Zavito v meglo

V reviji Fortune je danes objavljen članek, ki analizira načrte, ki jih ima Rupert Murdoch s svojimi najnovejšimi nakupi. Rupert Murdoch je večinski lastnik in direktor podjetja News Corporation, enega izmed največjih medijskih konglomeratov na svetu. Ena izmed medijskih hiš, ki jo pozna največ ljudi, je televizija Fox – ponavadi jo enačimo s smrtjo novinarske integritete in ameriško desnico. To je televizija, ki je, recimo, razglasila, da je Bush zmagal na volitvah proti Alu Goru, kljub temu, da stvari še niso bile jasne. Poleg tega so večkrat objavili, da so ameriške sile v Iraku našle orožje za množično uničenje. Marsikdo bi jim rekel, da so režimsko trobilo. Osebno lahko samo priporočim ogled dokumentarca Outfoxed: Rupert Murdoch's war on journalism.

Preden se preveč oddaljim od osnovne teme. News Corporation se je pred kratkim odpravil po nakupih in med drugim pograbil tudi blogersko stran MySpace. Ob nakupu so se dvignila vprašanja, kaj News Corp. sploh želi doseči s tem nakupom. To vprašanje je še bolj relevantno v luči dejstva, da je bil Murdochov imperij pri vlaganju v spletne dejavnosti relativno konzervativen. Njihova strategija zaenkrat vključuje prodajo oglasov (razburljivo), ustvarjanje vsebin posebej za bloge (zanimivo), ponudbo telefonije preko interneta (ker tega ne počne še nihče) in izkoristiti ideje, ki se pojavijo na blogih za filme ali glasbo. Zadnja ideja se sliši zanimivo, je pa vprašanje ali tega ne bi bilo mogoče izvesti tudi, če bi bil MySpace še vedno neodvisen. Nenazadnje je korporacijsko okolje precej nagnjeno k temu, da zatre ustvarjalnost.

Toda članek me je napeljal k razmišljanju, kako lahko bloge izkoristi Delo. Vem, da sem jih včeraj precej okrcal glede same uporabljene tehnologije in izvedbe, toda za trenutek to lahko pozabimo. Kljub vsem kritikam sem bil prijetno presenečen, da se je Delo odločilo za ta korak. Malo sem pregledal tuje papirne časopise z močno prisotnostjo v spletu in načeloma nobeden izmed njih svojim bralcem ne ponuja možnosti izdelave svojega bloga.

Delo se je torej odločilo za drzen korak, vendar njegova strategija ni popolnoma razvidna, zato se bom malo poglobil v to kakšne možnosti vidim in kakšne poti se odpirajo naprej.

Prvi korak, ki je najbolj logičen in istočasno že viden so blogi novinarjev, zaposlenih na Delu. Ta pristop sta uporabila Guardian in BusinessWeek. Pri Guardianu gre za »živi« blog, kjer več novinarjev v realnem času na kratko poroča o dogajanju na različnih področjih. BusinessWeekov tehnološki blog združuje osebna mnenja novinarjev o določenih tematikah. Osebno bi rad videl blog, kjer novinar med pripravljanjem svojih prispevkov poroča o pridobljenih informacijah in o njih razmišlja. Bralci in ostali blogerji bi mu v tem primeru lahko s svojimi povratnimi informacijami pomagali pri pisanju ali zbiranju informacij. S tem se odpre zelo oseben stik med novinarjem in njegovimi bralci. Zaenkrat Delo na tem področju še ne blesti, je pa res, da je težko najti ljudi, ki so pripravljeni poleg svojega vsakodnevnega dela zelo veliko časa vložiti še v urejanje bloga.

Druga, bolj drzna in zahtevna, pot bi bila tesna povezava med blogi in časopisom. Tako bi lahko na uvodni spletni strani objavili najboljše blog zapise tistega dne. Lahko bi v časopisu poleg komentarjev na peti strani objavili še kakšen dober komentar blogerja. Lahko bi jih vključili celo v Sobotno prilogo. Za to pa je potrebna kakovostna vsebina. Bistveno bolj kakovostna kot karkoli, kar se je do danes pojavilo na Delovih blogih.

To je torej izziv tako za Delo, ki mora prikazati svojo zavezo blogom in blogerjem ter njihova mnenja in delo izkoristiti za izboljšanje svojega dela, kot za blogerje, ki morajo s svojo kakovostno vsebino in zamislimi dokazati, da jih je mogoče vključiti tudi v vodilni slovenski časopis. Seveda pa jih mora Delo motivirati – z objavo in denarnim nadomestilom za njihovo delo.

Če bi bil na Delovem mestu bi na naslovni strani objavil natečaj za najboljše zapise meseca in zagotovil njihovo objavo na naslovni strani spletnega mesta. To bi odprlo vrata širši paleti vsebin, ki bi presegale znanje, voljo in čas Delovnih novinarjev. Istočasno bi Delovi uredniki še vedno imeli možnost, da pregledajo besedila blogerjev in jim posredujejo svoja mnenja. Tako bi Delovi bralci resnično dobili občutek, da konstruktivno sodelujejo pri nastanku časopisa. Obenem pa bi Delo resnično premaknilo meje na področju založništva in časnikarstva.

Delo ima sedaj priložnost. Blogerji tudi. Ali bodo te priložnosti izkoriščene pa ostaja zavito v meglo.

Nesramna samopromocija: vzporedno vodim še en blog. Načeloma je tam več vsebin, tako da vabljeni tudi tja.