Najdi me, če me moreš

Hja, precej dolgo nisem pisal, ampak tako pač je, če se vmeša resnično življenje. No ja, vsaj plača bo malo višja ta mesec, če že drugega ne.

V glavnem, ta teden sem bil v službi primoran iskati informacije o nekem slovenskem podjetju. Prvi korak, ki ga človek naredi, je seveda, da se obrne na Google in vpiše ime podjetja in mogoče še kakšno ključno besedo za omejitev rezultatov. Prvi rezultati niso bili najbolj ohrabrujoči. Precej nekega "šodra" o rokometu, iskanju služb, par rezultatov, ki sploh nimajo neposredne zveze z iskanim, in pa seveda par novic iz strani, ki ne služijo mojemu cilju. Moj cilj je bil poiskati kaj o tem podjetju pravijo mediji, toda med prvimi stotimi rezultati ni bilo niti enega dnevnika.

Nadaljnja pot je seveda logična: odpraviš se na spletne strani Dela, Večera in Dnevnika. Nato vpišeš iskalni niz in dobiš rezultate. Toda stvar se mi je zdela zanimiva. Pričakoval bi, da bom iz dnevnega časopisja dobil kakšne zadetke, ki pa jih ni bilo. Kaj se torej dogaja?

Za začetek sem izvedel preprost preizkus: V posamezne iskalnike časopisov sem vpisal naključno izbrano geslo, v mojem primeru "Istrabenz". Rezultati so sledeči:

• Delo: 2038 zadetkov
• Večer: 124 zadetkov (tu sem želel preveriti ali so rezultati časovno omejeni, ampak rezultatov po prvi strani ni več mogoče prikazati)
• Dnevnik: ni izpisa števila rezultatov (preklikal sem se nekje do 120 rezultatov, tako da jih je najverjetneje več kot pri Večeru.

No, naslednji korak je bil iskanje po Googlu, omejeno na domeno. Saj veste, Googlu ukažeš naj išče le znotraj ene domene. Rezultati:

• Delo: 789 zadetkov
• Večer: 205 zadetkov
• Dnevnik: 1420 zadetkov

Hmmm. Zamimivo. Preveril sem povezave pri posameznih iskanjih v Googlu in le rezultati Dela te dejansko pripeljejo do članka, pri Večeru se je večkrat zgodilo, da si prišel na stran, na kateri iskalnega niza sploh ni. To je mogoče razložiti s tem, da Google ne išče po živih straneh ampak po njihovih posnetkih. Na dan, ko je Google naredil posnetek, je bila beseda pač med sorodnimi povezavami ali pa kaj podobnega. Dnevnik, ki ima največ zadetkov, te konsistentno popelje na stran, kjer je zaklenjen članek.

Nato sem poskusil še v drugo smer. Iz strani, ki sem jih našel preko iskalnikov na straneh časopisov sem v Google vpisoval iskalne nize. V stilu "odločen kot Istrabenz", "pri tovarni Arcont v Gornji Radgoni" in podobno. V velikem številu primerov se rezultati v Googlu ne pokažejo. Oziroma, povedano drugače, če je članek plačljiv, potem se večinoma ne pokaže, če pa ni plačljiv se bo verjetno pokazal.

In kaj to v resnici pomeni? Nič tragičnega, razen dejstva, da se s takim pristopom dnevniki pretirano izolirajo od enega najmočnejših ustvarjalcev spletnega prometa. Osebno mi na blog vsaj pol obiskovalcev pride preko iskalnikov. Dejstvo je, da danes ne moreš več računati, da bodo ljudje vpisovali tvoj naslov ali pa si ga shranjevali med zaznamke. Dejstvo je, da če ljudi kaj zanima, najprej to spustijo čez Google. In če te med Googlovimi rezultati ni, potem te preprosto ni. Še huje, če te ni med prvimi desetimi rezultati so tvoje možnosti precej omejene.

Zaklepanje člankov se mi zdi sicer nesmiselno, toda njihovo popolno zaklepanje pred iskalniki je popolnoma nesmiselno. Dejstvo je, da se v Googlu ne pokažejo niti povzetki člankov, oziroma prvih ne vem koliko besed. Če bi lahko Google iskal vsaj po teh povzetkih, bi ljudi vsaj pošiljal na stran, kamor lahko vpišejo kodo za dostop. Tu se sicer večina ljudi obrne, ampak vsaj del bi jih mogoče celo plačal.

Ko optimizacija vsebin za iskalnike postaja čedalje pomembnejša se slovenski dnevniki očitno pomikajo v drugo smer, kjer jih bo vedno težje najti preko iskalnikov. Očitno računajo na to, da bodo ljudje še vedno zvesto obiskovali njihovo naslovnico in jo pregledovali.