sreda, januar 31, 2007

Picnik za spletno urejanje fotografij

Spletne storitve postajajo čedalje bolj napredne. Če smo imeli na začetku par preprostih zadev, kot so shranjevanje zaznamkov, branje virov RSS ali takojšnje sporočanje, imamo danes na spletu preglednice, urejevalnike besedil, orodja za skiciranje in seveda tudi urejevalnike fotografij. Med slednjimi sem pred kratkim opazil Picnik, ki izgleda kar zanimiv.

Za uporabo registracija ni potrebna, fotografije pa lahko naložite z lokalnega diska ali pa svojega računa na Flickru, kar je prijeten dodatek. Ko fotografijo enkrat naložite imate na voljo več možnosti za urejanje: samodejno popravljanje, obračanje, obrezovanje, urejanje osvetlitve in barv, ostrenje slike in odpravljanje rdečih oči. Vse funkcije delujejo več ali manj tako kot v namiznih programih.

picnik2.png

Na voljo imate tudi "umetniške" načine, kot so prebarvanje v črno-belo in sepio, ojačanje barv in mehčanje slike.

picnik1.png

Po zaključku lahko sliko shranite na disk, pošljete po elektronski pošti ali pa jo shranite na Flickr. S Picnikom lahko iz te fotografije, ki sem jo posnel v istanbulski podzemni cisterni

IMG_1501.jpg

dobite starinsko sliko, kot je ta.

IMG_1501A.jpg

Osebno se mi sicer zdi, da spletni urejevalniki slik nimajo ravno prihodnosti. Nenazadnje imamo za male popravke fotografij na voljo zmogljiva in učinkovita orodja, kot je na primer Googlova Picasa, ki je zastonj in nam omogoča tudi učinkovito upravljanje celih zbirk. Povrh vsega je integrirana s Picasa Web Albums in ima še par drugih sladkorčkov, kot je geo-označevanje slik. Za resnejše projekte pa človek tako ali tako poseže po Gimpu ali Photoshopu.

torek, januar 30, 2007

Tri Googlove novosti

Prav odločal sem se, ali naj današnji dan, ko sem imel nekaj več časa za bloganje, zaključim z zapisom o Googlu. Najprej nisem želel, ker se mi včasih zdi, da preveč pišem o njih. Toda potem sem pred nekaj minutami zasledil nov zapis v uradnem blogu Googlovega Readerja in odločitev je padla.

Pa pojdimo po vrsti. Google Reader sedaj lahko prikazuje video posnetke. Če torej nekdo v svojem blogu vključi posnetek z YouTube, Google Video ali podobne storitve, se vam bo prikazal neposredno v Readerju. In ker pri Googlu niso hudobni, se prikazujejo videi, ki so naloženi tudi na številnih drugih storitvah za shranjevanje video posnetkov.

Drug zanimiv dodatek se je našel pri Googlovem iskanju po knjigah. Združili so namreč Google Maps in Google Book Search in sedaj se pri določenih knjigah prikažejo lokacije in izrezki iz knjig, kjer so te lokacije omenjene. Če na primer Melville v Moby Dicku omeni Granado, se prikaže zemljevid in na njem majhen oblaček. Če kliknete na oblaček, lahko takoj vidite na kateri strani je ta lokacija omenjena in kaj piše. Seveda to velja za knjige, ki so prosto dostopne.

Če vas zanima, kakšna je zadeva videti v praksi, kliknite na povezavo, ki vas bo popeljala na stran o knjigi V 80 dneh okoli sveta. Premaknite se nižje po strani in videli boste zemljevid, podoben temu na sliki.

http://photos1.blogger.com/x/blogger/7503/2764/1600/394797/places_in_this_book.jpg

Tretja novica zadeva Google Earth. Dodali so namreč novo plast (layer), ki vam omogoča, da si ogledate sončni vzhod na določenih lokacijah po vsem svetu. Krasno. Posnetke je prispeval Discovery Channel, nahajajo pa se pod Discovery Layers.

Še kratko pojasnilo, zakaj ne dajem povezav na izvirne zapise na Googlovih blogih. Iz preprostega razloga. Tam se namreč potem tvoj blog zapiše med bloge, ki so ustvarili povezavo na zapis. In ko se to zgodi, nenadoma tvoj blog pričnejo besno obiskovati Američani in Indijci, ki očitno kliknejo na vsako povezavo, ki jo zagledajo tam spodaj.

Izklopite predogled Snap!

Zadnje čase sem na blogih opazil nov trend uporabe skripte Snap. Gre za tisto ultra-nadležno, tečno in povsem nekoristno prikazovanje balončka s predogledom strani na katero kaže povezava. Še posebej kritično je to na Blogosu, čeprav mislim, da ni edini krivec. No ja, sedaj ne morem več preveriti. In zakaj ne? Ker sem ugotovil, kako lahko vsak uporabnik sam pri sebi izklopi to tečnobo.

Preprosto obiščite spletno stran podjetja Snap. Nato kliknite na povezavo Can I disable Snap Preview Anyhwere? Nato kliknite povezavo v rumenem okvirju in to je to. Zadeva deluje tako, da se vam na računalnik namesti piškotek, ki onemogoči predogled v oblačku Snap.

Nič več oblačkov na blogih. Ahhh ...

Pisava pri elektronskih sporočilih je pomembna

Ne vem, ali imate take izkušnje, toda jaz jih imam zagotovo. Tista izkušnja, ko dobiš elektronsko pošto napisano s kakšno čudaško pisavo. Človek bi sicer rekel, da je vseeno kakšno pisavo uporabiš, v kolikor je zadeva napisana strokovno in smiselno, vendar to ni čisto res. Strokovnjaki z univerze v Wichiti so namreč naredili raziskavo vpliva izbire pisave na bralce in ugotovili, da je izbira pisave še kako pomembna.

Pripravili so elektronsko sporočilo in ga v treh različnih pisavah (Calibri, Comic Sans in Gigi) poslali različnim prejemnikom. Nato so prejemniki prejeli anketo, kjer so morali opisati različne dejavnike, kot so ali se vam zdi avtor sporočila strokovnjak, kako bi ocenili posredovano informacijo, ali se zdi avtor zrel in ali se jim zdi vreden zaupanja.

Ocenjevati je bilo potrebno tudi osebnost pisca, ki jo lahko zaključite iz uporabljene pisave. Med ocenjevanimi lastnostmi so bile: zanesljivost, konformizem, mladostnost, spol, praktičnost in še številni drugi. Celotna raziskava se nahaja tule in vsebuje precej znanstveno razlago metodologije in obdelave podatkov. Vsaj meni se zdi znanstvena :).

In rezultati? Po eni strani presenetljivi, po drugi ne. Pisma napisana v pisavi Calibri dajejo vtis profesionalnega in strokovnega avtorja, ki mu je mogoče zaupati. Comic Sans bralca že navdaja z manj zaupanja, Gigi pa na tej ravni popolnoma odpove in daje vtis začetnika in neprofesionalnega pisca.

Kaj ta raziskava torej pomeni? Če ne želite posredovati napačnih signalov, uporabljajte "resno" pisavo. Z napačno izbiro pisave lahko vplivate na bralčevo percepcijo vsebine, kar ponavadi ni ravno cilj pri pisanju elektronske pošte. Pisavo torej izbirajte v skladu s svojimi cilji pri pisanju elektronske pošte.

Mimogrede, če se sprašujete, kakšne so omenjene pisave: Gigi je kopija ročnih pisanih črk, Comic Sans je nekakšna kopija pisav iz stripov, Calibri pa je pisava, privzeto izbrana v novih aplikacijah Microsoft Office. Moj osebni vtis je, da prdstavlja velik korak naprej od dolgočasnega Times New Roman. Osebno sicer uporabljam Verdano ali pa Helvetico.

ponedeljek, januar 22, 2007

Avtomagično ustvarjanje oglasov

Včasih gledate oglase v časopisih in si rečete, da bi to lahko naredili tudi sami? No, očitno jih je mogoče izdelovati tudi popolnoma avtomatsko. Študent ene od britanskih oblikovalskih šol je ustvaril generator oglasov, ki prikazuje, kako oglaševanje izkorišča jezik. Generator uporablja resnične oglaševalske slogane in jih premeša ter ustvarja naključne slogane. Obenem s Flickra potegne fotografije in jih združi ter ustvari oglas.

V besedah avtorja: "... želim prikazati kako je jezik oglaševanja istočasno izredno pomenski in odraža resnične kulturne vrednote in želje, obenem pa je popolnoma nesmiseln v tem, da posredovane zamisli nimajo nikakršne povezave z izdelkom."

He, he. Nekateri oglasi sploh niso slabi in se jih ne bi sramovala niti kakšna oglaševalska agencija. Sedaj lahko ob pogledu na oglas rečete: "To bi lahko naredil tudi računalnik."

nedelja, januar 21, 2007

Ima lahko brezplačno vrednost?

Naj najprej začnem s kratkim, skoraj popolnoma nepovezanim in samovšečnim uvodom. V petek sem sedel pri mami na redni tedenski pici in ob tem preletaval petkovo Delo. Nekaj strani pred koncem sem že skoraj obupal in se posvetil pici, ko je nenadoma moje oko ujelo zanimivo ime: "Hapax Legomena". Opa, to mora biti nekaj zanimivega, sem si rekel in seveda članek prebral. Članek ni nič posebnega in se bolj ali manj ukvarja s tem, da ima Janez Potočnik svoj blog, v katerega piše enkrat na mesec. Zadnji odstavek pa je vseeno nekoliko bolj zanimiv:

Sicer pa je na slovenski blogerski sceni naravoslovna znanost imenitno zastopana na blogu MIKROBioLOG (http://mikrobiolog. blogspot.com/) in LiLoLe (http://lifelong.blogspot.com/). LiLoLe je na spletu že od novembra 2003, MIKROBioLOG pa od septembra 2005. Zanju skrbi predstojnik katedre za mikrobiologijo in mikrobno biotehnologijo na ljubljanski biotehniški fakulteti prof. dr. Franc Viktor Nekrep, med blogerji znan kot Franc. Pred kratkim se mu je pridružil še kolega prof. dr. Marko Dolinar s fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, ki je svoj blog naslovil Nove biologije (http://novebiologije.blogspot. com/), ker imajo nove biologije različna imena: sintezna biologija, biologija izvornih celic, biologija sistemov ... Med bolj znane bloge s slovenske strokovne blogosfere sodi še predvsem kemijsko-biologijski blog KeBi (http://kebi03. blogspot.com/), za katerega skrbi Vesna Babnik, ki je napisala že 'tretji zvezek', koristni nasveti s tehnologije in interneta pa so tudi na blogu Hapax Legomena (http:// tritecomment.blogspot.com/).
Svaka nam čast, kaj naj rečem. Po tem samopromocijskem uvodu pa k stvari, ki je rahlo povezana. Kot vidite, na članek nisem dal povezave. Tega nisem storil iz preprostega razloga: Delo je namreč članek zaklenilo in lahko do njega dostopajo samo naročniki, ki imajo dostop Premium, ter tiste žalostne duše, ki so za ta sestavek pripravljeni plačati preko Delovih žetonov ali Monete.

Dejstvo je, da sem proti zaklepanju vsebin za registracijske zidove, še posebej če gre za časopise. Na nek način bi me lahko kdo obtožil, da hočem imeti vse zastonj in da sem pač prisklednik. Toda zadnje čase sem precej razmišljal o vrednosti vsebin na spletu in vedno bolj sem prepričan, da je zaklepanje vsebin zgrešena poslovna poteza in kaže na nerazumevanje spleta kot medija.

Prihod spleta je globoko spremenil vrednost vsebin. V preteklosti, ko je časopis izhajal v papirni obliki je bila distribucija bralstva nekako taka:

graph.png

V osnovi ta graf nakazuje, da papirno izdajo časopisa večina bralcev prebere prvi dan. Drugi in tretji dan le še malo bralcev in kasneje sploh nihče več. Torej ima določen članek ves potencial za svoj učinek in koristnost bralcem prvi dan.

Zdaj pa poglejmo, kakšno bralstvo ima lahko članek, ki se nahaja na spletu in je odprt vsem bralcem. To pišem iz lastnih izkušenj, glede na posamezne zapise na svoji strani. Upoštevati morate, da več kot 30 odstotkov obiskov na strani ustvarjata Najdi.si in Google, torej iskalnika.

graph2.png

Kot vidimo, ima vsebina, ki je dostopna na spletu kumulativno število bralcev. To pomeni, da je potrebno upoštevati obisk skozi daljše časovno obdobje in čeprav članek v zgodnejšem obdobju nima tako visokega števila bralcev, kot bi jih morda imel v papirnati obliki, ga dolgoročno prebere več ljudi.

Če časopis zaklene vsebino pred iskalniki in pred bralci, se s tem odpove tudi vsem bralcem, ki bi do članka prišli preko iskalnikov ali drugih orodij. Efektivno to pomeni, da znižajo vrednost svoje vsebine. Bodimo namreč odkriti. Večina vsebin, ki jih proizvajajo časopisi in predvsem dnevniki je že po nekaj dneh bralcem praviloma popolnoma irelevantna. Dodatno zaklepanje ta učinek samo poveča in še dodatno zmanjša vrednost časopisa za bralce.

Tak pogled na zadevo pomeni več stvari. Prva je, da bodo morali časopisi kmalu razmisliti o tem, kako nagrajujejo svoje avtorje. Danes je tako, da je pač novinar ali na plači ali pa je plačan po znakih, člankih ali neki drugi merljivi vsoti. V prihodnosti se bo ta koncept moral spremeniti. Kaj če novinar napiše članek, ki pride na prvo mesto med zadetki v Googlu? Kaj če je objavljen na forumih? Kaj, če ga shrani pomemben uporabnik v del.icio.us? Kako se odzvati, če je med najbolj priljubljenimi na redditu? Vsi ti dejavniki povečujejo vplivnost članka in nanj pripeljejo nove obiskovalce. Časopisi bodo morali poiskati način, da nagradijo avtorje glede na to, koliko prometa ustvarijo na njihovo stran. Torej bo potrebno razmisliti o tem, da bodo delili svoj prihodek z njimi. Seveda smo potem samo še korak od tega, da avtor pomisli, če resnično potrebuje časopis in da verjetno lahko s svojo spletno stranjo ustvarja enak promet in ves dobiček pobere sam.

Drugo dejstvo, pred katerim se bodo slej ko prej znašli predvsem dnevniki, čeprav nanj ne bodo imune niti druge publikacije, je dolgoročnost vsebin. Kot sem zapisal prej je ena sama novica iz leta 2002 za večino uporabnikov precej nekoristna. Toda spletne tehnologije nudijo dodatne trike. Poznate Amazon? Njihov uspeh ne temelji toliko na veliki izbiri (kar sicer ni zanemarljiv faktor) temveč na sistemu priporočil. Ogleduješ si nekaj in Amazon ti predlaga še nekaj dodatnega, kar ti lahko koristi. Pogosto se odločiš še za nakup druge knjige. Časopisi bi lahko naredili enako. Ko prideš na stran z novico iz leta 2002, ti lahko predlaga najnovejše novice z akterji, omenjenimi v članku. Ali pa kronološko nadaljevanje zgodbe. Na ta način bodo postali koristni bralcem. Verjetno ne bi bilo slabo niti, če bi svoje članke pripravljali tako, da bodo bolj "nepokvarljivi", torej dlje časa uporabni za naključne obiskovalce.

Primer nepokvarljivih vsebin, ki jih naši mediji zanemarjajo, so recenzije. Recenzije vsega, od knjig in plošč do naprav in restavracij. Gre za stvari, ki jih ljudje pogosto iščejo na spletu in so oglaševalsko zelo zanimive, poleg tega pa relativno dolgotrajne. Gre za vsebine, ki imajo visoko vrednost za uporabnike, a jih mediji praktično ne ustvarjajo.

Toda sedaj se pojavi drugo vprašanje. Omogočili smo dostop in naredili vsebine zanimive, kako pa sedaj s tem zaslužiti? To seveda ni vprašanje, ki bi ga lahko rešili mediji sami, temveč bodo morali na pomoč priskočiti tudi oglaševalci, ki prav tako zamujajo spletno revolucijo. Kot sem napisal zgoraj, imajo v spletnem svetu vsebine kumulativno število bralcev in potrošnikov. Tega oglaševalci nimajo najrajši. Gre za preveč dolgoročen pogled, v katerem ni prostora za oglaševalske akcije "shock and awe". Vendar bi jim dolgoročnejši in globlji pogled verjetno zelo koristil.

The image “http://mysite.mweb.co.za/residents/mgolby/shockpractice.jpg” cannot be displayed, because it contains errors.

Zakaj? Za trenutek poglejmo, kako danes poteka oglaševanje. Večinoma se oglaševalci in ljudje, ki zakupujejo oglaševalski prostor zanašajo na stvar (govorim o tiskanih medijih), ki se ji reče Nacionalna raziskava branosti (NRB). Gre za zanimiv dokument, v katerem lahko vidiš kakšen doseg imajo določene revije na trgu. Vzemimo za primer, da želim oglaševati najnovejši Audi. Oglaševalci vzamejo NRB in gledajo katere medije berejo ljudje z najvišjo kupno močjo in kakšen odstotek takih ljudi bere te medije. Rezultati so seveda bolj ali manj tipični: nadpovprečno izobraženi ljudje z nadpovprečno kupno močjo berejo Delo. Nekaj manj jih bere Dnevnik in še manj jih bere Večer. Nekje vmes padejo Finance in to je, kar se dnevnih časopisov tiče, to. Nato pogledajo revije in vidijo, da direktorji berejo Kapital in Managerja in se odločijo za oglaševanje še v teh medijih. Steče medijski zakup in oglasi se znajdejo v tiskanih izdajah, ki so vidne en dan in nato nič več.

Ne razumite me narobe. Nič nimam proti takemu pristopu, ki vsaj še nekaj časa ne bo izginil. Dejstvo pa je, da je oglaševanje v časopisih na nek način ni najboljša poraba denarja. Recimo, da prodajam programsko opremo wiki za uporabo v podjetjih. Želim jo predstaviti direktorjem v podjetjih in tistim, ki mi bodo za zadevo dali denar. Torej oglašujem v podobnih medijih, kot sem jih naštel zgoraj. Toda kaj mi zagotavlja, da bodo ta oglas videli ljudje, ki jim to želim prodati? Mogoče ne berejo ravno tiste strani, na kateri je moj oglas. Morda ne berejo medija, v katerem sem zakupil prostor.

Torej potrebujem oglas nekje, kjer bo bolj zagotovo zadel bralce, ki jih potrebujem. V ta namen mediji pripravljajo številne "tematske" priloge, ki so namenjene oglaševalcem. Tu je možnost, da nekdo vidi moj oglas večja. Načeloma je cela priloga namenjena samo tem bralcem.

Toda obstaja še ena pot. Recimo, da je Delo pripravilo odličen članek o programih wiki in kaj lahko podjetje naredi z njimi. Recimo, da so vse naredili tako, kot je potrebno in je članek dostopen bralcem in uvrščen v iskalnike. Statistični podatki jim omogočajo, da natančno vedo, kdo je obiskal njihovo stran, od kje je prišel, kaj je iskal in koliko časa je preživel na strani. Gre za natančne podatke o bralcih, ki jih pri tiskanih izdajah nimajo niti pod razno. Če mi kot oglaševalcu povejo, da to spletno stran mesečno obišče 500 obiskovalcev, od česar jih 340 aktivno išče "wiki" po iskalnikih, je oglaševanje na tej strani zame vredno bistveno več kot to, da neka priloga doseže 14 odstotkov odločevalcev v podjetjih.

Tak pristop bo spremenil igro za vse: ustvarjalce vsebin in oglaševalce. Ustvarjalci vsebin se bodo morali soočiti z dejstvom, da ima njihova vsebina prilagodljivo vrednost, ki jo bo določal trg. Konec je časov, ko je medij lahko rekel "bere nas 14 odstotkov mladih med 14 in 20 let" in je bilo to dovolj. Vrednost vsebine bo prenehala biti statična, saj jo bo določalo nešteto dejavnikov. Višina med zadetki v iskalniku. Prisotnost na forumih. Prisotnost v "pogovoru" na spletu.

Oglaševalci bodo morali pogledati na svoj denar nekoliko drugače. Nič več ohlapnih, vsezajemajočih oglaševalskih akcij. Namesto tega se bo potrebno usmeriti na to, kaj ljudje iščejo in berejo ter kje. Potrebno bo raziskati, kje so priložnosti za oglaševanje. Kako pridejo do teh vsebin ter kako te vsebine izkoristiti za oglaševanje. Samo primer: v zadnjem času je med najbolj priljubljenimi stranmi na mojem blogu zapis o aplikaciji Gmail za mobilne telefone. Osebno se mi zdi to enkratna priložnost za Mobitel in SiMobil, da oglašujeta svoj Integral in BlackBerry. Toda za odkritje teh priložnosti je potreben nos in raziskovanje, ki je več kot samo bežen pogled v NRB.

petek, januar 19, 2007

Pokažite svojo knjižno polico svetu

Shelfari je nova spletna storitev, na katero lahko vnašate knjige, na katerih se na vaši polici nabira prah. Zamisel ni nova, saj se s tem področjem ukvarja več spletnih storitev, med katerimi je verjetno še najuspešnejši LibraryThing, ki je bil na tem področju prvi in ima verjetno tudi največ možnosti.

In kaj nudi Shelfari? Najprej je seveda tu preprosto iskanje in dodajanje knjig. Preprosto vpišete naslov knjige in iskalnik preišče več podatkovnih zbirk s knjigami in vam predlaga različne izdaje, kar pomeni, da praviloma lahko običajno dodate celo pravilno izdajo. Seveda ne boste vedno našli prav svoje izdaje, toda to niti ni tako važno, če niste prav obsedeni z natančnim ujemanjem s svojo knjižno zbirko.


shelfari.png

Ko knjigo dodate na svojo virtualno knjižno polico, jih lahko ocenite, jim dodate oznake ali pa napišete svoje mnenje o knjigi. Knjige lahko tudi priporočite svojim prijateljem v omrežju Shelfari. Prijatelje lahko bodisi povabite ali pa jih poiščete med ostalimi uporabniki. Glede na to, da gre za družabno storitev, je seveda pol zabave ravno brskanje po knjižnih policah drugih uporabnikov in pregledovanje njihovih zbirk.

Kakšna je torej končna ocena Shelfarija? LibraryThing je večji, a ima nekoliko zastarel videz. Osebno mi to sicer ni pomembno, glede na to, da ima bistveno boljše zmogljivosti in je nenazadnje tudi bolj družbeno zasnovan. LibraryThing vam namreč lahko na podlagi vaše knjižnice posreduje nove knjige, ki jih imajo uporabniki s podobnimi knjigami. Gre za izredno močan sistem priporočil, ki je vsem, ki beremo knjige izredno pomemben.

Shelfari vam poleg lepšega videza nudi tudi zelo "fancy" widget, ki ga lahko prilepite v zapis ali v stransko pasico bloga. Kakšna je stvar videti, si lahko ogledate spodaj.

četrtek, januar 18, 2007

Wiki pristop k iskanju

Pred kratkim sem na spletu odkril Wikiseek, zanimiv pristop k iskanju. Gre namreč za kombinacijo iskanja po Wikipedii in straneh, ki so v enciklopediji navedene. Tako, na primer, iskanje "beatles" najprej prikaže strani v Wikipedii, kjer se nahaja ta beseda, nato pa še vse strani, na katere se povezuje Wikipedia.

V osnovi gre za iskanje po zaupanja vrednih straneh, ki so določene v Wikipedii. Na ta način je manj strahu, da bi dobili razne spammerske strani, po drugi strani pa je seveda nabor strani omejen, saj se išče le po straneh, ki so preverjene v Wikipedii.

Za oris si lahko ogledate, kakšni so videti rezultati v Wikiseeku in kakšni v Googlu. Se opravičujem za ključno besedo, ampak zadnje čase imam malo obsesije z Beatlesi. Bo že minilo.

Googlov bralec tudi na mobilnem telefonu

Če slučajno niste vedeli, ima Google Reader tudi mobilno različico, ki se nahaja na naslovu http://www.google.com/reader/m/. Nekdo se je odločil, da ta različica ni dovolj uporabna in je razvil svojo, ki se nahaja na naslovu https://readermini.com/.

Naslov lahko sicer odprete tudi v spletnem brskalniku, kjer si lahko ogledate, kakšna je zadeva videti, drugače pa ga preprosto vtipkajte v spletni brskalnik na telefonu in uživajte v svojih novicah kjerkoli že ste.

Povezani zapisi:

Trendi v Googlovem Readerju
Dodatek za Google Reader

sreda, januar 10, 2007

Feedburner sedaj šteje obiskovalce strani

Feedburner, fantastična storitev za objavljanje virov RSS, je razširil svojo ponudbo s statistiko za spletne strani. Feedburner je med najbolj popolnimi storitvami za vire RSS, saj vam omogoča voditi natančno statistiko naročnikov, koliko ljudi je kliknilo na določene povezave in kakšne odjemalce uporabljajo. Poleg tega vam omogoča tudi, da se ljudje na novosti na vašem blogu naročijo preko elektronske pošte.


Sedaj so dodali še statistiko obiska spletne strani. Zadevo vključite s klikom na gumb StandardStats, kjer lahko odkljukate možnost za štetje obiskovalcev strani. Nato izberete vrsto kode, ki jo potrebujete (na voljo so za Blogger, Wordpress, Typepad in druge). Kodo vnesete v svoj blog in če ste vse naredili prav, potem lahko zbirate in pregledujete podatke o svojih obiskovalcih.

image

Statistika je precej standardna, kar pomeni, da spremljate obiskovalce, nalaganja strani, preko katerih povezav so ljudje prišli k vam in kam so odšli, ko so ga zapustili. Osebno se mi zdi največji plus ravno integracija v okolje za spremljanje statistike virov RSS, saj lahko sedaj na hitro pregledate osnovne parametre, če pa se s statistiko ukvarjate bolj resno, pa verjetno tako ali tako uporabljate Google Analytics.

Povezani zapisi:

Feedburner ima nove storitve

Elektronska pošta namesto RSS

ponedeljek, januar 08, 2007

Google Co-Op je lahko izredno koristen

Pred časom je Google predstavil storitev Google Co-Op, ki je v osnovi namenjena temu, da sami izdelate svoje iskalnike, ki iščejo samo po določenih straneh. Načeloma je storitev zanimiva, toda ustvarjanje iskalnikov ni bilo ravno zabavno in le težko si se odločil kaj vključiti in kaj ne.

V zadnjih dneh sem odkril dva izredno zanimiva pristopa, ki naredita Google Co-Op resnično koristen. Prvi dopolni Google Reader z iskanjem. Iskanja v Googlovem bralcu iz neznanega razloga ni, vendar to še ne pomeni, da ga ne morete narediti sami.

Postopek je preprost: najprej se odpravite v nastavitve (Settings), kjer kliknete na gumb Import/Export. Gre za gumb, kjer lahko uvažate datoteke OPML (Datoteke OPML so v osnovi seznam vaših virov RSS).

image

Tu z desnim gumbom kliknete na povezavo Export your subscriptions as an OPML file in izberete Save As... Nato izberete ime datoteke, ki jo shranjujete. Predlagam opml_export.xml ali kaj podobnega.

image

Na tej točki se na vašem disku nahaja datoteka, kjer so zbrani naslovi vseh vaših naročnin. Naslednji korak je, da ustvarite nov iskalnik. Vpišite ime iskalnika (Search engine name) in njegov opis (Search engine description) ter določite ključne besede in izberite jezik. Nato morate vnesti naslove strani, ki jih želite iskati (Sites to search). tu vnesite generično ime, recimo www.primer.com ali www.bolime.si. Nato izberete še ali želite iskati samo te strani (Da) in ali želite, da kdo sodeluje pri iskalniku (kakor vam drago).

image

Nato se odpravite na stran s seznamom vaših iskalnikov in se odpravite na nadzorno ploščo (control panel) svojega novo ustvarjenega iskalnika. Tu imate na voljo številne možnosti za prilagoditev, tako da izberete povezavo Advanced.

image

Na strani, ki se vam odpre, v polju Annotations kliknite na Browse in izberite datoteko, ki ste jo prej shranili na disk. Nato kliknite gumb Upload.

image

To je vse. Novo ustvarjeni iskalnik bo iskal po vseh blogih, ki jih berete v Readerju.

Drugi trik je podoben in prav tako deluje na Google Co-Op, vendar išče po straneh, ki ste jih shranili v del.icio.us. Iskalnik, vključen v del.icio.us, namreč išče le po oznakah in naslovih strani, ne pa tudi po vsebini strani, kar je v bistvu precej velika pomanjkljivost, vendar razumljiva, saj storitev shranjuje le naslove, ne pa tudi posnetkov spletnih strani.

Sedaj lahko dodate iskanje tudi na to področje. Prvi korak je obisk strani, ki se skriva pod povezavo, ki jo ravnokar berete. Gre za stran, ki vam bo omogočila, da pridete do podatkov, ki jih potrebujete za izdelavo lastnega iskalnika.

Na odprti strani vpišite svoje uporabniško ime in geslo. Naslednji vpis je nekoliko bolj zanimiv. Imenuje se Custom Search ID, v osnovi pa gre za identifikacijsko številko posebej prirejenega iskalnika, ki ste ga ustvarili v Google Co-Op. Kako do nje? Preprosto sledite zgoraj navedenim korakom, ki vam pomagajo ustvariti nov iskalnik. Uporabite seveda imena in opise, ki vam bodo omogočili kasnejšo uporabo iskalnika. Prav tako se morate prebiti do strani z naprednimi (Advanced) nastavitvami, kjer boste našli svojo številko, ki se nahaja na mestu, ki sem vam ga prijazno označil na spodnji sliki.

image

Strinjajte se s pogoji in kliknite na gumb Login.

Na naslednji strani morate vpisati še nekaj podatkov, kot so ime, ključne besede in opis iskalnika in izbrati nekaj možnosti. Podobno kot pri ustvarjanju iskalnika v Google Co-Op lahko izberete ali lahko vaš iskalnik ureja še kdo drug. Vse možnosti lahko pustite tako, kot so privzete in stvar bi morala delovati. Kliknite na gumb Generate Context XML, kar bo odprlo novo okno, ki je videti nekako takole:

image

Neprijazno, vem. Kliknite na File/Datoteka in nato Save as/Shrani kot. Datoteko shranite v obliki XML in ji dajte ime, ki ga boste lahko kasneje prepoznali. Priporočam delicious_skeleton.xml ali pa okusni_okostnjak. Na nalaganje okna boste morali morda malo čakati. Nato kliknite Next.

V naslednjem oknu izberite možnost Add all of my bookmarks, druge možnosti pa lahko pustite pri miru. Ena vam razširi iskanje na podstrani zaznamkov, druga pa ima nekaj veze z urejanjem rezultatov. Kakorkoli že, zadeva bo delovala popolnoma sprejemljivo, če se s temi možnostmi ne igrate. Kliknite gumb Generate Annotations XML. Ponovno se bo odprlo okno in ponovno se bo v njem nahajala podobno neprijazna koda, kot v prejšnjem koraku. No, ponovite vajo s shranjevanjem, le ime spremenite (recimo delicious_annotations.xml). Nato kliknite Next.

Naslednja stran je v bistvu razlaga, kam morate poslati datoteki XML, ki ste ju ustvarili v prejšnjih korakih. Datoteka, ki ste jo poimenovali delicious_annotations.xml, gre v polje Annotation file. Kliknete torej Browse in izberite datoteko, ki ste jo prej shranili na disk. Nato kliknite gumb Upload. Enako ponovite pri polju Context file, le da tu izberete okostnjaka/skeleton.


image

To je to. Ko ste zaključili vse te korake, lahko iščete po straneh, ki jih imate v svoji zbirki na del.icio.us. Upam, da boste lahko brez posebnih težav iskali v novih možnostih iskanja po zbirkah zaznamkov in blogih, ki jih redno berete.

Sorodni zapisi:

Trendi v Googlovem Readerju
Google Co-Op

četrtek, januar 04, 2007

Trendi v Googlovem Readerju

Novoletni predah sem poskušal preživeti čim dlje od računalnika, glede na to, da drugače večino svojih dni preživim pred zaslonom svojega prenosnika. V glavnem, bralcem želim srečno novo leto, sedaj pa lahko nadaljujem z novostmi s spleta, ki se jih v teh dneh ni nabralo ravno veliko.

Google me je s svojim Readerjem očaral, saj sem v zadnjih nekaj mesecih popolnoma opustil Bloglines in prestopil h Googlu. Sedaj so storitev še nekoliko izboljšali saj so dodali trende, ki jih poznamo že pri iskanju, kjer imamo vpogled v trende preteklih iskanj.

Trendi v Googlovem Readerju so videti nekako takole:

image

Najprej nam bralec izpiše koliko naročnin imamo in koliko smo jih v zadnjih 30 dneh prebrali. Izpisano je tudi koliko smo jih označili z zvezdico in koliko smo jih delili z drugimi bralci:

image

Gre za kar strašljiv podatek. V zadnjih 30 dneh sem pregledal skoraj 4.000 novic in če pogledamo naslednji graf, vidimo, da gre za zelo majhno številko, ki ni dejanski odraz stanja.

image

Ta graf nam prikazuje koliko novic sem prebral na posamezne dni v zadnjem mesecu. Vmes je 10 dni, ko skoraj nisem bral novic, kar lahko razložimo z zgoraj omenjenim novoletnim oddihom, ko sem se računalniku nekoliko izogibal. Glede na to, da imam danes neprebranih še 369 novic, bi morala biti končna številka še nekoliko višja. Sicer pa sem s svojimi 44 naročninami (tu niso vključeni slovenski blogi, ki jih večinoma berem kar preko Sloblogs vmesnika) pravi amater. Obstajajo namreč ljudje, ki imajo preko 100 ali celo več naročnin.

Naslednji del trendov je trend naročnin, kjer si lahko ogledamo, katere naročnine so najbolj aktivne in kakšen odstotek člankov smo prebrali. Ker imam veliko neprebranih novic ima veliko naročnin manj kot 100 odstotkov.

image

Zadnji del vmesnika Google Trends predstavljajo bralni trendi, kjer si lahko ogledate koliko novic iz posameznih naročnin ste prebrali. Pogledate lahko tudi, koliko ste jih označili z zvezdico in koliko ste jih delili z drugimi:

image

Google Trends je zanimiv dodatek že tako izredni storitvi in definitivno zanimiv način, da zapravite 10 minut svojega časa.

Povezani zapisi:

Dodatek za Google Reader
Googlove novosti zadnjih nekaj dni in tednov

petek, december 22, 2006

Pandora ima rada družbo

Spletni radio Pandora se razvija še naprej. Medtem, ko se mi zdi, da so fantje pri Last.fm bolj ali manj pozabili na razvoj svoje storitve, se Pandora očitno ne misli ustaviti. Ta teden so dodali nekaj zanimivih novosti, ki so namenjene predvsem druženju in povezovanju z drugimi uporabniki.

Vsak uporabnik sedaj dobi osebno spletno stran, na kateri lahko napišete nekaj o sebi ter ostalim uporabnikom pokažete kakšna glasba vam je všeč. Ko poslušate radio, namreč lahko pesmi ali izvajalce, ki so vam všeč dodate med zaznamke in se prikažejo na vaši spletni strani. Osebna spletna stran prikazuje tudi vaše radijske postaje, obiskovalci pa vam lahko preko majhnega okna pustijo tudi sporočilo, ki pa ne sme biti daljše od 500 znakov.

Družbene možnosti so odlično integrirane tudi z zaodrjem. Če vam je, recimo, všeč "Debaser" od Pixies, lahko kliknete na skladbo, kar vam prikaže podrobne informacije o skladbi, podobne skladbe in ljudi, ki so jo poslušali. Nato lahko obiščete predstavitveno stran vsakega od teh uporabnikov, si ogledate njihove radijske postaje in jih dodate med svoje stike.

Dodana je tudi možnost, da se naročite na vir RSS skladb, ki so jih določeni uporabniki dodali med priljubljene skladbe.

Še kratek ogled novih možnosti preko zaslonskih slik:

Tak je videti seznam izvajalcev, ki so vam bili najbolj in najmanj všeč:

image

Komentar, ki ga lahko pustite drugemu uporabniku Pandore:

image

Seznam skladb, ki jih lahko označiš med poslušanjem:

image

Stran iz zaodrja Pandore, kjer lahko pogledate, zakaj je bila skladba izbrana, katere so podobne skladbe in kdo še posluša enako glasbo:

image

Povezani zapisi:

Pandora hitro meša
Pandora dodala zaodrje

Čudni pogoji uporabe na Delovih blogih

Danes sem čisto slučajno opazil naslednje splošne pogoje uporabe na Delovih blogih. Zadeva je napisana takole:

Z vstopom na spletno mesto tuditi.delo.si se strinjate in potrjujete, da ste seznanjeni s temi splošnimi pogoji in da jih sprejemate. Delo si pridržuje pravico do morebitnih sprememb teh pogojev. Spletno mesto tuditi.delo.si smete uporabljati le za zasebne in nekomercialne namene. Vsako kopiranje, kakršnokoli spreminjanje, razmnoževanje na kakršen koli način, distribucija in vsakršno komercialno okoriščanje ali prodajanje katerih koli podatkov ali katerihkoli sestavin mesta tuditi.delo.si, je prepovedano.

Nisem pravnik, vendar se mi zadeva bere tako, kot da nekako nimaš pravice komercialno izkoriščati svojega avtorskega dela, ki ga prispevaš na spletno stran. Prepovedano je tudi razmnoževanje in distribucija, kar se mi sliši, kot da načeloma ne moreš uporabiti kakšne licence Creative Commons za svoje prispevke.

Sicer je seveda vprašanje, ali ni obvestilo samo nerodno napisano in imaš pravico početi s svojimi stvarmi, kar želiš. Toda na prvi pogled se mi zdi, da so pogoji precej drakonski in popolnoma neprimerni za spodbujanje nastanka kakovostne vsebine. Nenazadnje si morda Delo lasti vaša avtorska dela, čeprav tudi to eksplicitno ni navedeno.

Če se motim, bom vesel popravka.

sreda, december 20, 2006

Nova različica Bloggerja ni več v beti

Za uporabnike Bloggerja bo zanimiva novica, da Blogger ni več v preizkusni fazi. Sicer še niso migrirali vseh uporabnikov, pravijo pa, da naj bi se to zgodilo v naslednjih nekaj tednih.

In kaj je v novi različici novega:
  • Nov način prilagajanja predloge
  • Vpis z Googlovim računom (tistim, ki ga običajno uprabljamo za Gmail)
  • Možnost ustvarjanja zasebnih blogov, ki jih lahko berejo le izbrani uporabniki
  • Več možnosti za vire RSS (poseben vir za komentarje)
  • Prenovljena nadzorna plošča za hiter dostop do najbolj uporabljanih možnosti
  • Ni vam več potrebno ponovno objavljati vsakič, ko napišete nov zapis
Na preizkusno različico sem preskočil pred nekaj tedni in moram reči, da so prvi vtisi dokaj pozitivni. Spremembe so dovolj majhne, da nimaš občutka, da ničesar ne znaš, kar je pogosoto pri novih različicah programske opreme ali spletnih storitev. To, da ni potrebno objavljati celega bloga ob vsakem novem zapisu je odlična novost in izredno dobrodošla. Nič več strmenja v "Publishing your blog ... 54 %).

Stvar, ki je še nisem uporabil je nov način oblikovanja predloge. Možnost sem si ogledal in je videti zanimiva, vendar se nekako še nisem bil pripravljen spustiti v urejanje predloge, ki sem jo s trudom oblikoval v zadnje pol leta. No, niti ne tako s trudom, ampak vseeno nimam posebne želje, da bi popravljal nekaj, kar ni pokvarjeno.

četrtek, december 14, 2006

Ker reklam ni nikoli preveč

Delovi blogi izstopajo vsaj po eni stvari. Ko stran odpreš ne vidiš vsebine ampak reklame.

image

Hvala, Francozi

V zadnjih mesecih je Evropska komisija resno razmišljala, da bi uvedla spremembe na področju nadomestil za prazne pomnilniške medije. No, sedaj so se načrti, da bi uvedli bolj pravično kompenzacijo ustavili. Za to se lahko zahvalimo glasbeni in filmski industriji ter Francozom. Vodja komisije, Barroso, naj bi sprejel odločitev o zaustavitvi procesa po pismu, ki ga je prijel od Villepina.

Po odločitvi so glas dvignili proizvajalci elektronskih naprav, ki jih nadomestila najbolj bolijo, saj dvigujejo cene njihovih izdelkov. Napovedali so že, da bodo vložili pritožbe proti določenim državam.

Mimogrede, dajatev, ki jo v Španiji plačate za iPoda je 90 evrov (prav ste prebrali). Bi si mislili, da bo zaradi tega iPod v Španiji dražji? No, motite se. iPod v Španiji stane enako kot, recimo, na Irskem. To pomeni, da več ali manj vsi z manjšimi dajatvami subvencioniramo španske umetnike. Ko greste naslednjič gledati Almodovarja zahtevajte popust. Velika verjetnost je, da ste film namreč plačali iz svojega žepa.

O tej temi sem več pisal v naslednjih zapisih:

Kriv brez možnosti pritožbe
Spet malo o nadomestilih

sreda, december 13, 2006

Tretja različica Googlove orodne vrstice

Google ne počiva in stalno razvija svojo orodno vrstico za Firefox. Zanimivo je predvsem to, da vrstice za Firefox in Internet Explorer razvija povsem ločeno, zaradi česar imamo Firefoxovci včasih manj možnosti, včasih pa več.

Nova vrstica pravzaprav ne prinaša nič posebej revolucionarnega. Iz različice za IE so nam dali možnost dodajanja gumbov (za Gmail, Calendar, Video in Finance) ter možnost dodajanja strani med priljubljene (Google bookmarks). Gre za dobrodošle dodatke, ki sem jih kar zavidal uporabnikom IE, čeprav ne dovolj, da bi naredil preskok med brskalnikoma.

Najzanimivejšo novost sem prihranil za konec. Kot vsi veste, je Google predstavil spletno orodje za urejanje besedil in pregledic, imenovano Google Docs & Spreadsheets. Z novo orodno vrstico imate sedaj na voljo možnost, da različne dokumente (.doc, .xls, .rtf) odprete neposredno v tej spletni aplikaciji. Načeloma s tem Google odstrani potrebo po Wordu in Excelu. Zadevo sem preveril in deluje odlično ter bistveno pospeši brskanje med rezultati.

Ima pa možnost nepotrebno pomanjkljivost, saj deluje le pri rezultatih iskanja, ne pa recimo v Gmailu. Res je, da imamo uporabniki Gmaila na voljo možnost odpiranja preglednic v Google Docs, toda to velja le za preglednice ne pa tudi za besedilne dokumente.

Sorodni zapisi:

Dodatek za Google Reader

torek, december 12, 2006

Bi kdo zamenjal filter?

Danes sem pisal, da bo Delo predstavilo prenovljene bloge. V času pisanja obiskovalce še vedno pričaka obvestilo, da se stvari še ne dogajajo. (Pet minut kasneje je zadeva zaživela, svašta, očitno mi berejo misli) Nič presenetljivega. Saj ne, da dvomim, da so inženirji na Delu popolnoma sposobni, ampak pri takih projektih se vedno malo zavleče. Tudi skoraj nimam dvomov, da bodo stvari delale, ko jih bodo predstavili javnosti.

Toda ob vsem tem sem začel razmišljati o nečem drugem. Zakaj se Delo sploh ubada s svojo blog platformo? Preskok na Wordpress je s stališča sistemske administracije in razvoja smiseln, saj lahko pozabiš na razvojne stroške in se osredotočiš na druge stvari. Toda sama motivacija, zakaj bi se medij ukvarjal z nečim takim, mi resnično ne gre v glavo. Razumem, zakaj se za to odloči SiOL, ki je ponudnik dostopa do interneta, saj jim je nenazadnje v interesu, da je na spletu čim več vsebin in tako splet postane bolj relevanten za uporabnike. Jasno.

Toda medij? Do neke mere je blog upravičen ekonomsko. Več vsebin pomeni več obiska, kar pomeni več prihodkov od oglaševanja na spletu. Kot ponudnikom vsebine je časopisom tak koncept precej jasen in tudi blizu. Domen iz L-Files je prepričan tudi, da je tak pristop precej povezan z višanjem Google PangeRanka, kar je verjetno tudi en od razlogov.

Toda časopisi ob tem pozabljajo na svojo drugo, prav tako pomembno vlogo. In to je vloga filtra:


Časopis je v osnovi ponudnik vsebine, vendar je po drugi strani tudi filter. Bralci zaupamo urednikom, da bodo na podlagi svojega poznavanja nas, bralcev, določili tiste vsebine, ki so za nas relevantne. V kolikor jim to ne uspe, so naredili časopis za nas manj zanimiv in uporaben.

V spletnem svetu se filtri spremenijo. Najučinkovitejši in največji filter je Google. Kot nekakšen jasnovidec nam vedno ponudi tiste vsebine, ki so za nas relevantne. Zaradi tega ga uporabljamo.

Toda Google kot filter ni vedno uporaben. Če recimo želiš prebrati najzanimivejše novice in blog zapise dneva je Google blizu neuporabnosti. Google News spremlja samo velike medije, ne pa tudi blogov, oziroma jih spremlja v omejenem naboru. Kar je potrebno je naslednja raven abstrakcije, torej iskanja zanimivih člankov in njihovega združevanja. Če ste se kdaj praševali, zakaj so strani kot so de.licio.us, digg ali reddit tako "vroče"? Zaradi tega, ker počnejo ravno to - filtrirajo popolnoma brezoblično maso novic, mnenj, smešnih slik in govoric, ki sestavljajo svetovni splet.

Te strani to počnejo s pomočjo skupnosti, torej s pomočjo in sodelovanjem uporabnikov. Delo, kot nekdo, ki ima izkušnje s filtriranjem vsebin, bi se tu moralo počutiti kot doma. Osebno bi raje videl, da bi Delo izdelalo sistem za agregacijo/filtriranje dnevnih slovenskih novic in blogov. Mogoče bi lahko vzpostavili sistem za shranjevanje zaznamkov in družbeno izmenjavo zaznamkov pripeljali širšemu krogu uporabnikov. Vem, da del.icio.us ni vezan na jezik in ga uporablja veliko slovenskih uporabnikov, toda prepričan sem, da je prostor za vsaj enega slovenskega ponudnika.

Še več, Delo bi lahko povratne informacije, ki bi jih dobili preko glasovanja in sodelovanja uporabnikov, uporabilo za izboljšanje lastne časopisne vsebine. S filtriranjem, kjer sodelujejo uporabniki, namreč najbolj jasno vidiš, kaj je tisto, kar zanima tvoje bralce.

Prihodnost ni v vzpostavljanju blog platforme. Blog platforma je preprosto papir in svinčnik. Neposredno od nje, razen mogoče oglaševalskega denarja, operater nima posebne prednosti. Ne pravim, da je Delo naredilo napako s prenovo bloga. Nenazadnje je tudi to čisto sprejemljivo orodje. Toda prihodnost ni v vzdrževanju in ponujanju platforme, ki nima posebne dodane vrednosti. Definitivno pa je prihodnost v filtriranju vsebin, ki jih je vsak dan več. Naj se s platformo ukvarja SiOL, če ljudje do njihovih blogov dostopajo preko tebe, si jih odstranil iz enačbe in jim prepustil težaško delo vzdrževanja blogov.

Poskusov agregacije ni malo. Tu je slovenski reddit, eskape (o katerem sem pisal zjutraj in me še sedaj niso potrdili), jaz.si, siblogs in sloblogi, če naštejem samo nekatere. Tudi Večer poskuša doseči nekakšno agregacijo s svojim objavljanjem v tiskani obliki. Seveda se zavedam, da je majhnost Slovenije nekakšna ovira pri družbenih novicah, toda to še ne pomeni, da je poskusiti greh. Delo bi lahko brez težav poskusilo z integracijo svojih novic (glede na citiranost v blogih) z blogi. To bi bilo kul. Kar ni prava pot, je osredotočenost na svoj obzidani vrt in blogersko platformo, kar se bo skoraj neizogibno zgodilo, ker se je več ali manj povsod drugod tudi. Poglejte SiOL-ove bloge in Večerove in eDnevnik. Povsod so linki ali na bloge znotraj sistema ali pa jih sploh ni. In to zmanjšuje vrednost spletnega mesta. Saj že blogerji sami ne delujejo kot agregatorji za dobre bloge.

Torej ... bi kdo zamenjal filter?

PS: O agregatorjih je pred kratkim pisal tudi had. Sam sem o pisanju o tej temi pričel razmišljati pred kakšnimi tremi tedni. Vmes je svoj članek objavil had, zaradi česar sem pač počakal na bolj primeren čas, ko sem lahko razmišljanje postavil v kontekst. had pa mi očitno bere misli :).

Kar nekaj zanimivih odkritij

Zadnje dni preizkušam nov sistem za vodenje statistike obiska bloga, ki me je pripeljal do nekaj zanimivih odkritij. Sistem je namreč precej osredotočen na to, da ti prikaže s katerih strani so se ljudje prikobalili na vaš blog.

Prva zanimiva novost je stran eskape, pri katerem gre za agregator novic in blogov. Resnici na ljubo nisem prvi, ki je to opazil, saj je na stran opozoril že Franc na LiLoLe. Ideja eskape je zanimiva, saj združuje tako vroče novice, sistem za bloganje in forume. Registrirati se na stran nisem uspel, saj je očitno še zaprta za širšo javnost ali pa me preprosto ne želijo v svoji skupnost ;). Pri novicah je stvar videti podobna redditu. Uporabniki predlagajo novice, ki jih lahko drugi obiskovalci obiskujejo, komentirajo in obiščejo.

Eskape je očitno precej družbeno usmerjen, obenem pa poskušajo v celotno zgodbo uvesti visoko stopnjo kategorizacije, saj je na voljo prava poplava kategorij, od tehnologije do zdravja, vmes pa najdemo še njega in njo ter podobno. Za posamezne članke je mogoče glasovati in jim prilepiti oznako "hudo!", kar je podobno kot pri vseh ostalih družbenih straneh, kot so digg ali reddit. Glasovati je mogoče tudi proti članku in mu prilepiti oznako "halo!". Stran je mogoče celo bolj podobna diggu kot redditu, saj ima veliko kategorij, obenem pa je pohvalno, da so zraven priklopili še druge načine komunikacije in druženja. Kolikor razumem stran, s klikom na posamezne kategorije dejansko dobiš vpogled v vse nove prispevke v vseh delih sistema. Tako s klikom na tehnološko rubriko dobiš pogled na vse nove povezave, bloge in forumske komentarje, ki so označeni s to kategorijo. Zanimivo in hvalevredno, vendar obenem nevarno za "spam" po kategorijah. No, bomo videli.

Na prvi pogled je stran videti zanimiva, čeprav ji manjka nekaj stvari. Recimo skripta, ki jo lahko dodaš na svoj blog in bralcem omogočiš, da te predlagajo neposredno na stran. Zavedam se, da to odpre pot marsikakšnemu smetju, vendar je to pač dejstvo sodobne dobe interneta. Drugi pomislek je, da ni RSS vira najnovejših strani, kar je hud spregled. Če slučajno moj blog bere kdo iz eskape.si, ga vabim naj mi pusti komentar ali pa pošlje mail. Imam namreč kar nekaj vprašanj.
Druga, morda bolj zanimiva povezava, ki sem jo odkril preko svojega novega sistema za vodenje statistike, pa je, da se je Delo očitno odločilo prenoviti svoje bloge. Morda se kdo še spomni neuspelega poizkusa Delovih blogov. Moja največja zamera takrat je bil nezmogljiv sistem, ki ni omogočal ničesar pametnega in je bil bolj posmeh uporabnikom kot dejanska blog platforma. Ena od stvari, ki sem jim jo predlagal na svojem blogu je bila ravno, naj preidejo na Wordpress in se osredotočijo na ustvarjanje vrednosti za svoje uporabnike.

No, včeraj sem odkril, da so se odločili za popolno prenovo. Očitno so namestili Wordpress in ga bodo uporabili za novo blog platformo. Prvi naslov se je glasil http://tuditi.delo.si, vendar povezava ne dela več. Očitno so se odločili za današnjo migracijo, saj nas sedaj na http://delo.si/blog čaka obvestilo, da prenavljajo sistem.

No, sistem bo očitno na Wordpressu in ker sem stvar opazil šele včeraj zvečer, kaj več ne morem povedati, prilagam pa screenshot iz svojega novega Delovega bloga, saj so migrirali vse bloge in uporabniške podatke iz starega sistema, kar je več kot pohvalno. V začetku očitno precej stavijo na Ferija Lainščka in njegovo e-knjigo, kjer naj bi imeli možnost sodelovati tudi bralci.

image

Sprašujem se, če ni Delo že zamudil svoje priložnosti za vzpostavitev resne konkurence na področju blogov, čeprav seveda pozdravljam vsako novo konkurenco. Toda Delo si je zapravil zaupanje uporabnikov in javnosti s svojo prvotno nesmiselno odločitvijo za uporabo slabe platforme in ignoriranjem svojih uporabnikov in njihovih želja. Upam, da so jih izkušnje iz preteklosti izučile in to pot ne bodo na prvo mesto postavljali svojih VIP piscev in zanemarili potreb svojih bralcev in uporabnikov.

Povezani zapisi:

Kako? Ne razumem
Kaj bo naredilo Delo z blogi?
Bolje Blogger, Delo ali Večerov blog?

torek, december 05, 2006

New York Timesov bralec

Moram reči, da imam za dva časopisa v svojem srcu mehko točko: britanski Guardian in ameriški New York Times. Prvi je v zadnjih nekaj letih pokazal, da resnično "šteka" novo podobo medijev, saj je predstavil številne novosti, med katerimi izstopa Comment is Free, zbirka blogov in komentarjev eminentnih posameznikov.

Na drugi strani je ameriški New York Times, institucija med časopisi, ki prav tako že nekaj časa išče različne načine, kako se prilagoditi internetu in novim potrebam svojih bralcev. Njihov najnovejši poizkus na tem področju je New York Times Reader, aplikacija za branje časopisa na osebnem računalniku.

Aplikacija je bila najprej na voljo na Windows Visti, predvsem kot tehnološki primer, kaj novi Microsoftov operacijski sistem omogoča. Sedaj ga lahko namestimo tudi navadni smrtniki na starejših operacijskih sistemih, torej Windows XP. Toda cena ni majhna, saj potrebujemo ogrodje .NET 3.0 Framework, ki vključuje tudi neke nove tehnologije za prikazovanje. Prenos ni majhen in če se prav spomnim zahteva tudi ponovni zagon računalnika.

Sam bralec je majhen in se hitro prenese s spleta, namestitev pa prav tako ni ravno dolgotrajna. Ob prvem zagonu vpišete še uporabniško ime in geslo in že ste pripravljeni na uporabo. Pričaka vas sledeča aplikacija:

image

Zadeva poskuša čim bolj tesno slediti podobi natisnjenega časopisa. Na zgornjem pasu so na voljo posamezni deli časopisa (politika, mednarodna politika, lokalne novice, ...). Ko kliknete na članek, se vam članek odpre v celoti, kot prikazuje slika.

image

Na vsaki strani imate več možnosti, kot so shranjevanje člankov, dodajanje oznak in poudarkov, tiskanje in pošiljanje po elektronski pošti. Spreminjate lahko tudi velikost pisave.

image

Takole pa izgleda označena spletna stran:

image

Naslednja zanimiva stvar je, da lahko z desnim klikom na članek poiščete povezane teme. Tako lahko iščete po podjetjih ali osebah, ki so omenjene v članku ali pa morebitne sorodne članke z isto tematiko.

image

Za hitrejši pregled novic imate na voljo tudi gumb, s katerim lahko na hitro pogledate, kateri članki so najbolj brani. Poglejmo si primer v oddelku z znanostjo:

image

Skratka, gre za izredno simpatično aplikacijo. Seveda ne moremo mimo dejstva, da gre v osnovi še vedno le za specifičen in posebej prilagojen bralec novic RSS. Toda kljub temu doda dovolj posabnih možnosti, s katerimi izstopa in bralcu dejansko ponudi nekaj več. Privlačen videz, napredne možnosti in seveda odlične vsebine. Če le ne bi zahteval tečne namestitve dodatne programske opreme. Upajmo, da si bo kaj podobnega spomnil tudi kakšen slovenski časopis.

Povezani prispevki:

Guardian je inovativen
Prenova New York Timesa in nekaj drugih malenkosti

Dodatek za Google Reader

Z novo različico Google Readerja sem se poslovil od Bloglines in za stalno presedlal na Googlovo aplikacijo za branje virov RSS. Sem pa takoj pričel pogrešati eno stvar: v Firefoxu si lahko pri Bloglines namestil razširitev, ki te je opozorila na neprebrane novice. Google Reader tega žal uradno nima.

Se je pa seveda našel nekdo, ki nam je to ponudil sam. Na oder vabim Google Reader Notifier, majhno (19 KB) razširitev za Firefox, ki se poveže z vašim Reader računom in vam prikaže ali imate nove neprebrane novice in koliko jih je. Lahko vam tudi vsakič, ko najde nove prikaže obvestilce, kar je sicer ena od možnosti, ki jih osebno izklapljam.

Takole izgleda stvar, ko je nameščena (in brez skrbi, ni posnetek mojih virov)
Status bar

Takole pa je videti okence, ki vam sporoči, da imate nove neprebrane novice.

Notification Window

Povezani zapisi:

Googlove novosti zadnjih dni in tednov

nedelja, december 03, 2006

Iščejo se Trefaltovi nagrajenci

Tale je precej mimo uradne teme mojega bloga, ampak me vseeno matra. V glavnem, zadnjič sem tik pred spanjem dobil fiksno idejo, da bi rad spoznal, ali vsaj slišal izkušnjo nekoga, ki je bil/a na Trefaltovi oddaji, mislim, da se ji je reklo "Kolo Sreče". To je bila tista oddaja, ko so družine tekale po studiju in odpirale skrinje. V skrinjah so bile vedno kakšne kul nagrade, kot na primer celotna paleta izdelkov Gorenjke ali kaj podobnega.

V glavnem ... Ali je kdo bil na tej oddaji, oziroma ali pozna koga, ki je bil. Nagrada, se sprašujete? No, če dobim zanesljive informacije, potem se lahko zmenimo za pivo ali pico. Ker je ravno ena črka razlike med obema ;).

Update: Zvedel sem že za dva nagrajenca. Sedaj pa si moram domisliti kaj sploh hočem z njima, saj ravno jasne zamisli niti nisem imel. Zdaj sem v situaciji, ko sem vrgel kepo na hribu, ob vznožju pa s strahom gledajo, kaj se bo zgodilo. Razmišljam o čisto kratkem intervjuju po mailu, da teh ljudi ne bom preveč obremenjeval. Hvala Hirkani in Hadu, da sta se potrudila. Hirkani z iskanjem, Had pa s svojim linkom na blogu.

Stare, a dobre

Sicer nimam ravno veliko časa za igranje iger na računalniku, vendar si vsake toliko časa vzamem nekaj časa in se za kakšno uro ali dve potopim v kakšno od iger. Žal se mi zdi, da me dandanes le redko kakšna igra potegne vase do te mere, da je ne bi mogel nehati igrati, kar so lahko dosegle igre izpred deset let ali več.

Če ste nostalgik, potem vam priporočam, da obiščete spletno stran Best Old Games, kjer je zbranih kar precej res dobrih starih iger. Najprej sta mi v oči padle Civilization 2 in Warcraft 2, ki sem ju igral neprestano. Je pa precej tudi drugih klasik, kot so UFO: Enemy Unknown, Worms (bye-bye), Panzer General, Micro Machines in še druge.

Mimogrede, nisem čisto prepričan, da je stran popolnoma legalna. je pa res, da iger v trgovini praviloma ne boste več našli.

petek, december 01, 2006

59 Monty Pythonovih skečev

Ne vem sicer, ali imajo vsi poklici kaj podobnega, dejstvo pa je, da si le težko anglist (kar sem jaz), če ti ni všeč Douglas Adams. Podobno te gledajo kot izobčenca, če ti niso všeč Monty Python. Zato sem bil kar zadovoljen, ko sem odkril spletno stran, na katerem je seznam 59 skečev, ki so shranjeni na YouTube.

Prisotnih je kar nekaj legendarnih skečev, žal pa nisem našel meni osebno najboljšega z mrtvo papigo. No ja, človek ne more imeti vsega.

torek, november 28, 2006

Nova Opera Mini

Firefox je moj brskalnik izbire, kadar govorimo o namiznem računalniku. Toda na mobilnem telefonu človek v bistvu nima druge izbire, kot da si namesti Opero Mini. Še dobro, da gre za relativno soliden izdelek, ki mu pravzaprav veliko ni očitati. Njihov inovativni pristop deluje na tem, da se vsebine ne prenašajo neposredno na mobilni telefon, temveč se vmes ustavijo še na strežnikih Opere, kjer jih prilagodijo, da so primerne za mobilni telefon.

Ravno zato je dobra novica, da je Opera Mini pravkar postala še veliko boljša. Predstavili so namreč že tretjo različico, ki prinaša kar nekaj novosti. Najprej so dodali podporo za vire RSS, kar je zame osebno odlična novica. Velikokrat moram kje čakati, zaradi česar mi pride prav, da lahko na hitro preverim kakšno novico ali dve.

Druga zanimiva novost je, da je sedaj Opera Mini izredno varna in jo lahko baje uporabljamo celo za nakupovanje in e-bančništvo. Moram reči, da tega sicer nisem preizkusil, saj me ne mika, da bi kupoval preko mobilnega telefona, ampak lahko se zgodi, da bo to komu všeč.

Dodali so tudi možnost bloganja, ki pa deluje z njihovim Photo Blogom. Posnameš sliko z mobitelom in jo nažgeš na blog. Škoda, da ni integrirana z Bloggerjem ali kakšnim drugim priljubljenim blogerskim sistemom. No ja, človek vsega ne more imeti.

V kolikor vam telefon to omogoča, potem preprosto s svojim brskalnikom WAP obiščite naslov http://operamini.com in sledite navodilom na zaslonu. Program je zastonj.

Če se slučajno sprašujete zakaj zadnje čase več zapisov o mobilnih tehnologijah, naj pojasnim. Pred kratkim sem si namreč omislil dovolj sodoben telefon, da se lahko s temi stvarmi igram.

Boljše recenzije

Včeraj sem po službeni dolžnosti pregledal približno 40 do 50 strani recenzij dveh programov. Za namen tega zapisa niti ni važno katerih. Recenzije so prihajale iz različnih revij, vendar sta mi najbolj v oči padli dve dejstvi: formulaičnost in pomanjkanje kakršnegakoli navdušenja nad izdelkom.

O čem govorim? Najprej formulaičnost. Vsaka recenzija je zgrajena po istem kopitu: najprej nekaj malega zgodovine, potem pa prvi vtis (povsod omenijo uporabniški vmesnik), predstavitev par novosti ter že smo pri zaključku. Povsod pišejo eno in isto. Kar je po mojem še huje, je, da predvsem opisujejo neke nove možnosti, obenem pa bralec ne dobi ravno občutka, kaj je na teh novih možnostih dobrega.

Druga stvar je pomanjkanje navdušenja. Praktično vsaka stavek je napisan po principu: ta in ta možnost je dobra, ampak ni nič posebnega. To in to vam nekaj, olajša, ampak to ni nič novega. Zdi se mi, da bi lahko včasih novinarji pokazali tudi malo navdušenja. Če je nekaj dobro, potem po mojem ni nič narobe, če to pohvališ.

Vse to me je napeljalo k razmišljanju. je mogoče v dobi blogov, kjer smo na nek način avtorji vsi, izboljšati koncept recenzije? In tu nastopite vi, dragi bralci. So vam obstoječe recenzije programske opreme in podobnih stvari všeč, ali bi včasih radi kaj več? Kakšen koncept bi vam bil blizu?

Osebno sem razmišljal v smeri podrobnega opisa posameznih možnosti, ki bi jih lahko obogatili z zaslonskimi slikami in "screencasti". Lahko bi se recimo osredotočil na zelo specifične stvari, ki jih lahko naredim. Mogoče bi lahko za posamezne stvari pisal, kako jih uporabljam. Kaj pa če bi na enem blogu združil izkušnje več ljudi? Lahko bi recimo pisal o tem, kako uporabljam Outlook za nadzor nad svojo pošto. Bi to koga zanimalo?

Načeloma sem zastavil več vprašanj, kot dal odgovorov. Toda zdi se mi, da recenzije programov v računalniških revijah preprosto ne prestanejo kritičnega pogleda in prepričan sem, da bi bile lahko boljše.

Mnenja?

ponedeljek, november 27, 2006

Zbirka prenosnih aplikacij

Med sodobnimi prijemi pri računalništvu mi gre na živce trend, kjer poskušajo v eno aplikacijo stlačiti čim več funkcionalnosti. Tako na koncu dobimo aplikacijo, ki dela milijon stvari, pri tem pa niti ene zares dobro. Osebno sem pristaš majhnih aplikacij, ki delajo eno stvar, a to odlično. Zato mi je, recimo, všeč Firefox. V le nekaj megabajtih se skriva zmogljiv spletni brskalnik, ki počne točno to, čemur je namenjen. Enako velja za predvajalnik filmov. VLC media player je majhen, zmogljiv in prilagodljiv. Windows Media Player in podobni predvajalniki so veliki, okorni in nikoli ne naredijo nič prav.

Te aplikacije pa imajo še eno prednost. Ker so tako majhne in neodvisne od sistema, na katerem delujejo, jih lahko vržete na ključek USB in jih uporabljate na kateremkoli računalniku. Ravno temu pristopu je namenjena zbirka, ki nosi ime PortableApps Suite. S spletne strani si prenesete datoteko in jo namestite na svoj ključek USB. Na ključek se tako namesti poseben zaganjalnik, preko katerega lahko dostopate do posameznih aplikacij in dokumentov, ki so shranjeni na ključku. Videz aplikacije je izredno všečen in funkcionalen.

PortableApps Menu Screenshot
Na voljo imate tri prenose:

Osnovnega, v katerem je vključen le zaganjalnik aplikacij

Lahkega, v katerem je zaganjalnik in urejevalnik besedil Abiword

Polnega, v katerem se nahaja popolna zbirka OpenOffice.org, brskalnik Firefox, poštni odjemalec Thunderbird, koledar, prenosni Sudoku in še nekaj drugih stvari.

Za polnega je priporočen ključek v velikosti 512 MB, ob že vključenih aplikacijah pa lahko dodate tudi urejevalnik slik GIMP, predvajalnik VLC Media Player, odjemalec FTP Filezilla ter celo popolno razvojno okolje, ki vključuje Apache, podatkovno zbirko in podporo za skripte PHP. Vse to lahko nosite s seboj na ključku USB in uporabljate na kateremkoli računalniku.

Zadeva deluje odlično, saj so vse aplikacije prilagojene delovanju na prenosni napravi, kar pomeni, da so nastavitve in podobno shranjene na ključku in tako dejansko omogočajo, da kjerkoli že ste, začnete z delom tam, kjer ste zaključili. Poleg tega vam aplikacije predvidoma ne bodo posvinjale registra in upočasnile računalnika z nalaganjem ob zagonu računalnika.

četrtek, november 23, 2006

Film Korporacija legalno preko Bittorrenta

Uau. Avtorji filma "Corporation", ki je zmagal na festivalu Sundance, so se odločili, da bodo zastonj izdali film na bittorrent omrežju. Gre za izredno kakovosten dokumentarec, ki se poglablja v vprašanja velikih podjetij, njihovega značaja, vpliva na družbo in težave z njimi. Film sem si ogledal že pred časom in tole je odlična priložnost, da si ga ogledam še enkrat.

Datoteka na omrežju torrent vključuje film in 40-minutni intervju z avtorjem knjige, po kateri je bil posnet dokumentarec.

Film je izredno kakovosten in ogled vsekakor priporočam.

Novosti s Flickra

Flickr, spletna storitev za objavljanje in izmenjavo fotografij je objavil nekaj zanimivih novosti. Prva je prepustnica za goste, ki vam omogoča, da svojim prijateljem ponudite dostop do slik, ki so drugače dostopne le registriranim uporabnikom. Preprosto določite elektronske naslove, ki jih želite povabiti in to je to.

Druga novost je izboljšana podpora za mobilne naprave. Novi mobilni portal se nahaja na naslovu http://m.flickr.com/.

Tretja novost je statistične narave, saj je Flickr dodal možnost, ki vam omogoča preveriti, katere fotoaparate ljudje največ uporabljajo. V tem trenutku je najbolj priljubljen Canon EOS 350D, lahko pa tudi preverite katere fotografije so bile narejene z določenim fotoaparatom, če vas te stvari zanimajo.

Drugi zapisi na to temo:

Geografsko označevanje slik na Flickru

sreda, november 22, 2006

Uporabljajte GTalk na mobilnem telefonu

Zadnjjič sem pisal o posebni aplikaciji za dostop do Gmaila z mobilnega telefona. Sedaj sem odkril še eno zanimivo mobilno aplikacijo, ki vam omogoča, da z uporašbo mobilnega telefona klepetate s prijatelji, ki uporabljajo GTalk. Rešitev se imenuje Talkonaut, namenjena pa je mobilnim telefonom z Javo.

Po namestitvi preprosto vpišete svoje uporabniško ime in geslo za Google. Nato vas sistem prijavi in na voljo imate vse stike, ki so vam drugače na voljo v Gtalku. Izberete željeni stik in začnete klepetati. Zadeva podpira celo VoIP, kar pomeni, da načeloma lahko s svojimi stiki klepetate zastonj, čeprav te možnosti nisem preizkusil. Aplikacijo si lahko prenesete s spletne strani ali pa z brskalnikom WAP obiščete naslov get.talkonaut.com.

Tu je še seznam podprtih naprav.

Povezani zapisi:

Gmail na mobilnem telefonu

torek, november 21, 2006

Spet malo o nadomestilih za zasebno kopiranje

Gre za malo starejšo temo, ki se ji zaradi kroničnega pomanjkanja časa nisem uspel posvetiti toliko, kot bi rad. Govorim namreč o nadomestilu za zasebno kopiranje, ki določa, da za vsak pomnilniški medij (trdi disk, prazen CD, prazen DVD, pomnilniško kartico za fotoaparat) plačamo nekaj denarja, s čimer naj bi avtorjem poplačali za vsakič, ko si izdelamo varnostno kopijo njihovega avtorskega dela. Ne pozabimo, ta dajatev se plačuje samo za legalne kopije za varnostno shranjevanje, torej je veljavna samo za tista avtorska dela, ki smo jih legalno kupilo. Dajatev na nikakršen način ne opravičuje prenašanja vsebin z interneta ali presnemavanje prijateljevih CD-jev.

Malo v afektu, malo iz radovednosti sem na Urad Vlade RS za informiranje poslal mail z nekaj vprašanji. Odgovora ni bilo, zaradi česar sem mail vljudno ponovil in jih spomnil, da bi bilo primerno, da mi odgovorijo. In tokrat so mi odgovorili. Presenetljivo, kako daleč prideš z malo prijaznosti ;).

Odgovor je, odkrito povedano malo hecen in obenem zanimiv. Recimo, izvedel sem, kako bodo nadomestila razdeljena med avtorje in producente. Odgovor je citiran.

Zakon o avtorski[sic] in sorodnih pravicah določa, da se nadomestilo za tonsko in vizualno snemanje deli avtorjem v obsegu 40 %, izvajalcem v obsegu 30 % ter proizvajalcem fonogramov oziroma filmskim producentom v obsegu 30 %.

Nadomestilo za fotokopiranje se deli avtorjem v obsegu 50 % ter založnikom v obsegu 50 %.

Zanimivo. Če torej skopirate 50 strani zapiskov od prijatelja s faksa, slovenskim avtorjem plačate 25 SIT, DZS, Mladinska knjiga in ostali pa si razdelijo ostalih 25 SIT.

Na vprašanje, ali je mogoče dobiti nadomestilo nazaj, če lahko dokažeš, da je bil uporabljen legitimno, sem dobil naslednji odgovor:

Nadomestilo je namenjeno imetnikom pravic za dovoljeno (legitimno) privatno in drugo lastno reproduciranje, in ne povrnitvi škode, nastale imetniku pravice s piratskimi kopijami. Vprašanje nezakonitega reproduciranja, zlasti piratstva, je povsem ločeno od vprašanja dovoljenega privatnega reproduciranja po ZASP. Vsako reproduciranje zunaj obsega dovoljenega reproduciranja po ZASP pomeni kršitev pravic imetnikov, ki jo lahko ti preganjajo s civilnimi, kazenskimi in drugimi sredstvi.

Očitno sem narobe zastavil vprašanje, saj niso razumeli, da sem jih spraševal, kaj se zgodi z nadomestilom, če na njega shraniš svoje datoteke, dokumente, slike, ... Še dobro, da ima na enako vprašanje odgovor Urad vlade za intelektualno lastnino.
Če bi svoja dela objavili, potem bi lahko bili upravičenec. Če pa jih shranjujete na digitalne nosilce, ki jih hranite doma, in jih ne objavite (ne postanejo dostopni javnosti), potem ne.
No, takole imamo. Očitno se zavedajo, da obstaja taka možnost, pa so jo kar zanemarili. Kaj pa če sem fotografije objavil na spletu? Se to šteje kot objava? Ker nekaj fotografij imam na Flickru in načeloma sem popolnoma upravičen do nadomestila, čeprav ne bodo nikjer objavljene. Enako velja za moja besedila. Objavljena so na blogu in torej sem upravičen do denarja fotokopij.

Moje naslednje vprašanje je bilo, zakaj so iPodi in ostali predvajalniki glasbe obdavčeni po jurja pod 1 GB pomnilnika, pomnilniške kartice z enako kapaciteto pa 8 SIT. Odgovor je bil pričakovan: primarna uporaba iPoda je za glasbo, osnovni namen kartice pa ne. To so tudi upoštevali pri določanju pavšalov. Toda nikakor mi ni jasno, zakaj kartic potem niso preprosto izvzeli, glede na to, da njihova primarna uporaba definitivno ni za glasbo ali filme. Višina pavšala je tudi odgovor na moje vprašanje, zakaj plačujemo za gigabajte trdega diska, ki ga namenimo operacijskemu sistemu in drugim aplikacijam. Pravijo namreč, da so pavšal ustrezno zmanjšali, glede na to, da nadomestilo plačujemo na deklarirano velikost diska. Hvala Bogu za Microsoft, torej. Vista bo očitno pravi balzam za naše denarnice, ker bo pogoltnila toliko trdega diska.

Nato pa sledi naslednja stvar. Na vprašanje o primerih, ko se avtor odpove nadomestilu za kopiranje avtorskega dela. Zanimalo me je specifično za licence Creative Commons, pri katerih se lahko odpoveste vsem nadomestilom za reprodukcijo svojega dela, torej verjetno tudi nadomestilu za privatno kopiranje. Dobil sem naslednji odgovor:

Podlaga za sprejem uredbe je 39. člen ZASP. Gre za nadomestila, ki pripadajo imetnikom avtorske in sorodnih pravic zaradi zakonsko določenega posega v njihove izključne pravice – ZASP namreč v 50. členu dovoljuje, da si lahko fizična oseba za svojo privatno (negospodarsko) uporabo naredi primerek avtorskega dela (npr. zakonito kopijo glasbene zgoščenke). Zaradi tega posega v imetnikove pravice, je potrebno imetniku določiti ustrezno primerno nadomestilo.

V primeru privatnega reproduciranja, ki je dovoljeno z zakonom, imetniki pravic ne morejo individualno sklepati pogodbe z uporabniki ter jim to dejavnost prepovedovati ali dovoljevati.

Tega odgovora, odkrito povedano, ne razumem. Razumem, kaj hočejo povedati, vendar nima nobene zveze z mojim vprašanjem. Če kot avtor dela to objavim pod določeno Creative Commons licenco, s katero dovoljujem vse kopiranje vsebine, potem se načeloma odpovem tudi nadomestilu za privatno kopiranje. Še posebej, če sem izrecno dovolil javno kopiranje taistega avtorskega dela. Zakon mi torej očitno prepoveduje, da bi se odpovedal nadomestilu. Svašta.

Potem pa še cvetka. Na ponovno vprašanje, kaj z nadomestili za medije, na katerih sem shranil lastna avtorska dela.

Kot že rečeno, so nadomestila namenjena dovoljenemu (legitimnemu) privatnemu in drugemu lastnemu reproduciranju. Sistem nadomestil temelji na pavšalizaciji, kar pomeni, da v določenih primerih pride do plačila tudi za nosilec ali napravo, ki se ne uporabi za privatno in drugo lastno reproduciranje.

V določenih primerih ... Ne vem, ali sem kdaj naredil kopijo CD-ja kakšnega slovenskega benda. Ali filma. Dejstvo je, da uredba, tako kot stoji, več ali manj pravi, da smo zločinci, ker kupujemo prazne CD-je. OK, roko na srce, nikakor ne dvomim, da je vsaj 90 odstotkov praznih medijev (CD-jev in DVD-jev), prodanih v Sloveniji, namenjenih snemanju nelegalnih vsebin. Ampak tu gre za nelegalne vsebine (predvsem tujih avtorjev, ki od nadomestil ne dobijo nič). Zgodba je tako čudovita: slovenski umetniki živijo od tega, da Slovenci veselo kršimo avtorske pravice njihovih kolegov iz drugih držav.

Krasno bi bilo, če bi lahko približno izračunali, koliko sredstev letno bo ustvarila uredba. Potem bi lahko vzeli to številko in ugotovili, koliko približno avtorji in njihovi cehi ocenjujejo, da je vredna pravica legitimnega kopiranja njihovega avtorskega dela.

nedelja, november 19, 2006

Brezplačna licencirana programska oprema

Giveaway of the Day je zanimiv projekt, katerega cilj je, da vsak dan zastonj ponudijo en plačljiv program. Zamisel je preprosta: založnike prepričajo, da v imenu promocije za en dan naredijo en svoj program brezplačen. Na ta način si lahko zastonj popolnoma legalno namestite sicer plačljivo programsko opremo.

Seveda ne pričakujte "đabe" Photoshopa ali Microsoftovega Officea, vendar ne dvomim, da boste med programi, ki so na voljo, našli tudi kakšnega, ki vam bo olajšal življenje.

Seveda boste zadevo najlaže spremljali, če se na dnevno nove programe naročite preko njihovega RSS-a.

Instant lažen naslov elektronske pošte

Elektronska pošta je danes lahko precejšnja težava. Če se do naslova dokopljejo napačni ljudje, potem se lahko od njega kar poslovite, saj ga preplavijo spam sporočila, ki jim ni videti konca. Zato imam sam tri glavne naslove, enega za službeno pošto, enega osebnega ter enega, ki je namenjen registracijam na razne spletne storitve. Pri vseh spletnih storitvah, ki jih opisujem je namreč težava, da za številne ne vemo, ali lahko zagotovijo stopnjo varnosti ali pa ne bodo naših naslovov prodali tistim, ki nam bodo potem pošiljali reklame za tablete, s katerimi si lahko povečamo nekatere dele telesa.

Morala te zgodbe je preprosta: če popolnoma ne zaupate spletni strani, potem ne vpisujte primarnega naslova.

Za vse, ki se ne želite ubadati z odpiranjem novega naslova, posebej za vpis v kakšno spletno storitev, predlagam spletno stran 2Prong. Ideja je izredno preprosta in učinkovita. Ko obiščete spletno stran se vam na njej prikaže naključno ustvarjen naslov, ki ga lahko vpišete v spletno stran, ki zahteva registracijo. Naslov dejansko ni lažen, ampak je začasen in deluje, saj nanj prejmete potrditveno sporočilo, ki si ga lahko skopirate v datoteko, če boste slučajno še kdaj potrebovali informacije v njem.

Gre za odličen način za povečanje svoje varnosti in zmanjšanje obremenjenosti s spamom. Za uporabo spletne strani vam ni potrebno vpisovati nikakršnih osebnih podatkov, sama zadeva pa je narejena zelo všečno in dinamično ter je izredno odzivna.

petek, november 10, 2006

Helipad za zapiske

Helipad je zanimiva mala aplikacija, ki vam omogoča, da si na spletu ustvarite zbirko zapiskov. Ko brskate po spletu ali pa si za računalnikom nekaj zamislite, si lahko na hitro ustvarite kratek opomnik ali besedilce, ki vam je dostopen s kateregakoli računalnika. Vmesnik je izredno prijazen, vsak zapisek pa lahko označite tudi z oznakami, kar vam pomaga tudi pri kasnejšem iskanju zapiskov.

Helipad2.png

Zanimivih je predvsem nekaj dodatkov. Pri predogledu zapiskov, lahko v realnem času spreminjate velikost pisave in tip pisave ter tako zapiske prilagodite svojemu okusu. Obenem lahko vsak zapisek tudi delite z drugimi uporabniki, pri čemer pa je seveda potrebno biti malo pazljiv. Dobro izvedeno je tudi iskanje, ki vam v realnem času prikazuje rezultate in tako omogoča hiter dostop do rezultatov že med tipkanjem. Vse zapiske je mogoče tudi izvoziti v obliki HTML in jih shraniti na disku.



Helipad1.png

Gmail s petimi novostmi

Gmail je dodal par novosti. Nič posebej šokantnega, vendar vse novosti rahlo izboljšajo delovanje enega najboljših spletnih servisov za elektronsko pošto. Pa pojdimo kar po vrsti:

  • Na vrhu sporočila, ki ga imate se odprtega sedaj nahaja gumbek za odgovor, ki vam omogoča, da hitro odgovorite in vam ni več potrebno skakati po strani, da bi odkrili polje za odgovor. Ob gumbu je še puščica z drugimi možnostmi, kot so posredovanje, odgovor po "chatu" in podobno.
  • Če med pregledovanjem sporočila dobite novo sporočilo v enakem pogovoru, sedaj dobite obvestilo in lahko posodobite pogovor, da vidite, da ne boste napisali kakšne neumnosti.
  • Na voljo je tudi gumb za posredovanje vseh sporočil v pogovoru, ne le zadnjega
  • Preko Chata lahko sedaj pošljete sporočilo prijateljem, ki niso povezani v internet. Sporočilo prejmejo, ko se naslednjič priklopijo v nabiralnik.
  • Sedaj je za GMail na voljo aplikacija za mobilni telefon. Ampak, to tako ali tako že veste.

Če vam je bil zapis všeč, blog spremljate še naprej: preko mojega Twitter profila ali pa RSS-a tega bloga. Glasbeni članki so v povprečju objavljeni enkrat tedensko.


Povezani zapisi

Boljša uporaba Gmaila - 1. del
Boljša uporaba Gmaila - 2. del  
Pot do praznega nabiralnika

Razširitve za Firefox za elektronsko pošto
15 pravil elektronske pošte
Učinkoviti naslovi elektronske pošte
GTD za začetnike

torek, november 07, 2006

Slika v sliki za bloge

Ste si kdaj želeli, da bi lahko nekoga poslali na točno določeno spletno stran in ga obenem obdržali na spletni strani? Ste si želeli nekakšno sliko v sliki za splet? Ahh, odgovor je Bitty Browser, simpatična rešitev za natančno ta izziv. Odpravite se na osnovno spletno stran in si izdelajte svoj brskalnik. Številni so pripravljeni že vnaprej, recimo Google, del.icio.us, Bloglines in drugi. Za primer delovanja vam spodaj prikazujem seznam najbolj priljubljenih zaznamkov na del.icio.us v zadnjem času. Znotraj brskalnika imate na voljo različne možnosti: spletno stran lahko odprete znotraj malega brskalnika, v novem oknu ali pa polne velikosti z malim brskalnikom.

Ko izberete kaj boste prikazovali, imate na voljo več možnosti, saj ga lahko priklopite v več storitev: personalizirano osnovno stran na Googlu, Netvibes, Windows Live, Wordpress, Typepad in še nekaj drugih. Za vključitev v Blogger boste morali narediti še korak več: v spletno stran, oziroma zapis po potrebno vnesti kodo, ki jo dobite s pritiskom na gumb Get HTML, nato pa izberite IFRAME kodo. To prilepite v zapis in voila, na vašem blogu je stalno osveženo okno na drugo spletno stran.



četrtek, november 02, 2006

Preizkusite 2007 Office

Čeprav se večino časa ukvarjam s spletnimi storitvami in aplikacijami, na nek način še vedno ostajam "off-line" človek. Čeprav svoj blog že kak mesec pišem v Google Docs, v službi še vedno uporabljamo Microsoft Office. Kljub temu, da je Gmail najboljši poštni odjemalec, na delovnem mestu Outlook še vedno vlada. So stvari, ki jih spletna aplikacija ne more narediti. Recimo "drag&drop" za dokumente, bogato oblikovanje dokumentov in neodvisnost od internetne povezave so še vedno dejavniki, ki oblikujejo uporabniško izkušnjo.

V skladu s tem sem seveda dokaj nestrpno pričakoval novi Microsoftov Office. Nekoč, dolgo tega, sem prisegal na WordPerfect, vendar sem ga skupaj z DOS-om zapustil. Poskušal sem ga uporabljati še v Windows okolju, vendar me nekako ni prepričal. Tako nekako od Office 97 nisem spregledal niti ene različice. Office 2000, Office XP in Office 2003. Sedaj je prišel na vrsto Microsoft Office 2007, ki se mi zdi po dolgem času prava osvežitev iz redmondskih laboratorijev.

Office Word 2007 new user interface

Toda zaenkrat ne mislim pisati recenzije izdelka, ker preprosto nimam časa, zadevo pa tako ali tako uporabljam šele en teden. Za vse, ki bi radi videli, kako 2007 Office izgleda v živo, je Microsoft pripravil res fantastično možnost: preizkus v živo na spletu. Zadeva očitno teče v terminalskem načinu, kar pomeni, da lahko dejanske funkcije programov uporabljate preko spletnega brskalnika. Preizkusite lahko vse aplikacije, torej Outlook, Word, Access, Excel, PowerPoint, Groove, OneNote, SharePoint ter svašta i svega drugih zadev.

Spletna predstavitev vam bo še posebej dobrodošla, ker 2007 Office ni več na voljo za brezplačen prenos. Microsoft se je namreč odločil, da je nekaj 10 milijonov prenosov kar dovolj in so začeli za prenose zaračunavati. Tako lahko izkašljate tistih nekaj dolarjev za prenos (česar ne počnemo) ali pa si aplikacije privoščite preko spleta.

Osebno domnevam, da ste vsi seznanjeni z osnovnimi aplikacijami, ki so doživele največje preoblikovanje. Novi vmesnik je (vsaj zaenkrat) fantastičen in dejansko pomeni velik korak naprej na področju uporabnosti. Toda raje bi vašo pozornost preusmeril na par drugih novosti, predvsem OneNote. Če OneNota ne poznate, gre za aplikacijo za izdelavo zapiskov. Sliši se preprosto in načeloma tudi je: gre za popolnoma svoboden urejevalnik besedila, kamor delate zapiske, jih urejate, opremljate z različnimi oznakami in podobno. Resnično koristna zadeva za vse, ki si morate pogosto kaj zapisati ali urediti.

http://www.microsoft.com/library/media/1033/office/images/preview/programs/onenote/66022_753x600_minibar2.jpg

Gmail aplikacija na mobilnem telefonu

Googla mogoče na prvi pogled ne povezujemo z mobilnimi telefoni. Mogoče ravno zato ne, ker večino res zanimivih mobilnih storitev ponujajo samo v ZDA. No, danes so za vse obsedence z Gmailom predstavili pomembno novost. Gmail je bil sicer že v preteklosti dostopen preko protokola WAP (brskalnika v mobilnem telefonu) ali preko mobilne Opere in podobnih brskalnikov. Google pa je danes svojo ponudbo še razširil in dodal zanimivo novost: aplikacijo, ki deluje kot odjemalec za Gmail. Dobite jo na naslovu http://gmail.com/app, ki ga odprete preko vgrajenega brskalnika, na voljo pa je za večino sodobnejših telefonov. Popoln seznam podprtih pritlikavcev najdete tu.

Kako zadeva deluje? Odlično. Po namestitvi dobite na telefon všečno aplikacijo, ki se obnaša kot Gmail. Berete lahko sporočila in prebrani maili bodo kot taki označeni tudi na vašem računalniku. Prav tako se bodo poslana sporočila shranila v mapi "Poslano". Še več, odpirate lahko priponke brez, da bi morali imeti nameščene posebne pregledovalnike, kot so QuickWord ali podobno. Zadeva preprosto deluje.

Če imate dovolj sodoben telefon, vam priporočam, da zadevo preizkusite. Jaz sem jo in sem navdušen.

Če vam je bil zapis všeč, blog spremljate še naprej: preko mojega Twitter profila ali pa RSS-a tega bloga. Glasbeni članki so v povprečju objavljeni enkrat tedensko.


Povezani zapisi

Boljša uporaba Gmaila - 1. del
Boljša uporaba Gmaila - 2. del  
Pot do praznega nabiralnika

Razširitve za Firefox za elektronsko pošto
15 pravil elektronske pošte
Učinkoviti naslovi elektronske pošte
GTD za začetnike

sreda, november 01, 2006

Vesoljčku se dogaja

Zanimiv dan za reddit. Slovenski reddit je dobil tono reklame z Jonasovega bloga, ki se sprašuje ali je koristen ali ne. Osebno bi še vedno rekel, da je, saj kljub vsemu vedno postreže z nekaj zanimivimi novicami na dan, ki bi jih drugače verjetno izpustil. Vem, da se nekateri v zadnjem času (v bistvu upravičeno) pritožujejo, da se je reddit napolnil z ljudmi, ki več ali manj promovirajo samo sebe in se ne zmenijo za druge predloge. Kljub temu menim, da se dobri članki še vedno prebijejo dokaj visoko in jih tako lahko opazimo. Sicer pa, slovenska skupnost je reddit držala pokonci precej dlje kot druge države, kar si lahko štejemo v velik uspeh in ne vidim posebnega razloga, da bi storitev sedaj storila bridek konec.

No ja, druga novica je, da je reddit kupljen. Kupilo ga je podjetje imenovano CondeNet. Če vam to nič ne pomeni, naj povem, da gre za založnike revije Wired, kultne računalniške revije. Redditovci niso povedali kakšna vsota denarja je zamenjala roke, so pa povedali, da jim bodo novi lastniki pustili proste roke, kar pomeni, da bodo vsaj še nekaj časa nadaljevali s svojim dobrim delom in razveseljevali nas, uporabnike spleta, ki nimamo časa, da bi vsak dan prekrižarili splet po dolgem in počez.