Diktatura amaterjev

Prejšnji teden je bil nadvse zanimiv. Svet blogov (to sicer ni dober izraz, mi je pa bolj všeč kot blogosfera) je završal ob napadu Nicholasa Carra na Wikipedio in ostale, tako imenovane, družbene aplikacije, kamor sodijo tudi blogi. Nicholas Carr je poslovni avtor, ki je pred leti objavil knjigo, v kateri je zapisal, da informacijske tehnologije za podjetja nimajo nobene dodane vrednosti in s tem povzročil agresivne odzive računalniških velikanov, kot so IBM, Microsoft in Oracle. S tem si je pridobil slavo in odmevnost, kar je s pridom izkoristil tudi na svojem blogu.

Seveda je bila večina blogerjev in seveda tudi pripadnikov skupnosti Wikipedie zgroženih nad tem napadom. In kaj je takega zapisanega na njegovem blogu? Carr napade predvsem tako imenovan kult amaterja in prepričanje, da lahko skupek blogerjev, wikijev in ostalih tovrstnih strani in aplikacij nadomesti resne in profesionalne vire, kot so na primer New York Times ali pa Britannica.

Poleg tega v svojem zapisu opozori na amoralnost (pozor, pri tem ne gre za nemoralnost) tehnoloških navdušencev. Prepričan je namreč, da Wikipedia negativno vpliva na svoje področje saj znižuje ceno in vrednost Britannice, ki je pripravljena svojim sodelavcem in urednikom plačati. Istočasno pa Wikipedia Britannice ne nadomesti sprejemljivo, temveč je večina zapisov v Wikipedii napisanih slabo in nekakovostno, dejstva pa so pogosto nepravilna ali zavajajoča. Njegov osnovni napad temelji na tem, da se bodo ljudje vedno odločili za brezplačno, čeprav to pomeni nižjo kakovost. To pa seveda pomeni, da bo Britannica skupaj z ostalimi ponudniki vsebin, kot so New York Times ali Financial Times, počasi izginila.

Carr zagovornikom blogov zameri predvsem to, da ne razmišljajo o posledicah razvrednotenja vsebin, saj po njegovem založniki lahko sponzorirajo raziskave in analize, ki si jih amaterji preprosto ne morejo privoščiti. Poleg tega vpletenost denarja pomeni, da bo stvar višje kakovosti, kot če jo naredijo amaterji.

S Carrom se po eni strani strinjam. Res je, da amatersko delo v velikem številu primerov pomeni, da človek nima dejanske obveznosti končati ali dobro opraviti delo. Sprehod po Bloggerju, ali katerikoli drugi blogerski strani razkrije na tisoče opustelih ali nikdar začetih blogov. Še več je takih, ki so trivialni, nezanimivi ali preprosto bedasti. Še več je takih, ki ne prinesejo nič novega.

Enake rezultate poda tudi bežen sprehod po Wikipedii. Zapis o Ivanu Cankarju ni ravno nekaj, kar bi bilo v ponos slovenski enciklopediji. Ni slab, ni pa prav nič posebnega. Če bi bil v vlogi kritika bi lahko ta vnos brez težav pograbil za uničujočo kritiko tovrstnega pristopa. Tako pa nisem strokovnjak in je verjetno bolje, da pustim stvar pri miru. Istočasno določene stvari niso dovolj obdelane, druge pa preveč. Lep primer je, recimo, članek o kanalizacijskih pokrovih.

Po drugi strani pa za trenutek poglejmo vprašanje še z drugega zornega koda. Ni ravno, kot da so mediji v zadnjih nekaj letih naredili kaj tako blazno dobrega, da bi jih bilo treba postavljati na piedestal. Lep primer je recimo večina pisanja v zvezi z Mobitelom, o katerem objavijo vse, recimo tudi to, da je predstavil nov penzion paket. Penzion paket, lepo prosim. Toda Mobitel je močan oglaševalec in to se seveda pozna pri medijski pokritosti. Mediji so pogosto pač lutke v rokah kapitala ali moči, zaradi česar pač rabiš proste glasove, ki nimajo teh težav.

Blogi in podobni mediji so preprosto krepko znižali oviro za vstop v svet, v katerem človek postane medij. Internet je sicer to obljubljal že od samega začetka, toda v devetdesetih letih prejšnjega stoletja si za svojo spletno stran potreboval malo več predanosti in tehničnega znanja. Z blogom je preprosteje, saj preprosto uporabiš brezplačen blog in objavljaš. Kar prinese dobre in slabe stvari.

Mislim, da formula za uspeh leži nekje vmes. Predstavljam si torej svet, kjer amaterji in profesionalci delujejo z roko v roki. Amaterji lahko pomagajo s predlogi in vprašanji in svojim znanjem, ki pogosto presega znanje strokovnjakov. Strokovnjaki lahko z raziskovanjem in analizami potrjujejo ali ovržejo tisto, kar amaterji samo slutijo.

Trenutno stanje je pač tako, da si profesionalni in amaterski proizvajalci vsebin stojijo na različnih bregovih. Profesionalci bi radi obdržali svoj privilegiran položaj, amaterji pa bi radi, da bi bil njihova glas slišan. Čeprav v tem trenutku stojim na strani amaterjev, mislim, da diktatura amaterizma ni najboljša rešitev in se v tem strinjam s Carrom, s katerim sem začel članek. Toda istočasno se bodo profesionalci pač morali sprijazniti z dejstvom, da bodo morali nekaj svoje moči prepustiti drugim.

Reklama:

Za novice in zanimivosti iz sveta interneta vabljeni na moj drugi blog.