Danes sledi majhno odstopanje v rubriki "Kaj mi je všeč". Če sem se v zadnjih nekaj zapisih osredotočil na glasbo, bi sedaj poudaril še drugo mojo strast - knjige. Naj najprej začnem s kratkim opisom, kje danes stojim na tej fronti. Večino življenja sem bil namreč oboževalec leposlovja, torej predvsem romanov, kratkih zgodb in podobnega, s posebnim poudarkom na raznih ruskih in francoskih realistih ter sodobnem ameriškem romanu. Vmes sem imel še obdobje viktorijanskih romanov (Pride and Prejudice rules - press) ter seveda znanstvena fantastika in fantasy.
Nato sem bolj po nesreči odkril čudoviti svet neleposlovnih knjig. Odprl mi ga je A Bright Shining Lie avtorja Neila Sheehana, gre pa za čudovito pripoved o vojni v Vietnamu skozi življenjsko zgodbo enega od častnikov, ki je v vojni sodeloval. Stalni prehodi med osebno zgodbo in razvijanjem širših globalnih dogodkov, ki so usmerjali celotno vojno, ustvarijo zgodbo, ki je dovolj napeta, da knjige dobesedno ne moreš izpustiti iz rok.
No, knjiga me je na silovit način vpeljala v svet neleposlovja in moram priznati, da je eden izmed največjih zločinov slovenskega izobraževalnega sistema, da ne privzgajajo tudi navad branja knjig, ki niso leposlovje. Ampak pustimo to zdaj. Raje bi izpostavil knjigo, ki sem jo prebral te dni in se mi zdi vredna priporočila: I Wish I'd Been There.
Gre za zbirko 20 kratkih esejev, ki so jih pripravili priznani zgodovinarji, vsak od njih pa je izbral določen trenutek v zgodovini, pri katerem bi si želeli prisostvovati. Tako svoje potovanje začnemo ob smrtni postelji Aleksandra Velikega, jo nadaljujemo preko papeških sporov in srednjeveških Firenc, spremljamo boj francoske in angleške mornarice ob obali Egipta in jo zaključimo s podpisom nemške vdaje generalu Montgomeryju.
Vsak esej je čudovita zaključena celota, ki nam le na nekaj straneh ponudi vpogled v stanje sveta v tistem trenutku in kakšne so bile posledice teh zgodovinskih dogodkov. Tako lahko iz knjige začutimo dinamiko sveta, ki ga je spremenil veliki vojskovodja iz Makedonije, spremljamo naravnost otroške papeške spletke in izvemo, zakaj so kmetje gojili krompir, namesto žita. Odgovor na to vprašanje je prav zabaven - ker raste v zemlji so ga lahko preprosto skrili pred vojaki, ki so zahtevali hrano.
Gre za lahkoten uvod v številna zgodovinska obdobja, najlepše pri vsem pa je, da vsak esej spremlja še kratka bibliografija, ki vam omogoča, da si o obdobju, ki vas je najbolj navdušilo, preberete več. Priporočam.
petek, avgust 29, 2008
Nekaj dodatnih nasvetov za Delicious
Kakorkoli obrnem, mi je osebno storitev shranjevanja spletnih zaznamkov Delicious - kljub poplavi alternativ - še vedno najboljše orodje za ta namen. Vmesnik je preprost, integracija s Firefoxom je odlična in dejansko ima veliko število uporabnikov.
Danes bi zato spregovoril o nekaterih zanimivih možnostih, ki jih morda ne poznate vsi, naredijo pa lahko izkušnjo bolj prijetno in uporabno. Gre za povezovanje z drugimi uporabniki storitve, saj si lahko v Delicious oblikujete svoje omrežje prijateljev ali preprosto posameznikov, ki vas navdušujejo s svojimi zaznamki.
Prva stvar, ki jo potrebujete je seveda uporabniški račun. Nato si ob prijavi oglejte meni na svoji domači strani. Kar vidite, je naslednje:
Na voljo imate dve možnosti "My Network" in "Go to a User". Prva možnost vas odpelje na stran, na kateri lahko spremljate zaznamke ljudi, ki jim sledite, s klikom na drugo možnost pa lahko poiščete uporabnika glede na njegovo uporabniško ime. Mimogrede, na Delicious sem prisoten z uporabniškim imenom "imitation78"
Za spremljanje dejavnosti v svojem omrežju vam toplo priporočam, da si namestite razširitev Delicious za Firefox 3, ki je resnično kakovostna in vam v spodnjo statusno vrstico vrže naslednje ikone:
Druga možnost je nekoliko obšrinejša. Z možnostjo Link Roll lahko pokažete zadnjih nekaj zaznamkov in prav tako omogočite ljudem, da se na hitro prijavijo v vaše omrežje.
To je zaenkrat vse. Še vedno imate čas, da izpolnite anketo o uporabi Delicious, ki sem jo objavil pred kratkim.
Danes bi zato spregovoril o nekaterih zanimivih možnostih, ki jih morda ne poznate vsi, naredijo pa lahko izkušnjo bolj prijetno in uporabno. Gre za povezovanje z drugimi uporabniki storitve, saj si lahko v Delicious oblikujete svoje omrežje prijateljev ali preprosto posameznikov, ki vas navdušujejo s svojimi zaznamki.
Prva stvar, ki jo potrebujete je seveda uporabniški račun. Nato si ob prijavi oglejte meni na svoji domači strani. Kar vidite, je naslednje:
Kliknite na možnost People in odpre se vam naslednja možnost:
Za spremljanje dejavnosti v svojem omrežju vam toplo priporočam, da si namestite razširitev Delicious za Firefox 3, ki je resnično kakovostna in vam v spodnjo statusno vrstico vrže naslednje ikone:
Kadar imate v svojem omrežju nove zaznamke, se srednja ikona obarva modro. Preprosto kliknete nanjo in si ogledate nove zaznamke ljudi, ki jih spremlajte.
Toda to še ni vse. Ko ljudi dodate v svoje omrežje, jim lahko zaznamke tudi pošiljate. Zadeva je izredno preprosta - v oknu, v katerem označujete določeno povezavo, preprosto vpišete ukaz for: [ime uporabnika]. Če bi torej želeli povezavo posredovati meni, preprosto vpišete
for: imitation78.
Še en namig. V tem oknu lahko določeno povezavo označite kot zasebno, kar pomeni, da je ne vidi nihče, razen vas. To naredite tako, da odkljukate možnost Do not share.
Ko vam nekdo posreduje zaznamek, ga dobite v svoj nabiralnik, kar se prav tako odraža na vaši osebni strani desno zgoraj ali pa v razširitvi za Firefox, kjer se kuverta na desni obarva modro.
Na strani z osebnim omrežjem lahko pregledujete člane svojega omrežja, torej osebe, ki jim sledite in sledijo vam. Pregled je videti tako:
Za konec pa še nekaj slastnih sladkorčkov. Ljudem namreč lahko na svojem blogu ali spletni strani omogočite, da vam preprosto sledijo. V Delicious kliknite Settings desno zgoraj in na strani z nastavitvami izberite možnost "Network Bages" ali pa "Link Rolls". Omrežna značka preprosto doda vaše podatke o omrežju in pove koliko zaznamkov imate ter omogoči uporabnikom, da se na hitro vključijo v vaše omrežje.
Druga možnost je nekoliko obšrinejša. Z možnostjo Link Roll lahko pokažete zadnjih nekaj zaznamkov in prav tako omogočite ljudem, da se na hitro prijavijo v vaše omrežje.
To je zaenkrat vse. Še vedno imate čas, da izpolnite anketo o uporabi Delicious, ki sem jo objavil pred kratkim.
sreda, avgust 27, 2008
Large Hadron Collider imate lahko tudi doma
Pred kratkim sem pisal, da bodo v Cernu zagnali Large Hadron Collider, pospeševalnik, s katerim naj bi razvozlali marsikatero uganko sodobne znanosti. No, zagnali so ga že in tudi iz sinhotrona (Super Proton Synchotron) vbrizgali skupino protonov. Pri tej zadevi gre za manjši pospeševalec, ki je povezan s pravim, torej LHC-jem. No, pravi poskus se začne 10. septembra, ko bo začel krožiti prvi žarek. Pravo trkanje pa se seveda začne šele kasneje. No, ta dogodek boste lahko spremljali tudi v živo.
Sedaj pa k naslovu, ki nikakor ni zavajajoč. Na spletu je namreč cela zbirka dokumentacije, ki načeloma vsebuje vse nformacije, ki jih potrebujete za izdelavo lastnega. Sedaj potrebujete še 27 km zemlje, na kateri boste gradili, 1600 superprevodnih magnetov in pa seveda 96 ton tekočega vodika.
Pa še nekaj slik, če slučajno shematike v dokumentaciji niso čisto jasne:
Sedaj pa k naslovu, ki nikakor ni zavajajoč. Na spletu je namreč cela zbirka dokumentacije, ki načeloma vsebuje vse nformacije, ki jih potrebujete za izdelavo lastnega. Sedaj potrebujete še 27 km zemlje, na kateri boste gradili, 1600 superprevodnih magnetov in pa seveda 96 ton tekočega vodika.
Pa še nekaj slik, če slučajno shematike v dokumentaciji niso čisto jasne:
Vse slike z boston.com
Mimogrede, nisem prepričan, ali je v dokumentaciji to popravljeno, ampak pri tlačnem preizkušanju štiripolnega magneta za fokusiranje delcev se vam lahko zgodi, da bo nekaj počilo. Ne ponavljajte napak graditeljev originala in ne recite, da vas nisem opzoril :).
Povezani zapisi:
Zanimiv spletni kalkulator
eCalculator nosi ime "Najboljši spletni kalkulator", kar je morda res, morda ne, je pa vsekakor vreden ogleda. Obiskovalci strani imamo na voljo dve različici - osnovno in znanstveno. Osnovna je ravno to, kar si predstavljamo pod osnovnim kalkulatorjem, torej osnovne funkcije, kvadrat, kvadratni koren in odstotki. Na voljo je tudi kot prenos za operacijski sistem Windows, kar se mi sicer ne zdi smiselno, glede na to, da ima Windows že od pamtiveka vgrajen kalkulator.
Je pa zato znanstvena različica nekoliko drugačna zver. Nudi namreč bistveno več funkcij, med katerimi, glede na svoje pomanjkljivo poznavanje matematike, številnih niti ne prepoznam. Kljub temu pa bi izpostavil odličen dodatek za spreminjanje merskih enot, ki lahko pride izredno prav. Sicer je res, da tudi takih storitev na spletu ravno ne manjka, še posebej glede na to, da jih lahko izvajate neposredno v Googlu, ampak vseeno se mi zdi, da si eCalculator zasluži omembo.
Znanstvena različica:
petek, avgust 22, 2008
Kateri del telesa najbolj pogosto omenjajo v hip hopu?
OK. Verjetno odgovor ne bo nikakršno presenečenje. Odgovor je namreč "ass", ali po domače "rit". In kje sem to izvedel? Na odlični vizualizacijski strani Fleshmap, kjer so analizirali besedila skladb iz različnih žanrov in ugotovili, kateri del telesa se najbolj pogosto omenja. Druge zvrsti so seveda enako predvidljive - povsod, razen v gospelih in bluesu, kjer imajo izredno radi roke, največ govorijo o očeh. Oči so nenazadnje ogledalo duše, kot je povedala moja profesorica na faksu.
Toda pri Fleshmapu se niso ustavili tu. Naredili so tudi prmerjavo med tem, kje moški in ženske želimo, da se nas dotikajo in kje, se radi dotikamo nasprotnega spola. Vse skupaj so prikazali z zemljevidom vročine. V bistvu je oboje precej blizu :).
Toda tudi to še ni bilo dovolj. Raziskali so namreč tudi, kakšna je velikost posameznih delov telesa glede na to, kako močno se jih želimo dotikati. Kako izgleda ženska, če njene dele povečamo skladno s tem, kje se jih želijo dotikati moški pa si lahko ogledate na sliki.
Seveda je celotna zadeva na voljo tudi za moške.Gre za krasno vizualizacijo, celotna stran pa vam je na voljo na tem linku.
Povezane vsebine:
Britanija od zgoraj in še kaj
Naredite graf iz svojega računa Last.fm
Zabavna vizualizacija besedil
Toda pri Fleshmapu se niso ustavili tu. Naredili so tudi prmerjavo med tem, kje moški in ženske želimo, da se nas dotikajo in kje, se radi dotikamo nasprotnega spola. Vse skupaj so prikazali z zemljevidom vročine. V bistvu je oboje precej blizu :).
Toda tudi to še ni bilo dovolj. Raziskali so namreč tudi, kakšna je velikost posameznih delov telesa glede na to, kako močno se jih želimo dotikati. Kako izgleda ženska, če njene dele povečamo skladno s tem, kje se jih želijo dotikati moški pa si lahko ogledate na sliki.
Seveda je celotna zadeva na voljo tudi za moške.Gre za krasno vizualizacijo, celotna stran pa vam je na voljo na tem linku.
Povezane vsebine:
Britanija od zgoraj in še kaj
Naredite graf iz svojega računa Last.fm
Zabavna vizualizacija besedil
Flickr končno omogočil slideshow na osebnih straneh
Flickr je sicer vrhunska storitev, ki je med najstarejšimi in najbolj priljubljenimi storitvami spleta 2.0. Toda kljub resnično velikemu številu možnosti, ki jih njihova storitev nudi, niso nikoli omogočili, da bi svoje fotografije prikazali v obliki diapozitivov (slideshowa) na svoji osebni strani ali blogu. Sedaj so se končno prebudili in nam ponudili tudi to možnost.
Uporaba je preprosta. Odpravite se na svojo stran in odprite določeno zbirko slik. Nato kliknite možnost "Slideshow", kar bo odprlo diaprojekcijo. Tu na desni zgoraj poiščite možnost "Share", ki vam izpljune kodo, s katero lahko projekcijo vržete na svojo stran.
Še zadeva v praksi:
Uporaba je preprosta. Odpravite se na svojo stran in odprite določeno zbirko slik. Nato kliknite možnost "Slideshow", kar bo odprlo diaprojekcijo. Tu na desni zgoraj poiščite možnost "Share", ki vam izpljune kodo, s katero lahko projekcijo vržete na svojo stran.
Še zadeva v praksi:
Izbrane najboljše razširitve za Firefox
Mozilla Labs je najavil zmagovalce tekmovanja za najboljše razširitve za Firefox 3. Med njimi je kar nekaj takih, ki mi niso ravno najbolje poznani, kot je na primer Pencil za ustvarjanje diagramov in grafičnih vmesnikov, ali pa Tagmarks za grafično označevanje zaznamkov. Če ima kdo slučajno kakšne izkušnje z njimi, lahko pusti komentar.
Osebno se mi zdita najbolj zanmiva zmagovalec v kategoriji najboljših osveženih zaznamkov Read It Later, s katerim si določeno stran shranite za kasnejše branje. Razširitev shrani stran in omogoča branje brez povezave, sinhronizacijo med različnimi računalniki in viri RSS.
Kot oboževalcu storitve last.fm, mi je všeč tudi Fire.fm, ki predvajalnik last.fm pripelje v vaš brskalnik. Zadeva je sicer nekoliko manj koristna, če že uporabljate namizno različico predvajalnika last.fm. Če pa njihove radijske postaje in drugo poslušate preko spletne strani pa je dodatek izredno koristen, saj vam ni potrebno imeti stalno odprte strani.
Osebno se mi zdita najbolj zanmiva zmagovalec v kategoriji najboljših osveženih zaznamkov Read It Later, s katerim si določeno stran shranite za kasnejše branje. Razširitev shrani stran in omogoča branje brez povezave, sinhronizacijo med različnimi računalniki in viri RSS.
Kot oboževalcu storitve last.fm, mi je všeč tudi Fire.fm, ki predvajalnik last.fm pripelje v vaš brskalnik. Zadeva je sicer nekoliko manj koristna, če že uporabljate namizno različico predvajalnika last.fm. Če pa njihove radijske postaje in drugo poslušate preko spletne strani pa je dodatek izredno koristen, saj vam ni potrebno imeti stalno odprte strani.
četrtek, avgust 21, 2008
Iskanje po straneh, shranjenih z Delicious
Delicious morda ni več najbolj seksi storitev spleta 2.0, čeprav meni osebno še vedno ostaja ena najbolj koristnih. Pred kratkim je spletna stran doživela nujno potrebno prenovo in nekaj drugih izboljšav, kljub temu pa še vedno ne nudijo drugega iskanja kot po imenih in opisih zaznamkov. Kar ni dobro, oziroma je celo precej nekoristno.
To težavo pa rešuje storitev del.izzy, ki ji posredujete svoje uporabniško ime in geslo za delicious, na podlagi česar v osnovi ustvari prilagojen Google Search. Z njim lahko iščete po vsebini strani, ki ste jih shranili z delicious. Sicer lahko to človek naredi tudi sam, vendar je bistveno bolj udobno, če ti pri tem nekdo pomaga.
Storitev ima preprost in nemoteč uporabniški vmesnik in je popolnoma logična za uporabo. Mimogrede, še kratka anketa, ko smo že pri delicious - koliko vas še uporablja slastne zaznamke, oziroma uporabljate kaj drugega?
To težavo pa rešuje storitev del.izzy, ki ji posredujete svoje uporabniško ime in geslo za delicious, na podlagi česar v osnovi ustvari prilagojen Google Search. Z njim lahko iščete po vsebini strani, ki ste jih shranili z delicious. Sicer lahko to človek naredi tudi sam, vendar je bistveno bolj udobno, če ti pri tem nekdo pomaga.
Storitev ima preprost in nemoteč uporabniški vmesnik in je popolnoma logična za uporabo. Mimogrede, še kratka anketa, ko smo že pri delicious - koliko vas še uporablja slastne zaznamke, oziroma uporabljate kaj drugega?
sreda, avgust 20, 2008
Če kdo pozna Boruta Pahorja ...
Disclaimer: ne komentiram politike ali strank. Samo nekaj - če kdo slučajno pozna Boruta Pahorja, naj mu pove, da je lepše, če pri govoru o bruto domačem proizvodu uporablja kratico BDP namesto GDP. Blah. Kar strese me, ko uporablja angleško kratico. Pa še upam si trditi, da verjetno več ljudi ve, kaj pomeni BDP.
Modest Mouse - The Stars are Projectors
Modest Mouse so ena izmed skupin, ki so mi preprosto ušle in se na radarju pojavile šele z zelo poznim albumom. Sicer sem veliko slišal in bral o tem, kako dober je album "Good News for People who Like Bad News". Sicer sem ga poslušal, vendar me nekako ni navdušil. Nato je lani prispel "We Were Dead Before the Ship Even Sank" in me preprosto prevzel. Seveda sem v luči tega odkritja preposlušal tudi ostale zadeve in odkril verjetno še bolj briljantni album "The Moon and Antarctica".
Za danes sem tako izbral skladbo "The Stars are Projectors" s tega albuma. Gre za 8 minut in 46 sekund dolgo epsko skladbo, ki združuje tako mirne akustične dele, ki te hipnotizirajo do glasnih in pretresljivih kosov, ki te prikujejo pred zvočnike. Violine, ki spremljajo del skladbe in nežni vokali naredijo komad dobesedno sublimen. In ker je dolg skoraj 9 minut, ga lahko poslušate tisočkrat in še vedno odkrijete kaj novega.
Povezani zapisi:
The Thermals - Returning to the Fold
Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro
The Hold Steady - Creative Summer
Za danes sem tako izbral skladbo "The Stars are Projectors" s tega albuma. Gre za 8 minut in 46 sekund dolgo epsko skladbo, ki združuje tako mirne akustične dele, ki te hipnotizirajo do glasnih in pretresljivih kosov, ki te prikujejo pred zvočnike. Violine, ki spremljajo del skladbe in nežni vokali naredijo komad dobesedno sublimen. In ker je dolg skoraj 9 minut, ga lahko poslušate tisočkrat in še vedno odkrijete kaj novega.
Povezani zapisi:
The Thermals - Returning to the Fold
Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro
The Hold Steady - Creative Summer
Nisem lep
No, tole sem danes dobil v svoj nabiralnik. Za povečavo kliknite na sliko.
Gambit mi v svojem Tedniku nove ekonomije že v zadevi sporočila lepo in brez okolišanj pove, da nisem lep. No, hvala. Vi tudi ne. Če mi je pa mama vedno rekla ...
torek, avgust 12, 2008
Velike čudovite fotografije
Dejstvo je, da sodobni splet spodbuja kratko pozornost. Vzorec je preprost - nekaj iščeš na spletu ali pa preko kakšnega Digga, Twitterja, Reddita ali druge strani na hitro odletiš na novo stran. Stran si ogledaš, dobiš tisto, kar si iskal in je nato ne obiščeš nikoli več. Dejstvo je, da osebno začnem spremljati manj kot odstotek strani, na katere naletim pri dnevnem brskanju.
No, vsake toliko časa se zgodi, da določena stran v agregatorjih in drugje na površje priplava dovolj pogosto, da jo zaznaš in začneš spremljati. No, nekaj takega se mi je zgodilo z rubriko "The Big Picture" na spletni strani Boston.com. Gre za zelo preprost koncept - vzameš določen pomemben dogodek in nato pokažeš velike in čudovite fotografije, povezane s tem dogodkom. Izbor je fantastičen in definitivno priporočam ogled. Toda, naj slike spregovorijo same zase:
Vojna v Osetiji
Otvoritev olimpijskih iger v Pekingu
Pogledi na Jupiter
Izbruhi vulkanov
No, vsake toliko časa se zgodi, da določena stran v agregatorjih in drugje na površje priplava dovolj pogosto, da jo zaznaš in začneš spremljati. No, nekaj takega se mi je zgodilo z rubriko "The Big Picture" na spletni strani Boston.com. Gre za zelo preprost koncept - vzameš določen pomemben dogodek in nato pokažeš velike in čudovite fotografije, povezane s tem dogodkom. Izbor je fantastičen in definitivno priporočam ogled. Toda, naj slike spregovorijo same zase:
Vojna v Osetiji
Otvoritev olimpijskih iger v Pekingu
Sončni mrk
Pogledi na Jupiter
Pogreb člana kraljeve družine na Baliju
Izbruhi vulkanov
Povezane objave
ponedeljek, avgust 11, 2008
Kdo zares potrebuje korporativne bloge?
O tej tematiki želim pisati že dlje časa, konkretno pa me je k pisanju pripravil zapis Davida Rozmana o razlikah med korporativnimi blogi, odnosi z javnostmi in spletnimi novicami. Načeloma s samim zapisom ni specifično nič narobe, bi pa kot nekdo, ki dela na področju odnosov z javnostmi pristavil še svoj lonček.
Pri samem članku me moti predvsem to, da je korporativni blog predstavljen kot najboljša izmed naštetih možnosti. Odkrito povedno, nikdar nisem bil mnenja, da je blog za poslovno rabo najboljša - če sploh dobra - izbira. Kljub temu, da blogam že kar nekaj časa, bi rekel, da so blogi - sploh med blogerji - na nek način precej precenjena zadeva. S tem ne pravim, da so blogi sami po sebi slabi, le da sta njihov vpliv in vloga nekoliko precenjena.
Počasni in hitri
Težava, po mojem skromnem mnenju, leži v tem, da se pogosto domneva, da bodo določene težave rešene z blogom, čeprav nihče ne namerava poskusiti ustaljenih in popolnoma učinkovitih sredstev. Recimo, David navaja, da so spletne novice in sporočila za javnost rezultat počasnih in nadzorovanih procesov. To ni nujno res - s potrebnimi prilagoditvami procesa se da ta proces bistveno skrajšati. Po mojih izkušnjah je mogoče novico ali sporočilo za javnost pripraviti v izredno kratkem času - novico v manj kot uri, sporočilo za javnost tudi v treh urah. Če so vsi udeleženci v procesu seznanjeni s tem, kakšna so pričakovanja je mogoče tudi klasična orodja obrniti hitro. Počasnost pač ni inherentna lastnost sporočila za javnost ali sploh spletne novice.
Enako velja za pisce. Res je, da so pripravljalci novic ali sporočil za javnost ponavadi strokovnjaki za odnose z javnostmi ali skrbnik spletnega mesta. Toda tudi to ni nujno slabost. Kot prvo - strokovnjak za odnose z javnost je usposobljen, da določeno informacijo predstavi skladno z osnovnimi sporočili podjetja, vendar to ne izključuje njegove strokovnosti in usposobljenosti. Kar pa se tiče tega, da spletne novice pripravlja skrbnik spletnega mesta, gre za napako v organizaciji. Novice naj pripravljajo ljudje, ki so usposobljeni za pripravo vsebin in tehnično osebje to običajno ni. In ponovno - ne gre za to, da bi bili tehnični strokovnjaki v čemerkoli inheretno neprimerni za pripravo vsebin, toda podjetje, ki ima najeto agencijo ali strokovnjaka za vsebine, dela veliko napako, če tega ne prepušča tem ljudem.
Podjetje lahko tako velik del svojih komunikacijskih izzivov reši s smiselno uporabo že obstoječih orodij. Enako velja tudi za dvosmerno komunikacijo, ki jo David navaja kot prednost blogov. Odnosi z mediji niso namenjeni neposrednemu spodbujanju dvosmerne komunikacije. Lahko pa se podjetje obrne k direktni pošti svojim strankam ali anketam. Ne le, da vzpostavi dvosmerno komunikacijo, ta je lahko še celo nekoliko bolj osredotočena kot blog.
Učinkovitost
Sedaj pa še nekaj besed o učinkovitosti. Če govorimo o promociji podjetja ali izdelka ti lahko objava v panožni publikaciji prinese kjerkoli med nekaj sto do več tisoč bralcev. Seveda ni zagotovljeno, da bodo prebrali novico ali članek, ki je posledica sporočila za javnost, toda z objavo podjetje naslavlja ciljno javnost, ki ga zanima in s katero želi komunicirati.
Po drugi strani sicer bloge po zadnjih podatkih bere 75 odstotkov obiskovalcev spleta, vendar obenem večino blogov obišče manj kot 100 ljudi na mesec. Z mojega stališča je prizadevanja bolj smiselno usmeriti v klasično komunikacijo, še posebej če govorimo o omejenih virih, s čimer se večina podjetij definitivno srečuje.
Spet po drugi strani, če govorimo o komunikaciji s strankami, potem je vprašanje, če ni bolj smiselno ustvariti dobrega seznama za pošiljanje elektronske pošte in novosti ali druge informacije komunicirati na tak način. Seveda to odpade, če govorimo o podjetjih z velikim številom strank, vendar bi za vse, ki imajo manj kot 2.000 strank priporočil elektronsko pošto.
Pri vsem tem ne želim zmanjševati pomena blogov kot enega od komunikacijskih kanalov podjetja. Toda blog ne more in ne sme biti edino orodje komunikacije, saj jih preprosto ne more nadomestiti. Prav tako obstaja nekaj zanimivih poizkusov v smeri bloganja - osebno se mi je v zadnjem času dopadel Vichyjev eksperiment, ki morda ne utira ravno nekih revolucionarnih poti, temveč zelo uspešno gradi na osnovah. Moje čestitke ekipi za njim.
Toda Vichy ima očitno sredstva in vire, da vodi klasično komunikacijo preko oglaševanja in drugih kanalov in blog nima pretenzij, da bi jih zamenjal. S tem nočem polagati besed Davidu v usta, saj tudi on načeloma ne rangira boljše primernosti blogov v primerjavi z drugimi orodji. Toda ton njegovega zapisa se mi je zdel, kot da morda prikazuje bloge v svetlejši luči kot si to dejansko zaslužijo.
Sicer pa - pravi korporativni blogi, kot so tisti iz Googla, Microsofta in drugih, so načeloma več kot očitno delo oddelka za odnose z javnostmi. Ne vsi - tisti osebni niso, vendar tudi tisto niso korporativni blogi. In še nekaj - Apple, punčica blogerskega očesa, nima bloga in se jim precej sladko žvižga za sodelovanje v skupnosti. Če bi sodil po njihovem primeru bi lahko rekel, da je enosmerna komunikacija še vedno car :).
Kakorkoli že. Osebno tudi za korporativne bloge menim, da imajo svoje mesto v komunikaciji, vendar so povezani s številnimi težavami in slabostmi, za katere sem prepričan, da jih je potrebno upoštevati. Če slučajno koga zanima ta del, naj sporoči v komentarjih ali pa na mail.
Pri samem članku me moti predvsem to, da je korporativni blog predstavljen kot najboljša izmed naštetih možnosti. Odkrito povedno, nikdar nisem bil mnenja, da je blog za poslovno rabo najboljša - če sploh dobra - izbira. Kljub temu, da blogam že kar nekaj časa, bi rekel, da so blogi - sploh med blogerji - na nek način precej precenjena zadeva. S tem ne pravim, da so blogi sami po sebi slabi, le da sta njihov vpliv in vloga nekoliko precenjena.
Počasni in hitri
Težava, po mojem skromnem mnenju, leži v tem, da se pogosto domneva, da bodo določene težave rešene z blogom, čeprav nihče ne namerava poskusiti ustaljenih in popolnoma učinkovitih sredstev. Recimo, David navaja, da so spletne novice in sporočila za javnost rezultat počasnih in nadzorovanih procesov. To ni nujno res - s potrebnimi prilagoditvami procesa se da ta proces bistveno skrajšati. Po mojih izkušnjah je mogoče novico ali sporočilo za javnost pripraviti v izredno kratkem času - novico v manj kot uri, sporočilo za javnost tudi v treh urah. Če so vsi udeleženci v procesu seznanjeni s tem, kakšna so pričakovanja je mogoče tudi klasična orodja obrniti hitro. Počasnost pač ni inherentna lastnost sporočila za javnost ali sploh spletne novice.
Enako velja za pisce. Res je, da so pripravljalci novic ali sporočil za javnost ponavadi strokovnjaki za odnose z javnostmi ali skrbnik spletnega mesta. Toda tudi to ni nujno slabost. Kot prvo - strokovnjak za odnose z javnost je usposobljen, da določeno informacijo predstavi skladno z osnovnimi sporočili podjetja, vendar to ne izključuje njegove strokovnosti in usposobljenosti. Kar pa se tiče tega, da spletne novice pripravlja skrbnik spletnega mesta, gre za napako v organizaciji. Novice naj pripravljajo ljudje, ki so usposobljeni za pripravo vsebin in tehnično osebje to običajno ni. In ponovno - ne gre za to, da bi bili tehnični strokovnjaki v čemerkoli inheretno neprimerni za pripravo vsebin, toda podjetje, ki ima najeto agencijo ali strokovnjaka za vsebine, dela veliko napako, če tega ne prepušča tem ljudem.
Podjetje lahko tako velik del svojih komunikacijskih izzivov reši s smiselno uporabo že obstoječih orodij. Enako velja tudi za dvosmerno komunikacijo, ki jo David navaja kot prednost blogov. Odnosi z mediji niso namenjeni neposrednemu spodbujanju dvosmerne komunikacije. Lahko pa se podjetje obrne k direktni pošti svojim strankam ali anketam. Ne le, da vzpostavi dvosmerno komunikacijo, ta je lahko še celo nekoliko bolj osredotočena kot blog.
Učinkovitost
Sedaj pa še nekaj besed o učinkovitosti. Če govorimo o promociji podjetja ali izdelka ti lahko objava v panožni publikaciji prinese kjerkoli med nekaj sto do več tisoč bralcev. Seveda ni zagotovljeno, da bodo prebrali novico ali članek, ki je posledica sporočila za javnost, toda z objavo podjetje naslavlja ciljno javnost, ki ga zanima in s katero želi komunicirati.
Po drugi strani sicer bloge po zadnjih podatkih bere 75 odstotkov obiskovalcev spleta, vendar obenem večino blogov obišče manj kot 100 ljudi na mesec. Z mojega stališča je prizadevanja bolj smiselno usmeriti v klasično komunikacijo, še posebej če govorimo o omejenih virih, s čimer se večina podjetij definitivno srečuje.
Spet po drugi strani, če govorimo o komunikaciji s strankami, potem je vprašanje, če ni bolj smiselno ustvariti dobrega seznama za pošiljanje elektronske pošte in novosti ali druge informacije komunicirati na tak način. Seveda to odpade, če govorimo o podjetjih z velikim številom strank, vendar bi za vse, ki imajo manj kot 2.000 strank priporočil elektronsko pošto.
Pri vsem tem ne želim zmanjševati pomena blogov kot enega od komunikacijskih kanalov podjetja. Toda blog ne more in ne sme biti edino orodje komunikacije, saj jih preprosto ne more nadomestiti. Prav tako obstaja nekaj zanimivih poizkusov v smeri bloganja - osebno se mi je v zadnjem času dopadel Vichyjev eksperiment, ki morda ne utira ravno nekih revolucionarnih poti, temveč zelo uspešno gradi na osnovah. Moje čestitke ekipi za njim.
Toda Vichy ima očitno sredstva in vire, da vodi klasično komunikacijo preko oglaševanja in drugih kanalov in blog nima pretenzij, da bi jih zamenjal. S tem nočem polagati besed Davidu v usta, saj tudi on načeloma ne rangira boljše primernosti blogov v primerjavi z drugimi orodji. Toda ton njegovega zapisa se mi je zdel, kot da morda prikazuje bloge v svetlejši luči kot si to dejansko zaslužijo.
Sicer pa - pravi korporativni blogi, kot so tisti iz Googla, Microsofta in drugih, so načeloma več kot očitno delo oddelka za odnose z javnostmi. Ne vsi - tisti osebni niso, vendar tudi tisto niso korporativni blogi. In še nekaj - Apple, punčica blogerskega očesa, nima bloga in se jim precej sladko žvižga za sodelovanje v skupnosti. Če bi sodil po njihovem primeru bi lahko rekel, da je enosmerna komunikacija še vedno car :).
Kakorkoli že. Osebno tudi za korporativne bloge menim, da imajo svoje mesto v komunikaciji, vendar so povezani s številnimi težavami in slabostmi, za katere sem prepričan, da jih je potrebno upoštevati. Če slučajno koga zanima ta del, naj sporoči v komentarjih ali pa na mail.
Dnevniki Georga Orwella
Če je blog spletni dnevnik, kako bi bil videti, če bi ga pisal nekdo znan in izredno pismen ter po možnosti iz zgodovine? Hmmm, recimo, George Orwell? No, sedaj lahko najdete odgovor na njegovi spletni strani, kjer se dan za dnem objavljajo njegovi dnevniki v obliki bloga. Blog je začel delovati 9. avgusta in na njem se nahajata dva zapisa. In kaj lahko izvemo o njem in njegovih pogledih na svet?
Prvi dan je ujel kačo, njegovemu psu pa je ime Marx. Orwell je kačo zagrabil (očitno je bil prehodnik lovca krokodilov) in jo pokazal psu, ki je zbežal. Izvemo tudi, da je bilo 10. avgusta v Angliji deževno, ponoči pa je sijala rumena luna.
Toda ne mislite, da je zadeva zastavljena amatersko. Vsak zapis spremljajo opombe in celo povezave na Google Maps, da lahko vidimo, kje se je George Orwell nahajal na tisti dan. V glavnem, zadeva je na prvi pogled zastavljena odlično.
Projekt naj bi trajal tri leta, do leta 1942 in sredino druge svetovne vojne, pri tem pa ga spremljamo na njegovi poti v Maroko, kamor je odšel na zdravljenje. Z 9. avgustom so se začeli osebni dnevniki, s 7. septembrom pa se začne še objava političnih razmišljanj.
Če vam je George Orwell všeč ali pa če vas preprosto mika vpogled v osebna razmišljanja literarnega velikana je The Orwell Diaries odlična destinacija.
In navdušenci mi seveda ne boste zamerili: War is Peace; Freedom is Slavery; Ignorance is Strength.
Prvi dan je ujel kačo, njegovemu psu pa je ime Marx. Orwell je kačo zagrabil (očitno je bil prehodnik lovca krokodilov) in jo pokazal psu, ki je zbežal. Izvemo tudi, da je bilo 10. avgusta v Angliji deževno, ponoči pa je sijala rumena luna.
Toda ne mislite, da je zadeva zastavljena amatersko. Vsak zapis spremljajo opombe in celo povezave na Google Maps, da lahko vidimo, kje se je George Orwell nahajal na tisti dan. V glavnem, zadeva je na prvi pogled zastavljena odlično.
Projekt naj bi trajal tri leta, do leta 1942 in sredino druge svetovne vojne, pri tem pa ga spremljamo na njegovi poti v Maroko, kamor je odšel na zdravljenje. Z 9. avgustom so se začeli osebni dnevniki, s 7. septembrom pa se začne še objava političnih razmišljanj.
Če vam je George Orwell všeč ali pa če vas preprosto mika vpogled v osebna razmišljanja literarnega velikana je The Orwell Diaries odlična destinacija.
In navdušenci mi seveda ne boste zamerili: War is Peace; Freedom is Slavery; Ignorance is Strength.
petek, avgust 08, 2008
The Hold Steady - Creative Summer
Ta teden sem sicer nameraval v glasbeni rubriki izpostaviti neke določene Švede, vendar me je vmes nekaj prijetno presenetilo. Gre za skladbo "Creative Summer" skupine "The Hold Steady". Gre za energično in melodično darilce z albuma "Stay Positive", ki zagrabi poslušalca s prvim kitarskim rifom in ga ne spusti do zadnjih sekund.
Sicer pa, skupino, ki zapiše naslednje besede preprosto moraš imeti rad:
Še skladba:
Če so vam The Hold Steady všeč, si lahko ogledate odličen posnetek v živo na Pitchfork.tv.
Povezani članki:
The Thermals - Returning to the Fold
Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro
Sicer pa, skupino, ki zapiše naslednje besede preprosto moraš imeti rad:
"Raise a toast to St. Joe Strummer
I think he might've been our only decent teacher
Getting older makes it harder to remember...we are our only saviors"
Še skladba:
Če so vam The Hold Steady všeč, si lahko ogledate odličen posnetek v živo na Pitchfork.tv.
Povezani članki:
The Thermals - Returning to the Fold
Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro
sreda, avgust 06, 2008
Ekspres v smeti
Zadnja dva tedna sem začel domov dobivati brezplačnik Ekspres. Ne, ne bom se pritoževal čez pretirano prozoren namen vsebine, saj mi politične igrice na tak ali drugačen način ne dišijo najbolj. Kar me bolj skrbi je ekološki vidik vseh teh brezplačnikov. Na zadevo so namreč ponosno napisali, da jo natisnejo v 340.000 izvodih. Se sprašujete kakšna je naklada najbolj prodajanega slovenskega tednika, Nedeljskega dnevnika? Okoli 117.000.
Toda o Ekspresu načeloma ne moremo razmišljati kot o časopisu. Dobimo ga brezplačno na dom, skupaj z reklamami in običajno pošto, kot so računi ali druga osebna korespondenca. Z uporabniškega vidika gre torej za spam, saj je matematika preprosta: nabiralnik, pošta, naročene reklame in nenaročene reklame, ki ji po domače rečemo spam. Ima pa zadeva še eno analogijo - uporabnika nič ne stane, podobno kot te načeloma nič ne stane spam v nabiralniku. Razen časa, ki ga porabiš, da ga izbrišeš.
Toda stanje se spremeni, če pogledamo z druge strani. Zakaj spam še vedno živi, kljub filtrom in temu, da ga večina ljudi že ignorira? Preprosto - izredno poceni je. Ni popolnoma zastonj, ampak je pa blizu. Ker je tako poceni, tudi izredno nizka stopnja odziva še vedno upravičuje njegovo pošiljanje. Samo za oris - Kralj spama, Jeremy Jaynes je imel stopnjo en odziv na 30,000 poslanih sporočil. Zaslužek? Eh, drobiž - 750,000 USD na mesec. To je seveda mogoče, dokler so stroški priprave in pošiljanja resnično nizki, kar v primeru elektronskega spama so.
Stvar je v realnem svetu drugačna. Teh 340,000 izvodov je potrebno natisniti in za njih pridobiti papir, kar predstavlja pomembno obremenitev za okolje. Izdelava papirja poleg uničevanja dreves pomeni tudi velikega porabnika energije za proizvodnjo. Potem prištejte elektriko in surovine, potrebne za dejanski tisk. Potem prištejte še vire, potrebne za transport teh časopisov najprej do pošt in potem naprej do domov. Dejstvo je, da je okoljski vpliv časopisov velik.
Ta kritika seveda leti tudi na plačljive časopise, vendar teh vsaj praviloma ne tiskajo zato, da mi jih dostavljajo v nabiralnik brez moje privolitve. Kar mi daje trenutno stanje misliti je nekaj drugega - očitno je spamanje ljudi z brezplačniki preprosto prepoceni. Namesto, da bi se založniki odločili za cenejšo in okolju prijaznejšo alternativo spletnih strani preprosto natisnejo par 100,000 izvodov in horuk z njimi do uporabnikov. Ti jih poberejo iz nabiralnikov in vržejo stran, življenjski cikel pa se je obrnil.
Predlog
Kar je torej potrebno narediti je ublažiti njihov negativni vpliv, plačajo pa naj seveda sami. Predlagam, da za vsak izvod plačajo še ekološko takso za odpravo okoljskih posledic njihovih časopisov. Za kalkulacijo bom iz zraka potegnil številko 0,05 evra na izvod. Pri Ekspresu to znese 17.000 evrov na teden in 68.000 evrov na mesec. Taksa je lahko seveda odvisna od števila strani in podobnih zadev. Debelejši več, tanjši manj. Ta denar se lahko nato nameni naložbam v obnovljive vire energije ali recimo fond za nove reciklažne enote. Zakaj bi morali mi plačevati za njihovo brezskrbnost?
Toda ne vidim razloga, da bi se tu ustavili. Naredimo namreč lahko še toliko več. Za začetek bi rad videl, da vsi dnevniki, tedniki in brezplačniki objavijo, koliko odstotkov recikliranega papirja je uporabljenega pri njihovi izdelavi. Nato naj predstavijo jasne cilje glede tega, za koliko nameravajo to številko povečati v naslednjem letu ali dveh. Potem lahko, recimo, časopisi naredijo "zeleno" številko, kjer zmanjšajo obseg in del vsebin za tisti dan prestavijo na splet. Manj tiska, manj vpliva na okolje in povečan obisk na spletni strani. Časopisi bi recimo lahko izpostavili ali kako drugače nagradili oglaševalce, ki svoje vloženke tiskajo na recikliran papir. Zamisli ni malo, je pa potrebno nekaj dobre volje.
Še nekaj - časopisi, ki vstavljajo CD-je, DVD-je, knjige in drugo nesnago v svoje časopise, vse skupaj pa ovijejo v plastiko, bi morali plačati bistveno višjo ekološko takso. Izmislite si kaj drugega. Trenutna situacija je namreč že prav neokusna.
Kaj pa reklame?
Morda se kdo sprašuje kaj z reklamami. Princip ostane enak - ekološka taksa in naj se oglaševalci odločijo za komuniciranje količine recikliranega papirja. Toda bodimo odkriti - smo v dobi, kjer je tak način oglaševanja že smešen - osebno zmečem stran sedemdeset odstotkov tega kar dobim, ne da bi sploh pogledal. In Tuš ali pa Hofer dobesedno samo smetita, ker dejansko ne hodim v njihove trgovine. Toda to ne pomeni, da sem striktno proti reklamam - nikakor ne. Če kdo prodaja stvar, ki me pritegne, bom verjetno šel pogledat v trgovino. Toda za to, jim ni treba pošiljati smeti.
Poglejmo si primer. Katalog Big Banga vedno pregledam. Sem pač mahnjen na gadgete in rad pogledam, ali so cene velikih monitorjev že dovolj padle, da se 21-palčnik na mizi poveča v 24-palčnika. Z veseljem bi se naročil na elektronsko obveščanje o akcijah, ampak kaj, ko to ne pomeni, da mi bodo nehali pošiljati papir na dom ali da bodo natisnili kaj manj svojih katalogov. Bah.
Za zaključek
Zavedam se, da gre morda samo za komunikacijsko težavo. Mogoče imajo vsi časopisi strašno dobre okoljevarstvene strategije, samo meni tega ni uspelo odkriti. Zato bom prijazen in celo predlagam eskperiment. Odprl sem wiki na storitvi Wetpaint. Na njem lahko vsak medij zapiše osnovne podatke o svoji okoljski zavednosti in dejavnostih - recimo odstotek recikliranega papirja v tiskanih izdajah, odstranjevanju strupenih snovi iz tiska, nakup novih tiskarskih strojev z manjšo porabo - karkoli.
Wiki je čisto odprt, ker načeloma ne pričakujem nekega hudega vandalizma ali celo kakršnekoli dejavnosti. Definitivno pa obljubim, da zagotovim promocijo na blogu prvemu in vsem ostalim medijem, ki bodo slučajno vpisali. Eksperiment je dvoplasten - najprej me zanima, ali so mediji pripravljeni te podatke transparentno posredovati javnosti, torej gre v prvi meri za nekakšen izziv, ki je neškodljiv vsem udeleženim. Drugi del eksperimenta pa je to, da bi wiki lahko, če stvar slučajno zaživi, služil kot osrednja točka za komunikacijo med mediji in okoljsko zavednimi uporabniki.
No ja, nekih velikih pričakovanj nimam, ampak pustimo se presenetit. Če se komu zdi vredno, pa naj malo promovira to zadevo.
Toda o Ekspresu načeloma ne moremo razmišljati kot o časopisu. Dobimo ga brezplačno na dom, skupaj z reklamami in običajno pošto, kot so računi ali druga osebna korespondenca. Z uporabniškega vidika gre torej za spam, saj je matematika preprosta: nabiralnik, pošta, naročene reklame in nenaročene reklame, ki ji po domače rečemo spam. Ima pa zadeva še eno analogijo - uporabnika nič ne stane, podobno kot te načeloma nič ne stane spam v nabiralniku. Razen časa, ki ga porabiš, da ga izbrišeš.
Toda stanje se spremeni, če pogledamo z druge strani. Zakaj spam še vedno živi, kljub filtrom in temu, da ga večina ljudi že ignorira? Preprosto - izredno poceni je. Ni popolnoma zastonj, ampak je pa blizu. Ker je tako poceni, tudi izredno nizka stopnja odziva še vedno upravičuje njegovo pošiljanje. Samo za oris - Kralj spama, Jeremy Jaynes je imel stopnjo en odziv na 30,000 poslanih sporočil. Zaslužek? Eh, drobiž - 750,000 USD na mesec. To je seveda mogoče, dokler so stroški priprave in pošiljanja resnično nizki, kar v primeru elektronskega spama so.
Stvar je v realnem svetu drugačna. Teh 340,000 izvodov je potrebno natisniti in za njih pridobiti papir, kar predstavlja pomembno obremenitev za okolje. Izdelava papirja poleg uničevanja dreves pomeni tudi velikega porabnika energije za proizvodnjo. Potem prištejte elektriko in surovine, potrebne za dejanski tisk. Potem prištejte še vire, potrebne za transport teh časopisov najprej do pošt in potem naprej do domov. Dejstvo je, da je okoljski vpliv časopisov velik.
Ta kritika seveda leti tudi na plačljive časopise, vendar teh vsaj praviloma ne tiskajo zato, da mi jih dostavljajo v nabiralnik brez moje privolitve. Kar mi daje trenutno stanje misliti je nekaj drugega - očitno je spamanje ljudi z brezplačniki preprosto prepoceni. Namesto, da bi se založniki odločili za cenejšo in okolju prijaznejšo alternativo spletnih strani preprosto natisnejo par 100,000 izvodov in horuk z njimi do uporabnikov. Ti jih poberejo iz nabiralnikov in vržejo stran, življenjski cikel pa se je obrnil.
Predlog
Kar je torej potrebno narediti je ublažiti njihov negativni vpliv, plačajo pa naj seveda sami. Predlagam, da za vsak izvod plačajo še ekološko takso za odpravo okoljskih posledic njihovih časopisov. Za kalkulacijo bom iz zraka potegnil številko 0,05 evra na izvod. Pri Ekspresu to znese 17.000 evrov na teden in 68.000 evrov na mesec. Taksa je lahko seveda odvisna od števila strani in podobnih zadev. Debelejši več, tanjši manj. Ta denar se lahko nato nameni naložbam v obnovljive vire energije ali recimo fond za nove reciklažne enote. Zakaj bi morali mi plačevati za njihovo brezskrbnost?
Toda ne vidim razloga, da bi se tu ustavili. Naredimo namreč lahko še toliko več. Za začetek bi rad videl, da vsi dnevniki, tedniki in brezplačniki objavijo, koliko odstotkov recikliranega papirja je uporabljenega pri njihovi izdelavi. Nato naj predstavijo jasne cilje glede tega, za koliko nameravajo to številko povečati v naslednjem letu ali dveh. Potem lahko, recimo, časopisi naredijo "zeleno" številko, kjer zmanjšajo obseg in del vsebin za tisti dan prestavijo na splet. Manj tiska, manj vpliva na okolje in povečan obisk na spletni strani. Časopisi bi recimo lahko izpostavili ali kako drugače nagradili oglaševalce, ki svoje vloženke tiskajo na recikliran papir. Zamisli ni malo, je pa potrebno nekaj dobre volje.
Še nekaj - časopisi, ki vstavljajo CD-je, DVD-je, knjige in drugo nesnago v svoje časopise, vse skupaj pa ovijejo v plastiko, bi morali plačati bistveno višjo ekološko takso. Izmislite si kaj drugega. Trenutna situacija je namreč že prav neokusna.
Kaj pa reklame?
Morda se kdo sprašuje kaj z reklamami. Princip ostane enak - ekološka taksa in naj se oglaševalci odločijo za komuniciranje količine recikliranega papirja. Toda bodimo odkriti - smo v dobi, kjer je tak način oglaševanja že smešen - osebno zmečem stran sedemdeset odstotkov tega kar dobim, ne da bi sploh pogledal. In Tuš ali pa Hofer dobesedno samo smetita, ker dejansko ne hodim v njihove trgovine. Toda to ne pomeni, da sem striktno proti reklamam - nikakor ne. Če kdo prodaja stvar, ki me pritegne, bom verjetno šel pogledat v trgovino. Toda za to, jim ni treba pošiljati smeti.
Poglejmo si primer. Katalog Big Banga vedno pregledam. Sem pač mahnjen na gadgete in rad pogledam, ali so cene velikih monitorjev že dovolj padle, da se 21-palčnik na mizi poveča v 24-palčnika. Z veseljem bi se naročil na elektronsko obveščanje o akcijah, ampak kaj, ko to ne pomeni, da mi bodo nehali pošiljati papir na dom ali da bodo natisnili kaj manj svojih katalogov. Bah.
Za zaključek
Zavedam se, da gre morda samo za komunikacijsko težavo. Mogoče imajo vsi časopisi strašno dobre okoljevarstvene strategije, samo meni tega ni uspelo odkriti. Zato bom prijazen in celo predlagam eskperiment. Odprl sem wiki na storitvi Wetpaint. Na njem lahko vsak medij zapiše osnovne podatke o svoji okoljski zavednosti in dejavnostih - recimo odstotek recikliranega papirja v tiskanih izdajah, odstranjevanju strupenih snovi iz tiska, nakup novih tiskarskih strojev z manjšo porabo - karkoli.
Wiki je čisto odprt, ker načeloma ne pričakujem nekega hudega vandalizma ali celo kakršnekoli dejavnosti. Definitivno pa obljubim, da zagotovim promocijo na blogu prvemu in vsem ostalim medijem, ki bodo slučajno vpisali. Eksperiment je dvoplasten - najprej me zanima, ali so mediji pripravljeni te podatke transparentno posredovati javnosti, torej gre v prvi meri za nekakšen izziv, ki je neškodljiv vsem udeleženim. Drugi del eksperimenta pa je to, da bi wiki lahko, če stvar slučajno zaživi, služil kot osrednja točka za komunikacijo med mediji in okoljsko zavednimi uporabniki.
No ja, nekih velikih pričakovanj nimam, ampak pustimo se presenetit. Če se komu zdi vredno, pa naj malo promovira to zadevo.
torek, avgust 05, 2008
Britanija od zgoraj in še kaj - vizualni pogled na svet
BBC vedno znova presenča s kakovostjo določenih vsebin in to, kar se nam obeta od 10. avgusta dalje bi bilo lahko ponovno uvrščeno v to kategorijo. Na svoji spletni strani so objavili napovednik za oddajo "Britain from Above". Gre za fantastične posnetke Britanije iz zraka, ki vključujejo vizualizacije avtomobilov, ladij, letal in telefonskih klicev. Toda v tem primeru slika dejansko pove več kot 1000 besed.
Da pa ne bo danes premalo vsebine še dva inovativna pogleda na filme in njihove zaslužke. Prvega je pripravil New York Times, drugega pa pač nekdo, ki ni NYTimes :). Pa da ne bom preveč pristranski naj najprej predstavim prvo vizualizacijo. Gre za graf, ki prikazuje zaslužkarje glede na odstotek skupnih prihodkov na določen dan.
Da pa ne bo danes premalo vsebine še dva inovativna pogleda na filme in njihove zaslužke. Prvega je pripravil New York Times, drugega pa pač nekdo, ki ni NYTimes :). Pa da ne bom preveč pristranski naj najprej predstavim prvo vizualizacijo. Gre za graf, ki prikazuje zaslužkarje glede na odstotek skupnih prihodkov na določen dan.
Več, ko je film zaslužil, večji izgleda na grafu.Izbirate lahko posamezna leta od leta 1988 do 30. julija 2008.
Vizualizacija NYT je načeloma skoraj identična, le da je grafični prikaz nekoliko bolj kompleksen in podatke imajo od leta 1986 naprej.
Za konec pa še vizualizacija širjenja trgovin Walmart po ZDA. Izredno zanimivo.
Povezani članki:
ponedeljek, avgust 04, 2008
PicLens za nov pogled na splet
Ob izidu Firefoxa so me najbolj navdušili dodatki zanj, sčasoma pa se je moje navdušenje malo ohladilo - predvsem zaradi tega, ker ti hitro upočasnijo Firefox, ki že tako porabi preveč pomnilnika. Obstaja pa nekaj razširitev, brez katerih preprosto ne gre in med njimi je tudi razširitev PicLens.
Gre za razširitev, ki vam ponudi bolj privlačen način pregledovanja slik in videov. Ob namestitvi vam v orodno vrstico Firefoxa namesti poseben gumb, ki se, ko obiščete strani s podporo za PicLens, obarva modro. Nato preprosto kliknete nanj in že vas pričaka grafičen pregled slik.
Premikanje je izredno preprosto. Preprosto kliknete z miško in premikate desno ali levo, ali pa se približujete in oddaljujete z vrtenjem kolesca. Ko naletite na fotografijo, ki si jo želite ogledati pobliže, jo dvakrat kliknete in prikaže se vam povečana čez cel zaslon, spodaj pa imate trak, na katerem lahko izbirate druge fotografije.
Gre za razširitev, ki vam ponudi bolj privlačen način pregledovanja slik in videov. Ob namestitvi vam v orodno vrstico Firefoxa namesti poseben gumb, ki se, ko obiščete strani s podporo za PicLens, obarva modro. Nato preprosto kliknete nanj in že vas pričaka grafičen pregled slik.
Premikanje je izredno preprosto. Preprosto kliknete z miško in premikate desno ali levo, ali pa se približujete in oddaljujete z vrtenjem kolesca. Ko naletite na fotografijo, ki si jo želite ogledati pobliže, jo dvakrat kliknete in prikaže se vam povečana čez cel zaslon, spodaj pa imate trak, na katerem lahko izbirate druge fotografije.
Toda PicLens je lahko še kaj drugega. Pred kratkim so dodali še možnost "Discover", ki preko slik predstavi dnevne novice. Ob tem vsaka novica vključuje tudi stavek ali dva povzetka.
PicLens v tem trenutku podpira že kar veliko spletnih strani, med katerimi so običajni osumljenci: YouTube, Flickr, Picasa Web Galleries, PhotoBucket, Facebook, Amazon in podobni.
Kot povedano na začetku - ne gre za nujno potreben ali celo posebno koristen dodatek. Definitivno pa je simpatičen in odlična popestritev vsakdanjemu brskanju.
nedelja, avgust 03, 2008
It's the Final Countdown
Čisto iz levega polja - ob času tega pisanja bodo čez štiri dni, štiri ure in 30 minut zagnali Large Hadron Collider. V živo odštevajo na strani LHCountdown. Be there or be square.
Mimogrede, če slučajno ne veste o čem govorim - Large Hadron Collider je največji pospeševalnik delcev na svetu, s katerim naj bi potrdili standardni model fizike delcev. Ali nekaj takega - morebitne fizike v občinstvu prosim, naj mi oprostijo, če sem kaj narobe napisal. Več o LHC-ju na Wikipediji.
Aja, ful ljudi skrbi, da bo ob zagonu konec sveta - baje naj bi zadeva lahko ustvarila črno luknjo :).
Za konec še izredna zbirka fotografij iz LHC-ja ter odgovor na vprašanje "Kaj se mi zgodi, če slučajno obtičim v pospeševalniku, ko ga zaženejo?" Spoiler - nimate šans.
Mimogrede, če slučajno ne veste o čem govorim - Large Hadron Collider je največji pospeševalnik delcev na svetu, s katerim naj bi potrdili standardni model fizike delcev. Ali nekaj takega - morebitne fizike v občinstvu prosim, naj mi oprostijo, če sem kaj narobe napisal. Več o LHC-ju na Wikipediji.
Aja, ful ljudi skrbi, da bo ob zagonu konec sveta - baje naj bi zadeva lahko ustvarila črno luknjo :).
Za konec še izredna zbirka fotografij iz LHC-ja ter odgovor na vprašanje "Kaj se mi zgodi, če slučajno obtičim v pospeševalniku, ko ga zaženejo?" Spoiler - nimate šans.
Naročite se na:
Objave (Atom)