Hmm, pa še res je. Uporaba bloga je res prijazna. Žal je Delo popolnoma zgrešilo par zelo pomembnih in osnovnih vidikov bloganja. Prvi je njegova personalizacija, saj je blog nenazadnje odraz posameznikovega pogleda na svet, njegovih želja in mišljenja ali pa njegove umetniške nadarjenosti. Delo nam ponudi cele neverjetne štiri predloge, ki pa sta v resnici samo dve, kjer je informativni stolpec enkrat na levi in enkrat na desni. Ustvarjalci so imeli očitno res veliko idej. "Hmmm, dve predlogi že imamo, narediti pa moramo štiri. Kaj nam je storiti? Že vem, dajmo stolpec na levo na mesto na desno. Mejdunaj, Franci, prav imaš. Sedaj je stvar nekaj čisto drugega in ljudje bodo tako lahko resnično izrazili svojo osebnost!" Izgleda, da s to izbiro lahko pokažemo ali smo usmerjeni desno ali levo. Kam sem že postavil stolpec? Na desno. Damn, načeloma sem levičar, ampak OK, že hujše stvari so se mi zgodile. Nekoč sem na avtobusu stopil ven eno postajo prezgodaj ... Malo sem zašel s teme.
Toda to še ne bi bilo tako hudo, če bi lahko obliko bloga spreminjal. Toda Delo uporabnikom ni namenilo možnosti urejanja predloge. To pomeni, da ne moreš spremeniti niti barv, kaj šele oblike. Vsi blogi na Delu bodo torej izgledali enako. Saj ne rečem, enakost zmanjšuje socialne razlike in očitno je to pač ostanek komunistične preteklosti. Saj veste, uniforme in podobno ... Mao bi bil ponosen.
Toda nezmožnost spreminjanja predloge ima še eno, mogoče bolj neprijetno plat. Ne omogoča določenih dostnih stvari, ki so za blog nujnega pomena. Prva je nekaj, kar se imenuje "blogroll". Gre za seznam blogov, ki jih avtor bloga priporoča ali pa jih redno obiskuje. S tem blogi drug drugemu ustvarjajo promet in se med seboj povezujejo, saj je osnovna značilnost blogov ravno njihova družbenost. V primeru Dela se torej srečamo z uniformiranimi blogi, ki niso povezani v skupek sorodnih blogov, ki se "strokovno" imenujejo blogosfera. Kot pravijo američani: "Strike two."
Toda pomanjkanje možnosti urejanja ima še eno slabo stran. Poleg tega, da ne moreš dodajati sorodnih ali zanimivh blogov, ne moreš dodajati niti dodatnih informacij, ki bi bile morda zanimive tvojim bralcem. Na svojem blogu na Bloggerju imam recimo ob strani seznam knjig iz osebne knjižnice, seznam najnovejših zaznamkov z de.licio.us, stanje koliko najboljših 250 filmov z IMDB sem pogledal ter števec obiskov. Kako naj na Delu vem, koliko ljudi bere moj blog? Rad bi jim pokazal tudi najzanimivejše spletne strani zadnjih dni, pa jih prav tako ne morem. Žal je Delov blog vse preveč nezmogljivo orodje, da bi resnično zaživel.
Tretja težava na katero sem naletel je morda najbolj kritična in vredna graje. Na osebnih blogih ni RSS feedov. Načeloma so bili prav novičarski feedi imenovani RSS tisti, ki so omogočili vzpon blogov. Za neposvečene: feed RSS je posebna datoteka, ki se obnovi vsakič, ko se na spletni strani, oziroma blogu, zgodi sprememba. Na spletu se najdejo posebni programi, ki omogočajo prebiranje teh datotek. V praksi to izgleda tako, da zaženeš program in ta te obvesti, da je na blogu nov vnos. Tako uporabniku ni potrebno vsak dan znova hoditi na spletno stran in jo pregledovati ali se je zgodilo kaj novega. Osebno uporabljam spletno aplikacijo Bloglines, obstaja pa malo morje programov, ki jih lahko namestite na svoj računalnik. Delu se očitno ta košček sestavljanke ni zdel ravno pomemben. Ljudje se po njihovem sklepanju očitno vsak teden spomnijo, da so prejšnji teden nekje na internetu prebrali zanimiv članek in da bi mogoče šli lahko ta teden pogledati ali se je ta človek spomnil napisati kaj novega. "Strike three and you're out!"
Čudovito bi bilo, ko bi lahko tu zaključil, ampak Delovi blogi trpijo še za nekaterimi pomanjkljivostmi. Recimo, manjka TrackBack. Pri TrackBacku gre za poseben link na blogu, na katerega se sklicujejo drugi blogi. Sklici se prikazujejo skupaj z vnosom v blog, kar pomeni, da lahko prebereš nekaj o tem, kako je nekdo z Metelkove zjutraj jedel jogurt in vidiš, kaj so v svoje bloge zapisali vsi, ki berejo njegov blog. Zopet je tu prisotna družbena komponenta, ki je Delo pri svoji zasnovi ni upoštevalo. "Strike four ... uhhh..."
Še bi lahko nadaljeval, vendar verjetno nima smisla. V tem trenutku bi bilo najbolje, da Delo preprosto zapre svoje bloge in poskusi znova. Kar jim najbolj zamerim je, da so šli ustvarjati lastno aplikacijo, ki so jo tako okrnili, da so sicer precej učinkoviti ideji blogov odvzeli ves smisel. Ne nazadnje je na spletu malo morje brezplačnih odprtokodnih sistemov za bloge, recimo Wordpress. Delo bi ga lahko prevzel, ga predelal za slovenske potrebe in imel odlično orodje, ki bi uresničevalo svoj namen. Tako pa so ga seveda razvili sami in izumili toplov vodo, ki ni niti vroča niti hladna ampak mlačna. In veste, kaj pravi biblija o mlačnih.
Končni rezultat je očiten. Nekdo na Delu je dobil odlično zamisel: "Hej, slišal sem, da so na internetu zelo priljubljeni nekakšni blogi. Dajmo jih narediti še mi, ker bomo kul, hip in fancy in ... No ja, dajmo zdaj to naredit." Potem so se odločili, da stvar ne sme biti predraga. Ljudje morajo imeti možnost, da objavljajo, tekst označijo kot krepek ali poševen. Lahko tudi vstavijo hiperpovezave in celo slike. Noro! Tehnološka naprednost na višku. Nihče se ni potrudil, da bi poskušal razumeti, kaj blogi v resnici so. Družbena orodja, s katerimi ljudje izražajo svojo osebnost in izmenjujejo mnenja. In seveda preprost način za objavljanje in spremljanje vsebin. Končni rezultat pa je podoben punci, ki sem jo omenil na začetku. "Kako? Ne razumem." Ne, Delo očitno res ne razume.
Ni komentarjev:
Objavite komentar