Toda o Ekspresu načeloma ne moremo razmišljati kot o časopisu. Dobimo ga brezplačno na dom, skupaj z reklamami in običajno pošto, kot so računi ali druga osebna korespondenca. Z uporabniškega vidika gre torej za spam, saj je matematika preprosta: nabiralnik, pošta, naročene reklame in nenaročene reklame, ki ji po domače rečemo spam. Ima pa zadeva še eno analogijo - uporabnika nič ne stane, podobno kot te načeloma nič ne stane spam v nabiralniku. Razen časa, ki ga porabiš, da ga izbrišeš.
Toda stanje se spremeni, če pogledamo z druge strani. Zakaj spam še vedno živi, kljub filtrom in temu, da ga večina ljudi že ignorira? Preprosto - izredno poceni je. Ni popolnoma zastonj, ampak je pa blizu. Ker je tako poceni, tudi izredno nizka stopnja odziva še vedno upravičuje njegovo pošiljanje. Samo za oris - Kralj spama, Jeremy Jaynes je imel stopnjo en odziv na 30,000 poslanih sporočil. Zaslužek? Eh, drobiž - 750,000 USD na mesec. To je seveda mogoče, dokler so stroški priprave in pošiljanja resnično nizki, kar v primeru elektronskega spama so.
Stvar je v realnem svetu drugačna. Teh 340,000 izvodov je potrebno natisniti in za njih pridobiti papir, kar predstavlja pomembno obremenitev za okolje. Izdelava papirja poleg uničevanja dreves pomeni tudi velikega porabnika energije za proizvodnjo. Potem prištejte elektriko in surovine, potrebne za dejanski tisk. Potem prištejte še vire, potrebne za transport teh časopisov najprej do pošt in potem naprej do domov. Dejstvo je, da je okoljski vpliv časopisov velik.
Ta kritika seveda leti tudi na plačljive časopise, vendar teh vsaj praviloma ne tiskajo zato, da mi jih dostavljajo v nabiralnik brez moje privolitve. Kar mi daje trenutno stanje misliti je nekaj drugega - očitno je spamanje ljudi z brezplačniki preprosto prepoceni. Namesto, da bi se založniki odločili za cenejšo in okolju prijaznejšo alternativo spletnih strani preprosto natisnejo par 100,000 izvodov in horuk z njimi do uporabnikov. Ti jih poberejo iz nabiralnikov in vržejo stran, življenjski cikel pa se je obrnil.
Predlog
Kar je torej potrebno narediti je ublažiti njihov negativni vpliv, plačajo pa naj seveda sami. Predlagam, da za vsak izvod plačajo še ekološko takso za odpravo okoljskih posledic njihovih časopisov. Za kalkulacijo bom iz zraka potegnil številko 0,05 evra na izvod. Pri Ekspresu to znese 17.000 evrov na teden in 68.000 evrov na mesec. Taksa je lahko seveda odvisna od števila strani in podobnih zadev. Debelejši več, tanjši manj. Ta denar se lahko nato nameni naložbam v obnovljive vire energije ali recimo fond za nove reciklažne enote. Zakaj bi morali mi plačevati za njihovo brezskrbnost?
Toda ne vidim razloga, da bi se tu ustavili. Naredimo namreč lahko še toliko več. Za začetek bi rad videl, da vsi dnevniki, tedniki in brezplačniki objavijo, koliko odstotkov recikliranega papirja je uporabljenega pri njihovi izdelavi. Nato naj predstavijo jasne cilje glede tega, za koliko nameravajo to številko povečati v naslednjem letu ali dveh. Potem lahko, recimo, časopisi naredijo "zeleno" številko, kjer zmanjšajo obseg in del vsebin za tisti dan prestavijo na splet. Manj tiska, manj vpliva na okolje in povečan obisk na spletni strani. Časopisi bi recimo lahko izpostavili ali kako drugače nagradili oglaševalce, ki svoje vloženke tiskajo na recikliran papir. Zamisli ni malo, je pa potrebno nekaj dobre volje.
Še nekaj - časopisi, ki vstavljajo CD-je, DVD-je, knjige in drugo nesnago v svoje časopise, vse skupaj pa ovijejo v plastiko, bi morali plačati bistveno višjo ekološko takso. Izmislite si kaj drugega. Trenutna situacija je namreč že prav neokusna.
Kaj pa reklame?
Morda se kdo sprašuje kaj z reklamami. Princip ostane enak - ekološka taksa in naj se oglaševalci odločijo za komuniciranje količine recikliranega papirja. Toda bodimo odkriti - smo v dobi, kjer je tak način oglaševanja že smešen - osebno zmečem stran sedemdeset odstotkov tega kar dobim, ne da bi sploh pogledal. In Tuš ali pa Hofer dobesedno samo smetita, ker dejansko ne hodim v njihove trgovine. Toda to ne pomeni, da sem striktno proti reklamam - nikakor ne. Če kdo prodaja stvar, ki me pritegne, bom verjetno šel pogledat v trgovino. Toda za to, jim ni treba pošiljati smeti.
Poglejmo si primer. Katalog Big Banga vedno pregledam. Sem pač mahnjen na gadgete in rad pogledam, ali so cene velikih monitorjev že dovolj padle, da se 21-palčnik na mizi poveča v 24-palčnika. Z veseljem bi se naročil na elektronsko obveščanje o akcijah, ampak kaj, ko to ne pomeni, da mi bodo nehali pošiljati papir na dom ali da bodo natisnili kaj manj svojih katalogov. Bah.
Za zaključek
Zavedam se, da gre morda samo za komunikacijsko težavo. Mogoče imajo vsi časopisi strašno dobre okoljevarstvene strategije, samo meni tega ni uspelo odkriti. Zato bom prijazen in celo predlagam eskperiment. Odprl sem wiki na storitvi Wetpaint. Na njem lahko vsak medij zapiše osnovne podatke o svoji okoljski zavednosti in dejavnostih - recimo odstotek recikliranega papirja v tiskanih izdajah, odstranjevanju strupenih snovi iz tiska, nakup novih tiskarskih strojev z manjšo porabo - karkoli.
Wiki je čisto odprt, ker načeloma ne pričakujem nekega hudega vandalizma ali celo kakršnekoli dejavnosti. Definitivno pa obljubim, da zagotovim promocijo na blogu prvemu in vsem ostalim medijem, ki bodo slučajno vpisali. Eksperiment je dvoplasten - najprej me zanima, ali so mediji pripravljeni te podatke transparentno posredovati javnosti, torej gre v prvi meri za nekakšen izziv, ki je neškodljiv vsem udeleženim. Drugi del eksperimenta pa je to, da bi wiki lahko, če stvar slučajno zaživi, služil kot osrednja točka za komunikacijo med mediji in okoljsko zavednimi uporabniki.
No ja, nekih velikih pričakovanj nimam, ampak pustimo se presenetit. Če se komu zdi vredno, pa naj malo promovira to zadevo.
