Ta teden sem sicer nameraval v glasbeni rubriki izpostaviti neke določene Švede, vendar me je vmes nekaj prijetno presenetilo. Gre za skladbo "Creative Summer" skupine "The Hold Steady". Gre za energično in melodično darilce z albuma "Stay Positive", ki zagrabi poslušalca s prvim kitarskim rifom in ga ne spusti do zadnjih sekund.
Sicer pa, skupino, ki zapiše naslednje besede preprosto moraš imeti rad:
"Raise a toast to St. Joe Strummer
I think he might've been our only decent teacher
Getting older makes it harder to remember...we are our only saviors"
Prejšnja dva zapisa sta bila obarvana nekoliko bolj "mirno", kar seveda ni čisto skladno z mojimi punk koreninami. Torej tokrat predstavljam nekaj bolj močnega - The Thermals. Gre za sodoben punk, ki prihaja iz Oregona, trenutno pa skupino sestavljata le dva člana, saj so se pred kratkim poslovili od bobnarja.
The Thermals so me navdušili s svojimi izredno melodičnimi kitarskimi melodijami, ki se ti takoj usedejo v uho. najprej lahko album poslušaš dvakrat ali trikrat, ne da bi sploh opazil, da tudi druge stvari stojijo na pravem mestu. Seveda pa kitara ni vse - v besedilih hitro opazite privlačno in zabavno mešanico metafor in primer, ki prihajajo predvsem iz sveta religije in se ukvarjajo s težavami nadzora in sistema. Pevec prav tako izstopa s svojim na pol petjem, na pol skandiranjem.
The Thermals so torej nadvse zabaven, poslušljiv in sproščen punk, ki se sliši, kot da se člani - kljub načeloma resni tematiki - izredno zabavajo. Izbral sem skladbo "Returning to the Fold" z albuma "The Body, The Blood, The Machine".
Dva petka nisem kaj veliko pisal, glede na to, da sem bil obakrat ravno na poti - enkrat v ZDA, drugič pa, presenetljivo, nazaj. In ker imam petek rezerviran za vsaj en netehnološki zapis, tokrat ponovno predstavljam zanimivo skladbo, brez katere ta teden nekako ne gre.
Blonde Redhead sem spoznal na koncertu Interpol v Firencah. Ponavadi človek od predskupin ne odnese kaj veliko. Običajno nič ne poznaš, pa še vneto čakaš, da se na odru pojavi bend, zaradi katerega si prevozil 500 km. Toda Blonde Redhead so me presenetili - na koncertu so me prepričali s svojim newyorškim zvokom, ki je na trenutke podoben tistemu velikanov alternativne scene te metropole - Sonic Youth.
Toda po drugi strani je njihov zvok nekoliko bolj sintetičen in zasanjan, kar še posebej izražata glasova pevke in pevca, ki z glasovi pravzaprav predstavljata dodaten inštrument. Vse skupaj podpira nekompliciran in stalen ritem, na podlagi katerega se dogaja melodika kitar in vokalov. Blonde Redhead le redko preidejo v pravi hrup in ves čas stojijo na okusni meji, kar jih naredi izredno poslušljive.
Večino svojega življenja nisem bil nek velik oboževalec mirne glasbe in sem se nagibal k energičnemu rocku in punku. Sem pa v zadnjih nekaj letih spoznal tudi lepoto nekaterih bolj "nežnih" alternativnih skupin, ki so me očarali. Pomembna pridobitev letošnjega leta so bili tako The National. Skupina je namreč v letu 2007 predstavila album Boxer, ki me je navdušil z dramatično in čustveno vsebino, ki pokriva vse, od političnih kritik do osebnih zgodb.
