The Ramones - Bonzo Goes to Bitburg

The Ramones so del odraščanja. Če poslušaš punk so del najbolj železnega repertoarja in odličen izgovor, da streljaš grde poglede proti snobom, ki vihajo nos nad tremi ali štirimi akordi, ki predstavljajo hrbtenico tipičnega komada.

Toda The Ramones niso le punk band. S svojim pristopom h glasbi so združili pop in punk na najboljši način - Beach Boys in Beatli so v The Ramones srečali News York Dolls in The Stooges. Njihove skladbe so himne v najboljšem pomenu. Hey, Hoy, Let's Go!

Osrednja tematika v njihovem opusu je minimalizem. Kitarski solo v skladbi I Wanna Be Sedated sestavlja en sam ton. Seveda pa je resnično dober minimalizem težko doseči in The Ramones so bili njegovi mojstri, le redko preseženi.

Izbrana skladba ni najbolj tipična. Uradni naslov je sicer My Brain is Hanging Upside Down, podnaslov pa Bonzo Goes to Bitburg. Gre za odziv na kontroverzni obisk ameriškega predsednika Ronalda Reagana v nemškem Bitburgu. Pri tem je obiskal pokopališče, na katerem so bili pokopani tudi nemški vojaki SS, kar je sprožilo močne odzive. Bonzo je referenca na lik, ki ga je Ronald Reagan igral v času svoje filmske kariere. Naslov je bil iz Bonzo Goes to Bitburg preimenovan v My Brain is Hanging Upside Down zaradi političnih nasprotij med Joeyjem in Johnnyjem, demokratom in konzervativcem.

Komad ni čisto tipičen in predstavlja odstopanje od klasičnih The Ramones - besedilo je resno, produkcija je izredno čista in struktura je nekoliko kompleksnejša. Po mojem mnenju je ta "power pop punk" nekaj najboljšega za petek zjutraj.



Če vam je bil zapis všeč, imate različne možnosti, da blog spremljate še naprej: moj Twitter profil ali pa RSS tega bloga.

Povezani zapisi
Sonic Youth - Daydream Nation

The Strokes - Reptilia

NOFX - Don't Call Me White

The Pains of Being Pure at Heart - Young Adult Friction

Franz Ferdinand - Tonight

The Hives - Hate to Say I Told You So

Prejšnji teden so v tej rubriki gostovali The Strokes in je torej skoraj nujno, da nadaljujemo z bendom, ki se prav tako začne z "The". Le da to pot ne gre za vzvišene, vsega naveličane rockerje iz New Yorka, ampak za lačne Švede, ki komaj čakajo, da nam s svojim direktnim in neumornim divjanjem dvignejo adrenalin.

Izbrani Hate to Say I Told You So je nekoliko bolj umirjen od povprečja njihovega opusa, toda to ne pomeni, da ima kaj manj energije. Neutrudno zaporedje akordov, že nekoliko pretirano poudarjanje vokala v ritem sekciji in histerični Pelle Almqvist, ki se dere, da bo počel, kar bo počel preprosto zato, ker si to tako želi. Odkrit humor morda ni njihova najbolj močna stran, toda prikrito muzanje jim ni tuje.

Pravzaprav se mi zdi, da so The Hives skoraj boljši, kadar se iz divjanja obrnejo v srednje hiter tempo. Prav s tem namenom dodajam še komad Diabolic Scheme, v katerem lahko najdemo enega najbolj navdahnjenih kričanj odkar je Black Francis posnel Tame.



Bonus - Diabolic Scheme



Če vam je bil zapis všeč, blog spremljate še naprej: preko mojega Twitter profila ali pa RSS-a tega bloga. Glasbeni članki so v povprečju objavljeni enkrat tedensko.


Povezani zapisi
The Strokes - Reptilia
NOFX - Don't Call Me White
The Pains of Being Pure at Heart - Young Adult Friction

NOFX - Don't Call Me White

Kljub temu, da ljubitelji glasbe izredno uživamo v tem, da odkrijemo nekaj novega in svežega, je glasba pomembna tudi z drugega, bolj nostalgičnega vidika. Govorim o glasbi, s katero si pred leti živel in dihal, nato pa so jo nadomestili drugi, bolj sveži zvoki. In nato nastopi trenutek, ko po več letih zaslišiš eno od starih skladb, ki te dobesedno teleportira v drug čas.

NOFX, legendarni kalifornijski pankerji, so že eden izmed takih bendov. V srednji šoli brez njih preprosto ni šlo in album Punk in Drublic je bil del vsakega spodobnega repertoarja. Naj kot zanimivost povem, da si album lastim tako v CD obliki kot tudi na vinilki. Ja, tako dolgo nazaj je bilo, da smo vrteli še črne plošče in jih praskali z iglami na poceni gramofonih.

V glavnem, NOFX, so med najbolj vidnimi predstavniki kalifornijskega punka, ki se je koncentriral okoli založbe Epitaph in vključeval bande, kot so bili Bad Religion, Pennywise, Rancid, Down by Law in številne druge. So pa NOFX od te družbe izstopali predvsem po svoji zabavnosti, saj se za razliko od velike večine ostalih bandov v tej druščini niso jemali pretirano resno. Ne nazadnje govorimo o bendu, ki je napisal skladbo o tem, kakšno sranje so srede in sobote, ko se morajo tuširat.

Izbrani komad Don't Call Me White bo za vse poznavalce skupine morda malo preveč "na prvo žogo". Vendar po drugi strani pooseblja njihovo glasbo. Vključuje namreč skoraj vse njihove najpomembnejše elemente - metalsko našpičene kitare, ritem sekcijo v divjem galopu, speven refren, melodične "backing" vokale in seveda obvezni most pred zadnjim refrenom. Manjkajo sicer kakšni "fake" jamajški vložki in trobenta, ki so prav tako njihova zaščitna znamka. Prav tako besedilo morda ni tako strašno zabavno, kot je oi-jevski "The Brews", ampak NOFX so na Punk in Drublic verjetno dosegli najvišjo stopnjo v svoji karieri - ne le, da so do popolnosti izpilili svoj stil, tudi njihova uigranost je v celoti dosegla vrhunec ravno na tem albumu. In če ne verjamete, da se fantje radi šalijo, malo podrobneje poglejte naslov albuma :).




Mimogrede, če bi radi še več glasbe, sledi par linkov na nekaj slovenskih glasbenih blogov.

Harmonic Generator
Noč na zemlji
Luka V.

Pa še nekaj mojih starejših povezav

The Pains of Being Pure at Heart - Young Adult Friction
Franz Ferdinand - Tonight

Death Cab for Cutie - Soul Meets Body

Kot Modest Mouse so tudi Death Cab for Cutie ena tistih skupin, ki sem jih spoznal šele po dolgem času in takrat pričel obžalovati, da jih nisem odkril prej. Toda za razliko od na pol anarhičnih in grobih Modest Mouse so Death Cab for Cutie lirični, metodični in nežni. In čeprav večino svojega življenja nisem bil ravno navdušen nad skupinami, ki svoje energije ne izražajo z distorzijo, so bili Death Cab for Cutie odlično razodetje.

Njihov album Plans, s katere prihaja skladba Soul Meets Body je melodičen, melanholičen in izredno poslušljiv izdelek skupine z dolgo kilometrino. To se pozna predvsem v aranžmajih, ki bolj kot karkoli drugega poudarjajo preprostost in avtentičnost. Death Cab for Cutie so sicer na prvi pogled kar nekoliko preveč razneženi, toda ko prisluhnete glasbi in besedilom spoznate, da ne gre za lažna sporočila ljubezni ali osamljenosti, ki smo jih vajeni iz pop uspešnic.

Soul Meets Body sem izbral, ker se mi zdi najbolj poslušljiv uvod v album Plans. Poleg izredno asketskih aranžmajev je med hitrejšimi skladbami. melodika pa je na vrhuncu. Prisluhnite in uživajte.



Povezani zapisi:

Modest Mouse - The Stars are Projectors
The Thermals - Returning to the Fold
Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro

Želim si, da bi bil tam

Danes sledi majhno odstopanje v rubriki "Kaj mi je všeč". Če sem se v zadnjih nekaj zapisih osredotočil na glasbo, bi sedaj poudaril še drugo mojo strast - knjige. Naj najprej začnem s kratkim opisom, kje danes stojim na tej fronti. Večino življenja sem bil namreč oboževalec leposlovja, torej predvsem romanov, kratkih zgodb in podobnega, s posebnim poudarkom na raznih ruskih in francoskih realistih ter sodobnem ameriškem romanu. Vmes sem imel še obdobje viktorijanskih romanov (Pride and Prejudice rules - press) ter seveda znanstvena fantastika in fantasy.

Nato sem bolj po nesreči odkril čudoviti svet neleposlovnih knjig. Odprl mi ga je A Bright Shining Lie avtorja Neila Sheehana, gre pa za čudovito pripoved o vojni v Vietnamu skozi življenjsko zgodbo enega od častnikov, ki je v vojni sodeloval. Stalni prehodi med osebno zgodbo in razvijanjem širših globalnih dogodkov, ki so usmerjali celotno vojno, ustvarijo zgodbo, ki je dovolj napeta, da knjige dobesedno ne moreš izpustiti iz rok.

No, knjiga me je na silovit način vpeljala v svet neleposlovja in moram priznati, da je eden izmed največjih zločinov slovenskega izobraževalnega sistema, da ne privzgajajo tudi navad branja knjig, ki niso leposlovje. Ampak pustimo to zdaj. Raje bi izpostavil knjigo, ki sem jo prebral te dni in se mi zdi vredna priporočila: I Wish I'd Been There.

Gre za zbirko 20 kratkih esejev, ki so jih pripravili priznani zgodovinarji, vsak od njih pa je izbral določen trenutek v zgodovini, pri katerem bi si želeli prisostvovati. Tako svoje potovanje začnemo ob smrtni postelji Aleksandra Velikega, jo nadaljujemo preko papeških sporov in srednjeveških Firenc, spremljamo boj francoske in angleške mornarice ob obali Egipta in jo zaključimo s podpisom nemške vdaje generalu Montgomeryju.

Vsak esej je čudovita zaključena celota, ki nam le na nekaj straneh ponudi vpogled v stanje sveta v tistem trenutku in kakšne so bile posledice teh zgodovinskih dogodkov. Tako lahko iz knjige začutimo dinamiko sveta, ki ga je spremenil veliki vojskovodja iz Makedonije, spremljamo naravnost otroške papeške spletke in izvemo, zakaj so kmetje gojili krompir, namesto žita. Odgovor na to vprašanje je prav zabaven - ker raste v zemlji so ga lahko preprosto skrili pred vojaki, ki so zahtevali hrano.

Gre za lahkoten uvod v številna zgodovinska obdobja, najlepše pri vsem pa je, da vsak esej spremlja še kratka bibliografija, ki vam omogoča, da si o obdobju, ki vas je najbolj navdušilo, preberete več. Priporočam.

Modest Mouse - The Stars are Projectors

Modest Mouse so ena izmed skupin, ki so mi preprosto ušle in se na radarju pojavile šele z zelo poznim albumom. Sicer sem veliko slišal in bral o tem, kako dober je album "Good News for People who Like Bad News". Sicer sem ga poslušal, vendar me nekako ni navdušil. Nato je lani prispel "We Were Dead Before the Ship Even Sank" in me preprosto prevzel. Seveda sem v luči tega odkritja preposlušal tudi ostale zadeve in odkril verjetno še bolj briljantni album "The Moon and Antarctica".

Za danes sem tako izbral skladbo "The Stars are Projectors" s tega albuma. Gre za 8 minut in 46 sekund dolgo epsko skladbo, ki združuje tako mirne akustične dele, ki te hipnotizirajo do glasnih in pretresljivih kosov, ki te prikujejo pred zvočnike. Violine, ki spremljajo del skladbe in nežni vokali naredijo komad dobesedno sublimen. In ker je dolg skoraj 9 minut, ga lahko poslušate tisočkrat in še vedno odkrijete kaj novega.



Povezani zapisi:

The Thermals - Returning to the Fold
Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro
The Hold Steady - Creative Summer

The Thermals - Returning to the Fold

Prejšnja dva zapisa sta bila obarvana nekoliko bolj "mirno", kar seveda ni čisto skladno z mojimi punk koreninami. Torej tokrat predstavljam nekaj bolj močnega - The Thermals. Gre za sodoben punk, ki prihaja iz Oregona, trenutno pa skupino sestavljata le dva člana, saj so se pred kratkim poslovili od bobnarja.

The Thermals so me navdušili s svojimi izredno melodičnimi kitarskimi melodijami, ki se ti takoj usedejo v uho. najprej lahko album poslušaš dvakrat ali trikrat, ne da bi sploh opazil, da tudi druge stvari stojijo na pravem mestu. Seveda pa kitara ni vse - v besedilih hitro opazite privlačno in zabavno mešanico metafor in primer, ki prihajajo predvsem iz sveta religije in se ukvarjajo s težavami nadzora in sistema. Pevec prav tako izstopa s svojim na pol petjem, na pol skandiranjem.

The Thermals so torej nadvse zabaven, poslušljiv in sproščen punk, ki se sliši, kot da se člani - kljub načeloma resni tematiki - izredno zabavajo. Izbral sem skladbo "Returning to the Fold" z albuma "The Body, The Blood, The Machine".





Povezani zapisi:

Blonde Redhead - 23
The National - Racing Like a Pro

Blonde Redhead - 23

Dva petka nisem kaj veliko pisal, glede na to, da sem bil obakrat ravno na poti - enkrat v ZDA, drugič pa, presenetljivo, nazaj. In ker imam petek rezerviran za vsaj en netehnološki zapis, tokrat ponovno predstavljam zanimivo skladbo, brez katere ta teden nekako ne gre.

Blonde Redhead sem spoznal na koncertu Interpol v Firencah. Ponavadi človek od predskupin ne odnese kaj veliko. Običajno nič ne poznaš, pa še vneto čakaš, da se na odru pojavi bend, zaradi katerega si prevozil 500 km. Toda Blonde Redhead so me presenetili - na koncertu so me prepričali s svojim newyorškim zvokom, ki je na trenutke podoben tistemu velikanov alternativne scene te metropole - Sonic Youth.

Toda po drugi strani je njihov zvok nekoliko bolj sintetičen in zasanjan, kar še posebej izražata glasova pevke in pevca, ki z glasovi pravzaprav predstavljata dodaten inštrument. Vse skupaj podpira nekompliciran in stalen ritem, na podlagi katerega se dogaja melodika kitar in vokalov. Blonde Redhead le redko preidejo v pravi hrup in ves čas stojijo na okusni meji, kar jih naredi izredno poslušljive.

Izbrana skladba je 23 z istoimenskega albuma.



Povezani zapisi:

The National - Racing Like a Pro

The National - Racing Like a Pro

Večino svojega življenja nisem bil nek velik oboževalec mirne glasbe in sem se nagibal k energičnemu rocku in punku. Sem pa v zadnjih nekaj letih spoznal tudi lepoto nekaterih bolj "nežnih" alternativnih skupin, ki so me očarali. Pomembna pridobitev letošnjega leta so bili tako The National. Skupina je namreč v letu 2007 predstavila album Boxer, ki me je navdušil z dramatično in čustveno vsebino, ki pokriva vse, od političnih kritik do osebnih zgodb.

Z albuma sem izbral skladbo "Racing Like a Pro".

Več o skupini lahko poiščete na spletu, priporočam pa vam, da obiščete posnetek koncerta v živo na spletni strani NPR.

Dexter je mračen in kul

Priznam, da sem se zadnjih nekaj let zasvojil z najrazličnejšimi televizijskimi serijami in nadaljevankami. Pri tem gre predvsem za ameriško produkcijo, ki jo danes poskušam spremljati bolj ali manj redno kar v "realnem času". Glede na pojav nekaj res kakovostnih serij v zadnjem času, mi to seveda ne uspeva vedno, tako da sem si šele te dni utegnil do konca ogledati drugo sezono serije Dexter, verjetno meni najljubše serije te dni.

Za vse, ki je ne spremljate - gre za serijo o serijskem morilcu Dexterju, ki je v dnevnem času zaposlen kot strokovnjak za kri na policijski postaji. Njegov krušni oče je bil policist. Njegova "sestra" je policistka. Njegovi prijatelji so policisti. Na videz živi popolno življenje, je popoln fant in brat, prizadeven sodelavec in prijazen prijatelj. Obenem pa skriva temno skrivnost. Svoje žrtve izbira skrbno in za seboj ne pušča nikakršnih sledi. Pravzaprav v prvi sezoni nihče ne ve, da v Miamiju sploh deluje serijski morilec.

V prvi sezoni tako spremljamo Dexterja, ko se sooči z drugim serijskim morilcem, ki prav tako deluje v Miamiju. Druga sezona glavnega junaka ne postavi pred tako očitnega antagonista in velik del sezone spremljamo njegov boj s samim sabo in svojo preteklostjo.

Serija je posneta odlično. Glavni igralci so večinoma skoraj popolni, scenariji pa so skoraj brez izjeme vrhunski. Serijo odlikuje mešanica mračnjaškega vzdušja, prepredena z obešenjaškim humorjem in poudarkom na razvoju likov. Gre za odličen primer serije, ki se ne zanaša le na ostre dialoge ali akcijo, temveč gradi na razvoju osebnosti tako glavnega junaka kot vseh ostalih likov. Serija ima še eno pomembno prednost - na voljo je na plačljivem kanalu, kar pomeni, da pisci niso omejeni na 42 minut serij z običajnih televizijskih mrež. Tako so posamezne epizode v povprečju dolge okoli 50-52 minut, določene pa dosežejo za televizijsko serijo nepredstavljivo dolžino 55 minut.

Ogled toplo priporočam, saj gre za res vrhunski izdelek ameriške popkulture. Poleg tega te serija s tako odličnim uvodom preprosto mora prepričati. Video spodaj