Iskanje po knjigah

Ta teden je svoje iskanje po knjigah najavil tudi Microsoft. Žal so se odločili za preprosto rešitve in so se skupaj z Yahoojem pridružili nečemu, kar se imenuja Open Content Alliance (OCA). To pomeni, da bodo skenirali knjige, ki niso več pokrite z avtorskimi pravicami in torej že precej stare. Tako sta oba konkurenta Googlu odgovorila s svojimi napori, ki pa so, odkrito povedano, precej brezvezni.

Microsoft na primer trdi, da okoli 50 odstotkov iskanj nikdar ne dobi odgovora. Domnevam, da je v 100 let starih knjigah dovolj informacij, da bodo odgovorile na vsa ta blazna vprašanja. Žal verjetno ni tako. Microsoft in Yahoo! sta zadnje časa zelo prijateljska in bosta najprej povezovala svoje sisteme za takojšnje sporočanje in sedaj bosta skupaj sodelovala še pri tem projektu, ki več ali manj samo ponovno opravlja delo, ki je bilo že opravljeno. Univerza Cornell je določena dela že skenirala in jih rešila pred uničenjem. Bartleby.com jih ima prav tako. Microsoft in Yahoo bosta tako več ali manj ponavljala že doseženo.

Obe podjetji bi morali pokazati ali res želita pomagati svojim strankam pri iskanju ali pač želita preprosto predstaviti storitev, ki je konkurenčna Google Printu, vendar istočasno ne tako kontroverzna in bistveno manj koristna. Če niste spremljali zgodbe, kratka obnova: Google se je odločil, da bo v sodelovanju z nekaj največjimi knjižnicami skeniral knjige in omogočil iskanje po njih. Google trdi, da je to v skladu z zakonodajo o pravični uporabi, založniki in avtorji pa so zelo besni, da je Google to naredil brez njihovega blagoslova. Tu je še en članek na to temo.

Toda Google je tukaj resnično predan tej zgodbi, Microsoft in Yahoo pa sta preprosti ptici opnošalki, ki ne moreta zadeti pravega tona. Če bi bila ta dva velikana resnično predana svojim strankam, bi se Googlu pridružila in pomagala prepričati avtorje in založnike o koristnosti tega projekta. Toda saj vemo, kako je, sovražnik mojega sovražnika je moj sovražnik. In Yahoo in Microsoft razmišljata točno na ta način.

Toda če Googlu uspe pomiriti založnike in avtorje, potem bosta ti dve "inovativni" podjetji zaostajali za svetlobna leta. In prav je tako.

Pisanje mailov in običajnih pisem povezano

Članek na New Scientistu predstavlja rezultate raziskave, ki je pokazala, da ljudje z elektronsko korespondenco ravnajo na podoben način kot z običajno. Tako na določene maile odgovorimo takoj, na druge pa ne. Znanstvenik je primerjal delo z elektronsko pošto in obnašanje Darwina in Einsteina. Oba sta na določena pisma odgovorila takoj, na določena sporočila pa sta odgovorila šele čez nekaj let. Članek gre tako daleč, da to vedenje primerja tudi z obnašanjem ptic, ki (baje) hrano nabirajo v kratkih izletih, vsake toliko časa pa je gredo iskat dlje.

Zanimivo bi bilo mogoče primerjati pisanje blogov in dnevnika ter ugotoviti, kako sta povezana ta dva. Osbtajajo namreč določeni dnevniki znanih ljudi, ki so resnično zanimivo branje in prav tako obstajajo blogi, ki so res zanimivi. Mogoče je tudi tu kaka povezava. Mogoče se kje za to najde kakšna štipendija ;).

Fant, boš ti kaj plaču?

Ko sem bil še v srednji šoli, se je dalo dobiti nekakšen srednješolski časopis, ki je nosil zanimivo ime: »Fant, boš ti kaj plaču" ali nekaj takega. Okrajšava je bila, presenečenje, FBTKP. Saj časopis ni bil nič posebnega, ampak ime je bilo pa res kul. Pa omeniti ga je treba, da bo ta kul fraza za vedno zapisana v Googlovi podatkovnih zbirkah.

Časopis sam, niti nima kaj dosti s tem, kar želim danes povedati, razen, da se je ta teden v kolektivni zavesti blogov in podobnih stvari zastavilo ravno to vprašanje. Osrednja točka, okoli katere se je to vprašanje začelo, je Flickr. Gre za Yahoojevo spletno storitev, kjer lahko vsakdo objavi svoje fotografije, jih označi z nekaj oznakami in predstavi svetovni javnosti na ogled. Brez potrebe je povedati, da se je ta koncept odlično prijel. Na tisoče ljudi na Flickr pošilja svoje fotografije, jih označuje, povezuje v skupine z drugimi slikami in se nasploh zabava.

Yahoo! je presrečen. Na milijone obiskovalcev pomeni dober zaslužek preko oglasov. Yahoo! sicer svojim uporabnikom daje brezplačen prostor za shajanje in objavljanje fotografij, vendar so po drugi strani ravno uporabniki tisti, ki naredijo Flickr zanimiv za obiske. Vprašanje, ki ga sicer Yahooju ni zastavil še nihče, je pa samo še vprašanje časa kdaj ga bo, je: »Fant, boš ti kaj plaču?« Uporabniki namreč ustvarjajo vsebine, vse kar imajo od tega pa je dober položaj v neki skupnosti in možnost, da svoje delo predstavijo široki javnosti. Denarja pa ni od nikjer.

Enako vprašanje se lahko zastavi tudi Delovim blogom. V tem trenutku je stvar nova in zanimiva, ljudje si želijo biti pomemben del te scene, na voljo so tudi že prvi prepiri, kar definitivno vleče publiko. Delov blog sistem obiskovalcem servira oglase, ki sicer niso prisotni na posameznih straneh, so pa na osnovni strani in na strani vnosa besedila. To načeloma ni najbolj pravičen model. Nekateri drugi blogerski sistemi imajo drugačen koncept nagraditve. na Bloggerju lahko vstopiš v sistem AdSense in služiš od oglasov na svoji strani, enak koncept ima, kolikor vem, tudi TypePad. S tem se vsem, ki prispevajo, ponudi kompenzacija za njihovo delo in uspešnost.

Dejstvo je, da nekatere nove storitve, kot sta Flickr ali pa Delovi blogi, temeljijo na skupnosti in njihovi pripravljenosti sodelovati in prispevati vsebine. Je pa samo vprašanje časa, preden si nekdo izmisli koncept, po katerem bodo blogerji za dobro delo nagrajeni. To pa bo tisti, ki bo dobil skupnost. Delov koncept je v tem trenutku videti bolj izkoriščevalski kot karkoli drugega. Bo torej kdo vprašal: »Fant, boš ti kaj plaču?«

Neplačan oglas: Kot vedno, moj drugi blog. Mogoče obstaja možnost, da bo Delo prepovedal prikrito oglaševanje v blogih? Zanimiv pomislek.

Google Video očitno raste

Tudi Google Video je ena od tistih stvari, ki jih že dolgo nisem pogledal. Danes pa je Google na svojem blogu predstavil najnovejši dodatek svoji zbirki. Gre za 450 intervjujev z različnimi ljudmi z ameriških televizij. Sicer jih več ali manj ne poznam, sem pa užival v intervjuju s Stevenom Bochcom. Če ga slučajno ne poznate, stal je za oddajo Zakon v Los Angelesu. Ah, mladost, ludost.

Google Reader za začetnike

O Google Readerju sem že pisal, sedaj pa se je našel prijazen človek, ki je naredil zelo prijazen uvod v njegovo uporabo. Stvar je v obliki Flash animacije in je zelo pregledna. Če bralca za RSS še ne uporabljate, se ga splača pogledati in se z njim poigrati. Ne nazadanje gre za zelo napredno spletno aplikacijo, ki je zelo kul že sama po sebi.

Hecni AdSense oglasi

Kot verjetno vsi veste Google največ svojega denarja zasluži preko oglasov. Gre za to, da se ob vsakem iskanju pokažejo tudi relevantni oglasi. No, kako relevatni so lahko, pa si lahko pogledate tukaj.

Mimogrede, če ste k temu nagnjeni, lahko tudi sami poskusite Google prepričati, da izpljune kakšno takole neumnost in jo objavite na Flickru.

Diktatura amaterjev

Prejšnji teden je bil nadvse zanimiv. Svet blogov (to sicer ni dober izraz, mi je pa bolj všeč kot blogosfera) je završal ob napadu Nicholasa Carra na Wikipedio in ostale, tako imenovane, družbene aplikacije, kamor sodijo tudi blogi. Nicholas Carr je poslovni avtor, ki je pred leti objavil knjigo, v kateri je zapisal, da informacijske tehnologije za podjetja nimajo nobene dodane vrednosti in s tem povzročil agresivne odzive računalniških velikanov, kot so IBM, Microsoft in Oracle. S tem si je pridobil slavo in odmevnost, kar je s pridom izkoristil tudi na svojem blogu.

Seveda je bila večina blogerjev in seveda tudi pripadnikov skupnosti Wikipedie zgroženih nad tem napadom. In kaj je takega zapisanega na njegovem blogu? Carr napade predvsem tako imenovan kult amaterja in prepričanje, da lahko skupek blogerjev, wikijev in ostalih tovrstnih strani in aplikacij nadomesti resne in profesionalne vire, kot so na primer New York Times ali pa Britannica.

Poleg tega v svojem zapisu opozori na amoralnost (pozor, pri tem ne gre za nemoralnost) tehnoloških navdušencev. Prepričan je namreč, da Wikipedia negativno vpliva na svoje področje saj znižuje ceno in vrednost Britannice, ki je pripravljena svojim sodelavcem in urednikom plačati. Istočasno pa Wikipedia Britannice ne nadomesti sprejemljivo, temveč je večina zapisov v Wikipedii napisanih slabo in nekakovostno, dejstva pa so pogosto nepravilna ali zavajajoča. Njegov osnovni napad temelji na tem, da se bodo ljudje vedno odločili za brezplačno, čeprav to pomeni nižjo kakovost. To pa seveda pomeni, da bo Britannica skupaj z ostalimi ponudniki vsebin, kot so New York Times ali Financial Times, počasi izginila.

Carr zagovornikom blogov zameri predvsem to, da ne razmišljajo o posledicah razvrednotenja vsebin, saj po njegovem založniki lahko sponzorirajo raziskave in analize, ki si jih amaterji preprosto ne morejo privoščiti. Poleg tega vpletenost denarja pomeni, da bo stvar višje kakovosti, kot če jo naredijo amaterji.

S Carrom se po eni strani strinjam. Res je, da amatersko delo v velikem številu primerov pomeni, da človek nima dejanske obveznosti končati ali dobro opraviti delo. Sprehod po Bloggerju, ali katerikoli drugi blogerski strani razkrije na tisoče opustelih ali nikdar začetih blogov. Še več je takih, ki so trivialni, nezanimivi ali preprosto bedasti. Še več je takih, ki ne prinesejo nič novega.

Enake rezultate poda tudi bežen sprehod po Wikipedii. Zapis o Ivanu Cankarju ni ravno nekaj, kar bi bilo v ponos slovenski enciklopediji. Ni slab, ni pa prav nič posebnega. Če bi bil v vlogi kritika bi lahko ta vnos brez težav pograbil za uničujočo kritiko tovrstnega pristopa. Tako pa nisem strokovnjak in je verjetno bolje, da pustim stvar pri miru. Istočasno določene stvari niso dovolj obdelane, druge pa preveč. Lep primer je, recimo, članek o kanalizacijskih pokrovih.

Po drugi strani pa za trenutek poglejmo vprašanje še z drugega zornega koda. Ni ravno, kot da so mediji v zadnjih nekaj letih naredili kaj tako blazno dobrega, da bi jih bilo treba postavljati na piedestal. Lep primer je recimo večina pisanja v zvezi z Mobitelom, o katerem objavijo vse, recimo tudi to, da je predstavil nov penzion paket. Penzion paket, lepo prosim. Toda Mobitel je močan oglaševalec in to se seveda pozna pri medijski pokritosti. Mediji so pogosto pač lutke v rokah kapitala ali moči, zaradi česar pač rabiš proste glasove, ki nimajo teh težav.

Blogi in podobni mediji so preprosto krepko znižali oviro za vstop v svet, v katerem človek postane medij. Internet je sicer to obljubljal že od samega začetka, toda v devetdesetih letih prejšnjega stoletja si za svojo spletno stran potreboval malo več predanosti in tehničnega znanja. Z blogom je preprosteje, saj preprosto uporabiš brezplačen blog in objavljaš. Kar prinese dobre in slabe stvari.

Mislim, da formula za uspeh leži nekje vmes. Predstavljam si torej svet, kjer amaterji in profesionalci delujejo z roko v roki. Amaterji lahko pomagajo s predlogi in vprašanji in svojim znanjem, ki pogosto presega znanje strokovnjakov. Strokovnjaki lahko z raziskovanjem in analizami potrjujejo ali ovržejo tisto, kar amaterji samo slutijo.

Trenutno stanje je pač tako, da si profesionalni in amaterski proizvajalci vsebin stojijo na različnih bregovih. Profesionalci bi radi obdržali svoj privilegiran položaj, amaterji pa bi radi, da bi bil njihova glas slišan. Čeprav v tem trenutku stojim na strani amaterjev, mislim, da diktatura amaterizma ni najboljša rešitev in se v tem strinjam s Carrom, s katerim sem začel članek. Toda istočasno se bodo profesionalci pač morali sprijazniti z dejstvom, da bodo morali nekaj svoje moči prepustiti drugim.

Reklama:

Za novice in zanimivosti iz sveta interneta vabljeni na moj drugi blog.

Konkurenca de.licio.us

Vse od neslutenega uspeha, ki ga je doživel de.licio.us, se pojavljajo bolj ali manj posrečeni kloni, ki poskušajo prevzeti krono nalbolj pruljubljenega spletnega zbirališča zaznamkov. Najnovejši med njimi je Blinklist, ki temelji na sodobnejših tehnologijah, v osnovi pa omogoča isto stvar. Spletno shrambo za zanimive strani, na katere naletiš pri surfanju. Seveda jih lahko delite s širnim svetom, ki si jih lahko ogleduje preko spletne strani ali feedov RSS.

Čeprav nimam nobenega resnega namena zamenjati de.licio.us, stvar preizkušam. Glavna razlika, ki sem jo do sedaj opazil je nekoliko drugačen vmesnik in možnost, da si določene strani označiš z zvezdicami, s čimer si ustvarjaš nekakšno nadzbirko zaznamov, torej ne stvari, ki so ti zanimive, ampak tiste strani, ki jih pogosto obiskuješ.

Zdi se mi, da so vsi kloni de.licio.us obsojeni na neuspeh predvsem zaradi tega, ker so ravno to: kloni. V osnovi bi od take storitve pričakoval bistveno več kot iste funkcionalnosti z zvezdico. Stvar je še v beti, tako da se lahko še precej spremeni. Bomo videli.

Google Maps

V bistvu sem od predstavitve Google Earth kar malo pozabil na Google Maps. Očitno pa nekateri niso. V glavnem, očitno se vsak dan znova pojavljajo nove variacije na temo, kjer ljudje uporabijo Google Maps za različne namene. Recimo, na zemljevide prilepijo informacije o kinodvoranah ali pa prikažejo kje so se zgodili zločini ali pa recimo na zemljevid prilepijo informacije o golf igriščih. Na Google Maps lahko očitno igrate celo igre. Zelo kul.

Več kombinacij zemljevidov z drugimi stvarmi je na posebej tej temi posvečenemu blogu.

Zdaj smo v jati

Danes zjutraj sem v nabiralnik končno prejel sporočilo, da je Flock, družbeni brskalnik, končno na voljo za prenos. Prenos je velik 7,3 MB, kar pomeni, da ga imaš hitro na računalniku.

Zaenkrat še nisem imel prav veliko časa, da bi se igral z njim, ampak prvi vtisi so dovolj pozitivni. Stvar zagotavlja integracijo z de.licio.us in Bloggerjem, poleg tega pa omogoča tudi hitro branje feedov RSS.

Flock je očitno zgrajen na Firefoxu generacije 1.5, čeprav zaenkrat nekatere razširitve ne delujejo. Žal je med njimi tudi razširitev za uporabo Gmaila.

S svojima dvema zapisoma sem povzročil kar precej zanimanja, kar načeloma potrjuje tudi moja visoka uvrstitev na lestvici najbolje ocenjenih zapisov. Kaj kmalu so se pojavila vprašanja o moji identiteti in tudi prva, skoraj sramežljiva povabila v tako imenovano VIP sekcijo. V tej sekciji se očitno nahaja par Delovih novinarjev in drugih, ki naj bi očitno lahko veliko prispevali k celotni Delovi blogerski sceni.

Ne morem reči, da mi po eni strani taka vabila ne laskajo. Samovšečneže je tako kaj lahko pretentati. In prav tako ne morem reči, da povabilo nepreklicno zavračam. Toda naj se še tako trudim, v tem trenutku v VIP sekciji ne vidim smisla.

Preden se zagovorim, vidim lahko, kakšna je bila motivacija za ustanovitev tega prestižnega kluba. Svet blogov je velik. Zelo velik. Ravno ta teden je Blog Herald poročal, da je bilo ustvarjenih 100 milijonov blogov. S porastom števila blogov je seveda zrasel tudi internet, saj se je število spletnih naslovov samo od septembra 2005 povečalo za 2,68 milijona na 74,4 milijonov spletnih naslovov. Veliko tega porasta je mogoče pripisati ravno porastu blogov.

Torej se logično zastavlja vprašanje kako v tej neverjetni gori novosti odkriti zanimive stvari, ki jih je vredno prebrati. VIP sekcija se mi sliši kot nekakšen odgovor na to vprašanje. Stvaritev skupine ljudi, ki naj bi imeli po mnenju neke zunanje avtoritete nekaj povedati. Elita, ki naj bi na nek način oblikovala splošno mnenje in z zanimivimi vsebinami pritegnila bralstvo.

Toda svet blogov tako ne deluje. Gre namreč za družbeno mrežo, v kateri se bralci odločijo ali je nekaj vredno brati ali ne. Za trenutek se ozrimo po širnem spletu o katerem sem govoril zgoraj. Pogled na Technorati, Bloglines ali blo.gs kažejo, da med najbolj priljubljene bloge in spletne strani sodijo BoingBoing, Engadget, DailyKos, Gizmodo, Joel on Software, kottke.org, Slashdot, Instapundit, PostSecret in še bi lahko našteval. Vsi ti so si avtoriteto, kredibilnost in priljubljenost pridobili na staromoden način. Z zanimivi vsebinami. Bralci so to prepoznali in jih zato nagradili. Svet blogov je pač svet meritokracije, kjer je pomembno samo to, kako dober si v nečem.

Nič ne zagotavlja, da bo lahko profesor ekonomije povedal kaj bolj zanimivega kot nekdo, ki dela za pultom v banki. Povedano drugače, za splošnega bralca bo verjetno tisti izza pulta bolj zanimiv kot profesor. Ne bom rekel, da je to nujno dobro, vendar tako pač je in mnenja sem, da je smiselno družbeno dinamiko blogov pustiti, da se odigra sama brez posredovanj »višje sile«.

Vse to je samo ugibanje, ker načeloma ne vem, kaj VIP sekcija je in kakšen je njen namen. Mogoče bi lahko kdo v Delu napisal kratek blog zapis o tem, da bi vedeli in se ne spraševali za kakšno elito gre. Zaenkrat me njihovi vnosi niso pretirano navdušili, je pa res, da je eksperiment šele na začetku. Tako moram zaenkrat vljudno odgovoriti, da članstva v VIP sekciji zaenkrat še ne potrebujem.

P.S. Še preden pa kdo dobi vtis, da sem fanatično predan blogom in njihovi splošni družbeni koristnosti, še nekaj. Število blogov je morda doseglo 100 milijonov, vendar se je potrebno zavedati, da je večina teh blogov preprosto povedanih banalnih, nezanimivh, nikdar osveženih, ustvarjenih in takoj opuščenih ter reklamnih. Blogi se morda marsikomu zdijo svetla prihodnost, v resnici pa so bolj podobni pokopališču dobrih namenov ter človeškega pohlepa (predvsem spam blogi) in šibkosti. Toda to ne zmanjšuje vloge dobrih piscev in ljudi, ki prek svojih blogov predano uresničujejo svoje sanje ali živijo svoje življenje in preko bloga o tem obveščajo svoje bližnje in prijatelje. Oboje je verjetno enako hvalevreden cilj.

Firefox je bil prenešen 100-milijonkrat

Včeraj zvečer je spletni brskalnik Firefox dosegel 100 milijonov prenosov. Zadovoljen sem, da sem s približno sedmimi ali osmimi prenosi tudi sam prispeval k temu uspehu. Dejstvo je, da je Firefox močno vplival na dogajanje v svetu programske opreme. Njegov uspeh je zbudil celo Microsoft, ki je ob uspehu Firefoxa končno oživil razvijanje svojega Internet Explorerja.

Toda Firefox ni odličen brskalnik le sam po sebi, temveč ga đe bolj uporabnega dela celotna skupnost razvijalcev in upporabnikov, ki razvija različne dodatke in razširitve zanj. V tem trenutku uporabljam naslednje razširitve:

• Bloglines Toolkit 1.6.0
• SessionSaver .2 0.2.1.027
• Gmail Notifier 0.5.2.1
• Tabbrowser Preferences 1.2.8.5
• Bandwidth Tester 0.4.3
• miniT 20050216
• Define Word 0.5.1
• FoxyTunes 1.1
• QuickNote 0.6.0.1
• del.icio.us 0.5.9
• TickerFox 0.2.3
• Outfoxed 0.2.9
• ScrapBook 0.17.0
• Super DragAndGo 0.2.4d1
• Google Toolbar for Firefox 1.0.20051012
• All-In-One Sidebar 0.5.4
• Calculator 1.0.2
• Adblock 0.5.2.039
• Greasemonkey 0.5.3
• Mozilla Calendar 0.8.3+
• InfoLister 0.8.2+

Še enkrat: čestitke Firefoxu!

Razširjanje Firefoxa se lahko nadaljuje

Od mrtvih je vstalo spletno mesto SpreadFirefox.com, ki ga je za par tedno na rezervno klop postavil že drugi hekerski napad v treh mesecih. Sedaj so se po natančni varnostni analizi svoje spletne strani vrnili in ponovno se lahko vsak, ki si želi sodelovati pri razširjanju spletnega brskalnika Firefox med množicami, udeleži različnih dejavnosti.

Mimogrede, Firefox se bliža 100 milijonom prenosov, ki jih je dosegel v približno enem letu. Seveda bom tudi 100-milijonto različico ponosno najavil.

Firefox je bolj varna in uporabna alternativa Internet Explorerju. Vsi, ki si želite boljše in bolj sveže uporabniške izkušnje si ga lahko brezplačno prenesete z uradne spletne strani.

Zavito v meglo

V reviji Fortune je danes objavljen članek, ki analizira načrte, ki jih ima Rupert Murdoch s svojimi najnovejšimi nakupi. Rupert Murdoch je večinski lastnik in direktor podjetja News Corporation, enega izmed največjih medijskih konglomeratov na svetu. Ena izmed medijskih hiš, ki jo pozna največ ljudi, je televizija Fox – ponavadi jo enačimo s smrtjo novinarske integritete in ameriško desnico. To je televizija, ki je, recimo, razglasila, da je Bush zmagal na volitvah proti Alu Goru, kljub temu, da stvari še niso bile jasne. Poleg tega so večkrat objavili, da so ameriške sile v Iraku našle orožje za množično uničenje. Marsikdo bi jim rekel, da so režimsko trobilo. Osebno lahko samo priporočim ogled dokumentarca Outfoxed: Rupert Murdoch's war on journalism.

Preden se preveč oddaljim od osnovne teme. News Corporation se je pred kratkim odpravil po nakupih in med drugim pograbil tudi blogersko stran MySpace. Ob nakupu so se dvignila vprašanja, kaj News Corp. sploh želi doseči s tem nakupom. To vprašanje je še bolj relevantno v luči dejstva, da je bil Murdochov imperij pri vlaganju v spletne dejavnosti relativno konzervativen. Njihova strategija zaenkrat vključuje prodajo oglasov (razburljivo), ustvarjanje vsebin posebej za bloge (zanimivo), ponudbo telefonije preko interneta (ker tega ne počne še nihče) in izkoristiti ideje, ki se pojavijo na blogih za filme ali glasbo. Zadnja ideja se sliši zanimivo, je pa vprašanje ali tega ne bi bilo mogoče izvesti tudi, če bi bil MySpace še vedno neodvisen. Nenazadnje je korporacijsko okolje precej nagnjeno k temu, da zatre ustvarjalnost.

Toda članek me je napeljal k razmišljanju, kako lahko bloge izkoristi Delo. Vem, da sem jih včeraj precej okrcal glede same uporabljene tehnologije in izvedbe, toda za trenutek to lahko pozabimo. Kljub vsem kritikam sem bil prijetno presenečen, da se je Delo odločilo za ta korak. Malo sem pregledal tuje papirne časopise z močno prisotnostjo v spletu in načeloma nobeden izmed njih svojim bralcem ne ponuja možnosti izdelave svojega bloga.

Delo se je torej odločilo za drzen korak, vendar njegova strategija ni popolnoma razvidna, zato se bom malo poglobil v to kakšne možnosti vidim in kakšne poti se odpirajo naprej.

Prvi korak, ki je najbolj logičen in istočasno že viden so blogi novinarjev, zaposlenih na Delu. Ta pristop sta uporabila Guardian in BusinessWeek. Pri Guardianu gre za »živi« blog, kjer več novinarjev v realnem času na kratko poroča o dogajanju na različnih področjih. BusinessWeekov tehnološki blog združuje osebna mnenja novinarjev o določenih tematikah. Osebno bi rad videl blog, kjer novinar med pripravljanjem svojih prispevkov poroča o pridobljenih informacijah in o njih razmišlja. Bralci in ostali blogerji bi mu v tem primeru lahko s svojimi povratnimi informacijami pomagali pri pisanju ali zbiranju informacij. S tem se odpre zelo oseben stik med novinarjem in njegovimi bralci. Zaenkrat Delo na tem področju še ne blesti, je pa res, da je težko najti ljudi, ki so pripravljeni poleg svojega vsakodnevnega dela zelo veliko časa vložiti še v urejanje bloga.

Druga, bolj drzna in zahtevna, pot bi bila tesna povezava med blogi in časopisom. Tako bi lahko na uvodni spletni strani objavili najboljše blog zapise tistega dne. Lahko bi v časopisu poleg komentarjev na peti strani objavili še kakšen dober komentar blogerja. Lahko bi jih vključili celo v Sobotno prilogo. Za to pa je potrebna kakovostna vsebina. Bistveno bolj kakovostna kot karkoli, kar se je do danes pojavilo na Delovih blogih.

To je torej izziv tako za Delo, ki mora prikazati svojo zavezo blogom in blogerjem ter njihova mnenja in delo izkoristiti za izboljšanje svojega dela, kot za blogerje, ki morajo s svojo kakovostno vsebino in zamislimi dokazati, da jih je mogoče vključiti tudi v vodilni slovenski časopis. Seveda pa jih mora Delo motivirati – z objavo in denarnim nadomestilom za njihovo delo.

Če bi bil na Delovem mestu bi na naslovni strani objavil natečaj za najboljše zapise meseca in zagotovil njihovo objavo na naslovni strani spletnega mesta. To bi odprlo vrata širši paleti vsebin, ki bi presegale znanje, voljo in čas Delovnih novinarjev. Istočasno bi Delovi uredniki še vedno imeli možnost, da pregledajo besedila blogerjev in jim posredujejo svoja mnenja. Tako bi Delovi bralci resnično dobili občutek, da konstruktivno sodelujejo pri nastanku časopisa. Obenem pa bi Delo resnično premaknilo meje na področju založništva in časnikarstva.

Delo ima sedaj priložnost. Blogerji tudi. Ali bodo te priložnosti izkoriščene pa ostaja zavito v meglo.

Nesramna samopromocija: vzporedno vodim še en blog. Načeloma je tam več vsebin, tako da vabljeni tudi tja.

Vpogled v zaznamke De.licio.us

Verjetno je iz preteklih zapisov očitno, da sem navdušen nad spletnim shranjevanjem zaznamkov na De.licio.us. Danes sem odkril dve novi storitvi, pri katerih vsaka na svoj način omogoča dostop do zaznamkov.

LiveMarks prikazuje nove zaznamke v realnem času. Pravzaprav je kar malo grozljivo, ko vidiš kako hitro se prikazujejo novi zaznamki. Druga storitev je Daily Mashup, ki pravzaprav ni samo de.licio.us orodje. Združuje priljubljene fotografije s Flickr ter zaznamke s Furl in de.licio.us. Poleg tega so posamezni zaznamki označeni tudi z znakom, ki kaže ali se prikažejo na populicious, spletni strani, ki kaže najbolj priljubljene zaznamke na de.licio.us v zadnjih 24 ali 48 urah.

Tovrstni projekti so mi na nek način všeč, ker lahko iz njih pridobiš krasne informacije in nove, zanimive spletne strani, istočasno pa so grozljiva izguba časa. Vse prevečkrat se ti zgodi, da preprosto križariš med spletnimi stranmi in skačeš od ene do druge. Toda to je verjetno tematika za kdaj drugič.

Kako? Ne razumem.

Pred kratkim mi je sodelavka pripovedovala o prijateljici, ki ima nenavadno navado, da na vsako novo informacijo odgovori s »Kako? Ne razumem.«. Pri tem ni važno ali ji razlagaš o metafiziki ali pa o novih hlačah, ki si jih prejšnji teden videl v H&M v City Parku. In podobna se mi zdi Delova reakcija na svet blogov.

Blog (ali weblog) je angleški izraz za osebni dnevnik oziroma spletni dnevnik, ki ga lahko uporablja vsak, ki zna uporabljati svetovni splet in elektronsko pošto. Namen bloga je objava vsebin, tekstov in slik na spletu v obliki dnevnika, ki so vpogled vsem uporabnikom spleta. Uporaba bloga je izjemno prijazna tako do tistega, ki blog piše, kot do njegovih obiskovalcev. Primer takega bloga si lahko ogledate tukaj.

Hmm, pa še res je. Uporaba bloga je res prijazna. Žal je Delo popolnoma zgrešilo par zelo pomembnih in osnovnih vidikov bloganja. Prvi je njegova personalizacija, saj je blog nenazadnje odraz posameznikovega pogleda na svet, njegovih želja in mišljenja ali pa njegove umetniške nadarjenosti. Delo nam ponudi cele neverjetne štiri predloge, ki pa sta v resnici samo dve, kjer je informativni stolpec enkrat na levi in enkrat na desni. Ustvarjalci so imeli očitno res veliko idej. "Hmmm, dve predlogi že imamo, narediti pa moramo štiri. Kaj nam je storiti? Že vem, dajmo stolpec na levo na mesto na desno. Mejdunaj, Franci, prav imaš. Sedaj je stvar nekaj čisto drugega in ljudje bodo tako lahko resnično izrazili svojo osebnost!" Izgleda, da s to izbiro lahko pokažemo ali smo usmerjeni desno ali levo. Kam sem že postavil stolpec? Na desno. Damn, načeloma sem levičar, ampak OK, že hujše stvari so se mi zgodile. Nekoč sem na avtobusu stopil ven eno postajo prezgodaj ... Malo sem zašel s teme.

Toda to še ne bi bilo tako hudo, če bi lahko obliko bloga spreminjal. Toda Delo uporabnikom ni namenilo možnosti urejanja predloge. To pomeni, da ne moreš spremeniti niti barv, kaj šele oblike. Vsi blogi na Delu bodo torej izgledali enako. Saj ne rečem, enakost zmanjšuje socialne razlike in očitno je to pač ostanek komunistične preteklosti. Saj veste, uniforme in podobno ... Mao bi bil ponosen.

Toda nezmožnost spreminjanja predloge ima še eno, mogoče bolj neprijetno plat. Ne omogoča določenih dostnih stvari, ki so za blog nujnega pomena. Prva je nekaj, kar se imenuje "blogroll". Gre za seznam blogov, ki jih avtor bloga priporoča ali pa jih redno obiskuje. S tem blogi drug drugemu ustvarjajo promet in se med seboj povezujejo, saj je osnovna značilnost blogov ravno njihova družbenost. V primeru Dela se torej srečamo z uniformiranimi blogi, ki niso povezani v skupek sorodnih blogov, ki se "strokovno" imenujejo blogosfera. Kot pravijo američani: "Strike two."

Toda pomanjkanje možnosti urejanja ima še eno slabo stran. Poleg tega, da ne moreš dodajati sorodnih ali zanimivh blogov, ne moreš dodajati niti dodatnih informacij, ki bi bile morda zanimive tvojim bralcem. Na svojem blogu na Bloggerju imam recimo ob strani seznam knjig iz osebne knjižnice, seznam najnovejših zaznamkov z de.licio.us, stanje koliko najboljših 250 filmov z IMDB sem pogledal ter števec obiskov. Kako naj na Delu vem, koliko ljudi bere moj blog? Rad bi jim pokazal tudi najzanimivejše spletne strani zadnjih dni, pa jih prav tako ne morem. Žal je Delov blog vse preveč nezmogljivo orodje, da bi resnično zaživel.

Tretja težava na katero sem naletel je morda najbolj kritična in vredna graje. Na osebnih blogih ni RSS feedov. Načeloma so bili prav novičarski feedi imenovani RSS tisti, ki so omogočili vzpon blogov. Za neposvečene: feed RSS je posebna datoteka, ki se obnovi vsakič, ko se na spletni strani, oziroma blogu, zgodi sprememba. Na spletu se najdejo posebni programi, ki omogočajo prebiranje teh datotek. V praksi to izgleda tako, da zaženeš program in ta te obvesti, da je na blogu nov vnos. Tako uporabniku ni potrebno vsak dan znova hoditi na spletno stran in jo pregledovati ali se je zgodilo kaj novega. Osebno uporabljam spletno aplikacijo Bloglines, obstaja pa malo morje programov, ki jih lahko namestite na svoj računalnik. Delu se očitno ta košček sestavljanke ni zdel ravno pomemben. Ljudje se po njihovem sklepanju očitno vsak teden spomnijo, da so prejšnji teden nekje na internetu prebrali zanimiv članek in da bi mogoče šli lahko ta teden pogledati ali se je ta človek spomnil napisati kaj novega. "Strike three and you're out!"

Čudovito bi bilo, ko bi lahko tu zaključil, ampak Delovi blogi trpijo še za nekaterimi pomanjkljivostmi. Recimo, manjka TrackBack. Pri TrackBacku gre za poseben link na blogu, na katerega se sklicujejo drugi blogi. Sklici se prikazujejo skupaj z vnosom v blog, kar pomeni, da lahko prebereš nekaj o tem, kako je nekdo z Metelkove zjutraj jedel jogurt in vidiš, kaj so v svoje bloge zapisali vsi, ki berejo njegov blog. Zopet je tu prisotna družbena komponenta, ki je Delo pri svoji zasnovi ni upoštevalo. "Strike four ... uhhh..."

Še bi lahko nadaljeval, vendar verjetno nima smisla. V tem trenutku bi bilo najbolje, da Delo preprosto zapre svoje bloge in poskusi znova. Kar jim najbolj zamerim je, da so šli ustvarjati lastno aplikacijo, ki so jo tako okrnili, da so sicer precej učinkoviti ideji blogov odvzeli ves smisel. Ne nazadnje je na spletu malo morje brezplačnih odprtokodnih sistemov za bloge, recimo Wordpress. Delo bi ga lahko prevzel, ga predelal za slovenske potrebe in imel odlično orodje, ki bi uresničevalo svoj namen. Tako pa so ga seveda razvili sami in izumili toplov vodo, ki ni niti vroča niti hladna ampak mlačna. In veste, kaj pravi biblija o mlačnih.

Končni rezultat je očiten. Nekdo na Delu je dobil odlično zamisel: "Hej, slišal sem, da so na internetu zelo priljubljeni nekakšni blogi. Dajmo jih narediti še mi, ker bomo kul, hip in fancy in ... No ja, dajmo zdaj to naredit." Potem so se odločili, da stvar ne sme biti predraga. Ljudje morajo imeti možnost, da objavljajo, tekst označijo kot krepek ali poševen. Lahko tudi vstavijo hiperpovezave in celo slike. Noro! Tehnološka naprednost na višku. Nihče se ni potrudil, da bi poskušal razumeti, kaj blogi v resnici so. Družbena orodja, s katerimi ljudje izražajo svojo osebnost in izmenjujejo mnenja. In seveda preprost način za objavljanje in spremljanje vsebin. Končni rezultat pa je podoben punci, ki sem jo omenil na začetku. "Kako? Ne razumem." Ne, Delo očitno res ne razume.

Zaznamki v Googlu

Google je v iskanje dodal novost. V zgodovini iskanja je sedaj mogoče rezultate označiti z zvezdico in si tako narediti neke vrste zaznamek. Vsakemu zaznamku posebej je mogoče določiti oznake, s katerimi jih je mogoče kasneje hitro najti. Tak pristop je koristen predvsem za tiste strani, ki jih pogosto uporabljate, vendar si jih ne uvrstite med zaznamke. Poleg tega so zaznamki dostopni s kateregakoli računalnika na svetu, saj so vezani na uporabniški račun na Googlu. Sicer pa to pomeni, da potrebujete uporabniški račun pri Googlu. Če ga še nimate, si ga čimprej omislite.

Prvi vtisi so odlični. Google se je poslužil svojega sedaj že zelo konsistentnega uporabniškega vmesnika. Zvezdica je sedaj na voljo že v Gmailu, Readerju, Google Groups in verjetno še kje. Enako je z oznakami, saj se Google očitno zaveda pomembnosti lastnega označevanja strani za lažje iskanje. Vpisovanje oznak je preprosto, saj ti jih stran predlga na podlagi oznak, ki si jih že vpisal. To je sicer nekaj, kar pač pričakujemo od spletnih storitev, ne bom pa rekel, da ni kul.

Na nek način je to odgovor na de.licio.us in podobne storitve, čeprav je seveda med obema storitvama velika razlika. Največja je seveda, da Googlova storitev nima družabne komponente. Tvoji zaznamki so samo tvoji in ne moreš si jih izmenjevati z ostalimi uporabniki. Na ta način gre pri tem bolj lastno referenco in ne za družbeno dejavnost. Druga razlika pa je, da z de.licio.us označujem stvari do katerih pridem z linki preko blogov in spletnih strani, Googlova stran pa je namenjena označevanju najdenih strani. Nikakor si ne predstavljam, da bi sedaj najprej sledil povezavi do strani, ki mi je všeč, se vrnil v Google, jo poiskal in nato označil v zgodovini. Menim, da je Search History Googlov načrt, da o iskanih besedah in nizih pridobi več informacij tako z vidika kakovosti povezav (dopolnitev PageRanka) kot z uporabo semantičnih lastnosti besed. Vsi namreč vemo, da je največja težava računalnikov, da ne vedo, kaj beseda pomeni. V tem primeru pa lahko vpišemo "tufte" in nato v zgodovini besedo označimo z "oblikovanje informacij" ter "predstavitve". S tem Google dobi signal, da lahko pri iskanju "oblikovanje informacij" vključi rezultate "tufte", čeprav se morda iskani niz na spletni strani sploh ne pojavi.

Predstavitve so nočna mora

Moja služba zahteva veliko posedanja na različnih predstavitvah, kjer poslušam veliko predavateljev, ki so resnično zelo zelo dolgočasni. Dobrega predavatelja ni težko opaziti, saj je to ponavadi tisti predavatelj, pri katerem ti oči ne začnejo lesti skupaj in ne začneš zehati. Bil sem že na predavanjih, kjer sem brez slabe vesti odprl laptopa in pričel igrati igrice. Sicer se zavedam nespoštljivosti, ampak določena predavanja so resnično slaba.

Zato sem vesel, da obstajajo odlične reference, kot je na primer tale blog. Na njem so predstavljene različne tehnike in pristopi k predavanjem in oblikovanju predstavitev, osnovno sporočilo pa je seveda: oblika ne sme vplivati na vsebino. No ja, drugo sporočilo je: seznami so slabi.

Ko smo že pri predstavitvah priporočam še naslednjo stran.

Še nekaj: ravno danes je na zgoraj omenjenem blogu objavljen zelo dolg PDF o predstavitvah in napakah, ki se pri njih predstavljajo. Gre za diplomsko delo, zaradi česar je stvar zelo obsežna, tako da je tudi sam še nisem utegnil prebrati. Prvih 20 strani pa je izgleda zelo zanimivo. Pojdite in berite.

Tudi Yahoo! išče po blogih

Kot Google pred časom, je tudi Yahoo! predstavil možnost iskanja po blogih. Iskanje se za razliko od Googla, kjer je ločeno, nahaja pri iskanju po novicah. Tako ob vpisu iskanega niza poleg uradnih novic dobite tudi rezultate iz blogov, ki se nahajajo v ločenem okvirju na desni strani zaslona. Po eni strani je to pravzaprav logično, saj so tudi blogi na nek način del novic, po drugi strani pa ni nobenega logičnega razloga, zakaj se blogi pojavijo na desni strani.

Verjetno bi bilo smiselno, da se med zadetki najprej pokažejo najbolj vplivni blogi in ne tisti, ki so bili nazadnje osveženi. Na ta način bi recimo ob vpisu niza "firefox razširitve" dobil rezultate iz mojega bloga. Sicer je res, da v tem trenutku ne dobiš nobenega rezultata, saj očitno nisem v njihovi bazi, kar je precej žalostno. V Googlovi bazi sem (ne preveč presenetljivo, glede na to, da je Blogger v njihovi lasti).

Mimogrede, ko sem malo raziskoval kako Yahoo! išče po blogih sem opazil, da je Yahoo! News odlična storitev in vsaj na prvi pogled boljša od Googlove. Vpisal sem namreč niz "mitnick" in pri Yahoo! dobil boljše rezultate, saj je imel med razultati tudi včerajšnji intervju na CNN, ki ga Google ni imel. Svašta.

Googlov bralec

Google je zelo po tihem iz svojih laboratorijev na beli dan poslal svojega bralca RSS novic. Google Reader je konkurenca običajnim bralcem, kot so Bloglines, Feedemon, Newsgator in podobnim. Osebno sem velik zgovornik Bloglines, zaradi česar me je zelo zanimalo, kaj lahko na tem trgu, ki je že precej zasičen, naredi Google.

Prvi vtis je pozitiven, saj je vmesnik izredno pregleden in deluje kot resna aplikacija in ne kot spletnaq stran. Toda tega smo pri Googlu že navajeni, saj je enako recimo pri Google Maps ali pa Gmailu. Vmesnik je tako privlačen, vendar to od Googla pričakujemo in osebno me to ni več tako navdušilo, kot je bilo to recimo pri Gmailu.

Nove RSS feede je možno dodajati ročno ali pa preko iskanja, ki je sicer zelo učinkovito (verjetno bolj kot pri kateremkoli konkurenčnem ponudniku), vendar mojega bloga žal ne prikaže. Svašta. Uporabljam njihov Blogger in se ne prikažem med rezultati. Moram reči, da je to po eni strani precej nadležno, po drugi strani pa tako ali tako raje vidim, da se na RSS vsi naročijo preko Feedburnerja. Link je tu.

Pri uporabi so prvi vtisi pozitivni in negativni istočasno. Premikanje med novicami je izredno učinkovito in všečno. Za premikanje je mogoče uporabljati tudi tipke, s čimer lahko precej pospešiš svoje delo. Reader deluje tako, da ti prikaže vse nove zadetke s feedov, na katere si naročen. To deluje odlično, kadar si naročen na samo nekaj novičarskih feedov, ko pa jih uporabljaš kakih 40, kolikor jih imam v tem trenutku jaz, potem je novic pač preveč. V Bloglines lahko tako preberem tiste, ki me najbolj zanimajo, ostale pa prihranim za kasneje. V Readerju ni čisto tako.

Toda Reader ima še nekaj bombončkov. Podobno kot v Gmailu lahko tiste novice, ki se nam zdijo zanimive, označimo z zvezdicami in jih na ta način ohranimo za kasnejšo uporabo. Poleg tega lahko posameznim feedom in novicam določamo oznake (tage), kar nam omogoča hitrejše kasnejše iskanje.

Opozoril bi še na eno pomanjkljivost. Google Reader novice shranjuje za kasnejšo uporabo, vendar po njih ni mogoče iskati, kar je huda pomanjkljivost, saj bi lahko izkoristili svojo najpomembnejšo tehnologijo, da bi nam olajšali življenje.

Povzetek: Gogle Reader je zanimiv poizkus uvajanja novosti na zasičenem trgu, kar je nekaj, v čemer Google resnično blesti. Zanekrat potrebuje ta poskus še nekaj dela in izboljšav, toda prepričan sem, da bo čez čas to postal zrel in resnično uporaben izdelek.