Nov iskalnik, ki to ni - Wolfram Alpha

Google je do sedaj nesporni zmagovalec trga iskalnikov. Ne le, da imajo orjaški tržni delež (64,2 odstotka), ampak ta nezadržno raste. Pri upiranju iskalniški bojni ladji imata velike težave tudi velikana Microsoft in Yahoo!. Seveda pa to ne pomeni, da na trgu ni prostora za nove iskalnike z inovativnimi pristopi.

Med njimi je tudi Wolfram Alpha, ki je začel delovati ta vikend. Podjetje Wolfram je sicer znano po izdelku Mathmatica, programskem paketu za matematiko, statistiko in analize. Sedaj pa so se poskusili še na področju iskalnikov in pripravili nekaj, čemur se reče "computation knowledge engine". S tem so se očitno poskušali že v štartu ločiti od iskalnikov tipa Google. Seveda pa to medijev ni ustavilo, da jih ne bi še pred zagonom oklicali za "ubijalce Googla".

In kakšna je resnica? Naj najprej potrdim njihovo trditev. V resnici ne gre za iskalnik, temveč za spletno storitev, v katero je vključeih velika količina podatkov, Wolfram Alpha pa poskuša izračunati in prikazati različne odnose med temi podatki. V praksi to pomeni, da se zadeva ne obnaša kot tipični iskalnik. Rezultati niso prikazani kot povezave na spletne strani temveč kot dejanske informacije in izračuni.

Prav tako lahko pozabite na iskanje po stvareh, kot so "Matija Kočevar", "Eurovision"ali katerikoli iskalno geslo v slovenščini. Wolfram Alpha teh zadev ne prepozna kot podatke, ki bi jih lahko ali uporabljal pri izračunih. Se pa zato toliko bolje odreže pri vprašanjjih, kot so podatki o delnicah, BDP-ji držav, razdalje med kraji, matematične formule in izračuni.

Odličen seznam primerov je pripravljen na njihovih spletnih straneh, ki srivajo tudi izredno privlačen video. Sledi pa nekaj zaslonskih slik različnih iskanj:

Wolfram Alpha torej v osnovi ni iskalnik, ampak dejansko orodje za izračunavanje in obdelavo podatke. Vsi, ki ste pričakovali, da bo Wolfram Alpha zamenjal Google, lahko nehate. Wolfram Alpha je nekoliko drugačna zver. Vsekakor je izredno zanimiv poskus za obdelavo in vizualizacijo specifičnih odgovorov na vprašanja. Sicer Google ljudje uporabljajo še za kaj drugega kot iskanje odgovorov na določena vprašanja. Poleg tega potrebuje Wolfram Alpha vsaj še nekaj dela. V tem trenutku ni sposoben odgovoriti na vprašanje, kot kaj je "Gross National Happiness".

Google s svojimi algoritmi postaja čedalje boljši in lahko najde odgovore na izredno kompleksna vprašanja. Kljub temu pa je Wolfram Alpha svež veter na svojem področju. Priporočam preizkus.


Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Ponovno o velikih čudovitih slikah

Moj ljubi Big Picture se ta teden odpravlja na dopust, kar pomeni, da ta teden ne bo slastnih velikih fotogtafij. Že ob sami misli na to me strese, tako da sem se odpravil na splet poiskat nekaj alternativ, ki me bodo spravile čez ta teden.

Odkril sem kar nekaj podobnih strani. Začel bom s Captured časopisa Denver Post. Podobno kot na Big Picture si tudi tu izberejo eno tematiko in jo temeljito obdelajo skozi slike. Pokrite tematike so različne: od taljenja ledu na Antarktiki do beguncev v Pakistanu. Vse slike so opremljene s podpisi za boljše razumevanje. Za okus ena slika iz najnovejše kategorije.

 

Sacramento Bee je svoj fotografski blog poimenoval The Frame in je podoben Big Picture in Captured. Velike slike, podpisi, ena tematika. Izbor fotografij je podobno kakovosten kot pri obeh omenjenih. Za okus slika iz poročila o nedavnih požarih v ZDA.

 Zadnji od treh izbranih je Picture of the Day časopisa Wall Street Journal. Za razliko od ostalih ne gre za eno tematiko, temveč s fotografijami delajo pregled celotnega dne. Ponovno za okus ena slika in ponovno o ameriških požarih:

Če pa vam seveda to ni dovolj, imate na voljo še kar nekaj drugih načinov, da svet okoli sebe spremljate skozi slike. Naj naštejem vsaj Guardianov In Pictures ter New York Timesov kotiček z večpredstavnostnimi vsebinami in slikami.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Velike čudovite fotografije
Animoto za resnično impresivno razkazovanje fotografij

Zakaj bo Twitter premagal Facebook

Zadnje tedne lahko veliko beremo o Twitterju. Mednarodni tisk je v njem našel novo obsedenost in tudi v Sloveniji lahko že marsikje zasledimo zapis ali dva o njem. Pozornost je deloma neupravičena - Twitter ima komaj 14 milijonov uporabnikov, Facebook pa 200 milijonov. Facebook ima nekaj, kar je na daleč v megli podobno poslovnemu modelu, Twitter pa se zavestno osredotoča na rast in poslovni model postavlja na stran. Facebook je dejansko veliko podjetje, Twitter pa ostaja malo podjetje, t.i. startup.

Kljub temu menim, da je Twitter v tem trenutku v boljšem položaju, da postane prihodnost družabnih medijev in omrežij. Razlog za to prepričanje je preprost - Twitter se je za razliko od Facebooka že v samem začetku postavil kot platforma. Družabna omrežja so v tem trenutku vezana na posamezne storitve - vaši prijatelji iz Facebooka ostanejo na Facebooku, če bi si želeli prestopiti na MySpace. In seveda obratno. Twitter se s tem ne obremenjuje, saj lahko do njega dostopate od kjerkoli in ga vključite v katerokoli aplikacijo.

Ravno v bogastvu odjemalcev lahko vidimo to "platformskost". Facebook ima sicer več odjemalcev, vendar zares šteje samo en - njihova spletna stran. Sicer lahko stanja prijateljev spremljate preko drugih odjemalcev, pogosto jih lahko komentirate, vendar so najugodnejši način za dostopanje do vseh funkcionalnosti še vedno uradni Facebookovi odjemalci (splet, namizje, mobilno). Twittru je, po drugi strani, preprosto vseeno. Odjemalcev je malo morje in vsi omogočajo vse funkcionalnosti. Stanje je seveda razumljivo, saj Facebook živi od oglasov, ki jih prikažejo uporabniki. Dostopi iz nepodprtih odjemalcev so nož v njihovem hrbtu. Twitter teh težav nima, saj nima poslovnega modela :).

Ta neprilagodljivost odjemalcev pomeni še nekaj. Se spomnite velikega Facebookovega revolta okrog prenove vmesnika? Na Twittru se to ne more zgoditi, saj noben kos funkcionalnosti ni vezan na "uradnega" odjemalca.

Obstaja še ena pomembna razlika med Facebookom in Twittrom. Facebook ima svoje korenine v povezovanju prijateljev in znancev ter skladno s tem tudi visoke zahteve glede zasebnosti. Twittru je seveda vseeno, saj predstavlja nekakšno vmesno stopnico med spletno stranjo, kjer ljudi, ki te spremljajo načeloma ne moreš videti in Facebookom, kjer moraš prijatelje pootrditi. S tem je ustvarjen uporabnikom izredno prijazen mehanizem oblikovanja družabnega omrežja, ki ne zahteva nujno dvosmerne potrditve, ki je potrebna pri Facebooku. Povezave med ljudmi so na Twittru tako nekoliko mehkejše - slediš namreč ljudem, ki te zanimajo, čeprav jih nujno ne poznaš. Kot tehnološkemu geeku se mi zdi najboljši opis Twittra naslednji - bralec RSS z družabno komponento.

Facebook se je sicer dokaj zgodaj poskušal na trgu umestiti kot platforma in omogočil drugim razvijalcem, da na njihovi platformi razvijajo svoje aplikacije. Rezultat je bil hitra in eksplozivna rast, ki pa ne pomeni, da bo Facebook prihodnost družabnega spleta. Njihova odvisnost od oglasov pomeni, da bodo ostali zaprti v svoj ograjeni vrt. Twitter je s svojim pristopom platforme bistveno bolj vsestranski. Lahko ga vključite v elektronsko pošto, odjemalec za takojšnje sporočanje, mobitel, skratka kamorkoli. Nikakor ne dvomim, da bodo fantje slej ko prej ugotovili, kako izkoristiti svoj položaj.


Tudi Googlu se lahko piše slabo

Toda Twitter ni kritičen samo za Facebook. Tudi kralj iskanja ne more ostati popolnoma miren. Twitter namreč predstavlja izredno bogat temelj za iskalnik prihodnosti. Ravno te dni so napovedali, da iskalnik ne bo več preiskoval samo "tweetov", ampak tudi strani, na katere vodijo objavljene povezave. S tem na področju iskanja vzpostavljajo dve pomembni novosti - eno je iskanje v realnem času, drugo pa iskanje na podlagi ugleda posameznikov.

Iskanje v realnem času bo vsekakor zanimivo, toda potencial za spreminjanje igre iskanja pa ima ravno vpliv posameznikov in njihovega družabnega omrežja na rezultate. Tega se zaveda tudi Google, ki je ravno te dni začel močno pritiskati na uporabnike, naj izpolnijo svoje Google profile. S temi namerava Google nedvomno v svoje iskalne algoritme vključiti tudi vpliv posameznikov in njihovih izbir in priporočil.

Možnosti iskanja in spremljanja utripa naredi Twitter zanimivejši kot Facebook tudi za poslovni svet. Na Facebooku preprosto ne morete preiskovati celotnega omrežja za odkrivanje informacij in zapisov o izdelku ali podjetju. Twitter to omogoča in je kot tak bistveno prikladnejši za sodelovanje poslovnih subjektov.

Twitter je tako v odličnem položaju, da dobro pretrese trenutno spletno sceno, ki ji vladata Google in Facebook. Kaj pa menijo bralci. Je Twitter res tako perspekktiven? Ali gre samo za kratkoročen trend, ki bo izginil, ko ga bo zamenjala naslednja mala velika stvar?


Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Facebook lahko z vašimi podatki počne kar želi 

Mediji in novinarstvo - pogled v prihodnost

Serija o medijih se s tem zapisom končuje. Pravi trenutek, torej, da pogledamo v prihodnost, ki v tem trenutku ni svetla. Naklade padajo in dohodki od oglasov na spletu preprosto ne pokrijejo razlike. Upam si trditi, da je s papirnatimi izdajami konec - v naslednjih nekaj letih preprosto ne bodo več obstajale. Splet in najrazličnejše naprave za branje pomenijo, da si uporabniki ne bomo več želeli biti vezani  na papir. Prav tako se - sploh dnevnim časopisom - ne bo več izplačalo vzdrževati drage infrastrukture, ki je potrebna za to, da se snop potiskanega papirja zjutraj znajde v nabiralniku.

To je na nek način dobra novica. Papir na avtorje postavlja nerazumne omejitve, ki jih splet odstrani. Sploh prostor, ki je na papirju drag, na spletu pa poceni, ni več problem. Toda težava je drugje - ta premik bo namrel pomenil tudi propad določenih medijev in odpuščanja novinarjev. Tu pa že naletimo na nekoliko čustveno noto, saj veliko ljudi meni, da so mediji zaščitniki demokracije in da brez medijev preprosto ne moremo obstajati kot demokratična družba.


Tudi če za trenutek odvržemo cinične plašnice (posebni interesi in oglaševalci ter politični pritiski, khm, khm) ti pomisleki preprosto ne držijo. Ljudje ne potrebujemo medijev - potrebujemo novinarstvo. In v preteklosti so bili obstoječi načini preprosto najbolj učinkovit način za distribucijo vsebin. Danes ni več tako, zato se tudi medijem počasi spodmikajo tla pod nogami. Seveda to ne pomeni, da novinarstva, novic in drugih vsebin ne bo več. Če samo za trenutek pogledamo okoli sebe, vidimo, da se ustvarja več novih vsebin kot kdajkoli v preteklosti.

Vloga medijev


Mediji in novinarji se srečujejo še z enim pomembnim izzivom. Družabna omrežja in blogi počasi načenjajo vlogo posredovanja novic. Recimo, o Googlu, Microsoftu in določenih drugih področjih, ki me zanimajo, mi ni potrebno več brati slovenskih časopisov. Vse, kar imajo novega za povedati mi sporočijo preko Twitterja, obvestil Google News in virov RSS. Vsaka novica, ki jo objavi slovenski medij zamuja pa če je objavljena le nekaj minut za originalom. Primer - v tem trenutku, ko to pišem, sem med prvimi na svetu slišal komad "Sacred Trickster" od Sonic Youth, izvedel, da je Google predstavil neko novo 3D orodje in si ogledal fotografije neke prestižne nove jahte. Z neposredno komunikacijo, ki jo lahko v svoje roke prevzamejo podjetja, ustvarjalci, posamezniki in kdorkoli že, izginja pomembna vloga medijev. Sploh če govorimo o papirju.

Medije tako vidim kot združevalce in razlagalce vsebin. Vsebine bodo prihajale s Twitterja, Facebooka, blogov in še marsikje drugje. Novinarjeva vloga bo odkriti pomembno novico, združiti različne vire in vse skupaj komentirati. Osebno se vse bolj pogosto znajdem v položaju, ko me ne zanima več, kaj se je zgodilo, ampak kaj to pomeni. V skladu s tem bo pomembno, da mediji oblikujejo skupnosti, ki jim lahko zaupajo in se lahko na njih naslonijo pri razumevanju kompleksnih in težavnih vprašanj.

Prav tako bo zmanjšanje števila novinarjev ustvarilo močno potrebo po povezovanju z bralci in posamezniki, ki bodo pripravljeni posredovati informacije. Še posebej pomembno bo to pri ustvarjanju lokalnih novic, ki bodo kljub omejenim virom v prihodnosti čedalje bolj pomembne. In skupnosti se ne bodo več oblikovale le okoli organizacij - medijev - temveč okoli posameznikov, ki jih ustvarjajo. Tehnologija je pripravljena, da podpre vse, ki so jo pripravljeni uporabljati.


Še ena stvar je, ki me je vedno motila - izoliranost medijev. Zakaj Delovi komentatorji, recimo, v svojih zapisih ne poskušajo odgovoriti na misli komentatorjev v drugih? To bi bilo zanimivo in bi ustvarilo instant debato, ki bi jo bilo zanimivo spremljati. Bi ubilo Dnevnikovo spletno stran, če bi ob svojem članku objavili povezavo na kakšen zapis na blogu ali Večerovi spletni strani? Biti del pogovora, ki se odvija, ni slaba stvar, kakorkoli jo obrneš.

Oglasi niso dovolj

Toda mediji se srečujejo s še enim, največjim izzivom - kako nadomestiti izgubo oglaševalskega denarja na spletu. Preprostega odgovora ni, razen tega, da oglaševanje zelo verjetno tudi izven obdobja recesije ne bo dovolj. En pristop je seveda zmanjševanje stroškov z odpuščanjem novinarjev in drugimi pristopi. Tudi papirnate različice bodo del teh prizadevanj.

Poslovni modeli bodo tako deležni bistvene prenove. Pravega odgovora v tem trenutku najverjetneje še ni, čeprav to ne pomeni, da sedaj ni pravi čas za eksperimentiranje. Mikroplačila in zaklepanje vsebin se dolgoročno ne bosta obnesla - poleg tega, da te vsebine ne morejo biti del pogovorov tudi zaenkrat ne obstaja tehnološka rešitev, ki bi zadovoljila uporabnike. In seveda - zakaj bi kdo plačeval za dostop do pol leta stare novice?

Eksperimenti so lahko najrazličnejši, vsaj po mojem mnenju pa morajo biti usmerjeni k prodaji nečesa, kar ustvarja vrednost za kupca in nima brezplačne alternative. Samo nekaj zamisli, ki so mogoče izvedljive, mogoče ne, mislim pa, da nakazujejo možno smer.

•  Dražba, na kateri lahko bralci ponudijo določeno vsoto denarja, da sodelujejo pri intervjujih - zanimivo bi bilo videti, koliko bi bili ljudje pripravljeni plačati, da sodelujejo pri intervjuju s Katarino Kresal
• Letna zbirka intervjujev, izdana v knjižni obliki, po možnosti s podpisi intervjuvancev - Playboy je to pred časom izvedel in zamisel je bila vsekakor dobra
• Udeležba na okroglih mizah z znanimi ljudmi, ki jih vodijo novinarji
• Organizacija konferenc o temah, ki jih pokrivajo
• Del prihodkov od prodaje izdelkov, ki jih ocenjujejo
• Povezovanje s podjetji pri izvajanju raziskav med bralci - odlično orodje za oblikovanje vsebin in seveda raziskave trga

Nobena od teh možnosti ni srebrna krogla za težave, ki že ali pa še bodo pestile medije. Toda v besedah Clayja Shirkyja, smo v revoluciji, ko stare stvari izginjajo hitreje kot se pojavljajo nove. Vendar to ne more biti izgovor, da se čaka na popolni poslovni model. Čas za spremembe je sedaj in le najbolj drzni in inovativni bodo lahko uspeli.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Hapax Legomena o medijih

Neizkoriščeni potenciali spleta

Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologije, temveč za vsebino

Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Dotaknili smo se skupnosti, družabnih medijev in tehnologije, sedaj pa lahko zabredemo še v umazano vodo vsebin. Ta kalna mlakuža je lahko izredno nehvaležna tema, saj gre na prvi pogled za nekaj izredno preprostega, vendar se kmalu izkaže, da kakovostne vsebine zahtevajo čas, znanje in predvsem denar.

Kljub temu pa sem osebno mnenja, da bi lahko slovenski mediji poceni dodali kar nekaj novih vsebin. Če se seveda pri tem obrnejo na svojo skupnost bralcev in nekoliko razširijo svoj pogled na svoje poslanstvo.

1. Kultura in dogodki

Osebno se mi zdi strašno zanimivo (ali pa žalostno), da je kultura na spletnih straneh naših medijev porinjena v ozadje. Na vseh naslovnicah tujih medijev prominentno pozivajo k obiskom strani s predstavitvami dogodkov in predstav. Najdeš vse - od muzejev in razstav do koncertov in zanimivih dogodkov. Na naših straneh tega preprosto ni. Zakaj ne, mi je preprosto uganka.

Zavedam se, da obstaja več strani s temi informacijami, toda ali ni namen medija, da istočasno informira in filtrira? Osebno se mi ne da vedno pregledovati posameznih strani in iskati nečesa, kar me zanima. Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi dnevni časopisi malo filtrirali in nam s svojo strokovnostjo svetovali, kam naj gremo. Delo te morda pošlje na bolj resne zadeve, Dnevnik na bolj zabavne.

2. Recenzije

Zakaj ni recenzij? Recenzije so odlično orodje za pridobivanje prometa in zvestobe bralcev. Bralci hitro odkrijejo, kdo jim priporoča najboljše knjige, glasbene albume, drame in ostalo. Blogi so tipičen dokaz tega. Toda naši mediji ne vem zakaj preprosto ignorirajo potencialno zlato jamo.

Recenzije so tudi dolgoročno izredno prijazne, saj ustvarjajo odlično vsebino za iskalnike. Verjeli ali ne, ljudje včasih na spletu preverijo kaj o izdelkih, ki jih kupujejo.

3. Hrana in pijača

To je nekoliko povezano z obema prejšnjima točkama. Recenzije restavracij, kafičev in ostalih tovrstnih zadev. Ponovno - odlična vsebina za pritegovanje bralcev in iskalnike. Mladina ima sicer to pokrito s Konzumom, ki pa je narejen - odkrito povedano - čudno. Namesto, da bi lahko poiskal restavracije po krajih, jih iščeš po regijah. Namesto, da bi bili na prvi strani predstavljene štiri dobre restavracije s slikami in ostalim, kar sodi zraven, vas pozdravi nekakšen nagovor. Domnevam sicer, da se jim zdi lušten, zame osebno pa stoji med mano in vsebino, ki jo želim prebrati. 

4. Prenehanje ločevanja papirnatih in spletnih vsebin 


Največji grešnik na tem področju je Delo - vsebino imajo razdrobljeno v toliko povezav, da te zadeva čisto zmede. So gospodarske novice ločene od vsebin v Delu FT? Če torej ne spremljam Delo&dom podstrani pomeni, da tega na glavni strani in v običajni vsebini ni?

Iskalniki so - poleg ostalega - naredili nekaj čudovitega: podrli so umetne omejitve portalov in drugih vmesnikov za dostop do vsebin. Kaj najdete je naenkrat odvisno od tega, kaj iščete in ne arbitrarno določene ontologije. Uvodna spletna stran medija mora biti okno v vsebine, ki so jih mediji ustvarili in ne v umetno izbrane ločene vrtičke. Pri Dnevniku, recimo, ne vem, ali bo članek o zdravju, ki je bil objavljen v neki prilogi tudi med novicami o zdravju. To je edina kategorija, ki je potrebna - nobene potrebe ni po ločevanju tiskanih vsebin od spletnih.


5. Potopisi

Potopisi so prav tako zlata stalnica, ki je pri nas sumljivo odsotna. Ne bi se ponavljal, ker velja večina postavk od zgoraj.


Nekakšen skupen imenovalec vseh zgoraj naštetih zadev je, da gre za "Lifestyle" vsebine. Žal so pri nas v glavnih spletnih medijih porinjene na stranski tir, kljub temu, da so izredno privlačne tako za bralce kot tudi za oglaševalce.


6. Lokalno 

Lokalne vsebine so nedvomno prihodnost medijev. Ljudje želijo brati, kaj se dogaja v njihovi bližini. Tu ima samo Večer nekoliko bolje organizirane vsebine, saj je mogoče pri razdelku Slovenija izbrati posamezne regije ter tako prebirati nekoliko bolj lokalne novice. Delo in Dnevnik preprosto ignorirata dejstvo, da so lokalne vsebine izredno privlačne in bralcem zelo "blizu". Heh.

To je le nekaj tipov vsebin, ki so po mojem mnenju popolnoma po nepotrebnem postavljene na stranski tir. Še bolj hecno je, da bi se lahko mediji za oblikovanje številnih od teh vsebin naslonili na svoje bralce. Kot sem že pisal je možnosti nešteto: od natečaja za najboljši potopis do izbire najboljše kavice na sončno sobotno jutro v Ljubljani.

Me je pa prijetno presenetil Žurnal s svojo spletno stranjo, ki sicer ne vključuje vseh teh vsebin, vseeno pa je iz spletne strani očitno, da spletne vsebine razumejo nekoliko širše kot ostali. Pohvale so po mojem mnenju na mestu.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Hapax Legomena o medijih

Neizkoriščeni potenciali spleta

Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji

Vsako pisanje o prihodnosti medijev neizogibno vodi tudi k razmišljanju o družabnih medijih, kot so Twitter, Facebook, blogi in drugi. Ob tem se vedno pojavljajo pobožne želje tehnoidealistov, da bodo ti mediji dejansko nadomestili tradicionalne medije.

Osebno o tem nisem prepričan, saj menim, da ima tradicionalno novinarstvo svoje mesto v novi podobi medijev. Toda to ne pomeni, da družabni mediji ne predstavljajo pomembne priložnosti za navadne medije. Pri tem govorim predvsem o izkoriščanju teh orodij za povezovanje z bralci in oblikovanje novih vsebinskih storitev.

Facebook

Pa začnimo kar pri Facebooku. Gre za lep primer, da "pojdi tja, kjer so vsi". Trenutno so vsi mediji slabo zastopani, največ kar imajo pa so slabo osvežene strani, ki nimajo posebne dodane vrednosti za kogarkoli. Moj predlog bi bil, da se Facebook uporabi kot prvi korak pri oblikovanju skupnosti. Torej pridobivanje ljudi, ki so dovolj angažirani, da namenijo strani pozornost.

Nato pa sledi dolgotrajno in počasno vzdrževanje. Za veliko stvari, o katerih sem pisal včeraj, je Facebook idealno orodje. Služi lahko za obveščanje uporabnikov, za pozive k sodelovanje, za vabljenje na dogodke. Zadnja stvar, za katero bi Facebook uporabil, je za objavljanje povezav na novo objavljene članke. Kakorkoli obrneš, je Facebook namenjen povezovanju in angažiranju in ne slepemu klikanju na povezave. Kaj bolj dolgočasnega si lahko predstavljate od: "Delo: France Križanič odstopil po tem, ko ga je Gregor Golobič poskusil poriniti po stopnicah. http://tinyurl.xxx". To je novica, ki jo lahko preberejo na spletni strani.

Facebook je izredno orodje za organizacije, ki si želijo stika z uporabniki. Toda obenem jih morajo angažirati in usmeriti njihovo željo po povezovanju. Zato preprosta stran z oboževalci ne more biti dovolj. Prav tako je lahko Facebook izreden medij za manj formalno komunikacijo. Ljudje se na Facebooku nekoliko sprostijo in obenem je v veliki meri odstranjen veliki bavbav, ki se ga mediji tako bojijo: umazane mase anonimnežev. Ljudje se na Facebooku praviloma obnašajo zelo lepo.

Gre torej za izredno priložnost za komunikacijo in oblikovanje skupnosti. Če jo bodo mediji pravilno izkoristili.

Twitter

Twitter je nekoliko drugačna zver. Na prvi pogled je izredno privlačen za medije, saj jim omogoča, da se poslužujejo pristopa, ki ga poznajo najbolje: objavi naslov novice + povezavo na novico. Presto promet na spletno stran. Žal v tem trenutku medijem to ni zanimivo, saj je kritična masa v Sloveniji preprosto premajhna. Mimogrede - kolikor sem lahko odkril se Twitterja poslužuje Večer - 5200 posodobitev stanja, ne sledijo nikomur in imajo 30 followerjev. Ah ja.

Toda Twitter bi bil lahko čudovito orodje, če bi bil izkoriščen pravilno. In spet - to ne pomeni slepega besnega objavljanja vsake novice. Sledi nekaj predlogov, kako bi lahko Twitter uporabili bolje:

• Poseben Twitter kanal za objavo samo najpomembnejših novic - naj urednik po lastni presoji filtrira in postreže s pravimi novicami. Osebno nimam ne časa ne želje prebrati vseh 200 novic, ki jih medij objavi dnevno
  
• Twitter za posamezne novinarje - lahko na hitro poročajo s tiskovnih konferenc ali drugih dogodkov ter komentirajo dogajanje. 
• Pozivi k sodelovanju uporabnikov - vprašajte svoje bralce, ki vam sledijo, kaj mislijo o določeni temi in kako lahko mediju pomagajo oblikovati bolj zanimivo zgodbo

Ravno v času pisanja so tudi Finance začele nekoliko bolj aktivno uporabljati Twitter. Zadeva je nekoliko bolj interaktivna in v skladu z duhom Twitterja. 

Druga orodja

Če sta Facebook in Twitter trenutno najbolj vroči družabni omrežji še ne gre zanemariti drugih. Flickr se lahko uporablja za ustvarjanje fotogalerij in sodelovanje z uporabniki pri zbiranju njihovih del. Forumi imajo nedvomno še prostor v marsikaterem mediju.Google Moderator za iskanje najboljših vprašanj za intervjuje. Možnosti je nič koliko.

Seveda ne smemo pozabiti na bloge. Kje so blogi novinarjev, avtorjev in urednikov. S tem ne govorim o mnenjskih prižnicah, ki so oddaljene od uporabnikov. Govorim o blogih, kjer lahko vsi ti ljudje v nekoliko daljši formi pridobijo pozornost svojih bralcev, z njimi vzpostavijo komunikacijo in nenazadnje ustvarjajo boljšo vsebino.

Zanimiv pristop bi bil tudi agregator spletnih vsebin. Večer in Dnevnik imata celo povezave na slovenski Reddit. Newsflash - slovenskega reddita ni več. Je pa sedaj na voljo kot odprtokodna rešitev, ki jo je mogoče namestiti in upravljati lokalno. Če bi bil na mestu enega izmed medijev bi sam ustvaril tovrsten agregator ter z njim ustvarjal promet. Ne le na svojo stran, ampak na vse dobre spletne vsebine. S tem namreč lahko angažiraš uporabnike, da druge uporabnike usmerjajo h kakovostnim vsebinam. Kar spodbuja nastanek novih dobrih vsebin, v katerih uživa večje število uporabnikov. 

Vse omenjene zadeve so usmerjene k enemu samemu cilju: zbrati občinstvo, ga angažirati in pridobiti njegovo pozornost. Brez tega bodo mediji pač čedalje bolj pogosto obsojeni na to, da bodo morali iskati svoj kruh med drobtinicami, ki jim jih puščajo iskalniki.
  
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi iz serije o medijih:

Hapax Legomena o medijih

Neizkoriščeni potenciali spleta
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Včeraj sem pisal o nekaterih tehnoloških in vsebinskih pomanjkljivostih slovenskih medijev, predvsem v luči spleta. Danes bi se rad dotaknil drugega področja, ki ni relevantno le za medije, bo pa zapis vseeno usmerjen v to smer.

Najprej pa nekaj besed o trenutnem stanju. Google in ostali iskalniki so močno spremenili način, kako uporabljamo splet. Urejena spletna mesta in portali, ki so bili nekoč vhodna točka v splet so se umaknili bliskovito hitrim iskalnikom, ki nam v trenutku poiščejo tisto, kar želimo. To je pomemben udarec za številne spletne strani, še posebej pa za spletne medije. Kar naenkrat se je namreč med bralce in vsebine postavil nov vmesni člen - iskalnik. Sicer je bil ta premik po eni strani pozitiven, saj je pomenil nove bralce. Po drugi strani pa ti bralci lahko pridejo neposredno do iskanih vsebin, ne da bi obiskali prvo stran, kjer se nahajo urejene dnevne novice in seveda oglasi.

Google in ostali iskalniki imajo seveda svoj interes. Več ljudi do novic dostopa preko njih, več oglasov jim lahko pokažejo in tako seveda zaslužijo več. In ljudem je tak pristop všeč. Novic si ne želimo iskati po različnih razdelkih spletnih strani, ampak želimo takoj do vsebin, ki nas zanimajo. Tako smo kaj hitro izglasovali, kaj želimo. Toda Google ne ve, da smo morda bralci Dela. Če je med zadetki prej prikazan Dnevnik, ga bo običajni uporabnik spleta obiskal, kar je seveda v škodo Delu. Prihod Googla je pomenil hiter konec zvestobe bralcev, saj uporabniki želimo udobje, hitrost in učinkovit dostop do informacij.

Podobno tudi agregatorji novic močno vplivajo na razpršenost uporabnikov. Beremo pač tiste novice, ki nam najprej padejo v oči, ne glede na to, od kje prihajajo.

Izziv zvestobe

Tiskane naklade upadajo, na spletu pa bralca preprosto ni mogoče tako preprosto pritegniti in ohraniti kot v preteklosti. Mediji so torej pred velikim izzivom, kako ohraniti pozornost bralcev. Še huje, za to pozornost ne tekmujejo samo z drugimi mediji, temveč celo z blogi, Facebookom in drugimi amaterskimi vsebinami.

Edina resna alternativa temu stanju je, da začnejo mediji svoje bralce jemati bolj resno. Poiskati morajo načine za neposredno povezovanje s svojimi bralci. Sledi le nekaj predlogov, kako lahko to izvedejo.

Objava elektronskih naslovov avtorjev. Že zelo majhen korak bi bil dovolj, da postanejo avtorji bolj odprti bralcem in omogočijo neposredno komunikacijo z njimi.

Srečanja z bralci. Zdi se mi, da so novinarji pogosto izredno izolirani od dejanskih potreb bralcev. Prepričan sem, da bi morali mediji neposredno komunicirati s svojimi bralci, jim prisluhniti in z njimi odpreti komunikacijo. Preko elektronske pošte, osebni stiki, karkoli. Prav tako ne bi kar odpisal staromodnih forumov ali pa nekoliko bolj sodobnih blogov ali Twitterja.

Vključitev bralcev v oblikovanje časopisa. S tem ne mislim le, da bi lahko mediji vključili zapise z blogov. Zakaj ne bi naredili razpisa za najboljši potopis z denarno nagrado? S tem bi dobili privlačno vsebino in pritegnili številne bralce, ki bi spremljali to stran. Ob različnih dogodkih bi se lahko obrnili na skupnost bralcev, naj jim pomagajo s svojimi slikami. Zakaj ne bi sponzorirali nastanka novih karikatur?


Žal je veliko ljudi prepričanih, da bodo uporabniške vsebine odrešitev vsega. Osebno sem mnenja, da bodo najučinkovitejši tisti, ki bodo lahko ustvarjalne sile uporabnikov usmerili k nekemu točno določenemu cilju. Mediji so v enkratnem položaju, da bi to izkoristili v svojo korist.


Podoben koncept bi bila lahko tudi stran "Pomagaj novinarju". Zadeva že obstaja in deluje odlično. Gre za preprosto idejo - prijavite se kot morebitni vir in nato - če lahko - pomagate novinarju, ki zbira material za zgodbo.


Ustvarjanje vrednosti za bralce. Zanimiva zamisel se mi zdi tudi organizacija različnih dogodkov. Recimo pogovori ali okrogle mize s pomembnimi domačimi in tujimi gosti. Bralcem omogočiš udeležbo in možnost zastavljanja vprašanj. Podobno, kot to počne e-demokracija s svojim izredno zanimivim projektom Vprašaj ministra.

Skoraj ne dvomim, da se tukaj skrivajo tudi priložnosti za monetizacijo.

Komentarji. Ena največjih zamujenih priložnosti - sicer ne le pri medijih -  so komentarji. Vem, da velika večina novinarjev sovraži komentarje, saj gre vse preprogosto za nesmiselne izlive besa, provokacij in bedastoč. Krivec je seveda znan: anonimnost. Veliko smo že poslušali o tem, kako težko je, ker je treba komentarje moderirati in se z njimi ukvarjati.

Nikoli mi ne bo jasno, zakaj se mediji niso poslužili sistema "karme", kot ga uporablja recimo Slashdot in številne druge strani. Gre pač preprosto zato, s pametnimi komentarji, ki jih ocenjujejo drugi bralci in moderatorji, lahko dviguješ ugled posameznika. Ta ugled nato vpliva na prikaz komentarjev in omogoča bralcem, da hitro izločijo hrup, ki ga povzročajo razni nespametni provokatorji.

Z uvedbo ugleda bralca ubiješ kar nekaj muh na en mah. Komentarji postanejo bolj razumni, bolj umirjeni komentarji spodbujajo bralce k ustvarjanju ugleda, obenem pa so profili, ustvarjeni z registracijo bistveno močnejši motivator. Morda bi lahko novinarji citirali koga od komentatorjev in se mu to pokaže v profilu. Vse konstruktivne akcije uporabnika tako postanejo del njegovega ugleda. Gre za izredno močno orodje za spodbujanje zvestobe.

To je le nekaj predlogov, s katerimi bi lahko mediji bolj učinkovito oblikovali skupnosti okoli svoje vsebine. Osnovni koncept je bolj ali manj angažiranje bralcev. Minili so namreč časi, ko so bila dovolj pisma bralcev. Danes uporabniki pričakujejo interakcijo. Glede tega bi se mediji lahko kaj naučili od "amaterskih" blogov, kjer avtorji na splošno izredno skrbijo za komunikacijo s svojimi bralci. In bodimo odkriti - mar ni lepše brati vsebin, kjer veš, da lahko avtorja "skurcaš"?

In, seveda, navalite.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani Zapisi 

Hapax Legomena o medijih

Neizkoriščeni potenciali spleta

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Neizkoriščeni potenciali spleta

Splet je s svojim pojavom odprl tehnološko pot številnim inovacijam na področju vsebin. Žal se mi včasih zdi, da še posebej slovenski mediji preprosto niso dojeli vsega, kar jim tehnologija omogoča. Na njihovih straneh kar mrgoli zamujenih priložnosti, ki so včasih bolj očitne, včasih malo manj.

Najprej nekaj pozitivnih komentarjev. V zadnjih letih so se vsaj spletne strani dnevnikov relativno uspešno modernizirale. Trije glavni dnevniki (Delo, Dnevnik in Večer) so ustvarili vizualno in uporabniško relativno prijazne spletne strani. Prav tako so vsi trije zgodaj vpeljali video vsebine, pri katerih sicer osebno nisem prepričan, da so za tiskane medije korak v pravo smer, vendar sem pripravljen sprejeti, da so uspešne ali vsaj koristne.

Sedaj pa k slabim stvarem. Najprej zame popolnoma nerazumljivo manjkajo kakovostni fotografski prispevki. Delo sicer vključuje galerije k svojim prispevkom, Dnevnik pa ima celo podstran s fotografijami, vendar sta oba nezadovoljiva. Delove fotografije so preprosto nenavdahnjene (recimo Lahovnik v treh pozah), Dnevnikove pa majhne in slabo izbrane. Tuji mediji ogromno pozornosti namenjajo ravno fotografijam - uporabljajo jih za pregled dogajanja na določen dan, za obeleženje pomembnih dogodkov ali zanimivosti ter za pripovedovanje zgodb.

Fotografije so izredno izrazno sredstvo za pripovedovanje zgodb in informiranje in kot take v slovenskih medijih katastrofalno premalo izkoriščene. Poleg tega so kot ustvarjene za uporabo na spletu, saj ti jih ni potrebno tiskati, kar bistveno zniža stroške. Ob tem gre bolj za kuratorsko vlogo in ne toliko za trošenje lastnih virov in fotografov.

Infografika

Gre za področje, ki je itak rak rana slovenskih časopisov in medijev. Sem ter tja kakšen graf še natisnejo, kaj več pa ne. Sicer se zavedam, da so infografike praviloma zahtevne za izdelavo in lahko tudi drage, toda obenem ni boljšega načina za privlačno in preprosto obdelavo kompleksnih vprašanj.

Za oris o čem govorim: Washington Post in New York Times.

Združevanje in povezovanje vsebin

Ena od stvari, ki jo lahko na spletu dosežeš z relativno nizkimi stroški je povečanje zanimanja bralcev s ponujanjem dodatnih vsebin. Žal le malo slovenskih medijev resnično izkorišča to prednost. Dnevnik se na tem področju kolikor toliko trudi, Delo je že bistveno slabši, Večer pa - kolikor sem lahko ugotovil - teh možnosti sploh ne nudi.

Na splošno je Dnevnik na tem področju daleč najbolj razvit. Imajo celo pripravljene vsebinske sklope, ki združujejo večjo količino vsebin, kar je pohvalno. Kljub temu se mi zdi, da vsi mediji podcenjujejo pomembnost združevanja vsebin. Vsak članek posebej namreč ni otok, ampak je organsko povezan s številnimi drugimi vsebinami in medij ne dela usluge ne sebi ne bralcu, če teh povezav ne zagotovi.

Toda prostora za izboljšanje je še veliko. Recimo, združevanje vsebin po imenih ljudi, tematikah in morda celo krajih. Tak pristop bi dolgoročno lahko, na primer, omogočil izdelavo lokalnih vsebin, ki se izkazujejo kot ključnega pomena za uspeh časopisov.

Vključevanje in zbiranje drugih vsebin


Moj zadnji nasvet medijem v tem sklopu je preprost. Ne ignorirajte sveta okoli sebe. Samo v Sloveniji je več tisoč ljudi, ki ustvarjajo zanimive, zabavne in poučne vsebine, ki bi lahko enkratno dopolnile obstoječe vsebine. Pri tem ustvarjajo vsebine, ki so pogosto na tako visoki ravni, da ne bi bilo nobene nevarnosti za ugled medija, če bi jih vključil k sebi ali pa vsaj zagotovil povezavo na njih.

Še par malenkosti, ki bi jih lahko slovenski časniki uvedli:

• Objava elektronskega naslova avtorja člankov - če imajo lahko to veliki mednarodni mediji, ni razloga, zakaj ne bi imeli tudi naši
• Google Earth za prikaz geografsko vezanih informacij in dodatnih vsebin
• Obsežnejše možnosti objave člankov na družabnih omrežjih (Dnevnik ima to urejeno, Delo in Večer pa nekoliko manj)

Zanimivo je, da so Finance pri številnih od teh kriterijev relativno uspešne. Imajo tako zbrane informacije okoli določenih terminov, avtorji imajo objavljene naslove, urejeno imajo objavo na Facebooku in LinkedInu ter nudijo celo možnost shranjevanja člankov v osebni arhiv. Žal je njihova stran še vedno v veliki meri zaklenjena in dostopna le registriranim uporabnikom ter proti plačilu. Sicer pa je tudi Večer svoj arhiv zaklenil v zameno za plačilo.

Zaenkrat dovolj, naslednjič pa o skupnostih in časopisih.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani Zapisi 
Hapax Legomena o medijih
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Hapax Legomena o medijih - Uvod

Te dni lahko v tujih medijih zasledimo povečano število zgodb o težavah medijev. V zadnjem času je kar nekaj ameriških časopisov bodisi zaprla vrata ali pa so ukinili papirnate izdaje in se preselili na splet. Razlogov za to je več, od zmanjševanja oglasnih prihodkov do selitve vsebin na splet. Seveda je svoj lonček pristavila tudi recesija in tako še dodatno otežila položaj medijev, še posebej časopisov. Situacija v Sloveniji, vsaj kolikor lahko slišim, ni bistveno drugačna - upad oglaševalcev je opazen in spletno oglaševanje preprosto ne zagotovi enakih ravni dohkodkov.

Mediji so hitro odkrili nekaj krivcev, na prvo mesto pa postavili splet. Kar je razumljivo - splet je najprej povzročil padanje papirnatih naklad, kaj hitro pa se je izkazalo, da s spletnim oglaševanjem ni mogoče zaslužiti toliko kot z oglasi v papirnatih različicah časopisov. Še huje - z iskalniki lahko uporabniki neposredno odkrijejo vsebine, ne da bi morali pri tem obiskati vsaj prvo stran in to gre medijem dejansko v nos. Številni namreč menijo, da bi morali obiskovalci vedno videti tudi prvo stran in torej tudi povezane oglase.

Smo torej v obdobju, ko se mediji srečujejo z resnimi težavami. Trenutne težave namreč pomenijo, da so mediji pred velikimi spremembami, ki ne bodo zahtevale le kozmetičnih popravkov, ampak resne in daljnosežne posege ne le v vsebino ali tehnologijo, ki stoji za njimi, ampak spremembo poslovnih modelov.

Ta teden bo torej moj blog gostoval serijo zapisov, ki bodo analizirali nekatere napake, si ogledali nekatere zamujene priložnosti in podali tudi nekaj konstruktivnih predlogov. Gre za osebno perspektivo, pri kateri bom poskušal poiskati čim več konkretnih primerov. Zamisli in komentarji so se kuhali zelo dolgo in sedaj se jih je nabralo dovolj, da sem jih preprosto moral vreči na papir. Seveda pa vabim bralce, da sodelujejo s svojimi predlogi in pomisleki ter komentarji.

Da zadeva ne bo predolga, sem jo razdelil v več kosov, ki bodo objavljeni čez teden. Drugače bi se tekst spremenil v neobvladljivo klobaso. In vsi vemo, kako grozno je lahko to.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi
Neizkoriščeni potenciali spleta

Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Takojšnje sporočanje? Takoj! 2. del

Včeraj smo pisali o Digsbyju in Trillianu, danes pa prideta na vrsto še Pidgin in Meebo - oba nekoliko drugačna od včerajšnjih.

Vse na spletu - Meebo

Meebo je ubral nekoliko drugačen pristop. Gre namreč za spletno storitev, kjer vse poteka kar preko spletnega brskalnika. Obiščete spletno stran, ustvarite nov krovni račun in nato dodate svoje posamezne račune. Meebo podpira AIM, Yahoo!, MSN, Google Talk, ICQ in Jabber, v zadnjih dneh pa so dodali še Facebook klepet. Spletna aplikacija sama po sebi ni nič posebnega je pa pristop definitivno koristen, če na službenem računu ne smete nameščati programske opreme ali če obstajajo kakšni drugi razlogi, da ne morete uporabljati običajnih klepetalnikov.

Ima pa Meebo nekaj dodatnih možnosti, ki lahko marsikomu pridejo prav. Prva je obvestilnik, ki ga namestite na računalnik in vam v sistemski vrstici kaže, kdaj ste prejeli obvestila. Druga je razširitev za Firefox, ki vam omogoča klepetanje neposredno iz brskalnika brez nalaganja spletne strani. Tretja zanimivost je dostopnost na iPhoneu in iPod Touchu.

Zadnja in verjetno najbolj drugačna od vseh ostalih je možnost vgradnje dodatka Meebo v spletno stran, kar je bilo svoje čase precej priljubljeno. Gre za to, da imate z vgradnjo na svoj blog na njem okence preko katerega vam lahko vsak obiskovalec pošlje takojšnje sporočilo. Koristnost je seveda vprašljiva - odvisno koliko časa in potrpljenja imate.

Pidgin

Pidgin ima za ikonico simpatičnega pingvina in se od ostalih razlikuje po pomembni lastnosti - je odprtokoden.  Že ob namestitvi nudi podporo za glavne protokole, kot so Gtalk, Windows Live Messenger, AIM in Yahoo! Messenger. Z nekaj dodatnimi namestitvami vključkov pa ga lahko pripravite tudi do tega, da spremlja Twitter in se poveže s Facebookovim klepetom. Prav tako preverja elektronsko pošto. 

Pidgin je simpatičen iz več razlogov: je odprtokoden, ob namestitvi ne teži z nameščanjem orodnih vrstic in drugega šrota in lahko si ga prilagodite kot želite. Po drugi strani pa seveda trpi za nekaterimi tipičnimi odprtokodnimi hibami. Recimo, pri prijavi računa Gtalk je med podatki za vpis poleg gesla in uporabniškega imena postavljeno tudi polje "Resource". Kaj bi bilo potrebno vanj vpisati ne vem, ampak program brez težav dela tudi, če nič ne vpišeš. Poleg tega grafično morda nekoliko zaostaja za ostalimi opisanimi izdelki. Kar pa seveda ni slabo - osebno so mi bliže aplikacije, ki ne pretiravajo z barvami, prosojnostjo in drugimi zadevami. 

Pidgin ima še eno slabo stran - posodobitve Twitterja, recimo, so videti enako kot katerokoli okno za klepet. Tako se ti lahko hitro zgodi, da v napačno okno vpišeš posodobitev svojega stanja. Meni se je prav med samim preizkušanjem zgodilo, da sem širnemu svetu zaupal, naj me pride iskat. No, sporočilo ni bilo namenjeno na Twitter. 

Končna razsodba

Vsi imajo svoje prednosti in slabosti. Osebno bi rekel, da je združevanje vseh sporočilnih in obvestilnih sistemov sicer dobra stvar, ampak zaenkrat vsaka od aplikacij deluje nekako preveč požrešno in natlačeno. S požrešnostjo mislim predvsem na to, da si na vsak način želijo vaše pozornosti. Vprašanje je, kako smiselno je, da ena sama aplikacija prikazuje popolnoma vse družabne informacije na enem mestu, saj teh podatkov preprosto postaja preveč, poleg tega pa so vse informacije - še posebej v družabnih omrežjih - močno vezane na svoj kontekst in spletne strani ter tako pogosto manj koristne izven svojega okolja.

Bi pa na koncu verjetno priporočil kar Pidgin. Je odprtokoden, ne porabi veliko pomnilnika in lahko po nekoliko več igranja nudi vse, kar potrebujete.

Povezani zapisi 
Takojšnje sporočanje? Takoj! 1. del

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Takojšnje sporočanje? Takoj! 1. del

Vsi uporabniki računalnikov uporabljamo vsaj en program za takojšnje sporočanje (instant messaging). Tako ali tako nam ga na računalnike pokrivajo vsi veliki: Google, Microsoft in Yahoo! Če imaš pri njih račun elektronske pošte, imaš tudi takojšnje sporočanje. Tako je na namizjih verjetno najbolj razširjen Windows Live Messenger, na spletu pa Gmail Chat, ki se naloži skupaj z nabiralnikom. Potem je tu še Facebook, ki prav tako vključuje svoj klepet. Twitter? Z neposrednimi sporočili gre na nek način za takojšnje sporočanje, samo da dovoljuje manj znakov.

Toda danes ne bomo govorili o podhranjenih enonamenskih aplikacijah, kot so Gtalk, Yahoo! Messenger in podobni. Raje se bomo osredotočili na zadeve, ki so bolj podobne švicarskim nožem komunikacije. Gre za Digsby, Trillian, Pidgin in Meebo.

Prvi v ringu - Digsby


Digsby ima smotano ikono, kljub temu pa je izredno vsestranski. Nudi takojšnje sporočanje preko celega spektra protokolov: AIM, MSN, Yahoo, ICQ, Google Talk, Jabber in Facebook Chat. Prav tako spremlja vaše nabiralnike Gmail, Yahoo Mail, AOL/AIM Mail, IMAP in POP. Kot da to ne bi bilo dovolj, pobira še spremembe v vaših omrežjih na Facebooku, Twitterju, MySpacu in LinkedInu. Prav tako lahko neposredno iz odjemalca posodabljate svoj status na teh družabnih omrežjih.

Posebnost Digsbyja je tudi, da se v vašo statusno vrstico (to je tisti del spodaj desno) naseli z veliko količino ikon. Gre za ikone za elektronsko pošto in vsaka ikona vam že vizualno sporoča, ali imate v nabiralniku kakšno sporočilo ali ne. S klikom na ikono se vam odpre povzetek sporočil. Enako velja tudi za sporočila in spremembe s Twitterja in Facebooka.

Zadeva ni hudo požrešna. Trenutno odžira 33 megabajtov, kar se mi na 2 GB mašini ne pozna ravno hudo. Sploh glede na to, da si jih je Firefox izboril 440.

Še ena dobra (ali pa slaba) stran te aplikacije je, da si ob prvi namestitvi ustvarite račun, ki vaše podatke shrani na strežniku. Dobra stran tega je, da s tem lahko Digsby namestite na različne računalnike in so vam vsi vaši računi na voljo takoj. Slaba stran je, da morate za uporabo aplikacije te podatke posredovati nekam drugam.

Opozorilo: ob namestitvi Digsbyja bo hotel namestitveni program namestiti kar nekaj aplikacij, ki si jih ne želite. Sicer vas vpraša, ampak ljudje smo taki, da radi klikamo gumb "Naprej" ne glede na to, kaj v okencu piše.

Trillian 


Trillian mi je bil(a) vedno pri srcu. Ne nazadnje gre za eno od junakinj Štoparskega vodnika po galaksiji in torej mora aplikacija s takim imenom nujno dobra. Trillian je z nami že zelo dolgo, praktično od začetkov takojšnjega sporočanja in njihova prednost je bila vedno to, da so podpirali veliko število protokolov. Te dni so predstavili novo različico z imenom Astra, ki je dodala še nekaj novosti.

V osnovi se Trillian po možnostih ne razlikuje bistveno od prejšnjega kandidata. Nudi namreč skoraj enake možnosti sprejemanja obvestil in elektronske pošte. Toda fantje pri Cerullean Studios so si zastavili, da naredijo še marsikaj več. Novosti v Astri je preprosto preveč, da bi jih našteval vse, ampak naj jih omenim samo nekaj: podpora za IRC, odjemalec za iPhonea ter spletni odjemalec. Poleg tega naj bi v celoti podpirali vse specifike posameznih odjemalcev. Zadnji dve možnosti še nista javno na voljo, tako da o njih ni mogoče poročati.

Odjemalec je za moj okus nekoliko preveč pisan in načičkan, vendar relativno dobro opravlja svoje delo. Kljub videzu zadeva porabi le 25 MB pomnilnika.

Prav tako kot pri Digsbyju si tudi tu najprej ustvarite račun, ki služi kot spletni arhiv nastavitev za nadaljnje namestitve. In še nekaj - Trillian ni zastonj, oziroma je v preizkusni različici opremljen z vsemi možnostmi, nato pa je treba za določene stvari doplačati. 

Opozorilo: ob namestitvi Trilliana bo hotel namestitveni program namestiti kar nekaj aplikacij, ki si jih ne želite. Ponovno se jim lahko izognete, ampak kaj je tem ljudem?

Jutri sledi še predstavitev drugih dveh kandidatov - Pidgina in Meebota.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Odbor za smiselno postavitev praznikov

Velikonočni ponedeljek je za nami in ravno okoli tega praznika pogosto slišiš govora o tem, kakšen super praznik je to, da vedno pade na ponedeljek. Kar je res - gre za edini praznik v našem koledarju, katerega datum je spremenljiv. Torej imaš za ta praznik vedno tridnevni vikend.

Nato sem se ravno danes v krogu družine pogovarjal o ameriških praznikih in o tem, ali praznujejo Veliko noč. Naravna radovednost me je pognala v to, da sem šel pregledat njihove praznike in na lastno presenečenje odkril, da imajo Američani večino praznikov vezane na vikend. Ja, njihovi zvezni prazniki so postavljeni tako, da imajo ljudje vedno tridnevne vikende. Izjeme so novo leto, dan neodvisnosti, dan veteranov in božič.

Pri tem gre za zvezne praznike, ki veljajo samo za zvezvne ustanove, čeprav jih kar pogosto upošteva tudi večina zasebnih podjetij. Sicer imajo tudi posamezne države in mesta svoje praznike. Ampak všeč mi je bil njihov način - preprosto so leta 1968 sprejeli zakon s pomenljivim imenom - Uniform Monday Holiday Act.

Enako so storili tudi Japonci, ki so svojemu zakonu dali še boljše ime: Happy Monday System. Heh.

Nato sem začel razmišljati, zakaj tega ne bi storili tudi mi. Prvi razlog je čisto človeški - praznik, ki pade na vikend ni vreden svojega imena. Po domače povedano - gre za nateg, saj ni praznika, če si že tako ali tako doma.

Drugi razlog pa je malo bolj racionalen. Upam si trditi, da velik odstotek ljudi vzame dopust za petek, če praznik pade na četrtek. Mogoče bi bilo smiselno raziskati, če bi lahko s takim pristopom razrešili kritično "zmanjšanje storilnosti zaradi praznikov".

Toda, če pogledamo čisto racionalno, mogoče vseh praznikov ne bi mogli premetati, ampak vsaj nekaj:

Marijino vnebovzetje po mojem skromnem mnenju ni ravno v kamen vklesan. 15. avgust? Ste prepričani? Je to vaš zadnji odgovor? Lepo vas prosim. Marš na ponedeljek z njim.

Prešernov dan a.k.a. slovenski kulturni praznik je tudi kandidat za premik na ponedeljek. Kot prvo, kot Vrhničan ne podpiram Prešernovega dneva, saj sem mnenja, da je bil Cankar boljši :). Kot drugo pa - podnaslov praznika je "slovenski kulturni praznik". Zakaj ne bi bilo to njegovo ime, odrežemo Prešerna in vse skupaj premaknemo na ponedeljek in imamo še en tridnevni vikend?

Ne dvomim pa, da lahko moji bralci najdejo racionalizacijo za premik še kakšnega. Če najdemo vsaj štiri predlagamo referendum ali pa damo zakonski predlog, ali kaj že moraš narediti. Bomo šli čez ta most, ko pridemo do njega.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Dobre stare igre - drugič

Stare računalniške igre so zelo nostalgična zadeva. Občasno se ti nekje v zakotnem delu možganov pojavi želja, da bi odigral neko staro zadevo, ki je nisi videl že deset let in CD-ja nimaš več. Seveda se sicer lahko človek obrne k torrentom, ampak dejstvo je, da za večino ljudi to bodisi ni sprejemljivo z moralnega vidika, ali pa si preprosto ne želijo glavobolov, povezanih z iskanjem dobre različice kakšne stare zadeve.

Za vse, ki so pripravljeni za nostalgijo nekaj zapraviti je tu spletna stran Good Old Games. Gre za spletno storitev, ki je na enem mestu zbrala kar zajeten kupček starih iger, ki jih lahko kupujete po ugodnih cenah. In pri tem ne gre samo za šrot, ki se običajno znajde v Big Bangovih akcijskih košarah, ko ga niso uspeli prodati več kot deset let. Gre za kritiško dobro sprejete naslove, kot so Prince of Persia, MDK, Fallout 1 in 2 ali pa Broken Sword.

Igre so cenovno ugodne, najdražja pa stane 10 USD (oziroma 9,99, kot je že navada pri navajanju cen). Večinoma prihajajo iz studiev Ubisoft in Interplay. Ima pa zadeva nekaj pomembnih prednosti v primerjavi s torrenti in celo starimi CD-ji. In sicer:

• Igre so brez zaščite (DRM)
• So potrjeno združljive z Windows XP in Visto
• Poleg samih iger ob nakupu lahko prenesete tudi par sladkorčkov, kot so ozadja, navodila, dodatni materiali in še kar je takega, da lahko človek potegne z weba. 

Ob prenosu se na disk naloži namestitvena datoteka, ki jo lahko prosto kopirate in arhivirate. Fantje so vključili tudi posebno aplikacijo na ogrodju AIR, ki omogoča nemoten prenos, ki deluje tudi, če vam med prenosom slučajno pade povezava. Vse kupljene igre se naložijo v vaš račun in jih lahko prenesete neomejeno velikokrat. Nudijo vam tudi tehnično podporo, kar je sploh super. 

Pod črto gre za obetavno storitev, ki je cenovno ugodna in izredno prijazna do uporabnika. Za razliko od Steama ne zahteva nameščanja dodatne programske opreme za preverjanje pristnosti in drugih neprijetnosti. Preprosto je dober občutek, da lahko kupiš kakšno zadevo, brez da bi te imeli za kriminalca ali pa ti sploh ne bi hoteli prodati, ker slučajno prihajaš iz države, ki je ne podpirajo. Ja, Amazon, tebe gledam :). 

Kolikor sem zadevo preizkusil deluje odlično in brez težav in komplikacij. Prav tako je Fallout 2 brez težav delal tudi na nekoliko sodobnejši mašini - kar je pohvalno, glede na to, da je igra izšla davnega 1998. 

Še par zaslonskih slik: 

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Spletni video je lahko inteligenten

V zadnjih tednih sem nekaj več prostora namenil izobraževalnim vsebinam, predvsem univerzam na YouTubu in iTunes U. Danes pa bi na enem mestu zbral še nekaj strani s spletnim videom, ob katerih se ne boste počutili bolj neumnih.

Spletni video ne blesti ravno po svoji kakovosti. Seveda to ne pomeni, da ni mogoče odkriti nekaj zanimivih ali zabavnih vsebin, dejstvo pa ostaja, da je velika večina spletnih video posnetkov bolj ali manj na ravni največjih ameriških smešnic in še slabše. Prav tako to dejstvo ne pomeni, da človek ne more uživati v posnetku mačke nindže. Toda občasno si človek zaželi nekaj drugačnega, nekaj z več substance, v kar lahko zagrize in mu da za razmišljati.

Pa pojdimo kar lepo po vrsti.

TED 


TED je kratica za Technology, Entertainment, Design in obenem konferenca, na kateri enkrat na leto predavajo najbolj zanimivi, uspešni in inovativni. Najbolje pri vsem pa je, da se konference posnamejo in nato čez vse leto objavljajo na njihovi spletni strani. TED je daleč najbolj priljubljen od naštetih storitev.

TED je velika riba na svojem področju. Ima inovativen format, ki temelji na kratkih in udarnih predavanjih. Predavatelji segajo od manj znanih do zvezdnikov, kot so Bill Gates, Bill Clinton in drugi težkokategorniki. Spletna stran je pregledna in z videi lahko naredite marsikaj - od pošiljanja na Facebook do prenosa na trdi disk ali neposredno v iTunes. Prav tako lahko izbirate, ali boste prenesli le zvok ali tudi video.

Preizkus TED-a je preprosto obvezen. Naročite se lahko tudi na njihov blog.

TED zapuščamo s predavanjem Jamesa Howarda Kunstlerja: The tragedy of suburbia.



FORA.tv


Če je TED kratek, jedrnat in udaren, je FORA.tv korak v drugo smer. Kljub imenu, gre za resnejšo zadevo - zbirko daljših video posnetkov o resnih temah, kot so družba, gospodarstvo, kultura, znanost in tehnologija. Ne gre za posebej pripravljena predavanja, temveč za posnetke različnih okroglih miz, mnenj, daljših predavanj in podobnih vsebin. Posneta so na različnih dogodkih, kot je recimo srečanje G20, Davos in drugi.

Videi so pogosto razdeljeni v krajše odseke, obenem pa lahko skoraj vedno kliknete na povezave Full Program in prikazali se vam bodo seznami video posnetkov, ki sestavljajo celoto. Ti so praviloma vedno daljši od ene ure.

FORA.tv vam prikladno omogoča, da se naročite na dnevne ali tedenske video posnetke. Prav tako so integrirani z iTunes in prav tako jih je mogoče prenašati samo v avdio obliki. Celoten seznam možnosti za mobilno poslušanje je na FORA.tv2GO.

Kaj se lahko naučimo? Da so moški zelo podobni opicam.



Big Think

Big Think si je za cilj zadal zbrati strokovnjake na enem mestu in omogočiti interakcijo z njimi. Gre za družabno usmerjeno storitev, ki se povezuje s številnimi storitvami. Poleg tega lahko tudi aktivni uporabniki sami postanejo strokovnjaki, če jih za ta položaj nominira dovolj uporabnikov. Vsebine lahko tudi "miksate" in objavljate svoje.

Privabili so kar nekaj zanimivih imen, ki sicer niso tako zveneča, kot pri TED-u, vseeno pa niso od muh.

Naj namesto mene nadaljuje komik Ricky Gervais s svojimi mislimi o religiji:



VideoLectures.net


Tu je potrebno najprej poudariti, da gre za projekt, ki ga je začel slovenski Inštitut Jožef Štefan. Projekt je namenjen predvsem akademskim sferam in vsebuje izredno poglobljene vsebine. Kljub temu pa ne dvomim, da lahko tudi bolj splošni uporabniki na spletni strani najdemo kaj zase. Predavanja spremljajo tudi prosojnice, ki so spremljale predavanje. Žal pa nisem uspel odkriti, kako video vključiti na blog. Tako naj zadostuje povezava na VideoLectures.net.


5 Min Life Videopedia

Ta storitev je sicer nekoliko manj resna, kljub temu pa bi jo rad vključil, saj je lahko koristna. Gre za profesionalno ustvarjene 5-minutne prispevke, ki razlagajo najrazličnejše stvari - od tega, kako igrati določene skladbe na kitari do naložbenih nasvetov in nastaviti prestave na kolesu.

Seveda pa lahko najdemo tudi bolj zabavne vsebine. Recimo video posnetek z navodili, kako z uporabo nanotehnologije uničiti svet.

Kljub vsemu, kar sem napisal, pa ne dvomim, da bo od vseh videov v tem zapisu zmagovalec po številu ogledov ravno nindža mačka.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Univerze na YouTubu in o tem, kako lahko iPod izboljša učni uspeh
Moj iPod je lahko univerza

Alternative Amazonovemu Kindlu za iPhone/iPod Touch

Na hitro do zelo dolgih člankov

Osebno obožujem dolge članke. To je tudi eden od glavnih razlogov, zakaj ne zaupam Twitterju. 140 znakov načeloma ni dovolj, da bi povedal res dobro zgodbo, če seveda nisi Hemingway, ki jih je potreboval le 33. Če slučajno ne veste, stari Ernest je šel stavit, da lahko pove celo zgodbo v le šestih besedah. Njegova zgodba: "For sale: Baby shoes, Never worn.".

Wordds je tako prišel kot odgovor na moje potrebe. Gre za spletno storitev, ki zbira članke iz priznanih revij, kot so New Yorker, Wired, New York Times Magazine, Salon, The Economist in drugih, ter jih razvrsti glede na dolžino Izbirate lahko med članki različnih dolžin: 1000, 2500, 5000 in 10.000 besed. Pri tem vam še prijazno napišejo, koliko časa boste potrebovali, da jih preberete. Po njihovi oceni naj bi za 10.000 besed potreboval okoli 30 minut.

Zadeva ni prav nič zapletena za uporabo. Preprosto poiščete članke, ki jih želite brati in že ste v akciji. Načeloma je zadeva prilagojena tudi za iPhone, Blackberryje in Kindle. Seveda se lahko tudi vpišete in glasujete za posamezne članke, jih pošiljate drugim ali pa si jih shranjujete za kasnejši hiter dostop.

Gre za simpatično storitev, ki ne bo ravno zažgala sveta, bo pa vsekakor prišla prav vsem nam, ki radi preberemo kakovostne dolge članke.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Instapaper - označite si stran za kasnejše branje

Univerze na YouTubu in o tem, kako iPod izboljša učni uspeh

Kljub splošno znanemu dejstvu, da je internet v sami osnovi namenjen pornografiji, se občasno na njem najde tudi kakšen dober priboljšek za "sivo tvar". O iTunes U sem že pisal (nekoliko več tudi malo kasneje), vendar bi najprej predstavil YouTube Edu. Kot pove že ime, gre za osrednje mesto, kjer so zbrani video posnetki različnih izobraževalnih ustanov. In bodite brez skrbi, med njimi so tudi prestižne z bršljanom obraščene starodavne univerze. YouTube je pripravil seznam univerz.

Video posnetkov je kar precej, med najbolj pogosto ogledanimi pa je Randy Pausch s svojim zadnjim predavanjem. Sicer pa je med najbolj priljubljenimi predavanji vseh časov sumljivo veliko takih, ki učijo igranje kitare. No, ja. Če vam je to prelahkotno, lahko še vedno prisluhnete predavanju o elektronski spektroskopiji.

Odkrito povedano bi lahko imela stran malo boljšo organizacijo - recimo po tematikah in čem podobnem. Sedaj lahko pregledujemo samo po številu ogledov in posameznih univerzah. Je pa res, da te klik na vsako univerzo pelje na njihov uradni kanal, kjer pa zadeve so nekoliko bolj razvrščene.

iTunes U zagotavlja boljši učni uspeh

Pred kratkim sem pisal o tem, kako fina zadeva je iTunes U. Na eni izmed ameriških univerz so naredili raziskavo, v kateri so ugotovili, da so študentje, ki so predavanja spremljali preko poddaj in tiskanih materialov na splošno dosegli boljše rezultate kot študentje, ki so se predavanj udeleževali osebno. Povprečje "virtualnih" študentov je bilo 71 točk od 100, "pravi" študentje pa so dosegli le 62 točk. Je pa res, da je razlika veljala samo za tiste študente, ki so si ob poslušanju poddaj delali zapiske. Če si jih niso, je bila njihova uspešnost enaka - le 62 točk.

Boljši rezultati so posledica tega, da lahko predavanja v digitialni obliki poslušaš znova, jih prevrtiš, če česa ne razumeš, ali pa pač ustaviš posnetek in greš iskat razlage po internetu.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Moj iPod je lahko univerza
Alternative Amazonovemu Kindlu za iPhone/iPod Touch

Zakaj se prepiri začnejo preko elektronske pošte

Kot jezikoslovcu mi je bilo vedno zanimivo, kako malo komunikacije poteka z dejanskimi besedami. Torej - 55 odstotkov komunikacije je neverbalne, 38 komunikacije se prenese preko tona, oziroma načina govora, preostanek, pičlih 7 odstotkov, pa predstavljajo besede.

Video, ki so ga pripravili na Bnet, poljudno razloži te odstotke in kaj to pomeni. V osnovi opozorijo na zgoraj opisane odstotke in opozorijo, da je elektronska pošta res učinkovita za dejstva, ko pa pridemo do čustev pa je bolje, da zadeve skomuniciramo osebno ali pa vsaj po telefonu.

S tem nekako zaključujem teden elektronske pošte - prejšnji teden sem namreč en dan spustil zaradi pomanjkanja časa. Spodaj si lahko ogledate video in seveda vse pretekle zapise s področja elektronske pošte.



Če vam je bil zapis všeč, blog spremljate še naprej: preko mojega Twitter profila ali pa RSS-a tega bloga. Glasbeni članki so v povprečju objavljeni enkrat tedensko. 


Povezani zapisi

Pot do praznega nabiralnika
Boljša uporaba Gmaila - 1. del
Boljša uporaba Gmaila - 2. del  
Razširitve za Firefox za elektronsko pošto
15 pravil elektronske pošte
Učinkoviti naslovi elektronske pošte

Pot do praznega nabiralnika

Teden elektronske pošte se počasi bliža koncu. Med samim pisanjem se mi je porodilo še precej dodatnih zamisli (nasveti za namizne odjemalce, pregled namiznih odjemalcev in podobno) toda dnevi imajo žal le toliko ur in bodo te zadeve zaenkrat ostale na seznamu stvari, o katerih bi bilo mogoče pisati.

Za zaključek bi rad opisal še način upravljanja elektronske pošte, ki ga (bolj ali manj uspešno) uporabljam sam. Zadeva ni nič novega in v sami osnovi temelji na konceptu Getting Things Done (GTD), o čemer sem sicer že nekaj malega pisal.

Osnovni koncept elektronske pošte v tem primeru je preprost - prazen nabiralnik. Poln nabiralnik pogosto pomeni, da se vse prepogosto zalotim, kako pregledujem sporočila za nazaj, poskušam ugotoviti, kaj z njimi, in podobno. Pristop GTD v nasprotju s tem pravi, da je potrebno pregledati sporočilo, se takoj odločiti, kaj pomeni in ga nato arhivirati ali pa odgovoriti nanj. Povedano na kratko, sporočilo ne velja za prebrano, dokler se niste odločili, kaj boste na podlagi njega naredili. Lahko gre za odgovor, pripravo dokumenta, telefonski klic ali karkoli drugega. Ko se enkrat odločite, ga preprosto arhivirate.

Seveda je potrebno za odgovor na nekatera sporočila več časa, ali pa potrebujete premislek. V tem primeru lahko ostane v nabiralniku, vendar je priporočljivo, da nanj odgovorite čim prej. Ohlapno pravilo pa pravi, da če za odgovor potrebujete manj kot dve minuti, to naredite takoj, drugače pa ga pustite v nabiralniku za kasneje.

Tak pristop zahteva tudi nekakšen način za zapisovanje stvari, ki jih morate narediti. Osebno uporabljam Remember the Milk, ki ima dve prednosti. Naloge lahko dodajaš preko elektronske pošte in dostopen je tudi na iPod Touchu.

Arhiviranje je pomemben del takega pristopa. V arhiv gre namreč več ali manj vse razen sporočil, ki vsebujejo določene stvari, za katere vem, da jih bom pogosto potreboval. Recimo, par datotek, ki jih uporabljam za pripravo različnih materialov. Za take imam posebno mapo, v kateri je le nakaj takih sporočil. Garantirano olajša pregledovanje in iskanje.

V današnjem svetu je pomembno še nekaj - izklop obvestil o prispeli pošti. Sploh namizni odjemalci radi kažejo sporočila, da je prispela pošta. Težava je v tem, da z vsakim takim obvestilom pogosto spustimo vse kar delamo in gremo brat sporočila. Ljudje pa smo taki, da v povprečju potrebujemo več kot 10 minut, da se vrnemo nazaj na prejšnjo nalogo. To pomeni, da smo zaradi brezveznega sporočila s Facebooka (SuperPoke ali kaj takega) izgubili ogromno časa.

Idealni cilj je torej popolnoma prazen nabiralnik. Osebno ne stremim k tej "popolnosti", ampak v nabiralniku puščam sporočila, na katera moram še odgovoriti. Predvsem zaradi tega, ker moj odgovor ponavadi vključuje še kakšen dokument ali drug material, za katerega rabim od nekaj ur do nekaj dni. Tako mi ni treba stalno brskati po arhivu, da bi lahko odgovoril z enako zadevo.

Mimogrede - z organizacijo pošte glede na pošiljatelje ali kaj drugega se ne ubadam. V preteklosti sem to poskusil večkrat in osebne izkušnje mi kažejo, da si tako bolj zakompliciram nabiralnik, kot bi bilo to v resnici potrebno.

To je več ali manj to, kar se tiče tedna elektronske pošte. Naslednji teden pa verjetno spet kakšna zanimiva spletna storitev ali pa mogoče kaj popolnoma drugega.


Če vam je bil zapis všeč, blog spremljate še naprej: preko mojega Twitter profila ali pa RSS-a tega bloga. Glasbeni članki so v povprečju objavljeni enkrat tedensko.


Povezani zapisi

Boljša uporaba Gmaila - 1. del
Boljša uporaba Gmaila - 2. del  
Razširitve za Firefox za elektronsko pošto
15 pravil elektronske pošte
Učinkoviti naslovi elektronske pošte
GTD za začetnike

Razširitve za Firefox za elektronsko pošto

Zadnja dva zapisa sem posvetil Gmailu in možnostim ter dodatkom, ki jih nudi uporabnikom. Danes pa bomo nekaj pozornosti namenili drugemu ljubljencu tega bloga: Firefoxu. Rad bi predstavil nekaj razširitev, ki so povezane z elektronsko pošto.

1. Spletna pošta zahteva spletni brskalnik

Uporabniki spletne pošte večino časa preživimo v svojem odjemalcu za elektronsko pošto. Toda to obenem pomeni, da moramo, če želimo pogledati, ali je kaj prispelo v naš nabiralnik, naložiti spletno stran ponudnika storitve. To pogosto pomeni še vpisovanje uporabniškega imena ali gesla, če pa uporabljate več računov na različnih storitvah (ali celo na eni), potem imate sploh veliko dela.

Tistim, ki uporabljamo več storitev, je namenjena razširitev WebMail Notifier. Podpira več storitev, med katerimi so najbolj razširjene (Gmail, Yahoo! in Hotmail). Naprednejši uporabniki lahko vnesejo celo svojo prilagojeno prijavno skripto. Zadeva je popolnoma preprosta - vnesete svoja uporabniška imena in gesla, nato pa se v spodnjem desnem kotu  usede kuvertica, ki preverja vašo pošto na različnih storitvah. Ko prejmete pošto preprosto izberete pravi račun, kliknete in preberete pošto.

Uporabniki, ki so obsedeni z Gmailom in ničemer drugim je na voljo Gmail Notifier. Pregleduje lahko več računov na Gmailu, med katerimi so tudi tisti, ki uporabljajo lastno domeno. Jaz imam recimo trenutno registriranih 5 računov (zakaj, pa raje ne sprašujte).

2. Pošiljanje povezav z enim klikom


Včasih si želite komu poslati povezavo na stran, ki si jo ogledujete (recimo tole) in se vam zazdi, da je čisto preveč dela nalagati nov jeziček z Gmailom in kopirati povezavo. In prav imate. Email This! je razširitev ki v meni, ki vam je dostopen z desnim klikom na stran, namesti novo možnost za neposredno pošiljanje pošte. Podprte so tako spletne storitve (Gmail in Yahoo!) kot tudi namizni odjemalci.

3. Potegni in spusti tudi v spletni pošti

Med največjimi zamerami do spletne pošte je neroden vmesnik za dodajanje datotek sporočilom. Praviloma smo obsojeni na klik na gumb "Upload", nato pa preko majhnega okenca lovimo željeno datoteko. Pri namiznih odjemalcih je zadeva bistveno bolj preprosta - primemo datoteko v upravljavcu datotek in jo potegnemo na sporočilo in to je vse. Razširitev dragdropupload vam omogoča enako obnašanje tudi v spletnem brskalniku. Datoteko morate potegniti čez polje za vpis imena datoteke, v Gmailu pa je dovolj, da datoteko potegnete nad povezavo "Pripni datoteko". Razširitev seveda ni omejena na elektronsko pošto, ampak pri vseh obrazcih za prenos datotek.

Mimogrede - Gmail vam sedaj omogoča, da preko okna za izbiro datotek pri pripenjanju sedaj izberete več datotek. Preprosto pritisnite CTRL in izberite datoteke, ki jih želite pripeti.

4. Začasni naslov elektronske pošte

Vsi smo se že kdaj znašli v situaciji, kjer smo morali za dostop do te storitve ali onega dokumenta vpisati svoj elektronski naslov. Veliko nas ima ravno v ta namen ustvarjene posebne račune, ki lovijo tovrstna sporočila. 

Razširitev TrashMail.net vam pomaga pri varovanju vaših nabiralnikov. Z razširitvijo preprosto kliknete na obrazec in mu ukažete naj vnese lažni naslov. Nato določite na kateri naslov naj vam dostavi morebitno pošto. Zadeva deluje kakšen teden, nato pa se naslov izbriše, vi pa ste v tem času lahko že ugotovili, kako hudo vas bo nekdo spamal.

5. Boljši Gmail

Nekateri bi dejali, da to sploh ni mogoče, drugi pa niso nikdar zadovoljni. Priljubljen blog Lifehacker je pripravil razširitev, ki se imenuje Better Gmail. Doda nekaj zanimivosti, kot so

• prikaz števila neprebranih sporočil v imenu jezička, v katerem je odprt Gmail
• dodatne bližnjice
• ikone priponk sporočilom kažejo vrsto datoteke (Word, Excel, PDF, ...)
• skrije število sporočil v mapi z nezaželeno pošto

To je drugi zapis v tednu elektronske pošte. Ostali zapisi bodo na voljo v naslednjih dneh.  

Če vam je bil zapis všeč, blog spremljate še naprej: preko mojega Twitter profila ali pa RSS-a tega bloga. Glasbeni članki so v povprečju objavljeni enkrat tedensko.


Povezani zapisi

Boljša uporaba Gmaila - 1. del
Boljša uporaba Gmaila - 2. del 
15 pravil elektronske pošte
Učinkoviti naslovi elektronske pošte