Kriv brez možnosti pritožbe

Pozor. Tale bo dolga.

Prvič sem za stvar slišal v ponedeljek, danes pa sem se o njej pogovarjal s prijateljem, s katerim si delim številna zanimanja in predvsem poglede na to stvar. O čem govorim? O Uredbi o zneskih nadomestil za privatno in drugo lastno reproduciranje, ki je bila ta petek objavljena v Uradnem listu naše ljube Republike Slovenije. Nahaja se nekje v uredbenem delu okoli 29. strani.

Gre za uredbo, ki določa, višino "nadomestila za tonsko ali vizualno snemanje", ki ga plačamo ob nakupu določenih izdelkov. Verjetno ste za to vsi že slišali. Verjetno veste, da ob nakupu kasete ali videorekorderja plačamo neko nadomestilo, ki ga potem dobijo avtorji avtorskih del. Ti zneski so relativno majhni, recimo 120 SIT ob nakupu kasetofona ali pa 900 sit ob nakupu videorekorderja ali pa 23 SIT za prazno kaseto. Nič posebnega, pravzaprav.

Nova uredba je stvari določila nekoliko drugače. V preteklosti smo to nadomestilo plačevali izključno za naprave in medije, ki so omogočali reprodukcijo, torej presnemovanje glasbe in videa. Dajatev je sedaj razširjena tudi na "nosilce, ki niso izključno namenjeni reproduciranju tovrstnih vsebin. Recimo, trde diske, spominske kartice v mobilnih telefonih in fotoaparatih, podatkovne CD in DVD ter "druge podobne nosilce". Za vsak GB v novem disku je nadomestilo sedaj določeno pri 8 GB. Moj novi 250 GB eksterni disk bo po novem stal 2.000 SIT več.

Uredba ni nenavadna, saj podobne uporabljajo v številnih državah po svetu in povsod so naletele na veliko neodobravanje. Razlog je preprost: v kolikor je nadomestilo za medije, namenjene posebej avdio in video vsebinam, upravičeno, je nadomestilo za običajne trde diske in druge pomnilniške medije popolnoma nesprejemljivo. Uredba namreč predvideva, da bomo vsi, ki uporabljamo trde diske, kopirali glasbo in filme. Gre za koncept "Kriv, dokler ..." Pravzaprav samo kriv, saj ni na voljo nikakršnega mehanizma, da bi bil oproščen tega plačila.

Dejstvo je, da če kupiš medij, namenjen snemanju glasbene vsebine, potem nameravaš nanj kopirati glasbo. Če kupiš disk, tega nikakor ni mogoče zaključiti. Vzemimo za primer bogaboječega in poštenega uporabnika, ki si je kupil računalnik, da bo nanj delal. Kupi disk z 250 GB in ob tem plača 2.000 SIT dodatka za reprodukcijo glasbe. Pustimo ob strani, da ga bo že samo namestitev Windows in Office na disku stala 2 GB diska. Na računalniku nima shranjene nikakršne glasbe, samo dokumente, ki jih je ustvaril sam. Zakaj bi torej moral plačevati nadomestilo?

Vzemimo še primer podjetja. Večja podjetja redno uporabljajo diskovna polja v katerih se lahko nahaja tudi več deset ali sto diskov. Recimo, da v njem veselo melje 50 diskov z 250 GB kapacitete. To je 100 jurjev za nadomestilo, čeprav so na njem samo poslovni podatki.

Zamislite si naslednji scenarij: ste amaterski fotograf. Imate digitalni fotoaparat, računalnik in tiskalnik. Plačali boste naslednje dajatve:

* 8 SIT za kartico na katero boste shranjevali lastne avtorske fotografije
* 2000 SIT za trdi disk na katerega boste prenesli fotografije, ki ste jih naredili
* 2000 SIT za tiskalnik, na katerega boste natisnili fotografije

Če se vmes odločite, da boste slike zapekli ne DVD ali pa spominski ključek boste plačali še nekaj dodatnih tolarjev nadomestila za reprodukcijo lastnih slik.

To pa ni pošteno, bi si rekel marsikdo. Zakaj me moja država smatra za tatu, če pa se samo ljubiteljsko ukvarjam s fotografijo?

S tem pristopom je narobe marsikaj. Kot prvo popolnoma zavrže legitimno uporabo trdih diskov za podatke, ki so avtorsko delo uporabnika diska. Gre za večnamenske naprave, ki imajo več legitimnih načinov uporabe kot nelegitimnih. Podatki na mojem disku so moji in ne od nekoga. Zakaj točno bom plačeval za svoje podatke?

Druga težava je razdelitev teh sredstev. Dejstvo je, da bodo denar dobili glasbeniki in ostali "registrirani" umetniki. Kaj pa za avtorska dela, kjer avtorji niso registrirani. Načeloma se vsebina mojega bloga shrani na trdem disku vsakega obiskovalca moje spletne strani. Torej sem praviloma upravičen do nadomestila za trde diske od vseh obiskovalcev mojega bloga. Kolikor vem, avtorske pravice niso vezane le na registrirane umetnike, temveč je avtorsko delo vsako delo, ki ga ustvarim.

Tretja težava, prav tako povezana s tem denarjem, je naslednja: kateri avtorji bodo dobili denar in kako točno bo za denar razdeljen. Predvidevam, da se na trdih diskih slovenskega naroda nahaja več kopij Siddharte kot Saške Lendero. Bodo torej dobili več denarja? Kdo bo to meril in kako? Bo dobival Miran Rudan nadomestilo za datoteke, ki sem jih ustvaril?

Četrta težava je nesorazmerno plačevanje nadomestila. Za iPod, recimo, plačate 1000 SIT če uporabljate manjšega od 1 GB, če uporabljate večjega pa vas bo država pritisnila za dva jurja. Na ta iPod si naredite kopijo svojega CD-ja Saške Lendero, do česar ste v mejah zakona povsem upravičeni. Toda za isto kopijo boste plačali 2000 SIT za veliki iPod in 8 SIT za CD-RW ali pomnilniško kartico. Kje je tu logika?

Še to. Kolikor vem so bila nadomestila uveljavljena za izdelavo varnostnih kopij. Torej narediš kopijo CD-ja za v avto ali nekaj in pač plačaš nadomestilo. Ampak pri tem je šlo za nadomestilo pri izdelavi varnostne kopije. Sedaj so recimo dajatve tudi za predvajalnik CD ali DVD v računalniku. In ne govorim o pekaču, temveč o predvajalniku. Vem, vem, da lahko narediš kopijo na disk, toda v osnovi potem plačaš nadomestilo pri nakupu diska. Zakaj točno plačuješ za predvajalnik tukaj ni jasno, sploh če nima zmožnosti snemanja.

Zakonodaja prav tako ne upošteva nekoliko drugačnih pristopov k licenciranju. Osebno lahko objavim svoje delo pod licenco Creative Commons in se odpovem vsem nadomestilom za uporabo mojega avtorskega dela. Zakaj točno mora potem nekdo plačevati tolar pri kopiranju tega dela? Ker ja, za vsako kopijo je potrebno plačati tolar za nadomestilo avtorju. Toda kolikor vem je velika večina kopij ravno kopiranje del, kjer je avtor pristal na uporabo avtorskega dela brez zahteve po nadomestilu. Pomislite na kopije zapiskov na faksu.

Kaj torej lahko storimo, da ne bomo plačevali? Kot prvo je treba izvedeti ali je mogoče dobiti nadomestilo nazaj, če si sposoben dokazati, da se na mediju nahajajo dela, ki so naše avtorsko delo. Če imate zapisljiv CD, na katerem se nahaja vaše avtorsko delo, ste upravičeni do nadomestila 8 SIT. Prav tako ste upravičeni do nadomestila, če ste za lastne potrebe naredili kopije svojih zapiskov s faksa. Če ste naredili kopijo od prijatelja, je do nadomestila upravičen on. Če se je odpovedal, potem mora denar nazaj k vam.

Kot drugo je seveda potrebno, da se težave zakona razširijo naokrog. Zato je reprodukcija tega zapisa opravičena vseh nadomestil. Vse kar zahtevam za njegovo reprodukcijo je atribucija (torej morate napisati, da sem jo napisal jaz) in povezava na moj blog.

Tretje. Svoje nasprotovanje izkoriščanju lahko prelijete na papir in ga pošljete poslancem, predsedniku državnega zbora, predsedniku vlade, ki je pod uredbo podpisan. Naj vam dajo odgovore na vaša vprašanja.

Še par disclaimerjev. Vem, da bo veliko ljudi pomislilo, da imajo to tako urejeno tudi druge države. Pristop je še vedno slab in ljudi smatra za tatove, ne da bi jim dal možnost, da dokažejo nasprotno. Prav tako bo veliko ljudi skomignilo z rameni in si reklo, da to neke velike številke niso. Vseeno se državni prašiček odebeli za nekaj milijonov tolarjev za nadomestila, do katerih ni upravičen nihče. Prav tako se bo verjetno našel nekdo, ki bo rekel, da nam to daje pravno podlago za vlečenje stvari z interneta. Ni res. To nadomestilo je specifično pisano za izdelavo varnostnih kopij avtorskih del, za katera imate licenco.