S svojima dvema zapisoma sem povzročil kar precej zanimanja, kar načeloma potrjuje tudi moja visoka uvrstitev na lestvici najbolje ocenjenih zapisov. Kaj kmalu so se pojavila vprašanja o moji identiteti in tudi prva, skoraj sramežljiva povabila v tako imenovano VIP sekcijo. V tej sekciji se očitno nahaja par Delovih novinarjev in drugih, ki naj bi očitno lahko veliko prispevali k celotni Delovi blogerski sceni.

Ne morem reči, da mi po eni strani taka vabila ne laskajo. Samovšečneže je tako kaj lahko pretentati. In prav tako ne morem reči, da povabilo nepreklicno zavračam. Toda naj se še tako trudim, v tem trenutku v VIP sekciji ne vidim smisla.

Preden se zagovorim, vidim lahko, kakšna je bila motivacija za ustanovitev tega prestižnega kluba. Svet blogov je velik. Zelo velik. Ravno ta teden je Blog Herald poročal, da je bilo ustvarjenih 100 milijonov blogov. S porastom števila blogov je seveda zrasel tudi internet, saj se je število spletnih naslovov samo od septembra 2005 povečalo za 2,68 milijona na 74,4 milijonov spletnih naslovov. Veliko tega porasta je mogoče pripisati ravno porastu blogov.

Torej se logično zastavlja vprašanje kako v tej neverjetni gori novosti odkriti zanimive stvari, ki jih je vredno prebrati. VIP sekcija se mi sliši kot nekakšen odgovor na to vprašanje. Stvaritev skupine ljudi, ki naj bi imeli po mnenju neke zunanje avtoritete nekaj povedati. Elita, ki naj bi na nek način oblikovala splošno mnenje in z zanimivimi vsebinami pritegnila bralstvo.

Toda svet blogov tako ne deluje. Gre namreč za družbeno mrežo, v kateri se bralci odločijo ali je nekaj vredno brati ali ne. Za trenutek se ozrimo po širnem spletu o katerem sem govoril zgoraj. Pogled na Technorati, Bloglines ali blo.gs kažejo, da med najbolj priljubljene bloge in spletne strani sodijo BoingBoing, Engadget, DailyKos, Gizmodo, Joel on Software, kottke.org, Slashdot, Instapundit, PostSecret in še bi lahko našteval. Vsi ti so si avtoriteto, kredibilnost in priljubljenost pridobili na staromoden način. Z zanimivi vsebinami. Bralci so to prepoznali in jih zato nagradili. Svet blogov je pač svet meritokracije, kjer je pomembno samo to, kako dober si v nečem.

Nič ne zagotavlja, da bo lahko profesor ekonomije povedal kaj bolj zanimivega kot nekdo, ki dela za pultom v banki. Povedano drugače, za splošnega bralca bo verjetno tisti izza pulta bolj zanimiv kot profesor. Ne bom rekel, da je to nujno dobro, vendar tako pač je in mnenja sem, da je smiselno družbeno dinamiko blogov pustiti, da se odigra sama brez posredovanj »višje sile«.

Vse to je samo ugibanje, ker načeloma ne vem, kaj VIP sekcija je in kakšen je njen namen. Mogoče bi lahko kdo v Delu napisal kratek blog zapis o tem, da bi vedeli in se ne spraševali za kakšno elito gre. Zaenkrat me njihovi vnosi niso pretirano navdušili, je pa res, da je eksperiment šele na začetku. Tako moram zaenkrat vljudno odgovoriti, da članstva v VIP sekciji zaenkrat še ne potrebujem.

P.S. Še preden pa kdo dobi vtis, da sem fanatično predan blogom in njihovi splošni družbeni koristnosti, še nekaj. Število blogov je morda doseglo 100 milijonov, vendar se je potrebno zavedati, da je večina teh blogov preprosto povedanih banalnih, nezanimivh, nikdar osveženih, ustvarjenih in takoj opuščenih ter reklamnih. Blogi se morda marsikomu zdijo svetla prihodnost, v resnici pa so bolj podobni pokopališču dobrih namenov ter človeškega pohlepa (predvsem spam blogi) in šibkosti. Toda to ne zmanjšuje vloge dobrih piscev in ljudi, ki prek svojih blogov predano uresničujejo svoje sanje ali živijo svoje življenje in preko bloga o tem obveščajo svoje bližnje in prijatelje. Oboje je verjetno enako hvalevreden cilj.