Glede na to, da je te dni na trg prišel Windows 7 bo na sveže postavljenih kar nekaj osebnih računalnikov. Je pa to eno najbolj mukotrpnih opravil, saj je potrebno poleg samega operacijskega sistema namestiti še cel kup drugih aplikacij. Avtorji storitve Ninite upajo, da bo ljudem njihova storitev vsaj nekoliko olajšala življenje.
Gre za spletno storitev, kjer so našteti različni brezplačni programi. Poklikamo tiste, ki jih želimo namestiti in stisnemo gumb. Storitev nam pripravi namestitveni paket, ki samodejno s spleta potegne vse izbrane programe in jih namesti. Izredno koristna stvar ob prvi namestitvi operacijskega sistema.
Vključena je večina brezplačnih priljubljenih programov, od Firefoxa in Chromea do Picasse in iTunes. Ne manjkajo niti dodatki, kot sta Flash in Silverlight. Na voljo imate res lepo zbirko in večino jih uporabljam tudi sam in priporočam. Obiščite njihovo spletno stran in si jo uvrstite med zaznamke, saj gre za res koristno storitev z res dobro izbranimi aplikacijami.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Takojšnje sporočanje? Takoj! 1. del
Takojšnje sporočanje? Takoj! 2. del
Prikaz objav z oznako brezplačno. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako brezplačno. Pokaži vse objave
četrtek, oktober 29, 2009
sreda, julij 29, 2009
Brezplačno - prihodnost radikalne cene
Chris Anderson je urednik kultne revije Wired in pisec. S prvo knjigo "The Long Tail" je postavil teorijo, da je mogoče veliko zaslužiti s prodajo manj priljubljenih izdelkov, če jih prodajo več. Seveda je za doseganje tega rezultata potrebno zagotoviti nizke stroške skladiščenja in distribucije izdelkov ter še nekaj drugih malenkosti, kot so učinkoviti sistemi za priporočanje in učinkoviti iskalniki.
Sedaj Anderson ponovno dviguje prah, tokrat s knjigo z naslovom "Free! The Future of a Radical Price". V njej se osredotoča na to, kako lahko brezplačni izdelki in storitve dejansko omogočajo podjetjem, da uspejo. Sliši se nekoliko nelogično, vendar Anderson predstavi privlačne razloge, zakaj je tako.
Seveda pri tem najprej izpostavi Google kot podjetje, ki je svoje poslovanje zgradilo na brezplačnem. Iskanje je uporabnikom na voljo brezplačno, stroški zagotavljanja storitve pa so kriti z oglaševanjem. Anderson pa se ne ustavi le pri oglaševanju, temveč izpostavi tudi druge poslovne modele, kot so darilno gospodarstvo (odprta koda), navzkrižne subvencije (cenejše izdelke subvencionirajo dražji, ki jih spremljajo) ali "freemium" (večina uporabnikov uporablja brezplačno storitev, ki jo plačujejo uporabniki, ki želijo naprednejšo obliko storitve ali izdelka.
Še posebej zanimiv del knjige je tisti, ki se dotika ničnih mejnih stroškov, kjer gre za dobrine, ki jih mogoče distribuirati brez omembe vrednih stroškov. Lep primer je digitalna glasba ali spletne novice.
Anderson v knjigi našteje dovolj primerov, da z njimi jasno pokaže, da brezplačno dejansko danes predstavlja pomemben del številnih poslovnih modelov. Seveda predvsem v digitalnem svetu, kjer tradicionalno dragi elementi, kot so procesorska moč, omrežja in prostor za shranjevanje v ceni padajo tako hitro, da cena zagotavljanja storitev dobesedno drvi k ničli. Anderson meni, da stroški padajo tako strmo, da je mogoče, na primer, stroške zagotavljanja predvajanja video posnetka preko spleta preprosto zaokrožiti na nič.
S tem pa v enačbo stopita dve novi spremenljivki - pozornost in ugled. To sta namreč dve dobrini, ki dejansko nista na voljo v izobilju in z uporabo orodij digitalnega sveta je mogoče to pozornost (recimo promet na spletni strani) preoblikovati v denar (z oglasi ali drugimi poslovnimi modeli).
Avtor se dotakne še številnih drugih področij, od piratstva do pregovornih brezplačnih kosil. Toda s številnimi študijami primerov nam pokaže, da brezplačno danes v številnih primerih ne pomeni več "natega" ali manj kakovostnih storitev. Pomeni preprosto orodje za prodajo drugih stvari, ki niso na voljo v izobilju. Kor pravi Anderson - ta knjiga je orodje za prodajo njegovih dragih svetovalnih storitev za specifične primere.
Zelo lep uvod v tematiko predstavlja njegov članek v Wiredu, ki je bil izhodišče za knjigo.
Mimogrede, še pred komentarji o tem, da knjiga ni zastonj - knjiga je v različnih oblikah na voljo zastonj. Anderson jo je objavil kot brezplačno avdio knjigo, za omejen čas pa je na voljo tudi prek drugih kanalov, kot so Google Books, Scribd in drugi.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Želim si, da bi bil tam
Sedaj Anderson ponovno dviguje prah, tokrat s knjigo z naslovom "Free! The Future of a Radical Price". V njej se osredotoča na to, kako lahko brezplačni izdelki in storitve dejansko omogočajo podjetjem, da uspejo. Sliši se nekoliko nelogično, vendar Anderson predstavi privlačne razloge, zakaj je tako.
Seveda pri tem najprej izpostavi Google kot podjetje, ki je svoje poslovanje zgradilo na brezplačnem. Iskanje je uporabnikom na voljo brezplačno, stroški zagotavljanja storitve pa so kriti z oglaševanjem. Anderson pa se ne ustavi le pri oglaševanju, temveč izpostavi tudi druge poslovne modele, kot so darilno gospodarstvo (odprta koda), navzkrižne subvencije (cenejše izdelke subvencionirajo dražji, ki jih spremljajo) ali "freemium" (večina uporabnikov uporablja brezplačno storitev, ki jo plačujejo uporabniki, ki želijo naprednejšo obliko storitve ali izdelka.
Še posebej zanimiv del knjige je tisti, ki se dotika ničnih mejnih stroškov, kjer gre za dobrine, ki jih mogoče distribuirati brez omembe vrednih stroškov. Lep primer je digitalna glasba ali spletne novice.
Anderson v knjigi našteje dovolj primerov, da z njimi jasno pokaže, da brezplačno dejansko danes predstavlja pomemben del številnih poslovnih modelov. Seveda predvsem v digitalnem svetu, kjer tradicionalno dragi elementi, kot so procesorska moč, omrežja in prostor za shranjevanje v ceni padajo tako hitro, da cena zagotavljanja storitev dobesedno drvi k ničli. Anderson meni, da stroški padajo tako strmo, da je mogoče, na primer, stroške zagotavljanja predvajanja video posnetka preko spleta preprosto zaokrožiti na nič.
S tem pa v enačbo stopita dve novi spremenljivki - pozornost in ugled. To sta namreč dve dobrini, ki dejansko nista na voljo v izobilju in z uporabo orodij digitalnega sveta je mogoče to pozornost (recimo promet na spletni strani) preoblikovati v denar (z oglasi ali drugimi poslovnimi modeli).
Avtor se dotakne še številnih drugih področij, od piratstva do pregovornih brezplačnih kosil. Toda s številnimi študijami primerov nam pokaže, da brezplačno danes v številnih primerih ne pomeni več "natega" ali manj kakovostnih storitev. Pomeni preprosto orodje za prodajo drugih stvari, ki niso na voljo v izobilju. Kor pravi Anderson - ta knjiga je orodje za prodajo njegovih dragih svetovalnih storitev za specifične primere.
Zelo lep uvod v tematiko predstavlja njegov članek v Wiredu, ki je bil izhodišče za knjigo.
Mimogrede, še pred komentarji o tem, da knjiga ni zastonj - knjiga je v različnih oblikah na voljo zastonj. Anderson jo je objavil kot brezplačno avdio knjigo, za omejen čas pa je na voljo tudi prek drugih kanalov, kot so Google Books, Scribd in drugi.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Želim si, da bi bil tam
ponedeljek, april 06, 2009
Spletni video je lahko inteligenten
V zadnjih tednih sem nekaj več prostora namenil izobraževalnim vsebinam, predvsem univerzam na YouTubu in iTunes U. Danes pa bi na enem mestu zbral še nekaj strani s spletnim videom, ob katerih se ne boste počutili bolj neumnih.
Spletni video ne blesti ravno po svoji kakovosti. Seveda to ne pomeni, da ni mogoče odkriti nekaj zanimivih ali zabavnih vsebin, dejstvo pa ostaja, da je velika večina spletnih video posnetkov bolj ali manj na ravni največjih ameriških smešnic in še slabše. Prav tako to dejstvo ne pomeni, da človek ne more uživati v posnetku mačke nindže. Toda občasno si človek zaželi nekaj drugačnega, nekaj z več substance, v kar lahko zagrize in mu da za razmišljati.
Pa pojdimo kar lepo po vrsti.
TED
TED je kratica za Technology, Entertainment, Design in obenem konferenca, na kateri enkrat na leto predavajo najbolj zanimivi, uspešni in inovativni. Najbolje pri vsem pa je, da se konference posnamejo in nato čez vse leto objavljajo na njihovi spletni strani. TED je daleč najbolj priljubljen od naštetih storitev.
TED je velika riba na svojem področju. Ima inovativen format, ki temelji na kratkih in udarnih predavanjih. Predavatelji segajo od manj znanih do zvezdnikov, kot so Bill Gates, Bill Clinton in drugi težkokategorniki. Spletna stran je pregledna in z videi lahko naredite marsikaj - od pošiljanja na Facebook do prenosa na trdi disk ali neposredno v iTunes. Prav tako lahko izbirate, ali boste prenesli le zvok ali tudi video.
Preizkus TED-a je preprosto obvezen. Naročite se lahko tudi na njihov blog.
TED zapuščamo s predavanjem Jamesa Howarda Kunstlerja: The tragedy of suburbia.
FORA.tv
Če je TED kratek, jedrnat in udaren, je FORA.tv korak v drugo smer. Kljub imenu, gre za resnejšo zadevo - zbirko daljših video posnetkov o resnih temah, kot so družba, gospodarstvo, kultura, znanost in tehnologija. Ne gre za posebej pripravljena predavanja, temveč za posnetke različnih okroglih miz, mnenj, daljših predavanj in podobnih vsebin. Posneta so na različnih dogodkih, kot je recimo srečanje G20, Davos in drugi.
Videi so pogosto razdeljeni v krajše odseke, obenem pa lahko skoraj vedno kliknete na povezave Full Program in prikazali se vam bodo seznami video posnetkov, ki sestavljajo celoto. Ti so praviloma vedno daljši od ene ure.
FORA.tv vam prikladno omogoča, da se naročite na dnevne ali tedenske video posnetke. Prav tako so integrirani z iTunes in prav tako jih je mogoče prenašati samo v avdio obliki. Celoten seznam možnosti za mobilno poslušanje je na FORA.tv2GO.
Kaj se lahko naučimo? Da so moški zelo podobni opicam.
Big Think
Big Think si je za cilj zadal zbrati strokovnjake na enem mestu in omogočiti interakcijo z njimi. Gre za družabno usmerjeno storitev, ki se povezuje s številnimi storitvami. Poleg tega lahko tudi aktivni uporabniki sami postanejo strokovnjaki, če jih za ta položaj nominira dovolj uporabnikov. Vsebine lahko tudi "miksate" in objavljate svoje.
Privabili so kar nekaj zanimivih imen, ki sicer niso tako zveneča, kot pri TED-u, vseeno pa niso od muh.
Naj namesto mene nadaljuje komik Ricky Gervais s svojimi mislimi o religiji:
VideoLectures.net
Tu je potrebno najprej poudariti, da gre za projekt, ki ga je začel slovenski Inštitut Jožef Štefan. Projekt je namenjen predvsem akademskim sferam in vsebuje izredno poglobljene vsebine. Kljub temu pa ne dvomim, da lahko tudi bolj splošni uporabniki na spletni strani najdemo kaj zase. Predavanja spremljajo tudi prosojnice, ki so spremljale predavanje. Žal pa nisem uspel odkriti, kako video vključiti na blog. Tako naj zadostuje povezava na VideoLectures.net.
5 Min Life Videopedia
Ta storitev je sicer nekoliko manj resna, kljub temu pa bi jo rad vključil, saj je lahko koristna. Gre za profesionalno ustvarjene 5-minutne prispevke, ki razlagajo najrazličnejše stvari - od tega, kako igrati določene skladbe na kitari do naložbenih nasvetov in nastaviti prestave na kolesu.
Seveda pa lahko najdemo tudi bolj zabavne vsebine. Recimo video posnetek z navodili, kako z uporabo nanotehnologije uničiti svet.
Kljub vsemu, kar sem napisal, pa ne dvomim, da bo od vseh videov v tem zapisu zmagovalec po številu ogledov ravno nindža mačka.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Spletni video ne blesti ravno po svoji kakovosti. Seveda to ne pomeni, da ni mogoče odkriti nekaj zanimivih ali zabavnih vsebin, dejstvo pa ostaja, da je velika večina spletnih video posnetkov bolj ali manj na ravni največjih ameriških smešnic in še slabše. Prav tako to dejstvo ne pomeni, da človek ne more uživati v posnetku mačke nindže. Toda občasno si človek zaželi nekaj drugačnega, nekaj z več substance, v kar lahko zagrize in mu da za razmišljati.
Pa pojdimo kar lepo po vrsti.
TED
TED je kratica za Technology, Entertainment, Design in obenem konferenca, na kateri enkrat na leto predavajo najbolj zanimivi, uspešni in inovativni. Najbolje pri vsem pa je, da se konference posnamejo in nato čez vse leto objavljajo na njihovi spletni strani. TED je daleč najbolj priljubljen od naštetih storitev.
TED je velika riba na svojem področju. Ima inovativen format, ki temelji na kratkih in udarnih predavanjih. Predavatelji segajo od manj znanih do zvezdnikov, kot so Bill Gates, Bill Clinton in drugi težkokategorniki. Spletna stran je pregledna in z videi lahko naredite marsikaj - od pošiljanja na Facebook do prenosa na trdi disk ali neposredno v iTunes. Prav tako lahko izbirate, ali boste prenesli le zvok ali tudi video.
Preizkus TED-a je preprosto obvezen. Naročite se lahko tudi na njihov blog.
TED zapuščamo s predavanjem Jamesa Howarda Kunstlerja: The tragedy of suburbia.
FORA.tv
Če je TED kratek, jedrnat in udaren, je FORA.tv korak v drugo smer. Kljub imenu, gre za resnejšo zadevo - zbirko daljših video posnetkov o resnih temah, kot so družba, gospodarstvo, kultura, znanost in tehnologija. Ne gre za posebej pripravljena predavanja, temveč za posnetke različnih okroglih miz, mnenj, daljših predavanj in podobnih vsebin. Posneta so na različnih dogodkih, kot je recimo srečanje G20, Davos in drugi.
Videi so pogosto razdeljeni v krajše odseke, obenem pa lahko skoraj vedno kliknete na povezave Full Program in prikazali se vam bodo seznami video posnetkov, ki sestavljajo celoto. Ti so praviloma vedno daljši od ene ure.
FORA.tv vam prikladno omogoča, da se naročite na dnevne ali tedenske video posnetke. Prav tako so integrirani z iTunes in prav tako jih je mogoče prenašati samo v avdio obliki. Celoten seznam možnosti za mobilno poslušanje je na FORA.tv2GO.
Kaj se lahko naučimo? Da so moški zelo podobni opicam.
Big Think
Big Think si je za cilj zadal zbrati strokovnjake na enem mestu in omogočiti interakcijo z njimi. Gre za družabno usmerjeno storitev, ki se povezuje s številnimi storitvami. Poleg tega lahko tudi aktivni uporabniki sami postanejo strokovnjaki, če jih za ta položaj nominira dovolj uporabnikov. Vsebine lahko tudi "miksate" in objavljate svoje.
Privabili so kar nekaj zanimivih imen, ki sicer niso tako zveneča, kot pri TED-u, vseeno pa niso od muh.
Naj namesto mene nadaljuje komik Ricky Gervais s svojimi mislimi o religiji:
VideoLectures.net
Tu je potrebno najprej poudariti, da gre za projekt, ki ga je začel slovenski Inštitut Jožef Štefan. Projekt je namenjen predvsem akademskim sferam in vsebuje izredno poglobljene vsebine. Kljub temu pa ne dvomim, da lahko tudi bolj splošni uporabniki na spletni strani najdemo kaj zase. Predavanja spremljajo tudi prosojnice, ki so spremljale predavanje. Žal pa nisem uspel odkriti, kako video vključiti na blog. Tako naj zadostuje povezava na VideoLectures.net.
5 Min Life Videopedia
Ta storitev je sicer nekoliko manj resna, kljub temu pa bi jo rad vključil, saj je lahko koristna. Gre za profesionalno ustvarjene 5-minutne prispevke, ki razlagajo najrazličnejše stvari - od tega, kako igrati določene skladbe na kitari do naložbenih nasvetov in nastaviti prestave na kolesu.
Seveda pa lahko najdemo tudi bolj zabavne vsebine. Recimo video posnetek z navodili, kako z uporabo nanotehnologije uničiti svet.
Kljub vsemu, kar sem napisal, pa ne dvomim, da bo od vseh videov v tem zapisu zmagovalec po številu ogledov ravno nindža mačka.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
torek, marec 31, 2009
Univerze na YouTubu in o tem, kako iPod izboljša učni uspeh
Kljub splošno znanemu dejstvu, da je internet v sami osnovi namenjen pornografiji, se občasno na njem najde tudi kakšen dober priboljšek za "sivo tvar". O iTunes U sem že pisal (nekoliko več tudi malo kasneje), vendar bi najprej predstavil YouTube Edu. Kot pove že ime, gre za osrednje mesto, kjer so zbrani video posnetki različnih izobraževalnih ustanov. In bodite brez skrbi, med njimi so tudi prestižne z bršljanom obraščene starodavne univerze. YouTube je pripravil seznam univerz.
Video posnetkov je kar precej, med najbolj pogosto ogledanimi pa je Randy Pausch s svojim zadnjim predavanjem. Sicer pa je med najbolj priljubljenimi predavanji vseh časov sumljivo veliko takih, ki učijo igranje kitare. No, ja. Če vam je to prelahkotno, lahko še vedno prisluhnete predavanju o elektronski spektroskopiji.
Odkrito povedano bi lahko imela stran malo boljšo organizacijo - recimo po tematikah in čem podobnem. Sedaj lahko pregledujemo samo po številu ogledov in posameznih univerzah. Je pa res, da te klik na vsako univerzo pelje na njihov uradni kanal, kjer pa zadeve so nekoliko bolj razvrščene.
iTunes U zagotavlja boljši učni uspeh
Pred kratkim sem pisal o tem, kako fina zadeva je iTunes U. Na eni izmed ameriških univerz so naredili raziskavo, v kateri so ugotovili, da so študentje, ki so predavanja spremljali preko poddaj in tiskanih materialov na splošno dosegli boljše rezultate kot študentje, ki so se predavanj udeleževali osebno. Povprečje "virtualnih" študentov je bilo 71 točk od 100, "pravi" študentje pa so dosegli le 62 točk. Je pa res, da je razlika veljala samo za tiste študente, ki so si ob poslušanju poddaj delali zapiske. Če si jih niso, je bila njihova uspešnost enaka - le 62 točk.
Boljši rezultati so posledica tega, da lahko predavanja v digitialni obliki poslušaš znova, jih prevrtiš, če česa ne razumeš, ali pa pač ustaviš posnetek in greš iskat razlage po internetu.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Moj iPod je lahko univerza
Alternative Amazonovemu Kindlu za iPhone/iPod Touch
Video posnetkov je kar precej, med najbolj pogosto ogledanimi pa je Randy Pausch s svojim zadnjim predavanjem. Sicer pa je med najbolj priljubljenimi predavanji vseh časov sumljivo veliko takih, ki učijo igranje kitare. No, ja. Če vam je to prelahkotno, lahko še vedno prisluhnete predavanju o elektronski spektroskopiji.
Odkrito povedano bi lahko imela stran malo boljšo organizacijo - recimo po tematikah in čem podobnem. Sedaj lahko pregledujemo samo po številu ogledov in posameznih univerzah. Je pa res, da te klik na vsako univerzo pelje na njihov uradni kanal, kjer pa zadeve so nekoliko bolj razvrščene.
iTunes U zagotavlja boljši učni uspeh
Pred kratkim sem pisal o tem, kako fina zadeva je iTunes U. Na eni izmed ameriških univerz so naredili raziskavo, v kateri so ugotovili, da so študentje, ki so predavanja spremljali preko poddaj in tiskanih materialov na splošno dosegli boljše rezultate kot študentje, ki so se predavanj udeleževali osebno. Povprečje "virtualnih" študentov je bilo 71 točk od 100, "pravi" študentje pa so dosegli le 62 točk. Je pa res, da je razlika veljala samo za tiste študente, ki so si ob poslušanju poddaj delali zapiske. Če si jih niso, je bila njihova uspešnost enaka - le 62 točk.
Boljši rezultati so posledica tega, da lahko predavanja v digitialni obliki poslušaš znova, jih prevrtiš, če česa ne razumeš, ali pa pač ustaviš posnetek in greš iskat razlage po internetu.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Moj iPod je lahko univerza
Alternative Amazonovemu Kindlu za iPhone/iPod Touch
torek, marec 10, 2009
Grooveshark za glasbo na zahtevo
Vsi redni bralci tega bloga veste, da rad poslušam glasbo. Več ali manj večino dneva, ko se ne pogovarjam z ljudmi, na ušesih tičijo slušalke v katerih se vrti odlična glasba. Vsaj po mojem mnenju :). Danes je glasbo po svojem okusu bistveno laže poslušati kot včasih - poleg MP3-jev na predvajalnikih in diskih imamo na voljo tudi najrazličnejše spletne radie, kot je Last.fm, ki ti na podlagi tvojih želja sestavi radio.
Toda včasih naključno izbrana glasba ni dovolj. Sediš, recimo, v službi in si zaželiš Temple of Love od Sisters of Mercy. Ker sicer nisem ravno navdušenec nad njimi jih na disku prenosnika nimam, še manj pa na iPodu. Ampak v tem trenutku bi se resnično usedel na dušo.
V takem primeru ti pride na pomoč Grooveshark, spletna storitev verjetno dvomljive legalnosti, ki pa je vseeno vrhunska. Deluje zelo preprosto - vpišete naslov skladbe ali izvajalca, Grooveshark pa ga poskusi poiskati na spletu. Storitev namreč preiskuje spletne strani in išče MP3-je ter vam jih nato predvaja.
Grooveshark sicer ni edina tovrstna storitev - poznam vsaj še Songza (ki so prenehali indeksirati Youtube video posnetke in ne dovoljujejo več embedov na spletne strani), Favtape (zadnjih nekaj tednov ne deluje najbolje, oziroma ne sploh) ter Seeqpod (izredno podoben, ampak najde manj glasbe). Grooveshark izstopa z izredno široko zbirko skladb - niti en od ostalih iskalnikov mi recimo ni našel niti približno toliko skladb od Alice Donut in Cop Shoot Cop, kar je moj osebni preizkus marginalnosti :).
Storitev je precej inteligentna - rezultate namreč lahko urejate po albumih, izvajalcih, žanrih in predvajalnih seznamih, na katerih se nahajajo. Iz skladb lahko ustvarite osebne predvajalne sezname ali pa skladbe označite kot priljubljene. Omogočajo tudi embeddanje skladb na bloge in druge spletne strani. Grooveshark je izredno vsestranski in ko končno ugotoviš, kako uporabljati vmesnik, ki je res nekoliko neroden, ti hitro priraste k srcu.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Konkurenca Pandori in Last.fm
Naredite kompilacijo najljubših pesmi
Toda včasih naključno izbrana glasba ni dovolj. Sediš, recimo, v službi in si zaželiš Temple of Love od Sisters of Mercy. Ker sicer nisem ravno navdušenec nad njimi jih na disku prenosnika nimam, še manj pa na iPodu. Ampak v tem trenutku bi se resnično usedel na dušo.
V takem primeru ti pride na pomoč Grooveshark, spletna storitev verjetno dvomljive legalnosti, ki pa je vseeno vrhunska. Deluje zelo preprosto - vpišete naslov skladbe ali izvajalca, Grooveshark pa ga poskusi poiskati na spletu. Storitev namreč preiskuje spletne strani in išče MP3-je ter vam jih nato predvaja.
Grooveshark sicer ni edina tovrstna storitev - poznam vsaj še Songza (ki so prenehali indeksirati Youtube video posnetke in ne dovoljujejo več embedov na spletne strani), Favtape (zadnjih nekaj tednov ne deluje najbolje, oziroma ne sploh) ter Seeqpod (izredno podoben, ampak najde manj glasbe). Grooveshark izstopa z izredno široko zbirko skladb - niti en od ostalih iskalnikov mi recimo ni našel niti približno toliko skladb od Alice Donut in Cop Shoot Cop, kar je moj osebni preizkus marginalnosti :).
Storitev je precej inteligentna - rezultate namreč lahko urejate po albumih, izvajalcih, žanrih in predvajalnih seznamih, na katerih se nahajajo. Iz skladb lahko ustvarite osebne predvajalne sezname ali pa skladbe označite kot priljubljene. Omogočajo tudi embeddanje skladb na bloge in druge spletne strani. Grooveshark je izredno vsestranski in ko končno ugotoviš, kako uporabljati vmesnik, ki je res nekoliko neroden, ti hitro priraste k srcu.
Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.
Povezani zapisi
Konkurenca Pandori in Last.fm
Naredite kompilacijo najljubših pesmi
četrtek, marec 05, 2009
Večigralski Quake brezplačno v vašem brskalniku
Quake, če slučajno ne veste, je legendarna prvoosebna streljačina, ki je predvsem v prvih par iteracijah pomembno premikala meje na področju računalniških iger, predvsem s tehnološkega vidika. Govorim predvsem o tridimenzionalni grafiki in uporabi poligonov za razliko od klasičnih pikslov, ki so bili uporabljani prej. Sicer nisem bil nikoli ravno strašen oboževalec, sem pa kar nekaj od iger v seriji preizkusil.
id Software, studio, ki stoji za franšizo, se je odločil, da bo izdelal različico igre, ki jo bo mogoče igrati v spletnem brskalniku in jo poimenoval Quake Live. Obiščete spletno stran, si ustvarite račun, prenesete nekaj malega programske opreme in se priklopite na igro. Najprej morate opraviti kratek preizkus, kjer pokažete v kako napredno skupino igralcev sodite, nato pa lahko preprosto vskočite v eno od številnih iger, ki se odvijajo. Na voljo so vam različne oblike klasičnih večigralskih scenarijev - Capture the Flag, Deathmatch itd.
Sama zadeva dejansko deluje kar spodobno. Niti ni preveč obremenjujoča za računalnik, seveda pa to pomeni, da teče v ločljivostih od 640 x 480 do 1024 x 768. Lahko jo igrate tudi v celozaslonskem načinu ali pa neposredno v brskalniku. Grafika ni ravno spektakularna, ni pa niti pretirano slaba. Spopadi so tipični - hitri, brutalni in če ne veš, kaj počneš, si večino časa mrtev. Tako jaz, na primer, ki nimam posebnih izkušenj, naberem največ pet ubojev na tekmo.
Pod črto - Quake Live je zanimiv eksperiment, ki ga odlikuje predvsem to, da je brezplačen. Ni vam potrebno ne plačevati naročnine in ne kupiti igre, da bi jo lahko igrali. Obenem je tudi prav prijeten način za zapravit kakšne pol ure. Seveda pod pogojem, da so prvoosebne streljačine nekaj, kar vam je všeč.
Sedaj pa hitro "fragat" :).
Še par zaslonskih slik, da vidite, kako zgleda vhodna stran za izbiro iger ter sama igra.
id Software, studio, ki stoji za franšizo, se je odločil, da bo izdelal različico igre, ki jo bo mogoče igrati v spletnem brskalniku in jo poimenoval Quake Live. Obiščete spletno stran, si ustvarite račun, prenesete nekaj malega programske opreme in se priklopite na igro. Najprej morate opraviti kratek preizkus, kjer pokažete v kako napredno skupino igralcev sodite, nato pa lahko preprosto vskočite v eno od številnih iger, ki se odvijajo. Na voljo so vam različne oblike klasičnih večigralskih scenarijev - Capture the Flag, Deathmatch itd.
Sama zadeva dejansko deluje kar spodobno. Niti ni preveč obremenjujoča za računalnik, seveda pa to pomeni, da teče v ločljivostih od 640 x 480 do 1024 x 768. Lahko jo igrate tudi v celozaslonskem načinu ali pa neposredno v brskalniku. Grafika ni ravno spektakularna, ni pa niti pretirano slaba. Spopadi so tipični - hitri, brutalni in če ne veš, kaj počneš, si večino časa mrtev. Tako jaz, na primer, ki nimam posebnih izkušenj, naberem največ pet ubojev na tekmo.
Pod črto - Quake Live je zanimiv eksperiment, ki ga odlikuje predvsem to, da je brezplačen. Ni vam potrebno ne plačevati naročnine in ne kupiti igre, da bi jo lahko igrali. Obenem je tudi prav prijeten način za zapravit kakšne pol ure. Seveda pod pogojem, da so prvoosebne streljačine nekaj, kar vam je všeč.
Sedaj pa hitro "fragat" :).
Še par zaslonskih slik, da vidite, kako zgleda vhodna stran za izbiro iger ter sama igra.
četrtek, januar 08, 2009
Spremenite svoje fotografije v miniature
Če niste resen fotograf, verjetno ne poznate tehnike, ki nosi ime "tilt-shift". V osnovi gre za tehniko, kjer je objekt zaradi izredno ozkega polja ostrine videti kot miniatura. Popolna razlaga pojma "tilt-shift" je seveda na Wikipediji.
Toda, v kolikor je učinek izredno težko doseči brez posebnih leč in veliko znanja, je sedaj na voljo tudi zanimiva storitev za nas, amaterje, ki nimamo prav veliko časa, da bi se ukvarjali s temi zadevami. Storitev TiltShift Maker je točno to - način, da svoje navadne fotografije spremenite v prave male miniature. Poglejte si razliko med originalno fotografijo jemenske vasice:
Poleg tega je storitev preprosta kot legendarna balkanska jed. Preprosto naložite svojo fotografijo, premaknete nekaj jezičkov, s katerimi določite točko ostrine in njeno širino ter klikate "Preview", dokler niste zadovoljni z rezultatom. Poleg tega storitev še uredi barve, da končni rezultat dobi slastni videz miniature.
Še storitev v akciji:
Animoto za resnično impresivno razkazovanje fotografij
Spremenite svoje fotografije v slike
Toda, v kolikor je učinek izredno težko doseči brez posebnih leč in veliko znanja, je sedaj na voljo tudi zanimiva storitev za nas, amaterje, ki nimamo prav veliko časa, da bi se ukvarjali s temi zadevami. Storitev TiltShift Maker je točno to - način, da svoje navadne fotografije spremenite v prave male miniature. Poglejte si razliko med originalno fotografijo jemenske vasice:
in sliko, ki sem jo potegnil čez proces:
Poleg tega je storitev preprosta kot legendarna balkanska jed. Preprosto naložite svojo fotografijo, premaknete nekaj jezičkov, s katerimi določite točko ostrine in njeno širino ter klikate "Preview", dokler niste zadovoljni z rezultatom. Poleg tega storitev še uredi barve, da končni rezultat dobi slastni videz miniature.
Še storitev v akciji:
Povezani zapisi o zanimivih storitvah za fotografije:
Animoto za resnično impresivno razkazovanje fotografij
Spremenite svoje fotografije v slike
ponedeljek, november 17, 2008
Instapaper - označite si stran za kasnejše branje
Včasih so najpreprostejše stvari najbolj učinkovite in Instapaper je med njimi. Gre za zelo preprosto spletno storitev, ki je namenjena samo eni stvari - ko naletite na članek, ki je predolg, da bi ga prebrali, si ga preprosto shranite v Instapaper in si ga preberete kasneje. Račun ustvarite zelo preprosto, saj zadostuje samo uporabniško ime in si vam ni potrebno zapomniti niti gesla.
Shranjeni članki se vam shranijo na posebni strani, kjer jih lahko urejate, preskočite, berete v samo besedilni obliki ali pa se naročite na RSS.
Ima pa zadeva še eno dobro plat. Če ste ponosni lastnik iPhonea ali iPod Toucha (na primer, jaz), si lahko naložite aplikacijo in vsi članki, ki ste se jih označili se pretočijo na vašo napravico in jih lahko prebirate tudi brez povezave. Odlično, kadar morate koga čakati ali pa preprosto potrebujete nekaj za brat.
Če pa nimate časa, da bi sami iskali članke, lahko preprosto obiščete stran Give me something to read , kjer so zbrani članki, ki so jih uporabniki največkrat označili za kasnejše branje. Ker je Instapaper namenjen ravno shranjevanju daljših in bolj zahtevnih člankov, vam ta stran nudi resnično izobilje res kakovostnih člankov, med katerimi so kakšni dobri tudi za pol ure branja.
Seveda pa lahko za označevanje člankov, ki jih ne utegnete prebrati, uporabite tudi delicious. Preprosto shranjenemu zaznamku pripnete oznako "toread" ali "preberi" in načeloma zadeva služi istemu namenu. Seveda pa ni enake integracije z iPodom.
Shranjeni članki se vam shranijo na posebni strani, kjer jih lahko urejate, preskočite, berete v samo besedilni obliki ali pa se naročite na RSS.
Ima pa zadeva še eno dobro plat. Če ste ponosni lastnik iPhonea ali iPod Toucha (na primer, jaz), si lahko naložite aplikacijo in vsi članki, ki ste se jih označili se pretočijo na vašo napravico in jih lahko prebirate tudi brez povezave. Odlično, kadar morate koga čakati ali pa preprosto potrebujete nekaj za brat.
Če pa nimate časa, da bi sami iskali članke, lahko preprosto obiščete stran Give me something to read , kjer so zbrani članki, ki so jih uporabniki največkrat označili za kasnejše branje. Ker je Instapaper namenjen ravno shranjevanju daljših in bolj zahtevnih člankov, vam ta stran nudi resnično izobilje res kakovostnih člankov, med katerimi so kakšni dobri tudi za pol ure branja.
Seveda pa lahko za označevanje člankov, ki jih ne utegnete prebrati, uporabite tudi delicious. Preprosto shranjenemu zaznamku pripnete oznako "toread" ali "preberi" in načeloma zadeva služi istemu namenu. Seveda pa ni enake integracije z iPodom.
sreda, november 12, 2008
Celotna zgodovina stripov Peanuts
Z razširitvijo spleta so stripi dobili nov zagon. Slovenci sicer praviloma nimamo posebej razvite kulture dnevnih stripov, kot je ta prisotna v ZDA, kjer časopisi vsak dan stripom namenijo eno stran. No, s pojavom spleta, smo lahko na tak ali drugačen način začeli tudi mi spremljati dnevne stripe.
United Feature Syndicate je en izmed večjih ponudnikov stripov in je pred kratkim prenovil svoje storitve, med katerimi je najbolj omembe vredno dejstvo, da lahko prilagodite svoj vir RSS in vanj vključite stripe, ki bi jih radi spremljali. Najprej morate sicer ustvariti svoj račun, nato pa preprosto izberete stripe, ki jih želite spremljati in dobite posebej, samo za vas prilagojen vir RSS, ki vsebuje celotne stripe in ne samo povezav na njih.
Stripi po kakovosti segajo od ne preveč dobrih do nekaterih, ki so resnično kul. Posebej omembe vredno je tudi, da so objavili celotno zgodovino stripa Peanuts , kar vam nudi popoln vpogled v celoten razvoj enega najbolj priljubljenih stripov v zgodovini. Prvi strip, recimo, ni bil niti pod razno podoben tistim, ki jih običajno poznamo. Stripov je skupno nekaj čez 21.000. Wow.
Žal pa United Feature Syndicate nima mojega daleč najljubšega stripa - Calvin and Hobbes , ki je nekaj časa izhajal celo v sobotnem Delu pod naslovom Gašper in Hops. Zakaj točno so to ukinili, mi ne bo nikoli jasno. No, tu so nekoliko manj prijazni, saj lahko gledate le zadnjih 30 dni stripov, vir RSS pa vključuje le povezave in ne celih stripov.
In ko smo že pri stripih, izbor mojih trenutno najljubših spletnih stripov, ki niso vključeni v sindikate.
XKCD - geeky in zabaven
Penny Arcade - geeky in brez dlake na jeziku ter obenem stari ata večine spletnih stripov
Sinfest - preprosto smešen
United Feature Syndicate je en izmed večjih ponudnikov stripov in je pred kratkim prenovil svoje storitve, med katerimi je najbolj omembe vredno dejstvo, da lahko prilagodite svoj vir RSS in vanj vključite stripe, ki bi jih radi spremljali. Najprej morate sicer ustvariti svoj račun, nato pa preprosto izberete stripe, ki jih želite spremljati in dobite posebej, samo za vas prilagojen vir RSS, ki vsebuje celotne stripe in ne samo povezav na njih.
Stripi po kakovosti segajo od ne preveč dobrih do nekaterih, ki so resnično kul. Posebej omembe vredno je tudi, da so objavili celotno zgodovino stripa Peanuts , kar vam nudi popoln vpogled v celoten razvoj enega najbolj priljubljenih stripov v zgodovini. Prvi strip, recimo, ni bil niti pod razno podoben tistim, ki jih običajno poznamo. Stripov je skupno nekaj čez 21.000. Wow.
Žal pa United Feature Syndicate nima mojega daleč najljubšega stripa - Calvin and Hobbes , ki je nekaj časa izhajal celo v sobotnem Delu pod naslovom Gašper in Hops. Zakaj točno so to ukinili, mi ne bo nikoli jasno. No, tu so nekoliko manj prijazni, saj lahko gledate le zadnjih 30 dni stripov, vir RSS pa vključuje le povezave in ne celih stripov.
XKCD - geeky in zabaven
Penny Arcade - geeky in brez dlake na jeziku ter obenem stari ata večine spletnih stripov
Sinfest - preprosto smešen
sreda, avgust 27, 2008
Zanimiv spletni kalkulator
eCalculator nosi ime "Najboljši spletni kalkulator", kar je morda res, morda ne, je pa vsekakor vreden ogleda. Obiskovalci strani imamo na voljo dve različici - osnovno in znanstveno. Osnovna je ravno to, kar si predstavljamo pod osnovnim kalkulatorjem, torej osnovne funkcije, kvadrat, kvadratni koren in odstotki. Na voljo je tudi kot prenos za operacijski sistem Windows, kar se mi sicer ne zdi smiselno, glede na to, da ima Windows že od pamtiveka vgrajen kalkulator.
Je pa zato znanstvena različica nekoliko drugačna zver. Nudi namreč bistveno več funkcij, med katerimi, glede na svoje pomanjkljivo poznavanje matematike, številnih niti ne prepoznam. Kljub temu pa bi izpostavil odličen dodatek za spreminjanje merskih enot, ki lahko pride izredno prav. Sicer je res, da tudi takih storitev na spletu ravno ne manjka, še posebej glede na to, da jih lahko izvajate neposredno v Googlu, ampak vseeno se mi zdi, da si eCalculator zasluži omembo.
Znanstvena različica:
torek, avgust 12, 2008
Velike čudovite fotografije
Dejstvo je, da sodobni splet spodbuja kratko pozornost. Vzorec je preprost - nekaj iščeš na spletu ali pa preko kakšnega Digga, Twitterja, Reddita ali druge strani na hitro odletiš na novo stran. Stran si ogledaš, dobiš tisto, kar si iskal in je nato ne obiščeš nikoli več. Dejstvo je, da osebno začnem spremljati manj kot odstotek strani, na katere naletim pri dnevnem brskanju.
No, vsake toliko časa se zgodi, da določena stran v agregatorjih in drugje na površje priplava dovolj pogosto, da jo zaznaš in začneš spremljati. No, nekaj takega se mi je zgodilo z rubriko "The Big Picture" na spletni strani Boston.com. Gre za zelo preprost koncept - vzameš določen pomemben dogodek in nato pokažeš velike in čudovite fotografije, povezane s tem dogodkom. Izbor je fantastičen in definitivno priporočam ogled. Toda, naj slike spregovorijo same zase:
Vojna v Osetiji
Otvoritev olimpijskih iger v Pekingu
Pogledi na Jupiter
Izbruhi vulkanov
No, vsake toliko časa se zgodi, da določena stran v agregatorjih in drugje na površje priplava dovolj pogosto, da jo zaznaš in začneš spremljati. No, nekaj takega se mi je zgodilo z rubriko "The Big Picture" na spletni strani Boston.com. Gre za zelo preprost koncept - vzameš določen pomemben dogodek in nato pokažeš velike in čudovite fotografije, povezane s tem dogodkom. Izbor je fantastičen in definitivno priporočam ogled. Toda, naj slike spregovorijo same zase:
Vojna v Osetiji
Otvoritev olimpijskih iger v Pekingu
Sončni mrk
Pogledi na Jupiter
Pogreb člana kraljeve družine na Baliju
Izbruhi vulkanov
Povezane objave
sreda, avgust 06, 2008
Ekspres v smeti
Zadnja dva tedna sem začel domov dobivati brezplačnik Ekspres. Ne, ne bom se pritoževal čez pretirano prozoren namen vsebine, saj mi politične igrice na tak ali drugačen način ne dišijo najbolj. Kar me bolj skrbi je ekološki vidik vseh teh brezplačnikov. Na zadevo so namreč ponosno napisali, da jo natisnejo v 340.000 izvodih. Se sprašujete kakšna je naklada najbolj prodajanega slovenskega tednika, Nedeljskega dnevnika? Okoli 117.000.
Toda o Ekspresu načeloma ne moremo razmišljati kot o časopisu. Dobimo ga brezplačno na dom, skupaj z reklamami in običajno pošto, kot so računi ali druga osebna korespondenca. Z uporabniškega vidika gre torej za spam, saj je matematika preprosta: nabiralnik, pošta, naročene reklame in nenaročene reklame, ki ji po domače rečemo spam. Ima pa zadeva še eno analogijo - uporabnika nič ne stane, podobno kot te načeloma nič ne stane spam v nabiralniku. Razen časa, ki ga porabiš, da ga izbrišeš.
Toda stanje se spremeni, če pogledamo z druge strani. Zakaj spam še vedno živi, kljub filtrom in temu, da ga večina ljudi že ignorira? Preprosto - izredno poceni je. Ni popolnoma zastonj, ampak je pa blizu. Ker je tako poceni, tudi izredno nizka stopnja odziva še vedno upravičuje njegovo pošiljanje. Samo za oris - Kralj spama, Jeremy Jaynes je imel stopnjo en odziv na 30,000 poslanih sporočil. Zaslužek? Eh, drobiž - 750,000 USD na mesec. To je seveda mogoče, dokler so stroški priprave in pošiljanja resnično nizki, kar v primeru elektronskega spama so.
Stvar je v realnem svetu drugačna. Teh 340,000 izvodov je potrebno natisniti in za njih pridobiti papir, kar predstavlja pomembno obremenitev za okolje. Izdelava papirja poleg uničevanja dreves pomeni tudi velikega porabnika energije za proizvodnjo. Potem prištejte elektriko in surovine, potrebne za dejanski tisk. Potem prištejte še vire, potrebne za transport teh časopisov najprej do pošt in potem naprej do domov. Dejstvo je, da je okoljski vpliv časopisov velik.
Ta kritika seveda leti tudi na plačljive časopise, vendar teh vsaj praviloma ne tiskajo zato, da mi jih dostavljajo v nabiralnik brez moje privolitve. Kar mi daje trenutno stanje misliti je nekaj drugega - očitno je spamanje ljudi z brezplačniki preprosto prepoceni. Namesto, da bi se založniki odločili za cenejšo in okolju prijaznejšo alternativo spletnih strani preprosto natisnejo par 100,000 izvodov in horuk z njimi do uporabnikov. Ti jih poberejo iz nabiralnikov in vržejo stran, življenjski cikel pa se je obrnil.
Predlog
Kar je torej potrebno narediti je ublažiti njihov negativni vpliv, plačajo pa naj seveda sami. Predlagam, da za vsak izvod plačajo še ekološko takso za odpravo okoljskih posledic njihovih časopisov. Za kalkulacijo bom iz zraka potegnil številko 0,05 evra na izvod. Pri Ekspresu to znese 17.000 evrov na teden in 68.000 evrov na mesec. Taksa je lahko seveda odvisna od števila strani in podobnih zadev. Debelejši več, tanjši manj. Ta denar se lahko nato nameni naložbam v obnovljive vire energije ali recimo fond za nove reciklažne enote. Zakaj bi morali mi plačevati za njihovo brezskrbnost?
Toda ne vidim razloga, da bi se tu ustavili. Naredimo namreč lahko še toliko več. Za začetek bi rad videl, da vsi dnevniki, tedniki in brezplačniki objavijo, koliko odstotkov recikliranega papirja je uporabljenega pri njihovi izdelavi. Nato naj predstavijo jasne cilje glede tega, za koliko nameravajo to številko povečati v naslednjem letu ali dveh. Potem lahko, recimo, časopisi naredijo "zeleno" številko, kjer zmanjšajo obseg in del vsebin za tisti dan prestavijo na splet. Manj tiska, manj vpliva na okolje in povečan obisk na spletni strani. Časopisi bi recimo lahko izpostavili ali kako drugače nagradili oglaševalce, ki svoje vloženke tiskajo na recikliran papir. Zamisli ni malo, je pa potrebno nekaj dobre volje.
Še nekaj - časopisi, ki vstavljajo CD-je, DVD-je, knjige in drugo nesnago v svoje časopise, vse skupaj pa ovijejo v plastiko, bi morali plačati bistveno višjo ekološko takso. Izmislite si kaj drugega. Trenutna situacija je namreč že prav neokusna.
Kaj pa reklame?
Morda se kdo sprašuje kaj z reklamami. Princip ostane enak - ekološka taksa in naj se oglaševalci odločijo za komuniciranje količine recikliranega papirja. Toda bodimo odkriti - smo v dobi, kjer je tak način oglaševanja že smešen - osebno zmečem stran sedemdeset odstotkov tega kar dobim, ne da bi sploh pogledal. In Tuš ali pa Hofer dobesedno samo smetita, ker dejansko ne hodim v njihove trgovine. Toda to ne pomeni, da sem striktno proti reklamam - nikakor ne. Če kdo prodaja stvar, ki me pritegne, bom verjetno šel pogledat v trgovino. Toda za to, jim ni treba pošiljati smeti.
Poglejmo si primer. Katalog Big Banga vedno pregledam. Sem pač mahnjen na gadgete in rad pogledam, ali so cene velikih monitorjev že dovolj padle, da se 21-palčnik na mizi poveča v 24-palčnika. Z veseljem bi se naročil na elektronsko obveščanje o akcijah, ampak kaj, ko to ne pomeni, da mi bodo nehali pošiljati papir na dom ali da bodo natisnili kaj manj svojih katalogov. Bah.
Za zaključek
Zavedam se, da gre morda samo za komunikacijsko težavo. Mogoče imajo vsi časopisi strašno dobre okoljevarstvene strategije, samo meni tega ni uspelo odkriti. Zato bom prijazen in celo predlagam eskperiment. Odprl sem wiki na storitvi Wetpaint. Na njem lahko vsak medij zapiše osnovne podatke o svoji okoljski zavednosti in dejavnostih - recimo odstotek recikliranega papirja v tiskanih izdajah, odstranjevanju strupenih snovi iz tiska, nakup novih tiskarskih strojev z manjšo porabo - karkoli.
Wiki je čisto odprt, ker načeloma ne pričakujem nekega hudega vandalizma ali celo kakršnekoli dejavnosti. Definitivno pa obljubim, da zagotovim promocijo na blogu prvemu in vsem ostalim medijem, ki bodo slučajno vpisali. Eksperiment je dvoplasten - najprej me zanima, ali so mediji pripravljeni te podatke transparentno posredovati javnosti, torej gre v prvi meri za nekakšen izziv, ki je neškodljiv vsem udeleženim. Drugi del eksperimenta pa je to, da bi wiki lahko, če stvar slučajno zaživi, služil kot osrednja točka za komunikacijo med mediji in okoljsko zavednimi uporabniki.
No ja, nekih velikih pričakovanj nimam, ampak pustimo se presenetit. Če se komu zdi vredno, pa naj malo promovira to zadevo.
Toda o Ekspresu načeloma ne moremo razmišljati kot o časopisu. Dobimo ga brezplačno na dom, skupaj z reklamami in običajno pošto, kot so računi ali druga osebna korespondenca. Z uporabniškega vidika gre torej za spam, saj je matematika preprosta: nabiralnik, pošta, naročene reklame in nenaročene reklame, ki ji po domače rečemo spam. Ima pa zadeva še eno analogijo - uporabnika nič ne stane, podobno kot te načeloma nič ne stane spam v nabiralniku. Razen časa, ki ga porabiš, da ga izbrišeš.
Toda stanje se spremeni, če pogledamo z druge strani. Zakaj spam še vedno živi, kljub filtrom in temu, da ga večina ljudi že ignorira? Preprosto - izredno poceni je. Ni popolnoma zastonj, ampak je pa blizu. Ker je tako poceni, tudi izredno nizka stopnja odziva še vedno upravičuje njegovo pošiljanje. Samo za oris - Kralj spama, Jeremy Jaynes je imel stopnjo en odziv na 30,000 poslanih sporočil. Zaslužek? Eh, drobiž - 750,000 USD na mesec. To je seveda mogoče, dokler so stroški priprave in pošiljanja resnično nizki, kar v primeru elektronskega spama so.
Stvar je v realnem svetu drugačna. Teh 340,000 izvodov je potrebno natisniti in za njih pridobiti papir, kar predstavlja pomembno obremenitev za okolje. Izdelava papirja poleg uničevanja dreves pomeni tudi velikega porabnika energije za proizvodnjo. Potem prištejte elektriko in surovine, potrebne za dejanski tisk. Potem prištejte še vire, potrebne za transport teh časopisov najprej do pošt in potem naprej do domov. Dejstvo je, da je okoljski vpliv časopisov velik.
Ta kritika seveda leti tudi na plačljive časopise, vendar teh vsaj praviloma ne tiskajo zato, da mi jih dostavljajo v nabiralnik brez moje privolitve. Kar mi daje trenutno stanje misliti je nekaj drugega - očitno je spamanje ljudi z brezplačniki preprosto prepoceni. Namesto, da bi se založniki odločili za cenejšo in okolju prijaznejšo alternativo spletnih strani preprosto natisnejo par 100,000 izvodov in horuk z njimi do uporabnikov. Ti jih poberejo iz nabiralnikov in vržejo stran, življenjski cikel pa se je obrnil.
Predlog
Kar je torej potrebno narediti je ublažiti njihov negativni vpliv, plačajo pa naj seveda sami. Predlagam, da za vsak izvod plačajo še ekološko takso za odpravo okoljskih posledic njihovih časopisov. Za kalkulacijo bom iz zraka potegnil številko 0,05 evra na izvod. Pri Ekspresu to znese 17.000 evrov na teden in 68.000 evrov na mesec. Taksa je lahko seveda odvisna od števila strani in podobnih zadev. Debelejši več, tanjši manj. Ta denar se lahko nato nameni naložbam v obnovljive vire energije ali recimo fond za nove reciklažne enote. Zakaj bi morali mi plačevati za njihovo brezskrbnost?
Toda ne vidim razloga, da bi se tu ustavili. Naredimo namreč lahko še toliko več. Za začetek bi rad videl, da vsi dnevniki, tedniki in brezplačniki objavijo, koliko odstotkov recikliranega papirja je uporabljenega pri njihovi izdelavi. Nato naj predstavijo jasne cilje glede tega, za koliko nameravajo to številko povečati v naslednjem letu ali dveh. Potem lahko, recimo, časopisi naredijo "zeleno" številko, kjer zmanjšajo obseg in del vsebin za tisti dan prestavijo na splet. Manj tiska, manj vpliva na okolje in povečan obisk na spletni strani. Časopisi bi recimo lahko izpostavili ali kako drugače nagradili oglaševalce, ki svoje vloženke tiskajo na recikliran papir. Zamisli ni malo, je pa potrebno nekaj dobre volje.
Še nekaj - časopisi, ki vstavljajo CD-je, DVD-je, knjige in drugo nesnago v svoje časopise, vse skupaj pa ovijejo v plastiko, bi morali plačati bistveno višjo ekološko takso. Izmislite si kaj drugega. Trenutna situacija je namreč že prav neokusna.
Kaj pa reklame?
Morda se kdo sprašuje kaj z reklamami. Princip ostane enak - ekološka taksa in naj se oglaševalci odločijo za komuniciranje količine recikliranega papirja. Toda bodimo odkriti - smo v dobi, kjer je tak način oglaševanja že smešen - osebno zmečem stran sedemdeset odstotkov tega kar dobim, ne da bi sploh pogledal. In Tuš ali pa Hofer dobesedno samo smetita, ker dejansko ne hodim v njihove trgovine. Toda to ne pomeni, da sem striktno proti reklamam - nikakor ne. Če kdo prodaja stvar, ki me pritegne, bom verjetno šel pogledat v trgovino. Toda za to, jim ni treba pošiljati smeti.
Poglejmo si primer. Katalog Big Banga vedno pregledam. Sem pač mahnjen na gadgete in rad pogledam, ali so cene velikih monitorjev že dovolj padle, da se 21-palčnik na mizi poveča v 24-palčnika. Z veseljem bi se naročil na elektronsko obveščanje o akcijah, ampak kaj, ko to ne pomeni, da mi bodo nehali pošiljati papir na dom ali da bodo natisnili kaj manj svojih katalogov. Bah.
Za zaključek
Zavedam se, da gre morda samo za komunikacijsko težavo. Mogoče imajo vsi časopisi strašno dobre okoljevarstvene strategije, samo meni tega ni uspelo odkriti. Zato bom prijazen in celo predlagam eskperiment. Odprl sem wiki na storitvi Wetpaint. Na njem lahko vsak medij zapiše osnovne podatke o svoji okoljski zavednosti in dejavnostih - recimo odstotek recikliranega papirja v tiskanih izdajah, odstranjevanju strupenih snovi iz tiska, nakup novih tiskarskih strojev z manjšo porabo - karkoli.
Wiki je čisto odprt, ker načeloma ne pričakujem nekega hudega vandalizma ali celo kakršnekoli dejavnosti. Definitivno pa obljubim, da zagotovim promocijo na blogu prvemu in vsem ostalim medijem, ki bodo slučajno vpisali. Eksperiment je dvoplasten - najprej me zanima, ali so mediji pripravljeni te podatke transparentno posredovati javnosti, torej gre v prvi meri za nekakšen izziv, ki je neškodljiv vsem udeleženim. Drugi del eksperimenta pa je to, da bi wiki lahko, če stvar slučajno zaživi, služil kot osrednja točka za komunikacijo med mediji in okoljsko zavednimi uporabniki.
No ja, nekih velikih pričakovanj nimam, ampak pustimo se presenetit. Če se komu zdi vredno, pa naj malo promovira to zadevo.
ponedeljek, junij 23, 2008
Kakovostni neodvisni filmi na YouTubu
YouTube je sicer bolj ali manj vir smešnih, ne tako smešnih, viralnih in malo manj viralnih ter nesmiselnih filmov. Toda to še ne pomeni, da ne more služiti tudi kot orodje za distribucijo vsebin visoke kakovosti. Google je ravno v ta namen predstavil "Screening Room" - posebno podstran, na kateri so zbrani filmski izdelki neodvisnih ustvarjalcev. Pri tem ne gre za anonimne internetne najstnike, temveč za izbrane projekte, med katerimi je tudi z oskarjem nagrajena kratka risanka The Danish Poet.
Sicer si nisem ogledal vseh, mi je pa v oči padel "Are You the Favorite Person of Anybody?". Definitivno vreden ogleda.
Google je sicer napovedal, da naj bi se novi video posnetki pojavljali vsake dva tedna, naslednji paket pa naj bi prispel 4. julija. Avtorji naj bi poleg masovne distribucije dobili tudi radodaren del prihodkov od oglasov, prikazanih ob filmih.
Sicer si nisem ogledal vseh, mi je pa v oči padel "Are You the Favorite Person of Anybody?". Definitivno vreden ogleda.
Google je sicer napovedal, da naj bi se novi video posnetki pojavljali vsake dva tedna, naslednji paket pa naj bi prispel 4. julija. Avtorji naj bi poleg masovne distribucije dobili tudi radodaren del prihodkov od oglasov, prikazanih ob filmih.
Naročite se na:
Objave (Atom)