak. Na nalaganje okna boste morali morda malo čakati. Nato kliknite Next.

V naslednjem oknu izberite možnost Add all of my bookmarks, druge možnosti pa lahko pustite pri miru. Ena vam razširi iskanje na podstrani zaznamkov, druga pa ima nekaj veze z urejanjem rezultatov. Kakorkoli že, zadeva bo delovala popolnoma sprejemljivo, če se s temi možnostmi ne igrate. Kliknite gumb Generate Annotations XML. Ponovno se bo odprlo okno in ponovno se bo v njem nahajala podobno neprijazna koda, kot v prejšnjem koraku. No, ponovite vajo s shranjevanjem, le ime spremenite (recimo delicious_annotations.xml). Nato kliknite Next.

Naslednja stran je v bistvu razlaga, kam morate poslati datoteki XML, ki ste ju ustvarili v prejšnjih korakih. Datoteka, ki ste jo poimenovali delicious_annotations.xml, gre v polje Annotation file. Kliknete torej Browse in izberite datoteko, ki ste jo prej shranili na disk. Nato kliknite gumb Upload. Enako ponovite pri polju Context file, le da tu izberete okostnjaka/skeleton.


image

To je to. Ko ste zaključili vse te korake, lahko iščete po straneh, ki jih imate v svoji zbirki na del.icio.us. Upam, da boste lahko brez posebnih težav iskali v novih možnostih iskanja po zbirkah zaznamkov in blogih, ki jih redno berete.

Sorodni zapisi:

Trendi v Googlovem Readerju
Google Co-Op

četrtek, januar 04, 2007

Trendi v Googlovem Readerju

Novoletni predah sem poskušal preživeti čim dlje od računalnika, glede na to, da drugače večino svojih dni preživim pred zaslonom svojega prenosnika. V glavnem, bralcem želim srečno novo leto, sedaj pa lahko nadaljujem z novostmi s spleta, ki se jih v teh dneh ni nabralo ravno veliko.

Google me je s svojim Readerjem očaral, saj sem v zadnjih nekaj mesecih popolnoma opustil Bloglines in prestopil h Googlu. Sedaj so storitev še nekoliko izboljšali saj so dodali trende, ki jih poznamo že pri iskanju, kjer imamo vpogled v trende preteklih iskanj.

Trendi v Googlovem Readerju so videti nekako takole:

image

Najprej nam bralec izpiše koliko naročnin imamo in koliko smo jih v zadnjih 30 dneh prebrali. Izpisano je tudi koliko smo jih označili z zvezdico in koliko smo jih delili z drugimi bralci:

image

Gre za kar strašljiv podatek. V zadnjih 30 dneh sem pregledal skoraj 4.000 novic in če pogledamo naslednji graf, vidimo, da gre za zelo majhno številko, ki ni dejanski odraz stanja.

image

Ta graf nam prikazuje koliko novic sem prebral na posamezne dni v zadnjem mesecu. Vmes je 10 dni, ko skoraj nisem bral novic, kar lahko razložimo z zgoraj omenjenim novoletnim oddihom, ko sem se računalniku nekoliko izogibal. Glede na to, da imam danes neprebranih še 369 novic, bi morala biti končna številka še nekoliko višja. Sicer pa sem s svojimi 44 naročninami (tu niso vključeni slovenski blogi, ki jih večinoma berem kar preko Sloblogs vmesnika) pravi amater. Obstajajo namreč ljudje, ki imajo preko 100 ali celo več naročnin.

Naslednji del trendov je trend naročnin, kjer si lahko ogledamo, katere naročnine so najbolj aktivne in kakšen odstotek člankov smo prebrali. Ker imam veliko neprebranih novic ima veliko naročnin manj kot 100 odstotkov.

image

Zadnji del vmesnika Google Trends predstavljajo bralni trendi, kjer si lahko ogledate koliko novic iz posameznih naročnin ste prebrali. Pogledate lahko tudi, koliko ste jih označili z zvezdico in koliko ste jih delili z drugimi:

image

Google Trends je zanimiv dodatek že tako izredni storitvi in definitivno zanimiv način, da zapravite 10 minut svojega časa.

Povezani zapisi:

Dodatek za Google Reader
Googlove novosti zadnjih nekaj dni in tednov