O tem, kako slovenski mediji zanemarjajo splet sem že pisal. Večkrat. Toda skoraj vsak mesec me udari novo spoznanje, da na trgu nekaj preprosto ne more biti v redu. Pred kratkim sem pregledoval, kaj mediji poročajo o določeni tematiki in v oči mi je padlo, da je sumljivo veliko člankov podpisanih z STA. Za neposvečene - gre za Slovensko tiskovno agencijo, torej novičarsko agencijo, na katere se mediji po vsem svetu zanašajo, da jim ni treba na vsako pasjo veselico. 

Toda to, da je avtor STA pomeni tudi, da medij ne vlaga v lastno poročanje, zato sem naredil kratko analizo, koliko člankov na spletnih straneh slovenskih medijev je prispevala naša vrla agencija. Preizkus je precej preko prsta, vendar da vsaj malo vpogleda v to, kaj se dogaja. Začel sem z rubriko Slovenija, torej slovenske novice. Poklikal sem zadnjih deset člankov v kategoriji in pogledal avtorje. 

Delo - trije članki, kjer je STA naveden kot soavtor - 30 odstotkov

Dnevnik - deset člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor - 100 odstotkov

Večer - devet člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor - 90 odstotkov 

Siol.net - deset člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor - 100 odstotkov

Zurnal24.si - štirje članki, kjer je STA naveden kot soavtor - 40 odstotkov

24ur.com - en članek, kjer je STA naveden kot edini avtor, štirje kot soavtor - 50 odstotkov

RTVSLO.si - štirje članki, kjer je STA naveden kot soavtor - 40 odstotkov

Še tuje novice. 

Delo - šest člankov, kjer je STA naveden kot soavtor - 60 odstotkov 

Dnevnik - osem člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor - 80 odstotkov

Večer - štirje članki, kjer je STA naveden kot edini avtor - 40 odstotkov

Siol.net - pet člankov, kjer je STA naveden kot edini avtor - 50 odstotkov

Zurnal24.si - trije članki, kjer je STA naveden kot soavtor - 30 odstotkov

24ur.com - štirje članek, kjer je STA naveden kot soavtor - 40 odstotkov

RTVSLO.si - trije članki, kjer je STA naveden kot soavtor - 30 odstotkov

 

Skupno imamo torej 78 člankov, kjer je STA avtor ali soavtor. Kar 55 odstotkov dnevnih novic torej napiše en sam ponudnik, ne glede na to, kateri medij berete. Ob tem se zastavljata dve vprašanji. Prvo je, zakaj za vraga STA preprosto ne odpre svoje strani splošni javnosti in začne s prodajo oglasov. Vedno bodo hitrejši od vseh ostalih in lahko namesto prodaje posameznih člankov dosežejo bistveno večji nabor uporabnikov. 

Drugo vprašanje je, kaj se bo zgodilo z mediji, če se to dejansko zgodi. Mogoče bodo končno spoznali, da splet ni nekaj popolnoma drugega kot tiskana izdaja, ampak je preprosto drug kanal za iste vsebine. Govorimo namreč o spletu - tiskane izdaje Dnevnika, na primer, imajo članke o istih zadevah, ki jih napišejo novinarji. Če to ni za crknit, pa tudi ne vem. 

Moj glavni problem s sedanjim stanjem je njegova neučinkovitost. Pred pojavom spleta je bilo logično, da je STA posredovala novice ločenim medijem za distribucijo, preko spleta pa ni nobenega razloga, zakaj bi sedem medijev objavljalo isto besedilo, če bi ga lahko samo osrednji vir. Trenutno stanje je preprosto kopiranje iste vsebine in gostovanje na različnih domenah. V digitalnem svetu za to preprosto ni praktičnega razloga.

 

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani zapisi
Neizkoriščeni potenciali spleta

Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino
 

Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Dotaknili smo se skupnosti, družabnih medijev in tehnologije, sedaj pa lahko zabredemo še v umazano vodo vsebin. Ta kalna mlakuža je lahko izredno nehvaležna tema, saj gre na prvi pogled za nekaj izredno preprostega, vendar se kmalu izkaže, da kakovostne vsebine zahtevajo čas, znanje in predvsem denar.

Kljub temu pa sem osebno mnenja, da bi lahko slovenski mediji poceni dodali kar nekaj novih vsebin. Če se seveda pri tem obrnejo na svojo skupnost bralcev in nekoliko razširijo svoj pogled na svoje poslanstvo.

1. Kultura in dogodki

Osebno se mi zdi strašno zanimivo (ali pa žalostno), da je kultura na spletnih straneh naših medijev porinjena v ozadje. Na vseh naslovnicah tujih medijev prominentno pozivajo k obiskom strani s predstavitvami dogodkov in predstav. Najdeš vse - od muzejev in razstav do koncertov in zanimivih dogodkov. Na naših straneh tega preprosto ni. Zakaj ne, mi je preprosto uganka.

Zavedam se, da obstaja več strani s temi informacijami, toda ali ni namen medija, da istočasno informira in filtrira? Osebno se mi ne da vedno pregledovati posameznih strani in iskati nečesa, kar me zanima. Mogoče pa ne bi bilo slabo, če bi dnevni časopisi malo filtrirali in nam s svojo strokovnostjo svetovali, kam naj gremo. Delo te morda pošlje na bolj resne zadeve, Dnevnik na bolj zabavne.

2. Recenzije

Zakaj ni recenzij? Recenzije so odlično orodje za pridobivanje prometa in zvestobe bralcev. Bralci hitro odkrijejo, kdo jim priporoča najboljše knjige, glasbene albume, drame in ostalo. Blogi so tipičen dokaz tega. Toda naši mediji ne vem zakaj preprosto ignorirajo potencialno zlato jamo.

Recenzije so tudi dolgoročno izredno prijazne, saj ustvarjajo odlično vsebino za iskalnike. Verjeli ali ne, ljudje včasih na spletu preverijo kaj o izdelkih, ki jih kupujejo.

3. Hrana in pijača

To je nekoliko povezano z obema prejšnjima točkama. Recenzije restavracij, kafičev in ostalih tovrstnih zadev. Ponovno - odlična vsebina za pritegovanje bralcev in iskalnike. Mladina ima sicer to pokrito s Konzumom, ki pa je narejen - odkrito povedano - čudno. Namesto, da bi lahko poiskal restavracije po krajih, jih iščeš po regijah. Namesto, da bi bili na prvi strani predstavljene štiri dobre restavracije s slikami in ostalim, kar sodi zraven, vas pozdravi nekakšen nagovor. Domnevam sicer, da se jim zdi lušten, zame osebno pa stoji med mano in vsebino, ki jo želim prebrati. 

4. Prenehanje ločevanja papirnatih in spletnih vsebin 


Največji grešnik na tem področju je Delo - vsebino imajo razdrobljeno v toliko povezav, da te zadeva čisto zmede. So gospodarske novice ločene od vsebin v Delu FT? Če torej ne spremljam Delo&dom podstrani pomeni, da tega na glavni strani in v običajni vsebini ni?

Iskalniki so - poleg ostalega - naredili nekaj čudovitega: podrli so umetne omejitve portalov in drugih vmesnikov za dostop do vsebin. Kaj najdete je naenkrat odvisno od tega, kaj iščete in ne arbitrarno določene ontologije. Uvodna spletna stran medija mora biti okno v vsebine, ki so jih mediji ustvarili in ne v umetno izbrane ločene vrtičke. Pri Dnevniku, recimo, ne vem, ali bo članek o zdravju, ki je bil objavljen v neki prilogi tudi med novicami o zdravju. To je edina kategorija, ki je potrebna - nobene potrebe ni po ločevanju tiskanih vsebin od spletnih.


5. Potopisi

Potopisi so prav tako zlata stalnica, ki je pri nas sumljivo odsotna. Ne bi se ponavljal, ker velja večina postavk od zgoraj.


Nekakšen skupen imenovalec vseh zgoraj naštetih zadev je, da gre za "Lifestyle" vsebine. Žal so pri nas v glavnih spletnih medijih porinjene na stranski tir, kljub temu, da so izredno privlačne tako za bralce kot tudi za oglaševalce.


6. Lokalno 

Lokalne vsebine so nedvomno prihodnost medijev. Ljudje želijo brati, kaj se dogaja v njihovi bližini. Tu ima samo Večer nekoliko bolje organizirane vsebine, saj je mogoče pri razdelku Slovenija izbrati posamezne regije ter tako prebirati nekoliko bolj lokalne novice. Delo in Dnevnik preprosto ignorirata dejstvo, da so lokalne vsebine izredno privlačne in bralcem zelo "blizu". Heh.

To je le nekaj tipov vsebin, ki so po mojem mnenju popolnoma po nepotrebnem postavljene na stranski tir. Še bolj hecno je, da bi se lahko mediji za oblikovanje številnih od teh vsebin naslonili na svoje bralce. Kot sem že pisal je možnosti nešteto: od natečaja za najboljši potopis do izbire najboljše kavice na sončno sobotno jutro v Ljubljani.

Me je pa prijetno presenetil Žurnal s svojo spletno stranjo, ki sicer ne vključuje vseh teh vsebin, vseeno pa je iz spletne strani očitno, da spletne vsebine razumejo nekoliko širše kot ostali. Pohvale so po mojem mnenju na mestu.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi

Hapax Legomena o medijih

Neizkoriščeni potenciali spleta

Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji

Mediji z roko v roki z družabnimi mediji

Vsako pisanje o prihodnosti medijev neizogibno vodi tudi k razmišljanju o družabnih medijih, kot so Twitter, Facebook, blogi in drugi. Ob tem se vedno pojavljajo pobožne želje tehnoidealistov, da bodo ti mediji dejansko nadomestili tradicionalne medije.

Osebno o tem nisem prepričan, saj menim, da ima tradicionalno novinarstvo svoje mesto v novi podobi medijev. Toda to ne pomeni, da družabni mediji ne predstavljajo pomembne priložnosti za navadne medije. Pri tem govorim predvsem o izkoriščanju teh orodij za povezovanje z bralci in oblikovanje novih vsebinskih storitev.

Facebook

Pa začnimo kar pri Facebooku. Gre za lep primer, da "pojdi tja, kjer so vsi". Trenutno so vsi mediji slabo zastopani, največ kar imajo pa so slabo osvežene strani, ki nimajo posebne dodane vrednosti za kogarkoli. Moj predlog bi bil, da se Facebook uporabi kot prvi korak pri oblikovanju skupnosti. Torej pridobivanje ljudi, ki so dovolj angažirani, da namenijo strani pozornost.

Nato pa sledi dolgotrajno in počasno vzdrževanje. Za veliko stvari, o katerih sem pisal včeraj, je Facebook idealno orodje. Služi lahko za obveščanje uporabnikov, za pozive k sodelovanje, za vabljenje na dogodke. Zadnja stvar, za katero bi Facebook uporabil, je za objavljanje povezav na novo objavljene članke. Kakorkoli obrneš, je Facebook namenjen povezovanju in angažiranju in ne slepemu klikanju na povezave. Kaj bolj dolgočasnega si lahko predstavljate od: "Delo: France Križanič odstopil po tem, ko ga je Gregor Golobič poskusil poriniti po stopnicah. http://tinyurl.xxx". To je novica, ki jo lahko preberejo na spletni strani.

Facebook je izredno orodje za organizacije, ki si želijo stika z uporabniki. Toda obenem jih morajo angažirati in usmeriti njihovo željo po povezovanju. Zato preprosta stran z oboževalci ne more biti dovolj. Prav tako je lahko Facebook izreden medij za manj formalno komunikacijo. Ljudje se na Facebooku nekoliko sprostijo in obenem je v veliki meri odstranjen veliki bavbav, ki se ga mediji tako bojijo: umazane mase anonimnežev. Ljudje se na Facebooku praviloma obnašajo zelo lepo.

Gre torej za izredno priložnost za komunikacijo in oblikovanje skupnosti. Če jo bodo mediji pravilno izkoristili.

Twitter

Twitter je nekoliko drugačna zver. Na prvi pogled je izredno privlačen za medije, saj jim omogoča, da se poslužujejo pristopa, ki ga poznajo najbolje: objavi naslov novice + povezavo na novico. Presto promet na spletno stran. Žal v tem trenutku medijem to ni zanimivo, saj je kritična masa v Sloveniji preprosto premajhna. Mimogrede - kolikor sem lahko odkril se Twitterja poslužuje Večer - 5200 posodobitev stanja, ne sledijo nikomur in imajo 30 followerjev. Ah ja.

Toda Twitter bi bil lahko čudovito orodje, če bi bil izkoriščen pravilno. In spet - to ne pomeni slepega besnega objavljanja vsake novice. Sledi nekaj predlogov, kako bi lahko Twitter uporabili bolje:

• Poseben Twitter kanal za objavo samo najpomembnejših novic - naj urednik po lastni presoji filtrira in postreže s pravimi novicami. Osebno nimam ne časa ne želje prebrati vseh 200 novic, ki jih medij objavi dnevno
  
• Twitter za posamezne novinarje - lahko na hitro poročajo s tiskovnih konferenc ali drugih dogodkov ter komentirajo dogajanje. 
• Pozivi k sodelovanju uporabnikov - vprašajte svoje bralce, ki vam sledijo, kaj mislijo o določeni temi in kako lahko mediju pomagajo oblikovati bolj zanimivo zgodbo

Ravno v času pisanja so tudi Finance začele nekoliko bolj aktivno uporabljati Twitter. Zadeva je nekoliko bolj interaktivna in v skladu z duhom Twitterja. 

Druga orodja

Če sta Facebook in Twitter trenutno najbolj vroči družabni omrežji še ne gre zanemariti drugih. Flickr se lahko uporablja za ustvarjanje fotogalerij in sodelovanje z uporabniki pri zbiranju njihovih del. Forumi imajo nedvomno še prostor v marsikaterem mediju.Google Moderator za iskanje najboljših vprašanj za intervjuje. Možnosti je nič koliko.

Seveda ne smemo pozabiti na bloge. Kje so blogi novinarjev, avtorjev in urednikov. S tem ne govorim o mnenjskih prižnicah, ki so oddaljene od uporabnikov. Govorim o blogih, kjer lahko vsi ti ljudje v nekoliko daljši formi pridobijo pozornost svojih bralcev, z njimi vzpostavijo komunikacijo in nenazadnje ustvarjajo boljšo vsebino.

Zanimiv pristop bi bil tudi agregator spletnih vsebin. Večer in Dnevnik imata celo povezave na slovenski Reddit. Newsflash - slovenskega reddita ni več. Je pa sedaj na voljo kot odprtokodna rešitev, ki jo je mogoče namestiti in upravljati lokalno. Če bi bil na mestu enega izmed medijev bi sam ustvaril tovrsten agregator ter z njim ustvarjal promet. Ne le na svojo stran, ampak na vse dobre spletne vsebine. S tem namreč lahko angažiraš uporabnike, da druge uporabnike usmerjajo h kakovostnim vsebinam. Kar spodbuja nastanek novih dobrih vsebin, v katerih uživa večje število uporabnikov. 

Vse omenjene zadeve so usmerjene k enemu samemu cilju: zbrati občinstvo, ga angažirati in pridobiti njegovo pozornost. Brez tega bodo mediji pač čedalje bolj pogosto obsojeni na to, da bodo morali iskati svoj kruh med drobtinicami, ki jim jih puščajo iskalniki.
  
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi iz serije o medijih:

Hapax Legomena o medijih

Neizkoriščeni potenciali spleta
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost

Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Neizkoriščeni potenciali spleta

Splet je s svojim pojavom odprl tehnološko pot številnim inovacijam na področju vsebin. Žal se mi včasih zdi, da še posebej slovenski mediji preprosto niso dojeli vsega, kar jim tehnologija omogoča. Na njihovih straneh kar mrgoli zamujenih priložnosti, ki so včasih bolj očitne, včasih malo manj.

Najprej nekaj pozitivnih komentarjev. V zadnjih letih so se vsaj spletne strani dnevnikov relativno uspešno modernizirale. Trije glavni dnevniki (Delo, Dnevnik in Večer) so ustvarili vizualno in uporabniško relativno prijazne spletne strani. Prav tako so vsi trije zgodaj vpeljali video vsebine, pri katerih sicer osebno nisem prepričan, da so za tiskane medije korak v pravo smer, vendar sem pripravljen sprejeti, da so uspešne ali vsaj koristne.

Sedaj pa k slabim stvarem. Najprej zame popolnoma nerazumljivo manjkajo kakovostni fotografski prispevki. Delo sicer vključuje galerije k svojim prispevkom, Dnevnik pa ima celo podstran s fotografijami, vendar sta oba nezadovoljiva. Delove fotografije so preprosto nenavdahnjene (recimo Lahovnik v treh pozah), Dnevnikove pa majhne in slabo izbrane. Tuji mediji ogromno pozornosti namenjajo ravno fotografijam - uporabljajo jih za pregled dogajanja na določen dan, za obeleženje pomembnih dogodkov ali zanimivosti ter za pripovedovanje zgodb.

Fotografije so izredno izrazno sredstvo za pripovedovanje zgodb in informiranje in kot take v slovenskih medijih katastrofalno premalo izkoriščene. Poleg tega so kot ustvarjene za uporabo na spletu, saj ti jih ni potrebno tiskati, kar bistveno zniža stroške. Ob tem gre bolj za kuratorsko vlogo in ne toliko za trošenje lastnih virov in fotografov.

Infografika

Gre za področje, ki je itak rak rana slovenskih časopisov in medijev. Sem ter tja kakšen graf še natisnejo, kaj več pa ne. Sicer se zavedam, da so infografike praviloma zahtevne za izdelavo in lahko tudi drage, toda obenem ni boljšega načina za privlačno in preprosto obdelavo kompleksnih vprašanj.

Za oris o čem govorim: Washington Post in New York Times.

Združevanje in povezovanje vsebin

Ena od stvari, ki jo lahko na spletu dosežeš z relativno nizkimi stroški je povečanje zanimanja bralcev s ponujanjem dodatnih vsebin. Žal le malo slovenskih medijev resnično izkorišča to prednost. Dnevnik se na tem področju kolikor toliko trudi, Delo je že bistveno slabši, Večer pa - kolikor sem lahko ugotovil - teh možnosti sploh ne nudi.

Na splošno je Dnevnik na tem področju daleč najbolj razvit. Imajo celo pripravljene vsebinske sklope, ki združujejo večjo količino vsebin, kar je pohvalno. Kljub temu se mi zdi, da vsi mediji podcenjujejo pomembnost združevanja vsebin. Vsak članek posebej namreč ni otok, ampak je organsko povezan s številnimi drugimi vsebinami in medij ne dela usluge ne sebi ne bralcu, če teh povezav ne zagotovi.

Toda prostora za izboljšanje je še veliko. Recimo, združevanje vsebin po imenih ljudi, tematikah in morda celo krajih. Tak pristop bi dolgoročno lahko, na primer, omogočil izdelavo lokalnih vsebin, ki se izkazujejo kot ključnega pomena za uspeh časopisov.

Vključevanje in zbiranje drugih vsebin


Moj zadnji nasvet medijem v tem sklopu je preprost. Ne ignorirajte sveta okoli sebe. Samo v Sloveniji je več tisoč ljudi, ki ustvarjajo zanimive, zabavne in poučne vsebine, ki bi lahko enkratno dopolnile obstoječe vsebine. Pri tem ustvarjajo vsebine, ki so pogosto na tako visoki ravni, da ne bi bilo nobene nevarnosti za ugled medija, če bi jih vključil k sebi ali pa vsaj zagotovil povezavo na njih.

Še par malenkosti, ki bi jih lahko slovenski časniki uvedli:

• Objava elektronskega naslova avtorja člankov - če imajo lahko to veliki mednarodni mediji, ni razloga, zakaj ne bi imeli tudi naši
• Google Earth za prikaz geografsko vezanih informacij in dodatnih vsebin
• Obsežnejše možnosti objave člankov na družabnih omrežjih (Dnevnik ima to urejeno, Delo in Večer pa nekoliko manj)

Zanimivo je, da so Finance pri številnih od teh kriterijev relativno uspešne. Imajo tako zbrane informacije okoli določenih terminov, avtorji imajo objavljene naslove, urejeno imajo objavo na Facebooku in LinkedInu ter nudijo celo možnost shranjevanja člankov v osebni arhiv. Žal je njihova stran še vedno v veliki meri zaklenjena in dostopna le registriranim uporabnikom ter proti plačilu. Sicer pa je tudi Večer svoj arhiv zaklenil v zameno za plačilo.

Zaenkrat dovolj, naslednjič pa o skupnostih in časopisih.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.


Povezani Zapisi 
Hapax Legomena o medijih
Skupnosti bodo oblikovale prihodnost
Mediji z roko v roki z družabnimi mediji
Ne gre za tehnologijo, temveč za vsebino

Največ pornografije se gleda ob 11:16 zjutraj v nedeljo

Angleški ponudnik videa na zahtevo je objavil rezultate o navadah svojih uporabnikov. Predvsem o tem, kakšne vrste vsebin si uporabniki ogledujejo ob določenih dnevih. Ugotovili so, da je največ zahtev po žgečkljivih video vsebinah ob 11:16 dopoldne. Angleško jutro torej vključuje zajtrk, kavo in malo pornografije.

Kaj se dejansko lahko skriva za temi podatki? Lastnik podjetja FilmOn, ki je predstavilo rezultate tava v temi in poskuša pojasniti nekaj v zvezi s prihajajočo recesijo in tem, da ljudje iščejo nekaj, kar bi jim pomagalo pozabiti na vsakdanje težave.

Po moje pa je posredi nekaj drugega. Doma smo hitro poskušali ugotoviti za kaj gre in oba sva najprej pomislila, da gre gotovo za nekaj v zvezi z mašami v cerkvi. Mama in otroci se odpravijo k maši, oče pa ostanejo doma, z izgovorom, da je prejšnji večer v pubu pojedel slab "fish and chips". No, naprej mi teorije ni treba razlagat. Google mi je potrdil, da se vsaj v treh cerkvah v Angliji nedeljska maša odvija ob 11h. Za kaj več sem bil že preveč len, tako da sem na hitro ekstrapoliral, da moja teorija drži. 

Ne dvomim pa, da si lahko bralci izmislite kakšno še bolj všečno teorijo.

Mimogrede, da ne bo govora samo o žgečkljivih vsebinah še kratko poročilo o članku - največ družinskih filmov se gleda v sredo, družabna omrežja pa so po podatkih podjetja Hitwise po priljubljenosti že prehitela strani za odrasle. Kljub temu pa to ne pomeni, da ljudje ne gledajo več pornografije, samo vsebine so sedaj na voljo preko drugih kanalov - recimo zgoraj omenjenega videa na zahtevo.

Na Finance.si izginila vsa vsebina

Po daljšem premoru in veliki pisateljski blokadi se vračam. Tokrat z alarmantnim naslovom. In kritiko spletne strani Financ. Nisem sicer prvi, toda Miloš je žal izpostavil le pretiravanje na naslovni strani, ne pa na straneh, kjer se dejansko nahaja vsebina in so videti tako:

Za lažje odkrivanje vsebine sem dejansko vsebino članka, ki ga človek odpre, označil z rumeno. Drugače večino zaslona zaseda velikanski oglas na vrhu in malo manjši orjak med naslovom in podnaslovom.

Ne gre za to, da ne razumem, kaj so Finance želele doseči s takim pristopom k oglaševanju, vendar se mi zdi ta odločitev tako neprijazna do obiskovalcev, da preprosto moram komentirati.

Najprej poglejmo razlog, zakaj so Finance uvedle oglase, ki so odkrito povedano vsiljivi in neprimerni. Zaradi oglaševalcev, seveda. Oglaševalcem se zdi, da na spletu dosežejo premalo, kar pomeni, da se mediji odzivajo tako, da jim dajo več prostora. In torej namenijo manj prostora vsebinam. Oglas na vrhu je med oglaševalci dobro sprejet. Ne le zato ker je velik, temveč tudi zato, ker se tudi, ko se premaknete nižje po strani, zapelje z vami in vam stalno odžira pogled na vsebino. Torej gre četrtina zaslona na račun oglasa. In v osnovi to pomeni, da vam medij stalno v goltanec rine oglas, ne glede na vse.

Torej razumem medij, da se na zahteve oglaševalcev odzove tako. Toda raziskave kažejo, da imamo obiskovalci spletnih strani nekaj, čemur se reče "slepota za pasice". V osnovi to pomeni (in je potrjeno z raziskavami), da obiskovalci oglasov sploh ne pogledamo. Ne glede na to, kako veliki so in kje na strani se nahajajo. Naše oči pritegne tisto, kar želimo videti in ker smo stran obiskali, da bi prebrali članek naše oči samodejno pričnejo iskati vsebino. Razen seveda, če smo prišli na stran gledat reklame.

Ko sem obiskal stran sem torej sprva mislil, da je prišlo do napake. Besedilo namreč zaseda manj kot 5 odstotkov strani, kar pomeni, da ga najprej dejansko nisem opazil. Sicer sem si verjetno kriv sam, ker okno Firefoxa ne sega od vrha do dna zaslona, ampak je kakšen centimeter in pol manjše od višine namizja, ker ga pogosto mečem med dvema monitorjema in ga torej nimam povečanega do konca - kar tudi sicer ne prinaša posebnih prednosti, če na zgornji sliki pogledate kos belega dela strani.

Finance so se torej odločile za odličen trik. Na strani je toliko oglasov, da zmedejo uporabnika in mora torej švigati s pogledom po strani, da bi našel vsebino. Ob tem ni vrag, da ne bi preletel tudi oglasa. Toda s takim pristopom dosežeš le dve stvari: uporabniki sčasoma razvijejo slepoto tudi za te oglase, saj vedo kaj pričakovati. V vmesnem času pa ustvariš plodna tla za jezne uporabnike, ki nekako ne želijo gledati oglasov.

Finance si zaradi takega pristopa k oblikovanju in oglaševanju zaslužijo velik minus. Zaradi spletnih strani, kot je ta, preprosto moraš priporočiti ljudem, da si namestijo Adblock Plus in si vsaj malo olajšajo življenje (in branje). Čeprav grenak okus (oziroma bela pasica na vrhu strani) še vedno ostane.

Koncerti Live Earth

Če se slučajno niste znašli na enem od koncertov Live Earth, namenjenih spodbujanju ozaveščenosti o klimatskih spremembah, je Microsoft za vas pripravil posebno poslastico. Na spletnem mestu Live Earth so vam na voljo posnetki koncertov, ki so potekali po vsem svetu. Skupine, ki so igrale vključujejo Bloc Party, Beastie Boys, Black Eyed Peas, Duran Duran, Genesis, Metallico, Red Hot Chilli Peppers, Smashing Pumpkins, The Police in še nekaj deset drugih.

Na voljo so vam tudi fotografije ter različni nasveti kako živeti zeleno. Pravo mesto za vse ljubitelje glasbe in planeta.

Total kaj?

Pred malo več kot dvema tednoma sem bil srečni prejemnik nulte številke brezplačnega tednika Total Tedna, ki ga izdaja časopisna hiša Delo. Osebno nisem navdušenec nad temi "viri informacij", sem jih pa vesel vsaj iz enega razloga - z njimi lahko obložim svojo posodo za biološke odpadke, ki jih vestno ločujem :).

Toda vseeno bi zapisal nekaj besed o tem projektu. Najprej na kratko o vsebini. Na prvi pogled je očitno, kaj so želeli narediti - lahkotno branje z vsebinami iz vseh vetrov. Malo tračev - kljukica. Nekaj zabavne kulture - kljukica. Intervju - kljukica. Malo modnih nasvetv - kljukica. Malo o avtih in mobilnih telefonih - kljukica. 90 odstotkov vsebine je na prvi pogled preposto potegnjene iz drugih izdaj Dela in prilog. Nič, kar bi me res pritegnilo ali kar bi res nosilo dodano vrednost.

Sedaj pa moje vprašanje. Če si Delo tako zelo želi brezplačno posredovati svoje vsebine, zakaj je njihova osnovna spletna stran zaklenjena in je treba za določene stvari plačevati? Če gremo na Delovo domačo stran, na njej ni vsebin niti iz ene priloge. Ona manjka. Polet je MIA. Delo in Dom očitno ni del Dela. Vikend? O, Vikend ima domačo stran - tole. Zakaj je treba posekati ne vem koliko dreves za Total Tedna, namesto, da bi uredili spletne strani prilog, vse skupaj pa dali brezplačno na internet? Toda ne, Delo očitno raje plača zato, da lahko brezplačno podarja vsebine bralcem po vsej Sloveniji.

Potem je na vsebinski strani še nekaj bizarnosti. Recimo, članek o Piratih s Karibov. Klasika - Johnny Depp je pirat. Svoj lik je oblikoval po Keithu Richardsu. Ste vedeli, da Keith Richards dejansko igra v tretjem delu? Uau. Še bolj bizarno je, da Total Tedna vsebuje televizijski spored. Zakaj že?

Očitno je, da gre za projekt brez kakršnekoli vsebinske vizije. Vsaj pri sporedu bi lahko, recimo, vključili bolj podrobne opise in trivio o posameznih filmih. Malo bolj pogobljeno kot v Vikend magazinu.

Total Tedna ima tudi spletno stran. Ker je zadeva tednik je spletna stran osvežena enkrat tedensko. Stran ima obenem manjše težave s Firefoxom:



Tisti "Digitotal" bi moral stati skupaj z ostalimi jezički. V IE te težave ni. Total si lahko prenesete tudi v obliki PDF ali pa ga prelistate na spletu. Žal je to vse, kar lahko naredite, saj se ob kliku na odprto knjigo odpre okno, v njem pa naloži digitalna reprezentacija revije. Po njej lahko listate, ne morete pa prebrati nič razen naslovov, saj je vse ostalo premajhno. Ni mi uspelo odkriti nobenega načina, da bi sliko povečal. Očitno gre za zanimiv oblikovalski pristop.



Total Tedna pa odlikuje še ena zanimivost. Svoje bralce pozivajo k državljanjskemu poročanju. V osnovi gre za to, da lahko pošljete svoje slike in besedila, če pa boste imeli srečo, jih bo Total objavil. Za objavljene prispevke nudijo nagrade, nekaj prispevkov pa so že objavili. Toda zaenkrat je videti, kot da stvari objavljajo bolj zato, da se ljudje vidijo v časopisu in ne zaradi tega, ker bi imeli kakršnokoli mero zaupanja v poročanje državljanov.

Nikakor ne razumem, zakaj se je Delo odločilo za tak korak. Sprašujem se, ali ne bi bilo bolj smiselno vsega tega denarja porabiti za prenovo spletne strani prilog in razširitev spletnih vsebin. Ne bom zanikal, da je zadeva vsaj na prvi pogled bolj kakovostna od Žurnala in Dobrega jutra. Toda ali je edini cilj vodilne časopisne hiše to, da je bolj kakovostna od oglasnega časopisa Žurnal in oglasnega časopisa, ki ga napišejo trije ljudje, Dobro jutro?

Ima lahko brezplačno vrednost?

Naj najprej začnem s kratkim, skoraj popolnoma nepovezanim in samovšečnim uvodom. V petek sem sedel pri mami na redni tedenski pici in ob tem preletaval petkovo Delo. Nekaj strani pred koncem sem že skoraj obupal in se posvetil pici, ko je nenadoma moje oko ujelo zanimivo ime: "Hapax Legomena". Opa, to mora biti nekaj zanimivega, sem si rekel in seveda članek prebral. Članek ni nič posebnega in se bolj ali manj ukvarja s tem, da ima Janez Potočnik svoj blog, v katerega piše enkrat na mesec. Zadnji odstavek pa je vseeno nekoliko bolj zanimiv:

Sicer pa je na slovenski blogerski sceni naravoslovna znanost imenitno zastopana na blogu MIKROBioLOG (http://mikrobiolog. blogspot.com/) in LiLoLe (http://lifelong.blogspot.com/). LiLoLe je na spletu že od novembra 2003, MIKROBioLOG pa od septembra 2005. Zanju skrbi predstojnik katedre za mikrobiologijo in mikrobno biotehnologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti prof. dr. Franc Viktor Nekrep, med blogerji znan kot Franc. Pred kratkim se mu je pridružil še kolega prof. dr. Marko Dolinar s fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki je svoj blog naslovil Nove biologije (http://novebiologije.blogspot. com/), ker imajo nove biologije različna imena: sintezna biologija, biologija izvornih celic, biologija sistemov ... Med bolj znane bloge s slovenske strokovne blogosfere sodi še predvsem kemijsko-biologijski blog KeBi (http://kebi03. blogspot.com/), za katerega skrbi Vesna Babnik, ki je napisala že 'tretji zvezek', koristni nasveti s tehnologije in interneta pa so tudi na blogu Hapax Legomena (http:// tritecomment.blogspot.com/).

Svaka nam čast, kaj naj rečem. Po tem samopromocijskem uvodu pa k stvari, ki je rahlo povezana. Kot vidite, na članek nisem dal povezave. Tega nisem storil iz preprostega razloga: Delo je namreč članek zaklenilo in lahko do njega dostopajo samo naročniki, ki imajo dostop Premium, ter tiste žalostne duše, ki so za ta sestavek pripravljeni plačati preko Delovih žetonov ali Monete.

Dejstvo je, da sem proti zaklepanju vsebin za registracijske zidove, še posebej če gre za časopise. Na nek način bi me lahko kdo obtožil, da hočem imeti vse zastonj in da sem pač prisklednik. Toda zadnje čase sem precej razmišljal o vrednosti vsebin na spletu in vedno bolj sem prepričan, da je zaklepanje vsebin zgrešena poslovna poteza in kaže na nerazumevanje spleta kot medija.

Prihod spleta je globoko spremenil vrednost vsebin. V preteklosti, ko je časopis izhajal v papirni obliki je bila distribucija bralstva nekako taka:



V osnovi ta graf nakazuje, da papirno izdajo časopisa večina bralcev prebere prvi dan. Drugi in tretji dan le še malo bralcev in kasneje sploh nihče več. Torej ima določen članek ves potencial za svoj učinek in koristnost bralcem prvi dan.

Zdaj pa poglejmo, kakšno bralstvo ima lahko članek, ki se nahaja na spletu in je odprt vsem bralcem. To pišem iz lastnih izkušenj, glede na posamezne zapise na svoji strani. Upoštevati morate, da več kot 30 odstotkov obiskov na strani ustvarjata Najdi.si in Google, torej iskalnika.



Kot vidimo, ima vsebina, ki je dostopna na spletu kumulativno število bralcev. To pomeni, da je potrebno upoštevati obisk skozi daljše časovno obdobje in čeprav članek v zgodnejšem obdobju nima tako visokega števila bralcev, kot bi jih morda imel v papirnati obliki, ga dolgoročno prebere več ljudi.

Če časopis zaklene vsebino pred iskalniki in pred bralci, se s tem odpove tudi vsem bralcem, ki bi do članka prišli preko iskalnikov ali drugih orodij. Efektivno to pomeni, da znižajo vrednost svoje vsebine. Bodimo namreč odkriti. Večina vsebin, ki jih proizvajajo časopisi in predvsem dnevniki je že po nekaj dneh bralcem praviloma popolnoma irelevantna. Dodatno zaklepanje ta učinek samo poveča in še dodatno zmanjša vrednost časopisa za bralce.

Tak pogled na zadevo pomeni več stvari. Prva je, da bodo morali časopisi kmalu razmisliti o tem, kako nagrajujejo svoje avtorje. Danes je tako, da je pač novinar ali na plači ali pa je plačan po znakih, člankih ali neki drugi merljivi vsoti. V prihodnosti se bo ta koncept moral spremeniti. Kaj če novinar napiše članek, ki pride na prvo mesto med zadetki v Googlu? Kaj če je objavljen na forumih? Kaj, če ga shrani pomemben uporabnik v del.icio.us? Kako se odzvati, če je med najbolj priljubljenimi na redditu? Vsi ti dejavniki povečujejo vplivnost članka in nanj pripeljejo nove obiskovalce. Časopisi bodo morali poiskati način, da nagradijo avtorje glede na to, koliko prometa ustvarijo na njihovo stran. Torej bo potrebno razmisliti o tem, da bodo delili svoj prihodek z njimi. Seveda smo potem samo še korak od tega, da avtor pomisli, če resnično potrebuje časopis in da verjetno lahko s svojo spletno stranjo ustvarja enak promet in ves dobiček pobere sam.

Drugo dejstvo, pred katerim se bodo slej ko prej znašli predvsem dnevniki, čeprav nanj ne bodo imune niti druge publikacije, je dolgoročnost vsebin. Kot sem zapisal prej je ena sama novica iz leta 2002 za večino uporabnikov precej nekoristna. Toda spletne tehnologije nudijo dodatne trike. Poznate Amazon? Njihov uspeh ne temelji toliko na veliki izbiri (kar sicer ni zanemarljiv faktor) temveč na sistemu priporočil. Ogleduješ si nekaj in Amazon ti predlaga še nekaj dodatnega, kar ti lahko koristi. Pogosto se odločiš še za nakup druge knjige. Časopisi bi lahko naredili enako. Ko prideš na stran z novico iz leta 2002, ti lahko predlaga najnovejše novice z akterji, omenjenimi v članku. Ali pa kronološko nadaljevanje zgodbe. Na ta način bodo postali koristni bralcem. Verjetno ne bi bilo slabo niti, če bi svoje članke pripravljali tako, da bodo bolj "nepokvarljivi", torej dlje časa uporabni za naključne obiskovalce.

Primer nepokvarljivih vsebin, ki jih naši mediji zanemarjajo, so recenzije. Recenzije vsega, od knjig in plošč do naprav in restavracij. Gre za stvari, ki jih ljudje pogosto iščejo na spletu in so oglaševalsko zelo zanimive, poleg tega pa relativno dolgotrajne. Gre za vsebine, ki imajo visoko vrednost za uporabnike, a jih mediji praktično ne ustvarjajo.

Toda sedaj se pojavi drugo vprašanje. Omogočili smo dostop in naredili vsebine zanimive, kako pa sedaj s tem zaslužiti? To seveda ni vprašanje, ki bi ga lahko rešili mediji sami, temveč bodo morali na pomoč priskočiti tudi oglaševalci, ki prav tako zamujajo spletno revolucijo. Kot sem napisal zgoraj, imajo v spletnem svetu vsebine kumulativno število bralcev in potrošnikov. Tega oglaševalci nimajo najrajši. Gre za preveč dolgoročen pogled, v katerem ni prostora za oglaševalske akcije "shock and awe". Vendar bi jim dolgoročnejši in globlji pogled verjetno zelo koristil.



Zakaj? Za trenutek poglejmo, kako danes poteka oglaševanje. Večinoma se oglaševalci in ljudje, ki zakupujejo oglaševalski prostor zanašajo na stvar (govorim o tiskanih medijih), ki se ji reče Nacionalna raziskava branosti (NRB). Gre za zanimiv dokument, v katerem lahko vidiš kakšen doseg imajo določene revije na trgu. Vzemimo za primer, da želim oglaševati najnovejši Audi. Oglaševalci vzamejo NRB in gledajo katere medije berejo ljudje z najvišjo kupno močjo in kakšen odstotek takih ljudi bere te medije. Rezultati so seveda bolj ali manj tipični: nadpovprečno izobraženi ljudje z nadpovprečno kupno močjo berejo Delo. Nekaj manj jih bere Dnevnik in še manj jih bere Večer. Nekje vmes padejo Finance in to je, kar se dnevnih časopisov tiče, to. Nato pogledajo revije in vidijo, da direktorji berejo Kapital in Managerja in se odločijo za oglaševanje še v teh medijih. Steče medijski zakup in oglasi se znajdejo v tiskanih izdajah, ki so vidne en dan in nato nič več.

Ne razumite me narobe. Nič nimam proti takemu pristopu, ki vsaj še nekaj časa ne bo izginil. Dejstvo pa je, da je oglaševanje v časopisih na nek način ni najboljša poraba denarja. Recimo, da prodajam programsko opremo wiki za uporabo v podjetjih. Želim jo predstaviti direktorjem v podjetjih in tistim, ki mi bodo za zadevo dali denar. Torej oglašujem v podobnih medijih, kot sem jih naštel zgoraj. Toda kaj mi zagotavlja, da bodo ta oglas videli ljudje, ki jim to želim prodati? Mogoče ne berejo ravno tiste strani, na kateri je moj oglas. Morda ne berejo medija, v katerem sem zakupil prostor.

Torej potrebujem oglas nekje, kjer bo bolj zagotovo zadel bralce, ki jih potrebujem. V ta namen mediji pripravljajo številne "tematske" priloge, ki so namenjene oglaševalcem. Tu je možnost, da nekdo vidi moj oglas večja. Načeloma je cela priloga namenjena samo tem bralcem.

Toda obstaja še ena pot. Recimo, da je Delo pripravilo odličen članek o programih wiki in kaj lahko podjetje naredi z njimi. Recimo, da so vse naredili tako, kot je potrebno in je članek dostopen bralcem in uvrščen v iskalnike. Statistični podatki jim omogočajo, da natančno vedo, kdo je obiskal njihovo stran, od kje je prišel, kaj je iskal in koliko časa je preživel na strani. Gre za natančne podatke o bralcih, ki jih pri tiskanih izdajah nimajo niti pod razno. Če mi kot oglaševalcu povejo, da to spletno stran mesečno obišče 500 obiskovalcev, od česar jih 340 aktivno išče "wiki" po iskalnikih, je oglaševanje na tej strani zame vredno bistveno več kot to, da neka priloga doseže 14 odstotkov odločevalcev v podjetjih.

Tak pristop bo spremenil igro za vse: ustvarjalce vsebin in oglaševalce. Ustvarjalci vsebin se bodo morali soočiti z dejstvom, da ima njihova vsebina prilagodljivo vrednost, ki jo bo določal trg. Konec je časov, ko je medij lahko rekel "bere nas 14 odstotkov mladih med 14 in 20 let" in je bilo to dovolj. Vrednost vsebine bo prenehala biti statična, saj jo bo določalo nešteto dejavnikov. Višina med zadetki v iskalniku. Prisotnost na forumih. Prisotnost v "pogovoru" na spletu.

Oglaševalci bodo morali pogledati na svoj denar nekoliko drugače. Nič več ohlapnih, vsezajemajočih oglaševalskih akcij. Namesto tega se bo potrebno usmeriti na to, kaj ljudje iščejo in berejo ter kje. Potrebno bo raziskati, kje so priložnosti za oglaševanje. Kako pridejo do teh vsebin ter kako te vsebine izkoristiti za oglaševanje. Samo primer: v zadnjem času je med najbolj priljubljenimi stranmi na mojem blogu zapis o aplikaciji Gmail za mobilne telefone. Osebno se mi zdi to enkratna priložnost za Mobitel in SiMobil, da oglašujeta svoj Integral in BlackBerry. Toda za odkritje teh priložnosti je potreben nos in raziskovanje, ki je več kot samo bežen pogled v NRB.