Je naslov elektronske pošte z vzdevkom osebni podatek?

V zadnji Mladini sem zapazil kratko novico, v kateri se novinar pritožuje, da ministrstva pošiljajo sporočila za javnost tako, da so vidni vsi naslovi. Pri tem se vpraša ali gre pri tem za kršitev zasebnosti naslovnikov, za obrazložitev pa so se obrnili na namestnico informacijske pooblaščenke, Kristino Kotnik Šumah. Njen odgovor je - odkrito povedano - čuden.

Če gre npr. za elektronske naslove tipa marjetica@hotmail.com, ne gre za osebne podatke, ker posameznik na podlagi teh podatkovni določen oz. določljiv. V nasprotnem primeru (to je, ko je
na podlagi elektronskega naslova posameznik določen oz. določljiv, npr. kristina.kotnik-sumah@ip-rs.si), pa je treba te podatke obravnavati v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov.

Nisem pravnik, vendar mi osebno ta razlaga ne drži vode. Naslov elektronske pošte z vzdevkom pripada enemu človeku in prav nič ni izključeno, da ni mogoče odkriti za koga gre v resnici. Ime za vzdevkom je lahko le en korak stran, če se človek ni ravno potrudil, da bi skril svojo identiteto. Z Googlom nihče nima velikih težav, da bi ugotovil, kdo se "skriva" za mojim elektronskim naslovom.

Povedano drugače, ni izključeno, da je janez.novak@gov.si edini Janez Novak v sistemu. Treba je torej narediti ta dodatni korak, da ugotoviš, za katerega od dveh ali treh gre.

Gre za precej pavšalno razlago, ki ni ravno smiselna. Zakaj ne bi raje rekli, da so vsi elektronski naslovi osebni podatki? Tako bi lahko brez komplikacij varovali vse naslove. Zdi se mi, da s tako nelogično razlago odpiraš vrata nejasnostim. Recimo, da imam naslov mkocevar@genericmail.com. Gre za nekakšno mešanico vzdevka in "določljivega" naslova.

Še bolj zanimivo pa bi mi bilo videti, ali ljudje na splošno sploh gledamo na elektronski naslov kot na osebni podatek. Jaz že, nisem pa prepričan, da vsi razmišljajo tako.

Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Čudni pogoji uporabe na Delovih blogih

Danes sem čisto slučajno opazil naslednje splošne pogoje uporabe na Delovih blogih. Zadeva je napisana takole:

Z vstopom na spletno mesto tuditi.delo.si se strinjate in potrjujete, da ste seznanjeni s temi splošnimi pogoji in da jih sprejemate. Delo si pridržuje pravico do morebitnih sprememb teh pogojev. Spletno mesto tuditi.delo.si smete uporabljati le za zasebne in nekomercialne namene. Vsako kopiranje, kakršnokoli spreminjanje, razmnoževanje na kakršen koli način, distribucija in vsakršno komercialno okoriščanje ali prodajanje katerih koli podatkov ali katerihkoli sestavin mesta tuditi.delo.si, je prepovedano.

Nisem pravnik, vendar se mi zadeva bere tako, kot da nekako nimaš pravice komercialno izkoriščati svojega avtorskega dela, ki ga prispevaš na spletno stran. Prepovedano je tudi razmnoževanje in distribucija, kar se mi sliši, kot da načeloma ne moreš uporabiti kakšne licence Creative Commons za svoje prispevke.

Sicer je seveda vprašanje, ali ni obvestilo samo nerodno napisano in imaš pravico početi s svojimi stvarmi, kar želiš. Toda na prvi pogled se mi zdi, da so pogoji precej drakonski in popolnoma neprimerni za spodbujanje nastanka kakovostne vsebine. Nenazadnje si morda Delo lasti vaša avtorska dela, čeprav tudi to eksplicitno ni navedeno.

Če se motim, bom vesel popravka.

Hvala, Francozi

V zadnjih mesecih je Evropska komisija resno razmišljala, da bi uvedla spremembe na področju nadomestil za prazne pomnilniške medije. No, sedaj so se načrti, da bi uvedli bolj pravično kompenzacijo ustavili. Za to se lahko zahvalimo glasbeni in filmski industriji ter Francozom. Vodja komisije, Barroso, naj bi sprejel odločitev o zaustavitvi procesa po pismu, ki ga je prijel od Villepina.

Po odločitvi so glas dvignili proizvajalci elektronskih naprav, ki jih nadomestila najbolj bolijo, saj dvigujejo cene njihovih izdelkov. Napovedali so že, da bodo vložili pritožbe proti določenim državam.

Mimogrede, dajatev, ki jo v Španiji plačate za iPoda je 90 evrov (prav ste prebrali). Bi si mislili, da bo zaradi tega iPod v Španiji dražji? No, motite se. iPod v Španiji stane enako kot, recimo, na Irskem. To pomeni, da več ali manj vsi z manjšimi dajatvami subvencioniramo španske umetnike. Ko greste naslednjič gledati Almodovarja zahtevajte popust. Velika verjetnost je, da ste film namreč plačali iz svojega žepa.

O tej temi sem več pisal v naslednjih zapisih:

Kriv brez možnosti pritožbe
Spet malo o nadomestilih