Je to rozina ali nekaj drugega?

Danes sem imel nekaj več časa in sem torej malo brskal po slovenskem spletu. In nenadoma naletim na spletno stran Rozina. Sliši se kul, pa še jabolkov favicon se pokaže v naslovni vrstici v Firefoxu. Stvar postane še bolj zanimiva, ko prebereš kdo sodeluje in poslanstvo spletne strani.

Pripravljajo se spremembe, še nikoli tako neopazno. To bo tiha revolucija.

Impresivno. Seznam sodelujočih je še bolj impresiven: Jonas Žnidaršič, Marko Crnković, Vesna Milek, Mojca Mavec, 6pack Čukur, Alenka Arko, Sebastjan Cavazza in Matjaž Ambrožič. Kar še posebej zbode v oči pa je mali pripis na dnu lično oblikovane strani je:

Medmrežno zbirališče oblikovalcev javnega mnenja.

Uau! Ne bodi len sem pričel klikati po povezavah in bil presenečen. Kar je sledilo so bili dobro premišljeni blogi, narejeni v Wordpressu, v katerih so avtorji predstavili par zanimivih idej in še več bolj zanimivih pogledov na različne stvari, ki nas pestijo.

No ja, edino, kar je v zgornji izjavi res, je, da je stvar res izdelana v Wordpressu. Osem slovencev se je okitilo z naslovom "oblikovalci" javnega mnenja, izdelali so svoje medmrežno zbirališče in proizvedli naslednje:

1. Matjaž Ambrožič je skupaj spravil štiri zapise, zadnjega 24. septembra. Eno je reklama za nekaj na Valu 202, dva zapisa sta nekakšno poročilo s koncerta Marilyna Mansona, zadnji zapis pa je o brezveznosti dneva mobilnosti. Mimogrede, tudi njega motijo vonjave na mestnih avtobusih, tako da bi se verjetno kar ujela z Danajo Pečnik.

2. Marko Crnkovič je v bistvu kul. Primes fotobloga, redno osvežen in v bistvu zelo sproščen blog, ki mu kaj dosti ni za očitati.

3. Vesna Milek se je nazadnje oglasila 29. avgusta in takrat ugotovila, kaj so blogi. No, pred tem je objavila 16.ooo besed. 16.000! No, v njeno obrambo, objavljala je intervjuje, ki jih je naredila. Ko je ugotovila, kaj blogi so, se je njen blog sprevrgel v tipičen, malo kisel, malo osladen prosti spis.

4. Mojca Mavec je nazadnje nekaj prispevala 10. oktobra, pred tem pa je bil zadnji zapis 15. septembra. V zadnjem zapisu se spusti v zgodovinsko analizo slovensko-hrvaških odnosov, ki pa ni najbolj jasna, njeni zaključki pa so bolj tako ali tako.

5. Sledi Jonas, ki ima prav tako soliden blog. Tu ni posebnih pripomb.

6. Alenka Arko je morala v Ameriko, da je ugotovila, da so blogi velika stvar. Svašta. Nazadnje se je oglasila 5. oktobra. V svojem zapisu se med drugim čudi, da jemenski muslimanki pri 36 stopinjah ni vroče v tradicionalni noši.

7. 6 Pack Čukur je tudi med nerednimi pisci, ki ga je težko oceniti, ker je preprosto premalo napisal. Zgleda pa, vsaj sodeč po blogu, zabaven človek.

8. Saj vem, da smo vsi z zadržanim dihom čakali na Sebastjana Cavazzo. Kaj bo povedal? Kako so odrske deske mrzle in prazne v novembrskih nočeh. Kakšna tramva je, da se tvoj oče najprej poroči z žensko, ki je mlajša od tebe, ta pa ga potem pusti zaradi Italijana? No, njegov blog vsebuje en sam samcat zapis, ki ga bom citiral v njegovi celoti, ker svet v resnici ne sme biti prikrajšan za njegovo globino in prodirnost:

Hello world!

October 24th, 2005

Welcome to WordPress. This is your first post. Edit or delete it, then start blogging!

Sebastjan ni napisal še ničesar. To je pač sporočilo, ki ti ga WordPress namesti samodejno. Sedaj lahko kolektivno spustimo sapo.

Prav zabavno je videti, da so slovenski oblikovalci javnega mnenja s skupnimi močmi zagnali tako ambiciozen projekt in ga tako neverjetno uspešno in predano izvedli. Vse te emocije! Vsa ta nova znanja in izkušnje! Vsa ta neverjetna revolucija, ki se je začela tako tiho!

Slovenska elita je torej proizvedla rozino. In ime je primerno, saj je rozina, v slabi svetlobi precej podobna majhnemu kakcu. Pričakoval sem, da bodo imeli ti ljudje za povedati kaj pametnega, nekaj, kar so si nabrali pri svojih vsakodnevnih izkušnjah z zanimivimi projekti in ljudmi. Rozina je odličen dokaz, da vse to samokitenje z oblikovalci javnega mnenja. Dajte no, vsaka najstnica s petimi minutami časa in bolečim srcem lahko spravi na plano približno isto kot teh veličasntnih sedem, ups osem. Ampak, resnici na ljubo, eden od njih ni napisal čisto nič.

Vem. Vsi bodo rekli, da gre za bloge, za dnevnike, torej za nekaj, kjer lahko izraziš tudi osebne stvari, svojo dušo, svoje srce. Jebeš to. Če začne blog pisati Noam Chomsky, me prav malo briga, kakšen je njegov zajtrk ali kakšen je bil njegov otroški dom ali kako je nekoč brcnil mačko, čeprav tega zares ni hotel. In prav tako bi bilo zame nesprejemljivo, da piše o tem, kako se mu zdi čudno, da nekateri nosijo tradicionalne noše.

Ima pa projekt Rozina vsaj eno dobro plat. Vsak potencialni bloger lahko po tem vidi, da lahko z 20 minutami na dan in nekoliko prizadevnosti naredi boljši blog kot osem oblikovalcev javnega mnenja.

Glede na to, da so oni začeli z obljubami o tihi revoluciji bi jim ponudil samo tale citat pesnika T.S.Eliota:

This is the way the world ends Not with a bang but a whimper

Whimper, indeed.