petek, julij 21, 2006

Glasbene leče

Na spletu se pojavlja čedalje več storitev, ki nam omogočajo, da odkrijemo več glasbe, ki bi nam bila všeč. Veliko sem pisal o Pandori in Last.fm, danes pa bi rad na kratko zapisal še par stvar o storitvi Musiclens. Gre za nekoliko drugačen koncept, pri katerem z drsniki uravnavate različne značilnosti glasbe, stvar pa vam prikazuje katera glasba ustreza vašim željam.

Takole je zadeva videti v akciji:




Na izbiro imamo lastnosti kot so glasnost, vokalna ali instrumentalna glasba, primerna za avto ali seks, starost poslušalca, barvo, moški ali ženski glas, jeza in podobno. Žal je izbira komadov, ki jih prikaže nekoliko omejena, saj manjka veliko izvajalcev (od sodobnejših nisem uspel poiskati Franz Ferdinandov ali The Strokes). Vsak komad lahko poslušate 30 sekund in ga kupite v spletni trgovini.

Stvar je videti zanimiva predvsem zaradi grafične ponazoritve tako da je vredno prebiti par minut in se igrati z drsniki.

Drugi članki na podobne teme:

Pandora dodala zaodrje
Ko se sparita Pandora in last.fm
Spletni Radio Pandora ima novosti

sreda, julij 19, 2006

Shranjevanje datotek na spletu

Že dlje časa se govori, da Google pripravlja storitev Gdrive, ki naj bi omogočala shranjevanje datotek na spletu. No, zaenkrat o tem še ni veliko podatkov, je pa na voljo več različnih storitev, ki vam to že omogočajo. Med njimi je tudi Box.net, ki sem ga preizkusil in moram reči, da gre za zelo simpatično storitev.

Box.net vam v osnovi omogoča, da na spletno stran shranite datoteko, ki bi jo radi izmenjali z drugimi ali pa želite, da bi vam bila dostopna kjerkoli že ste.

Box.net nudi različne možnosti: datoteke lahko shranjujete v različne mape, jih opremite z oznakami za lažje iskanje in dostop odprete drugim. Datoteke lahko na spletno stran nalagate preko vmesnika Flash ali pa z metodo potegni-in-spusti, ki deluje enkratno, zahteva pa nameščeno Javo. Med datotekami lahko iščete, vendar iskanje poteka le po oznakah in naslovih datotek, ne pa tudi po vsebini datotek, kar bi bila dobrodošla možnost. Storitev tudi prepozna vrsto datoteke in jo prikaže z ikonami, ki jih poznamo z namizja. Posamezne datoteke lahko tudi zaklenete pred javnim dostopom, tudi če ste drugače svoj račun odprli drugim uporabnikom.

Box.net ob brezplačni uporabi nudi 1 GB prostora, ob doplačilu pa jih imate na voljo 5. Mislim pa, da je tudi 1 GB dovolj za osnovne potrebe.

Osebno vidim Box.net kot idealno rešitev za majhne delovne skupine ali podjetja, ki ne želijo vlagati v lastno opremo. Microsoft, na primer, nudi rešitev SharePoint s podobnimi možnostmi, vendar lahko majhna podjetja z do 5 zaposlenimi brez težav uporabljajo tudi Box.net, ki načeloma ne nudi manj možnosti. Vsaj ob osnovni uporabi ne. Mislim, da bi bila stvar uporabna tudi za študente, ki sodelujejo pri seminarjih ali pa za druge izobraževalne namene.

ponedeljek, julij 17, 2006

Festival Traffic v Torinu

Poleg računalništva je ena mojih velikih strasti tudi glasba. Letos so v skladu s tem moji načrti za poletje vključevali tudi obisk festivala EXIT. Več ali manj sem EXIT izbral kot svoj cilj, ker sem nameraval kasneje nadaljevati pot po bivši Jugoslaviji, ki je še nisem zares videl (nižje od Zagreba še nisem bil).

EXIT me je zanimal predvsem zaradi Franz Ferdinandov. Nočem reči, da me drugi bendi niso zanimali, toda Franz Ferdinand so bili edini na seznamu "must see". Ob pregledovanju bendov, ki naj bi nastopali, me je pričela punca spraševati, zakaj nikjer v bližini ne igrajo The Strokes. Na njihovi uradni strani sem opazil, da je njihov najbližji koncert v italijanskem Torinu. Kar je ujelo mojo pozornost, je bilo dejstvo, da je koncert brezplačen. Kliknil sem na povezavo na uradno stran festivala in na svoje presenečenje ugotovil, da na festivalu ne igrajo le The Strokes temveč tudi Franz Ferdinand ter Manu Chao. Odločitev, da ne grem na Exit, je trajala vsega skupaj pet minut.

Prejšnji teden sem se tako odpravil v Torino, da si ogledam to čudo. Kot prvo bi pohvalil organizatorje. Ne samo, da je bil festival brezplačen, obiskovalci smo dobili tudi brezplačne karte, s katerimi smo imeli brezplačno veliko večino muzejev v mestu ter javni prevoz. Koncerti so potekali v velikem parku v mestu, atmosfera na koncertu pa je bila odlična in zelo sproščena. Nobenih zajebanih redarjev, ki bi najedali ob vhodu. Skratka, koncerti so potekali gladko in obiskovalcu zelo prijazno.

Zdaj pa o bendih. Manu Chao (kako tole sklanjati je malo preveč zame) sem videl že v Ljubljani in bil navdušen. Zaradi tega so bila moja pričakovanja morda nekoliko previsoka. Nič ne rečem, koncert je bil izveden zelo korektno, vendar obenem brez presenečenj. Poleg tega tokrat z njimi ni gostoval Jamajčan, ki je bil z njimi v Ljubljani in ga lahko slišite na CD-ju s koncertnimi posnetki. Zato se mi je zdel zvok na trenutke malo prazen. Poleg tega so bili Manu Chao in Radio Bemba žrtve treh predskupin, ki so dodobra utrudili ljudi in nenazadnje nekoliko vplivali tudi na ozvočenje, ki ni bilo v celoti popolno.

Drugi dan so sledili Franz Ferdinand, ki sem jih osebno najbolj pričakoval. Škoti so igrali odlično, dovolili so si prostor za improvizacijo in pokazali so ogromno energije. Njihov nastop je bil s tega vidika definitivno najboljši, saj so dajali vtis, da se izborno zabavajo. Toda tudi njihov koncert ni bil brez napak. Vokali so bili nekoliko prešibki in na trenutke je publika preglasila pevca. Šibkost vokala se je še posebej poznala pri "The Fallen", kjer v začetku refrena vokali bolj ali manj vodijo celotno melodijo, saj je inštrumentalni del izredno hrupen. Poleg tega so bile tudi njihove improvizacije na trenutke nekoliko šibke, kar pomeni, da niso delovali popolnoma suvereno. Jim pa gre čestitati, da so del komada "Outsiders" na neskončno zadovoljstvo publike spremenil v "Bella Ciao".

Tretji dan smo na odru pozdravili The Strokes. Pevka predskupine Joan as Policewoman je ob slovesu napovedala, da je
The Strokes videla v Švici in da so, v njenih besedah, "Tight as Fuck".
Osebno sem si mislil svoje, toda kljub temu sem z navdušenjem pričakoval enega najboljših rock bendov v zadnjem času. Že med pripravami sem dobil občutek, da bomo ta večer spremljali nekaj popolnoma drugega. Medtem, ko so prejšnje dni na oder nosili steklenice z vodo in brisače za člane bendov, smo lahko to pot na odru videli veliko steklenico šampanjca in pivo. Tudi prihod na oder je bil nekaj popolnoma drugega. Franz Ferdinand in Manu Chao so imeli pripravljene vhode na oder, The Strokes pa so se preprosto postavili na oder in pričeli nažigati. Koncert so odprli z "Juicebox" in osebno so me s svojim nastopom "odpihnili". Niti za trenutek niso izgubili rdeče niti, komadi so bili odigrani s kirurško natančnostjo, istočasno pa so se izognili nevarnosti, da bi zveneli kot na albumih. Popolnoma nabrito ozvočenje je naredilo svoje in v občinstvu se nam je dobesedno odpeljalo. Koncert so spremljali enkratni svetlobni učinki, Julian Casablancas, pevec, pa je suvereno odpel več kot uro dolg koncert, pri tem pa niti enkrat ni zamudil priložnosti, da bi se zahvalil publiki, ki je bila res odlična. Če so koncerti The Strokes na splošno taki, potem jim v tem trenutku pripada mesto v dvorani slave rock'n'rolla.

Drugi vtisi iz Torina in Italije, na splošno:
  • Torino velja za nekakšno prestolnico čokolade, vendar v dveh dneh pohajkovanja po centru nisem naletel na niti eno prodajalno čokolade. Na koncu sem kupil vrečke od Lindta za izdelavo vroče čokolade.
  • V Torinu imajo nekatere lokacije izredno zanimiva imena: park, kjer so bili koncerti se imenuje Pellerina, na hribu nad mestom je bazilika z imenom Superga, v centru mesta pa je tudi grad, ki se imenuje Capuccino
  • Leta 1949 se je v cerkev Superga zaletelo letalo s celotnim moštvom Juventusa, ki je bil v tistem času najboljši klub na stari celini.
  • Na avtocesti se ti lahko zgodi, da prideš na mitnico, kjer te pričaka preprost znak na katerem piše "Štrajk" in potem ti ni treba plačati 17 evrov cestnine. Podarjenemu konju se ne gleda v zobe.
  • Torino ima drugo največjo zbirko egiptovskih izkopanin na svetu (takoj za muzejem v Kairu). Med drugim lahko v muzeju vidiš tudi mumificiranega krokodila.
  • Prvi dan sem slišal, kako v parku ogromno ljudi prepeva komad "Seven Nation Army" od White Stripes. Najprej mi ni bilo čisto jasno, zakaj je temu tako. Naslednji dan sem ugotovil, da na ta napev pojejo naslednje besedilo: "Campioni del Mondo".
  • Juventus ga je najebal. Padli so v drugo ligo in sezono začnejo z -30 točkami. Kljub temu so bile stvari v uradni trgovini kluba še vedno pregrešno drage. Majica vas bo po žepu usekala za 45 evrov.
  • Svetovni prvaki so povsod. Na revijah in časopisih in v knjigah. Če želiš, lahko dobiš biografije praktično vseh nogometašev. Videl sem celo revijo, kjer so imeli narisane grafične "replaye" posameznih golov. 

sreda, julij 12, 2006

Spremljanje komentarjev

Osebno nisem največji ljubitelj komentiranja po blogih ali forumih. Še največ kar naredim je, da občasno preberem kakšno debato na Slashdotu, pa še to vedno bolj redko. Zapletanje v besedne vojne in dejstvo, da moraš stalno prežati na nove komentarje me odvračata in zaradi tega se le redko odločim za komentiranje.

Kljub temu pa sem v zadnjem času spremljal dve storitvi, ki bi morda lahko olajšali spremljanje komentarjev, za kar ponavadi nimam časa. Prva se imenuje Commentful, druga pa co.mments. Obe služita enakemu namenu: poiščeš blog ali podoben kraj, kjer se odvijajo debate preko komentarjev, prijaviš stran v storitev in nato preko strani spremljaš debato. Obe storitvi ti omogočata spremljanje večjega števila strani in ti debate lično shranita na eno stran, da jih lahko pregledaš z enim pogledom.

Tako je videti Commentful



Tak pa je co.mments.


   
In kako se stvari obnesejo v praksi? Osebno mi je bolj všeč co.mments, čeprav se mi zdi, da Commentful nudi podporo za več storitev. Commentful spremlja komentarje na Movabltype, Blogger, Wordpress, forumih vBulleting, Diggu, Flickru in Zooomru. Co.mments žal nima seznama podprtih storitev. Nobenega še nisem preizkusil s slovenskimi blogi, vendar bi na prvi pogled rekel, da stvar ne bo delovala najbolje. Obenem mi Commentful na trenutke ni najbolje pobiral novih komentarjev, kar je za tako storitev definitivno velik minus. Co.mments nudi priročen gumb, kar pomeni, da obiščete stran s komentarji, kliknete na gumb in spremljate pogovor. Pri Commentful je treba stvar vpisati ročno, čeprav ima po drugi strani razširitev za Firefox, ki vas opozori ob novih komentarjih.

V glavnem, če radi komentirate po blogih in podobnih straneh, so morda te storitve pravi odgovor za vaše potrebe.

Firefox pridobiva na tržnem deležu in se bliža različici 2

Podjetje OneStat je predstavilo rezultate svoje raziskave, v kateri so ugotovili, da je globalni delež uporabnikov spletnega brskalnika Firefox dosegel 12,93 odstotka. Od maja 2006 se je njegov tržni delež povečal za 1,14 odstotka. Microsoftov Internet Explorer je v istem časovnem obdobju izgubil 2,12 odstotka tržnega deleža.

S tem je Mozilla uresničila in presegla svoje načrte s Firefoxom, saj je bil cilj doseči 10-odstotni tržni delež. Moje osebne izkušnje so še nekoliko drugačne, saj obiskovalci mojega bloga v večini uporabljajo Firefox. Več kot 50 odstotkov ima nameščeno tako ali drugačno različico ognjenega lisjaka.

Druga novica pa je, da se pripravlja prva preizkusna različica najnovejše različice Firefox. Preizkusna različica Firefoxa 2 naj bi bila predvidoma na voljo še ta teden. Žal me od jutri ni v Sloveniji in se vrnem šele v ponedeljek, kar pomeni, da ga bo treba preizkusiti šele naslednji teden.

petek, julij 07, 2006

Delo in njihova tehnološka rubrika

Slovenski dnevniki na področju tehnologije niso najboljši primer blestečega novinarstva. Moj občutek je, da dnevniki na tem področju ne znajo najbolje oceniti kaj je pomembno, kaj zanimivo in kaj namenjeno njihovi ciljni publiki. Preveč je ukvarjanja z raznimi telekomunikacijami in teorijami zarote in premalo zanimivosti, zaradi katerih bi šel brati njihove prispevke. Mogoče še najbolje je zanimivost in pomembnost dogodkov uskladil Večer, ki je še najbolj usmerjen h končnemu uporabniku.

Delo je imelo pred časom vsak teden poseben del namenjen tehnologiji, vse skupaj pa se je imenovalo Infoteh. Nato je pred časom ta rubrika izginila in se v zadnjih dveh tednih precej po tihem ponovno pojavila. Prejšnji teden sem jo zgrešil, medtem ko mi jo je ta teden celo uspelo ujeti.

Ko sem prebral stran sem bil istočasno zgrožen in presenečen. Kot prvo, stran je napolnjena z ocenami. V današnji izdaji sta ocenjena dva mobilna telefona, prenosnik Packard Bell ter zapisovalnik Blu-ray. Nobene resne novice ali članka o tehnologiji. Zakaj, za vraga, je treba ocene objavljati v dnevniku, kot je Delo? Saj imajo ocene lahko tudi v Poletu ali Vikend magazinu. Dnevni časopis je namenjen novicam in dogodkom ter trendom. Stvarem, ki so zanimive. Ocene to žal niso. Poleg tega so pisali oceno prenosnika Packard Bell. Zakaj ne Acer, HP ali Lenovo, ki jih v Sloveniji prodajo več kot pet?

Toda moje presenečenje je še naraslo, ko sem zagledal kdo so avtorji člankov. Ne glede na to, da ima Delo svoje lastne pisce za to področje, so se očitno odločili, da to prepustijo zunanjim izvajalcem. In iz kje prihajajo? Iz Connecta. Iz časopisa, ki je prepričan, da je Appleov OSX "okrnjen sistem za dlančnike", v katerem pogrešajo "orodje za defragmentacijo diska in urejevalnik registra". Poleg tega so prepričani, da OSX uporablja AppleTalk. Da, taki strokovnjaki pišejo za največji slovenski dnevnik. Če pomislim, da morda enaki amaterji pišejo ostale strani, potem Dela ne odprem več. Kako naj človek verjame časopisu, za katerega pišejo taki bedniki. In tu skrbno izbiram besede.

Vedno manj razumem, kakšna je strategija Dela na vseh področjih tehnologije. Od njihove rubrike s tega področja in spletne strani, ki jo čedalje bolj zaklepajo, do katastrofalne polomije, ki jo imenujejo Delo blog. Politične spletke me ne zanimajo in veliko časa sem bil nekako prepričan, da novo vodstvo in uredništvo ne bo pretirano vplivalo na kakovost časopisa. Toda ne glede na politično usmerjenost pada kakovost. Kar je v tem času, ko časopisi čedalje bolj čutijo pritiske drugih medijev, ni dobro znamenje.

Še dopis glede tega, zakaj v besedilu ni povezav. Na članke ne morem povezovati, ker so zaklenjeni za uporabnike Dela Premium. Revija Connect nima spletne strani, ki bi jo človek hitro odkril. Na Delov blog pa nočem poslati nič hudega slutečih bralcev. Tako.

četrtek, julij 06, 2006

Okrancljajte svoj blog

Blog je simpatična stvar tudi zaradi tega, ker ga lahko opremiš z milijonom raznih neumnosti kot so knjige, ki jih bereš, glasba, ki jo poslušaš, fotografijami, ki so ti všeč in podobno. Spletna storitev MuseStorm nudi različne "widgets" s katerimi lahko opremite svoj blog ali spletno stran. Gre za majhen javascript, ki vleče podatke iz določenih spletnih storitev in jih potem prikazuje na blogu. Tako lahko prikazuje slike s Flickra, rezultate z Googla ali pa knjige z Amazona.

Postopek izdelave je zelo preprost. Najprej izberete vrsto, kjer so na voljo prikaz novic preko RSS, Google Search, Technorati, Google News, Amazon Books, Ebay dražbe, definicija iz Google, zaznamki de.licio.us in video posnetki iz YouTube. Nato izberete videz (barvo in obliko). V zadnjem koraku izberete ključno besedo (recimo stones za Flickr) in to je to.

Prikaže se vam koda javascript, ki jo shranite na svoj blog in potem veselo melje v ozadju.

Kako stvar izgleda v praksi pa poglejte ob strani

torek, julij 04, 2006

Tour de France na Google Earth in par drugih malenkosti

Google Earth prinaša številne zanimivosti na različnih področjih. Tako so recimo za navdušence nad Tour de France (kar osebno nisem), pripravili zemljevid etap, na katerih je v realnem času prikazan položaj tekmovalcev. Za uporabo preprosto v Google Earth odprite povezavo z živo datoteko. Nato morate vključiti možnost "Live TDF", kar vam bo pokazalo rdeče kolo, ki kaže stanje na tekmi, prepotovano razdaljo in lokalni čas.

Ko smo že ravno pri Tour de France, obstaja tudi Google Maps prilagoditev, ki prav tako omogoča spremljanje tega dogodka.



Ker pa že pišem o Google Earth priporočam tudi ogled zbirke vremenskih dodatkov. Tako v enem samem paketu dobite globalni zemljevid oblačnosti, vremenska opozorila, možnost spremljanja orkanov, prikaz dneva in noči ter zemljevid letne pogostnosti strel. Ta je tudi na zgornji sliki.

Povezani prispevki:

Na voljo nova različica Google Earth
Google Maps za Evropo
Olimpijska prizorišča na Google Earth

ponedeljek, julij 03, 2006

Bolje Blogger, Delo blog ali Večerov blog?

Maja sem se odločil za krajši eksperiment, pri katerem bi analiziral, na katerem blogerskem sistemu se najbolj splača objavljati. Žal je maja moje življenje precej grenko zaradi poplave dela, kar je pomenilo, da je moral moj preizkus počakati na bolj ugoden mesec. Šlo je predvsem za to, da nisem imel časa pisati in se mi je zdelo, da rezultati majhnega števila niso najbolj merodajni. Stvar sem želel preizkusiti z bolj ali manj rednim bloganjem.

No, junija sem uspel svoj poizkus tudi zares opraviti. Kako sem preizkušal? Odprl sem blog na vsakem od blogerskih servisov in vsak blog opremil s števcem Statcounter. Vsak nov zapis sem istočasno objavil na vseh treh servisih in opazoval kako se oblikuje promet na njih. Blogal nisem vsak dan, vendar luknja nikoli ni bila daljša od štirih dni.

In kakšni so končni rezultati?
  • Blogger: 1.028 prikazov strani, 757 obiskovalcev
  • Delo: 835 prikazov strani, 536 obiskovalcev
  • Večer: 176 prikazov strani, 123 obiskovalcev
Hja, Blogger je zmagal, kar me je presenetilo, saj sem imel vtis, da je Delov blog portal izredno dobro obiskan. Za razumevanje tega je potrebno pogledati predvsem trende obiska, ki pojasnjujejo zakaj so rezultati taki.

Prvi trend je upad obiska v primeru, da ne objaviš ničesar novega. Na Delu dobivaš omembe vreden obisk samo toliko časa, kot si na prvi strani. Ko te na prvi strani ni več, potem obisk upade. V primeru bloga na Bloggerju se obisk v primeru novega zapisa, ki se pojavi na Si.blogs, sicer dvigne, vendar tudi ob dnevih brez objav ostane relativno visoko, kar je posledica povezav z drugih blogov in predvsem prometa z iskalnikov. Najdi.si in Google namreč predstavljata kar 35 odstotkov vsega prometa na tem blogu.

Rezultati torej kažejo predvsem tri stvari. Prva je, da Delov blog ni tako huronsko najbolje obiskan, da bi ta obiskanost prevesila izbiro na stran njihovega patetičnega sistema, ki ga ne preuredijo kljub masovnemu eksodusu in pritožbam uporabnikov. Druga je, da je pri blogu najpomembnejše ravno vpletenost v blogersko skupnost kot tako. Le z dejavnim linkanjem na druge strani in povezovanjem z drugimi blogi se je mogoče vključiti v blogosfero. Delov blog, vsaj po bežnem pregledu par blogov, na tem področju malo šepa, saj mi deluje kot precej hermetično zaprt sistem, v katerem se bolj ali manj povezujejo le Delovi blogi med seboj.

Tretja stvar je, da so iskalniki izredno pomemben dejavnik prometa na spletni strani. Dejstvo je, da sem si svojim pisanjem o Firefoxu, Googlu in glasbenih storitvah ustvaril izredno visok rating pri nekaterih geslih. Pri številnih iskanjih sem v Googlu in Najdi.si na samem vrhu. Moram priznati, da mi je to v izredno zadovoljstvo, še posebej zaradi tega, ker je bil osnovni cilj mojega bloga od samega začetka, da uporabnikom spleta ponudim koristne informacije ravno o teh stvareh.

Sicer ti preizkusi niso popolnoma merodajni. Maja sem imel recimo dva članka zelo dolgo med top 10 po mnenju bralcev, kar se je izrazilo v kar precej velikem obisku (skoraj 3000 prikazov strani). Tako nenazadnje Delov blog na nek način nagrajuje kakovost pisanja, čeprav si seveda s tem izpostavljen tudi izigravanju sistema in izgubljanju glasov zaradi ljudi, ki želijo na seznamu najboljših videti svoj prispevek. Takega sistema slovenski blogi, ki jih ni v Delovem sistemu nimajo in so zaradi tega toliko bolj odvisni od prometa in priporočil z drugih blogov.

Mogoče še beseda o Večerovem blogu. Nikakor nimam dvoma, da določeni blogi dobivajo več obiska kot moj skromni prispevek, ki je verjetno preveč specializiran za splošne obiskovalce. Obisk je verjetno vseeno nekoliko manjši, saj Večer svojemu blogu ni namenil trženjskega proračuna, ki ga je bil deležen Delov blog. Ne glede na to je njihov blogerski sistem uporabniku bolj prijazen, nikakor pa ne dvomim, da bo zadeva pridobivala na priljubljenosti.

Še za zaključek: z zaključkom preizkusa, ki je že tako trajal mesec dlje kot sem pričakoval, zaključujem tudi objave na vseh blogih, razen na Bloggerju. Med samim preizkusom je Domen iz L-Files napadel tovrstno početje in moram reči, da sem se prav težko zadržal, da nisem začel opravičevati svojega početja. Z njegovim zapisom se popolnoma strinjam in moj recept za blogosfero je preprost. Ko imate bloge, ki jih radi berete redno, jih vključite na svoj seznam sorodnih blogov. Če najdete zapis, ki vam je še posebej všeč, ga omenite v enem svojih zapisov in objavite na svojem blogu. Ne nazadnje so blogi vsebina in kot taki ločeni od svoje platforme, ne glede na to, ali se ta nahaja v Sloveniji, Ameriki ali na Kitajskem.

404 v resničnem življenju

V petek je Delo v tiskani izdaji objavilo novico, da imajo najbolj obiskano spletno stran med vsemi tiskanimi mediji v Sloveniji. Za začetek čestitke Delu za uspeh spletne strani. Če jo primerjamo s tistim porazom pred par leti je bila prenova več kot uspešna.

Sedaj pa k bolj zabavnim stvarem. Prva stvar, ki sem jo opazil, je bilo dejstvo, da je bil prvi del članka objavljen na prvi strani Dela, na koncu pa je pisalo "Več na 9. strani". Polistam naprej na deveto stran in poglej, poglej članka na tej strani ni bilo. Čisto tipična napaka 404, "Page could not be displayed". Članek je bil natisnjen dve strani kasneje. Precej smešno za članek o spletnem portalu.

Druga stvar, ki me je zmotila, pa je bila naslednja trditev:
Še posebej nas je razveselilo dejstvo, da svojih bralcev nismo
izgubili, kljub temu, da smo pred kratkim za nenaročnike na spletu
zaprli brezplačni dostop do tiskanih vsebin
Me veseli, da so na Delu tako prepričani o svoji nezmotljivosti, toda meritev obiskanosti spletnih strani je bila opravljena aprila in če se ne motim, takrat dostopa Premium še ni bilo. Uvedli so ga, po svojih besedah, pred kratkim in torej verjetno še ni vplival na obiskanost spletnega mesta. Lahko, da se motim, toda zdelo se mi je vredno omembe.

petek, junij 30, 2006

Nova stran za glasbene navdušence

Vsi, ki radi poslušamo glasbo, radi najdemo ljudi, ki imajo podoben okus, kot mi. Obenem radi najdemo novo glasbo, s katero si malo popestrimo svoje sezname na računalnikih. Zato ni čudno, da se pojavlja čedalje več spletnih storitev, ki ljudem pomaga odkrivati novo glasbo in se povezovati z ljudmi, ki imajo podoben okus.

O Last.fm in Pandori sem pisal že veliko, danes pa bi rad malo predstavil novo spletno storitev, ki se imenuje MOG. Koncept je v osnovi podoben Last.fm, bi pa rekel, da je nekoliko bolj družbeno obarvan. Najprej se morate na stran prijaviti (kar zna biti težavno, saj je meni uspelo šele v tretjem poskusu), nato pa dobite osnovno stran.



V naslednjem koraku si na računalnik prenesete majhen programček, ki pregleda vaš disk in poišče vso glasbo ter podatke o njej prenese na vašo stran. Taisti programček analizira, kaj poslušate in to prenaša na vašo stran. Na svoji strani imate tako stalno osvežen seznam nazadnje predvajanih skladb ter popolne podatke o vaši glasbeni zbirki.

To pa je seveda šele začetek. V okviru strani imate možnost, da pišete glasbeni blog, vnesete podatke o svojem prvem koncertu, katere koncerte nameravate obiskati v prihodnosti, kateri je bil vaš prvi album ter katere skladbe priporočate ostalim uporabnikom. V glavnem, svoj glasbeni okus lahko predstavite do potankosti, saj imate celo možnost komentiranja vsake skladbe posebej.

Seveda pa stvar ne bi bila moderna, če ne bi imela tudi družbene komponente. Iščete lahko  uporabnike, glede na glasbo, ki poslušate. Uporabnike, ki jim zaupate lahko dodate med prijatelje in tako olajšate iskanje zanimivih poslušalcev drugim uporabnikom.

Določene skladbe, ki jih odkrijete preko spletne strani MOG lahko tudi predvajate in jih tako preizkusite ali so vam všeč ali ne.

Na prvi pogled MOG deluje nekoliko nerodno. Sploh oblikovanje na strani mi deluje nekoliko amatersko, obenem pa pogosto naletite na nedelujoče strani ali vzdrževanje sistema. Kljub temu pa po nekaj dneh uporabe odkrijete, da ponuja veliko, na nek način celo več kot prej omenjeni storitvi.

Vsem glasbenim navdušencem tako predlagam naj obiščejo MOG in ga preizkusijo. Ne nazadnje je brezplačen.

Za vse, ki jih zanima, je tole moja stran na MOG, ki pa ji nisem posvetil ravno veliko pozornosti.

Sorodni zapisi:

Pandora dodala zaodrje
Ko se sparita Pandora in Last.fm

četrtek, junij 29, 2006

Google Checkout je prispel

Že dlje časa se je govorilo, da naj bi Google predstavil svoj sistem plačevanja preko interneta in danes se je to zgodilo. Moram reči, da sem upal, da Google ta teden ne bo imel nič novega, glede na to, da že skoraj cel teden pišem samo o njih. Heh.

Google Checkout, kot se sistem imenuje, temelji na vaši Google identiteti, torej Gmail naslovu. Ko obiščete stran, najprej vnesete svoje podatke, kot so številka kreditne kartice, naslov in ostale podatke, ki so potrebni za nakupovanje.

Ko ste s tem zaključili, imate možnost, da z enim samim računom kupujete v različnih spletnih trgovinah. Načeloma gre bolj za udobje pri spletnem nakupovanju, kot za resnično inovacijo. Recimo, Google Checkout ni povezan z najbolj priljubljenimi spletnimi trgovinami, kot so Amazon, Barnes&Noble in podobnimi. Seznam trgovin, ki podpirajo Google Checkout je tule.

Vsi nakupi se vam vpisujejo v zgodovino nakupov, kar je načeloma koristno, še posebej če veliko kupujete iz različnih trgovin. Ob iskanju izdelkov v Googlu, se vam ob izdelkih, ki so na voljo preko sistema Google Checkout prikaže majhen zelen nakupovalni voziček, kar pomeni, da lahko izdelek kupite hitro in preprosto.

Gre za še eno Googlovo spletno storitev, ki ni revolucionarna in na prvi pogled kar malo razočara. Nikakor ne dvomim, da bodo stvar nadgrajevali in vključili dodatne trgovine. Do takrat ga lahko preizkusite, po vsej verjetnosti pa ni ravno veliko trgovin, ki bi pritegnile vašo pozornost.

sreda, junij 28, 2006

Prenovljeni Google Reader in namizno iskanje v slovenščini

Google je danes predstavil nekoliko prenovljen vmesnik za svoj bralec RSS virov. Največji novosti sta nov vmesnik za nastavitve, ki je sedaj po videzu skladen z nastavitvami aplikacij, kot sta Gmail in Google Calendar.

Druga novost je nov način dostopa do posameznih naročenih virov in oznak. Prej so bile te izbire na voljo preko posebnega pasu, sedaj pa se odprejo v obliki menijev, kar je, vsaj po mojem mnenju nekoliko bolj praktično. Sicer me Google Reader še ne bo odtegnil od Bloglines, so pa novosti videti precej dobro premišljene.

Druga današnja novost iz Googla pa je, da je zadnja različica namiznega iskalnika sedaj na voljo tudi v slovenščini. S tem je to, kolikor vem, edina aplikacija za namizno iskanje, ki je na voljo tudi v našem jeziku.

Sorodni zapisi:

Par novosti iz Googla
Google Desktop 3 zapustil beta stanje

ponedeljek, junij 26, 2006

Pandora dodala zaodrje

Če kolikor toliko redno berete ta blog, potem veste, da sem že večkrat pisal o glasbeni spletni storitvi Pandora. Za tiste, ki je ne poznate: gre za spletno storitev, v katero vpišete pesem ali izvajalca, ki so vam všeč, nato pa program na podlagi lastnosti, značilnih za skladbo ali izvajalca, poišče podobno glasbo. Gre za krasen in udoben način iskanja nove glasbe.

Prejšnji teden je Pandora dodala možnost, ki so jo poimenovali Backstage. Gre za preprosto iskanje dodatnih podatkov o izvajalcih. Tako lahko na glavni strani kliknete na gumb Backstage, ki vas popelje na opis glasbenika in predstavitev njegove diskografije. Od tu lahko kupite skladbe ali albume ali pa z enim klikom ustvarite novo glasbeno postajo, ki temelji na izbranem izvajalcu. Opisi izhajajo s spletne strani All Music Guide.

Skratka, gre za prijetno razširitev že tako ene najbolj simpatičnih pogruntavščin na spletu.

Povezani vnosi v blog:

Ko se sparita Pandora in Last.fm
Spletni radio Pandora ima novosti


petek, junij 23, 2006

Guardian je inovativen

Guardian je moj najljubši spletni časopis. Poleg tega, da so dejansko eden najboljših časopisov sploh, mi je všeč tudi njihov izredno inovativen pristop k založništvu. Mimogrede, njihova spletna stran, posvečena svetovnemu prvenstvu je genialna, še posebej pa bi izpostavil "Minute by Minute" poročila njihovih novinarjev, ki so strašno smešna.

Če se vrnem k njim bi izpostavil, da so drzno preskočili iz velike izdaje (v stilu Delo) na manjšo različico. Nato so pred kratkim uvedli blog Comment is Free, na katerem dnevno objavljajo številne komentarje in razmišljanja svojih novinarjev in priznanih strokovnjakov in mnenjskih vodij. Poleg tega z blogi spremljajo številne dogodke (recimo teroristične napade v Londonu).

Guardian je že pred časom napovedal, da je splet za njih izredno pomemben, sedaj pa so naredili drzen korak naprej pri združevanju obeh svetov - papirnatega in spletnega. Najavili so namreč novo spletno storitev, ki uporabnikom dovoljuje, da si na računalnik
prenesejo in natisnejo najnovejšo spletno različico časopisa, ki se
osvežuje vsakih 15 minut. Časopis se imenuje G24 in obsega od osem do
dvanajst strani, ki pokrivajo tako splošne in mednarodne novice kot
šport ali medijske novice. Nov izdelek je usmerjen k ljudem, ki se ob
opoldanskih in večernih urah vozijo na javnih prevoznih sredstvih ter
želijo na poti osvežene novice. Storitev bo uradno na voljo letos
poleti, Guardian pa bo pri projektu sodeloval s podjetjem BT.

Tak pristop se mi zdi res genialen saj enkratno uteleša tisto, kar bi morali razumeti vsi časopisi. Gre namreč za to, da ni važen medij, temveč vsebine. Več ljudi bo bralo tvoje vsebine, bolj dragocen boš za oglaševalce in večji vpliv boš imel. Gre za pristop, ki je v popolnem nasprotju večine medijev, ki bolj ali manj razmišljajo samo o tem, kako bodo ločili spletni in papirnati del ter na spletnem delu z zaklepanjem vsebin in številnimi registracijami zaslužili.

Spet malo k torrentom

Dobrih strani s torrenti ni vedno lahko najti. Še huje, dostikrat na spletu najdeš povezave na spam in nekoristne smeti. Fantu na TorrentFreak je bilo tega dovolj in je objavil seznam (po njegovem) najboljših sledilcev torrent. Splača se pregledati tudi predloge v komentarjih, kjer po mojem mnenju izstopata iskalca po več sledilcih: http://jabberwalker.com.ar/ in http://www.torrent-finder.com/index.php.


Samo še opozorilo: ne obiskujte strani http://www.teletorrents.org/. Gre namreč za link na nagnusno sliko. Opozoril sem vas.

torek, junij 20, 2006

Bi imeli svoj Wiki?

Veste kaj je wiki? Verjetno poznate Wikipedio, spletno enciklopedijo, ki jo lahko spreminja bolj ali manj kdorkoli. No, ideja te enciklopedije temelji na konceptu wiki, pri katerem gre v sami osnovi za stran, ki jo lahko spreminja kdorkoli. Tako se lahko s prijatelji odločite in naredite spletno stran o vrtnarstvu, ki jo lahko preprosto osvežujejo in spreminjajo vsi člani skupine.

Seveda vse ni tako preprosto. Vsaka stran ima skrbnika, ki lahko zavrne določene spremembe ali vnose. Na tak način se je mogoče zaščititi pred vandali in neodgovornimi uporabniki, ki se nad stranmi izživljajo.

In kje so wikiji uporabni? Povsod tam, kjer želite skupaj zbrati znanje več ljudi o določeni temi. Tako je mogoče, kot sem že omenil, narediti wiki na temo vrtnarstva, računalniških iger, Mercedesa SLR, Španije, vulkanov in kvantne fizike. Si že želite imeti wiki?

Wetpaint je nova spletna storitev, ki je ravno prišla iz zaprte bete. Najprej ustvarite uporabniško ime in geslo in že imate svoj wiki. Še prej izberete ali želite, da je wiki popolnoma javen (ureja ga lahko kdorkoli), delno javen (urejajo ga lahko le člani skupine, ki jo ustvarite) ali pa zaprt (dostopen le preko gesla).



Wetpaint ni popolnoma čistokrven wiki. Številni wikiji uporabljajo nekoliko samosvoj način vnašanja in spreminjanja vsebine, tu pa je stvar izredno podobna ustvarjanju blogov, saj imate na voljo enake, preproste ukaze (hiperpovezava, slika, krepka pisava, poševna pisava, zamik, itd.).

Mimogrede, wikiji nikakor niso nova stran, so se pa v zadnjih nekaj letih zelo razpasli, predvsem zaradi Wikipedije, ki je pokazala, kako zmogljivo orodje je lahko wiki. Med drugim postajajo wikiji čedalje bolj prisotni tudi v poslovnih okoljih, saj so izredno primerni za delovne skupine, ki lahko skupaj preprosto ustvarjajo velike in kompleksne dokumente.




Microsoft in Yahoo! predstavila nove Messengerje

Da ne bom pisal samo o Googlu in Firefoxu, še ena novica iz drugih logov: Microsoft in Yahoo! sta danes predstavila vsak svoj Messenger.

Microsoftov Windows Live Messenger ne prinaša nič kaj posebej novega. Malo prenovljen vmesnik, nova ikona v statusni vrstici in reklama v oknu, kjer je seznam stikov. Seveda lahko brezplačno kličete med računalniki, ki ga imajo nameščenega, vzpostavljate video pogovore in sogovornika stresate s tečnimi "nudges".

Yahoo! Messenger se ponaša s podobnimi možnostmi. Torej klicanje med računalniki, klicanje na stacionarne telefone, video pogovori in podobno. Yahoo! Messenger ima po novem tudi vtičnike, ki vas obveščajo o novostih z različnih strani, recimo o novostih na Amazonu, avkcijah na eBayu in podobno.

Osebno sicer uporabljam GTalk za zasebne stvari in Windows Live Messenger za službo, tako da o Yahoo! Messengerju ne vem prav veliko. Dejstvo pa je, da Microsoft s svojim Messengerjem že dolgo ni naredil ničesar pametnega ali posebej revolucionarnega. Še huje, zdi se mi, da je z vsako novo različico stvar bolj tečna, večja in počasnejša.

Backup Firefoxovih razširitev

Ena od najboljših lastnosti spletnega brskalnika Firefox je možnost razširitve možnosti z razširitvami. Težava pa nastane, kadar na novo namestite operacijski sistem ali pa brskalnik in se potem ne morete spomniti, katere razširitve ste uporabljali nazadnje.

No, v svetu Firefoxa za skoraj vse obstaja rešitev. Pravzaprav sta rešitvi dve: FEBE in CLEO. FEBE vam omogoča, da naredite varnostne kopije vseh nameščenih razširitev, CLEO pa vam omogoča, da vse te razširitve vključite v eno samo veliko razširitev. Poleg samih razširitev pa vam FEBE naredi tudi backup piškotkov, nastavitev in zaznamkov.

Ko morate tako na novo namestiti vse razširitve, preprosto uporabite ta osnovni paket. Uporaba CLEO zahteva nameščeno razširitev FEBE. Vmesnik za backup je malo hecen, saj ob prvi uporabi
na zaslon skoči okno brez kakršnikoli informacij in gumbom OK. Ko stisnete gumb, se vam odpre okno z možnostmi. Domnevam, da razširitev najprej pač zahteva določitev nastavitev, kar ima za posledico tisto čudno okno.

četrtek, junij 15, 2006

Ena fuzbalerska

Hja, mogoče ni najbolj očitno na prvi pogled, ampak sem velik navdušenec nad nogometom. Svetovno prvenstvo sploh je na moji lestvici najljubših stvari v življenju.

Ampak hotel sem napisati predvsem nekaj malega o komentatorjih. Zadnjič je Jonas linkal na zelo kul seznam komentatorskih budalaštin, pa me je navdihnil, da sem poslušal naše komentatorje, ali se bo našel kakšna cvetka.

In lo and behold, res se je našla. Tole je s tekme med Španijo in Ukrajino, ko je kamera pokazala enega od španskih igralcev:
Pri šestnajstih je bil za Barcelono zelen kot solata,
Za Arsenal pa vrednejši kot kepa zlata.

Pa povedati je treba tako, da se solata rima z zlata ... Svašta.

Ima še kdo kakšno?

Flock še ni umrl

Pred časom je skupina razvijalcev predstavila spletni brskalnik Flock, ki naj bi nadgradil obstoječe brskalnike s podporo za različne družbene spletne storitve. Stvar so zgradili na podlagi Firefoxa, dodali pa so podporo za bloganje, spletne galerije fotografij in družbene zaznamke.

Po prvem navdušenju se stvar ni prijela. Veliko je bilo kritik na uporabost in nedodelanost celotnega programa. Toda avtorjev to ni ustavilo, saj so nadaljevali z razvojem in včeraj predstavili prvo preizkusno različico.

Kaj je novega? Pravzaprav nič. Je pa stvar bolj dodelana in na prvi pogled bolj uporabna. Pa pojdimo kar po vrsti:


Podpora spletnim galerijam

Flock je integriran s spletnimi storitvami Flickr in Photobucket. To pomeni, da lahko iz spletnega brskalnika preprosto pošiljate fotografije na Flickr, jih pregledujete brez da bi obiskali spletno stran in slike na hitro vstavljate v svoj blog. Všeč mi je predvsem pas na vrhu brskalnika, s katerim lahko hitro dostopate do svojih galerij in galerij prijateljev.

V praksi stvar izgleda takole:

Pri odprtju računa za Flickr sem imel sprva nekaj težav. V tretjem ali četrtem poskusu mi je uspelo, tako da ne vem točno ali gre za hrošča ali težavo na moji strani. Prenašanje slik na strežnik je izvedeno odlično, popravili pa so tudi mojo največjo zamero prejšnji različici: pri vpisovanju oznak, se vam dinamično prikazujejo že uporabljene oznake. To precej olajša označevanje.


Družbeni zaznamki

Flock je integriran tudi z družbenimi zaznamki de.licio.us in Shadows. Vsi zaznamki se uvozijo neposredno v Flock in tako vam ni potrebno brskati po spletni strani, ki jo uporabljate. Sicer s tem izginejo družbene možnosti, vendar je pa dostop hitrejši in laže jih je urejati. Kaj posebnega tukaj ni za dodati, razen, da bi bilo lahko podprtih več stvari.


Bloganje

Flock ne bi bil brskalnik nove generacije, če ne bi vključeval tudi orodja za bloganje. Gre za popolnoma tipično orodje, ki mu ob namestitvi preprosto vpišete naslov svojega bloga ter uporabniško ime in geslo. Vse naprej postori kar sam. Urejevalnik ponuja enake možnosti, kot jih večina blogovskih storitev nudi na spletu. Zelo simpatično pa je izvedena integracija s Flickrjem, saj lahko slike preprosto potegnete iz traku v blogovski urejevalnik. Zelo kul.


Novice

Flock seveda vključuje tudi bralnik za novice. Stvar je popolnoma povprečna in ne ponuja nekih posebnih presežkov. Izgleda nekako takole:

Naročanje na nove novice je preprosto, saj preprosto kliknete na ikono feeda RSS in ga dodate med svoje najljubše novičarske strani.


Dobre stvari

Kaj mi je na Flocku všeč? Integracija s Flickrom, podpora za vse spletne storitve, ki jih uporabljam sam ter izredno učinkovito iskanje. Tudi iskanje je izvedeno odlično. Saj namreč istočasno išče po spletu, lokalnih zaznamkih ter lokalni zgodovini obiskanih spletnih strani. To možnost iskanja bi lahko vključili tudi v Firefox. Dobro je izvedena tudi migracija s Firefoxa, saj ob prvem zagonu lahko uvozite vse, torej tudi zgodovino, gesla in vse ostalo. Ko začneš delati s Flockom je občutek tako kot da sploh ne bi zamenjali brskalnika. Uvoz podpira tudi iz Internet Explorerja.

Slabe stvari

Pravzaprav res veliko slabega pri Flocku ne najdem. Žal pa ostaja dejstvo, da je mogoče veliko večino njegovih možnosti z nekaj razširitvami prenesti v Firefox. Tako za uporabnike Firefoxa niti ni najbolj zanimiv. Če pa slučajno uporabljate Internet Explorer in bi želeli uporabljati nekaj res zmogčljivega in prijaznega uporabniku pa definitivno priporočam Flock.

Blogged with Flock

sreda, junij 14, 2006

Picasa sedaj tudi preko spleta

Že nekaj časa je Google pripravljal spletno komponento svojega namiznega programa za urejanje in upravljanje fotografij. Dejstvo je, da je Picasa eden bolj uporabnih programčkov, ki nudi veliko v izredno prijaznem vmesniku. Kar pa je programu manjkalo je bil dober način za izmenjavo in skupno uporabo fotografij. Sedaj je Google na nek način ustvaril tudi to.

Picasa Web Albums so spletni albumi, ki jih lahko uporabljate neposredno preko programa Picasa. Najprej si na računalnik prenesete najnovejšo različico Picase in si jo namestite. Nato preprosto izberete nekaj fotografij in jih objavite v spletnem albumu. Na voljo imate 250 MB prostora, za doplačilo pa jih lahko razširite na 6 GB.

Moj prvi vtis je bil malo razočaranja. Pri spletnih storitvah za fotografije sem se navadil na Flickr, ki ponuja ogromno možnosti. Picasa Web Albums (PWA) so v tej (sicer res preizkusni) fazi še preveč okrnjeni, da bi bili resnično kul. PWA tako recimo ne podpira označevanja slik (recimo sliko svoje punce označite z "girl"), krepko pogrešam pa tudi družben način delovanja. Zaenkrat nisem opazil, da bi se lahko uporabniki povezovali v skupine, oziroma še huje, nisem opazil, da bi lahko brskal po zbirkah drugih uporabnikov in jih dodajal med svoje stike. Tudi organizacija fotografij ni najbolje izdelana in je nekoliko okorna. Poleg tega je tukaj tudi omejitev količine prostora za fotografije. Flickr te omejitve nima, ima pa mesečne kvote, kar pomeni, da imaš vsak mesec na voljo določeno kapaciteto na strežnikih Flickra.

Med dobre plati štejem Slideshow, ki deluje kot šus. Izredno hiter, kot da bi delal na lokalnem disku. Enako hitro je tudi premikanje med fotografijami. Všeč mi je tudi, da lahko iz Picase izredno hitro označiš in preneseš fotografije v spletni album.

PWA ni tako dober kot Flickr, bo pa definitivno prav prišel tistim, ki bi radi iz Picase na hitro pokazali par fotografij svojim prijateljem ali družini. Integracija z namizno Picaso je, vsaj po mojem, glavna prednost te spletne storitve.

In če vas slučajno zanima, tukaj je še moja spletna galerija na PWA.


torek, junij 13, 2006

Na voljo nova različica Google Earth

Google Earth je eden izmed zanimivejših programov iz Googla. Omogoča vam, da si ogledujete bolj ali manj natančne satelitske posnetke celotnega sveta, obenem pa lahko v program uvažate različne dodatke, ki naredijo zemljevide še bolj zanimive.

Google je včeraj predstavil preizkusno različico Google Earth v4. Nova različica prinaša nov uporabniški vmesnik, ki je nekoliko bolj pregleden in uporaben od prejšnjega. Poleg tega je sedaj Google Earth na voljo tudi za uporabnike Linux in Mac.

Med pomembnejšimi novostmi je tudi preprosto uvažanje 3D modelov iz aplikacije SketchUp, Googlovega brezplačnega programa za izdelavo modelov. Modeli sedaj podpirajo teksture, kar omogoča prikaz lepših modelov. V Sloveniji sem zaenkrat našel samo en 3D model in sicer stavbe Univerze v Ljubljani. Upajmo, da se bodo bolj umetniško nadarjeni v prihodnosti odločili, da vključijo nove modele in malo bolj postavijo Slovenijo na zemljevid sveta.

ponedeljek, junij 12, 2006

Motivacijski posterji

Ste si kdaj zaželeli narediti svoj motivacijski poster? Spletna storitev Motivator vam omogoča, da z diska ali pa Flickerja naložite fotografijo in jo opremite za napisom. Končni rezultat pa je videti takole.

Ko poster dokončate, ga lahko naročite ali pa preko preprostega postopka shranite na Flickr.

Google skrbi za Firefox

Google je eno izmed največjih podjetij, ki skrbno predstavlja novosti za Firefox. Pred kratkim so predstavili par zanimivih novosti, ki bodo prav prišle predvsem tistim, ki uporabljajo več računalnikov.

Google Browser Sync je posebna razširitev, ki omogoča prenosljivost zaznamkov, piškotkov, zgodovine in shranjenih gesel med različnimi računalniki. Recimo, da v službi uporabljate en računalnik s Firefoxom, doma pa drugega. Preprosto namestite razširitev v oba in med njima se pričnejo prenašati zgoraj omenjeni podatki. V službi zaključite z brskanjem po spletu, doma pa preprosto nadaljujete točno tam, kjer ste končali.

Osebno sem pri namestitvi naletel na težavo, kjer nisem uspel ustvariti računa. Če pri namestitvi dobite napako "Unknown Error" , se da stvar odpraviti tako, da preko menija orodja izbrišete vse osebne podatke.

Druga novost je prenovljena orodna vrstica za Firefox. Sedaj vključuje razširitev za varno brskanje (ščiti vas pred stranmi phishing) in izboljšano iskalno polje, ki vsebuje zgodovino iskanj, predloge iskanj in popravke ob zatipkanih besedah.

nedelja, junij 11, 2006

Načrtovanje tlorisa sob

Pred časom je eden slovenskih blogerjev spraševal, če kdo pozna kakšen program za risanje tlorisov sobe, torej z vsem pohištvom in vsem. Takrat nisem imel ravno dobrega odgovora, sem pa ta vikend našel tole zanimivo stran, ki omogoča ravno to.

Gre za simpatično javansko aplikacijo, kjer lahko v sobi načrtujete bolj ali manj vse: okna, vrata, pohištvo in podobno. Že vnaprej je pripravljeno precejšne število pohištva od preprog in budilk do klavirjev in postelj. Za vsako stvar lahko določite velikost in položaj v sobi.

Stvar je videti precej koristna in če ravno opremljate svojo sobo ali stanovanje, vam lahko pride prav.

ponedeljek, junij 05, 2006

Firefoxove novice

Da ne bi kdo mislil, da me je minilo navdušenje nad Firefoxom, sledi nekaj novic o tem spletnem brskalniku, ki mu ni para.

Izšla je različica 1.5.0.4, ki prinaša izboljšave zanesljivosti in varnostne popravke. Če imate pri sodobnejših različicah vključeno samodejno posodabljanje, potem se je popravek namestil sam, drugače pa pač prenesite najnovejšo različico.

Za bolj zagrete je na voljo tretja Alpha različica Firefoxa 2.0, ki zaenkrat nosi še razvojno ime Bon Echo.

Za vse, ki se sprašujete, katere razširitve za Firefox potrebujete, je primerna naslednja stran, na kateri je predstavljeno preko 200 razširitev, za vsako pa je na voljo kratek opis, za kaj je primerna. Samo ne namestite vseh naenkrat.


Prenovljena tema

Ne vem, če ste sicer opazili, ampak zamenjal sem temo. Za tem seveda stoji dober razlog. Malo preveč sem "štrikal" z raznimi javascripti po sidebaru in nenadoma so mi crknili vsi števci statistike za blog (razen Google Analytics), kar me je kar prizadelo. No, odločil sem se za prenovo teme, ker mi je šla prejšnja tako ali tako malo na živce. Ta je nekoliko širša in vsaj po mojem mnenju bolj pregledna.

Verjetno opažate tudi, da sem počistil svojo neverjetno stransko vrstico, ki se je prej vlekla v nedogled.

Je pa seveda pri menjavi teme nastal tudi manjši problem. Zamenjava teme pri Bloggerju ti počisti celo temo, torej vse javascripte in vse. To sem nenazadnje želel. Seveda pa ti počisti tudi celoten blogroll, kar pa nikakor ni kul. Tako sem današnje jutro preživel ob besnem mozganju na koga sem imel povezave in kdo je imel povezave nazaj. Več ali manj mislim, da sem večino priklical nazaj v življenje, kakšnega pa sem zagotovo pozabil. Se opravičujem in seveda bom popravke vnesel takoj, ko se spomnim kdo me je linkal.


petek, junij 02, 2006

Novo iskanje po blogih

Iskanje po blogih je sveti gral iskalnikov vseh vrst. Google, Yahoo!, Technorati, Feedster in še in še bi lahko našteval. Nihče od njih ni popoln. še huje, nihče od njih ni zares dober. Dejstvo je namreč, da vsebina na blogih raste hitreje kot običajne strani, pa tudi novih blogov je vsak dan več.

Sedaj je rokavico vrgel tudi Ask.com. Če ga slučajno ne poznate, gre za četrti največji iskalnik na spletu, včasih pa smo ga pod imenom Ask Jeeves poznali po simpatičnem butlerju.

Ask.com se je zadeve lotil na nekoliko drugačen način. Pred časom so kupili najbolj priljubljen spletni odjemalec RSS, Bloglines. Ta je ves čas svojega obstoja zbiral RSS datoteke, posamezne zapise in spremljal kako priljubljeni so posamezni blogi. Sedaj iskalnik po blogih uporablja ravno to velikansko zbirko podatkov.

Kakšni pa so prvi vtisi? Mešani, seveda. Prva poizvedba na Ask.com je bila "firefox razširitve", tema o kateri veliko pišem. Iskalnik ni prikazal nobenega rezultata, kar me je precej razočaralo. Nisem pa se vdal. Malo sem pobrskal po nastavitvah in ugotovil, da če nastavim jezik na "katerikoli", potem se pričnejo kazati tudi moji rezultati. Žal je tako, da je očitno treba pri večini poizvedb po slovenskih blogih vpisati še "lang:any".

Ima pa iskanje v Ask.com zanimivo lastnost. Pri vsakem rezultatu lahko RSS feed potegnete neposredno v Bloglines, Google, Newsgator ali pa Yahoo!. Lepo je videti, da Ask.com ne podpira le lastnega bralca, temveč tudi druge.

Mimogrede, če vašega bloga nihče ne bere preko Bloglines, potem vas v iskalni bazi ne bo. Seveda se da to preprosto rešiti tako, da ustvarite Bloglines račun in nato vanj dodate svoj blog. Seveda pa iskalnik meri tudi število naročnin, na podlagi česar ustvarja relevantnost rezultatov. Več naročnikov, višje med rezultati si.

četrtek, junij 01, 2006

Zrno soli s kolektivno pametjo, prosim

Poznate Wikipedio? Tisto največjo spletno enciklopedijo, ki jo lahko ureja praktično kdorkoli? Tisto enciklopedijo, na katero izredno radi linkamo vsi, ki pišemo na bloge in spletne strani, saj tako lahko najbolj preprosto svojim bralcem pokažemo definicijo nečesa?

Wikipedia je zgodba o uspehu. V nekaj letih je zrasla preko vseh pričakovanj in obenem podkurila pod zadnjicami številnih klasičnih enciklopedij. Najbolj vroča vojna se je razrasla med Wikipedio in Britannico. Sam sem Wikipedio vedno zagovarjal in prepričan sem, da je zamisel genialna, pa tudi sama izvedba ni vedno slaba.

Toda obenem sem pred kratkim na enem slovenskih blogov naletel na zanimivo diskusijo v komentarjih, ki se je vrtela okoli definicije državljanske vojne. Avtor bloga je kot definicijo državljanske vojne preprosto uporabljal definicijo iz Wikipedie, medtem ko je anonimni komentator uporabljal definicijo dveh ameriških znanstvenikov.

Vsak od njiju je verjel v svoj prav, toda vprašanje, ki se zastavlja je: komu verjeti? Osebno se v takem primeru moram nagniti k definiciji, ki so jo navedli znanstveniki. Gre namreč za objavljeno delo, ki so ga pregledali drugi znanstveniki ter raziskovalci ter ga citirali v svojih delih. Definicija Wikipedie ne navaja nikakršnih znanstvenih virov in nudi povezavo le na BBC-jev članek o tem, kaj naredi vojno državljansko. V času pisanja povezava žal ni delovala.

Kakšna je natančnost Wikipedia na posameznih področjih je preverjal tudi Guardian. Obstajajo določeni prispevki, kjer so ocene visoke, so pa tudi področja, kjer so ocene slabe. Treba jo je torej jemati z zrnom soli.

Tako Wikipedia žal ne more biti avtoritarna povezava, za katero bi jo marsikdo rad imel. Dejstvo je, da Wikipedia sama po sebi nima tovrstnih ambicij, temveč želi biti preprosto zbirka človeškega znanja, kar je nenazadnje hvalevreden cilj. Toda nikakor pa Wikipedie ni mogoče vzeti kot ultimativno avtoriteto, ki ima vedno prav. Omenjeni primer definicije državljanske vojne je lahko napisal nekdo s splošnim znanjem o vojnah in vojski. Toda državljanske vojne so kompleksen zgodovinski, družbeni in vojaški fenomen. Mogoče torej pri njeni definiciji ni napačno, da se obrnemo na akademsko definicijo.

Nalašč se ne osredotočam na tiste primere, kjer so kontroverzne osebe ali dogodki pripeljali do vandalizma. Želel sem se namreč osredotočiti na splošne definicije, ki so lahko preprosto pomanjkljive, slabo zapisane ali pa celo napačne.

Prav tako ne želim izpostavljati prednosti tradicionalnih enciklopedij. Želim samo opozoriti, da Wikipedia ne more biti "bog i batina" definicij.

sreda, maj 31, 2006

Najdi me, če me moreš

Hja, precej dolgo nisem pisal, ampak tako pač je, če se vmeša resnično življenje. No ja, vsaj plača bo malo višja ta mesec, če že drugega ne.

V glavnem, ta teden sem bil v službi primoran iskati informacije o nekem slovenskem podjetju. Prvi korak, ki ga človek naredi, je seveda, da se obrne na Google in vpiše ime podjetja in mogoče še kakšno ključno besedo za omejitev rezultatov. Prvi rezultati niso bili najbolj ohrabrujoči. Precej nekega "šodra" o rokometu, iskanju služb, par rezultatov, ki sploh nimajo neposredne zveze z iskanim, in pa seveda par novic iz strani, ki ne služijo mojemu cilju. Moj cilj je bil poiskati kaj o tem podjetju pravijo mediji, toda med prvimi stotimi rezultati ni bilo niti enega dnevnika.

Nadaljnja pot je seveda logična: odpraviš se na spletne strani Dela, Večera in Dnevnika. Nato vpišeš iskalni niz in dobiš rezultate. Toda stvar se mi je zdela zanimiva. Pričakoval bi, da bom iz dnevnega časopisja dobil kakšne zadetke, ki pa jih ni bilo. Kaj se torej dogaja?

Za začetek sem izvedel preprost preizkus: V posamezne iskalnike časopisov sem vpisal naključno izbrano geslo, v mojem primeru "Istrabenz". Rezultati so sledeči:

  • Delo: 2038 zadetkov
  • Večer: 124 zadetkov (tu sem želel preveriti ali so rezultati časovno omejeni, ampak rezultatov po prvi strani ni več mogoče prikazati)
  • Dnevnik: ni izpisa števila rezultatov (preklikal sem se nekje do 120 rezultatov, tako da jih je najverjetneje več kot pri Večeru.

No, naslednji korak je bil iskanje po Googlu, omejeno na domeno. Saj veste, Googlu ukažeš naj išče le znotraj ene domene. Rezultati:

  • Delo: 789 zadetkov
  • Večer: 205 zadetkov
  • Dnevnik: 1420 zadetkov

Hmmm. Zamimivo. Preveril sem povezave pri posameznih iskanjih v Googlu in le rezultati Dela te dejansko pripeljejo do članka, pri Večeru se je večkrat zgodilo, da si prišel na stran, na kateri iskalnega niza sploh ni. To je mogoče razložiti s tem, da Google ne išče po živih straneh ampak po njihovih posnetkih. Na dan, ko je Google naredil posnetek, je bila beseda pač med sorodnimi povezavami ali pa kaj podobnega. Dnevnik, ki ima največ zadetkov, te konsistentno popelje na stran, kjer je zaklenjen članek.

Nato sem poskusil še v drugo smer. Iz strani, ki sem jih našel preko iskalnikov na straneh časopisov sem v Google vpisoval iskalne nize. V stilu "odločen kot Istrabenz", "pri tovarni Arcont v Gornji Radgoni" in podobno. V velikem številu primerov se rezultati v Googlu ne pokažejo. Oziroma, povedano drugače, če je članek plačljiv, potem se večinoma ne pokaže, če pa ni plačljiv se bo verjetno pokazal.

In kaj to v resnici pomeni? Nič tragičnega, razen dejstva, da se s takim pristopom dnevniki pretirano izolirajo od enega najmočnejših ustvarjalcev spletnega prometa. Osebno mi na blog vsaj pol obiskovalcev pride preko iskalnikov. Dejstvo je, da danes ne moreš več računati, da bodo ljudje vpisovali tvoj naslov ali pa si ga shranjevali med zaznamke. Dejstvo je, da če ljudi kaj zanima, najprej to spustijo čez Google. In če te med Googlovimi rezultati ni, potem te preprosto ni. Še huje, če te ni med prvimi desetimi rezultati so tvoje možnosti precej omejene.

Zaklepanje člankov se mi zdi sicer nesmiselno, toda njihovo popolno zaklepanje pred iskalniki je popolnoma nesmiselno. Dejstvo je, da se v Googlu ne pokažejo niti povzetki člankov, oziroma prvih ne vem koliko besed. Če bi lahko Google iskal vsaj po teh povzetkih, bi ljudi vsaj pošiljal na stran, kamor lahko vpišejo kodo za dostop. Tu se sicer večina ljudi obrne, ampak vsaj del bi jih mogoče celo plačal.

Ko optimizacija vsebin za iskalnike postaja čedalje pomembnejša se slovenski dnevniki očitno pomikajo v drugo smer, kjer jih bo vedno težje najti preko iskalnikov. Očitno računajo na to, da bodo ljudje še vedno zvesto obiskovali njihovo naslovnico in jo pregledovali.


petek, maj 05, 2006

Ne pripisuj zlobi ...

"Ne pripisuj zlobi tistega, kar lahko razložiš s človeško nesposobnostjo."

Napoleon Bonaparte.

Domen iz L-Files je po Delovem debaklu ostro napadel ponudnike blogerskega prostora in jih primerjal s kurnikom, ki ga vodi lisica ter blogerje pozval k begu stran od teh storitev. Za to je podal več razlogov, v katere bom, seveda, ugriznil.

Prvi razlog je, da je večina blogov zaradi vnaprej določenih predlog videti enako in to ubija bloge. Seveda je to po eni strani res (sploh v Delovem primeru, kjer sta na voljo dve predlogi), po drugi strani pa ima to tudi dobre plati. Recimo, podoben videz uporabnikom omogoča, da hitro spoznajo ustroj blogov in se po njih premikajo preprosto, ne da bi morali iskati povezave in informacije. Druga stvar pa je, da videz bloga lahko relativno preprosto spremeniš tudi pri številnih blogerskih storitvah (Blogger je eden izmed teh, saj potrebuješ le nekaj znanja CSS-ja). Ne nazadnje pa bi opozoril tudi, da večina ljudi nima ne potrebe ne znanja po spreminjanju predlog ali lastnem strežniku, prav tako ne želijo plačevati svojega prostora na strežnikih, da bi lahko poganjali lastne bloge.

Drugi argument je soroden prvemu. Po Domnovem mnenju standardizirana imena domen (http://tritecomment.blogspot.com, http://delo.si/blog/hapaxlegomena) ubijajo bloge. Naj bi bilo bolj kul, če imaš naslov www.hapaxlegomena.com. Osebno mislim, daje sicer preprost naslov kul, po drugi strani pa postaja naslov spletne strani čedalje manj pomemben. Zakaj? Google. Ljudje preprosto ne obiskujemo več samo določenih strani ampak iščemo informacije. Te iščemo preko Googla, ki mu je (ne sicer popolnoma, ampak precej) vseeno kakšen je naslov spletne strani.

Tretji argument je bolj racionalen. Blogerske storitve imajo tako večjo možnost cenzure. To je do neke mere res, vendar po drugi strani tudi zakup strežnika za svoj blog ni kaj dosti boljši. Če boš komu stopil na žulj, bo ta preprosto stopil v stik z lastnikom strežnika in mu zagrozil s tožbo, če ne bo umaknil tvojega bloga. Sicer lahko goniš lasten strežnik v kleti, kjer še vedno ostajaš ranljiv preko svojega ponudnika dostopa do interneta. Varno ni v resnici nič.

Sedaj pa še k uvodu in izjavi Napoleona. Domen meni, da masovni mediji ustvarjajo blogerske storitve, ker si želijo višji rang na Googlu. Kolikor sicer opazujem je ustvarjanje storitev gostovanja blogov precej slovenski fenomen, čeprav ne izključujem možnosti, da se podobnih pristopov poslužujejo manjši časopisi iz drugih držav.

Googlovega algoritma ne poznam najbolje, toda dvigovanje ratinga na ta način bi bilo precej drag in poslovno neupravičen način. Poleg razvoja lastnega sistema moraš plačevati pasovno širino in strežnike ter vzdrževanje. Kolikor vem, obstajajo bistveno cenejši načini optimizacije spletnih strani kot preko vzdrževanja drage infrastrukture.

Poleg tega Domen trdi, da se masovni mediji bojijo blogov. Na nek način je to res, po drugi strani pa so blogi ena najboljših stvari, ki so se masovnim medijem zgodili. S pojavom blogosfere je New York Times doživel popoln preporod, saj je najpogosteje linkan časopis med vsemi. Podobne trende imata Washington Post in Guardian. Do sedaj se je pokazalo, da blogi ne morejo zadovoljivo nadomestiti tradicionalnih časopisov ali televizije ali radia. So pa prijetna dopolnitev tega diskurza.

Sama narava interneta celo na nek način onemogoča tak scenarij, kot si ga je zamislil Domen, torej scenarij, kjer si časopis preko blogov na svojem strežniku dviguje Google rang. Kaj pa, recimo, da večina blogov na Delu linka na Večer ali RTV SLO? To dvigne rang drugim, ne Delu.

Je pa popolnoma razumljiv razlog, zakaj bi se časopis lotil nudenja storitve bloganja. Oglasni prostor. Absolutno. Če razširiš svoje vsebine z blogerskimi lahko kar naenkrat prodaš več oglasnega prostora. Kar pomeni, da lahko izkoristiš svoj obstoječi oddelek za trženje. In zaslužiš več z manjšo investicijo. Za Slovenijo bi bilo to smiselno, ker pri nas AdSense še ne deluje, prav tako pa nimamo lastnega oglasnega sistema za manjše založnike, torej bloge. Če bi ta dobiček delili s svojimi blogerji, bi šlo za "win-win" situacijo. Ampak tega zaenkrat ni še nihče realiziral. Mogoče bi pa lahko Delovi ali pa Večerovi blogi to izvedli. Sploh Delovi bi po zadnjem debaklu to definitivno potrebovali.

No ja, še zaključek: nikakršne potrebe ni, da bi kdorkoli tako ali drugače bežal od blogerskih storitev in postavljal lasten strežnik. Vsaj zaenkrat ne. Ko pa bo, bom pa definitivno prestopil na drugo stran.

sreda, maj 03, 2006

Kaj bo naredilo Delo z blogi?

Celotno dogajanje na Delovih blogih mi je, odkrito povedano, fascinantno. Če slučajno niste spremljali, evo vam kratek timeline.

Na Delovih blogih obstaja "troublemaker", ki več ali manj teži po komentarjih in mu je uspelo sistem "shekati" tako, da je dobival visoko oceno ne glede na ocene, ki jih je dejansko dobival. Nato je očitno ugotovil, kako lahko napade druge uporabnike in jim zbriše zapise. Čez prvomajske počitnice se je ponovno lotil svojih načrtov, pobrisal cel kup zapisov drugih uporabnikov, si nažgal najvišje ocene za vse zapise in bolj ali manj okupiral prvo stran Delovih blogov.

Reakcija blogerjev je bilo, milo rečeno, ogorčena. Stvari so včeraj nekako dosegle vrhunec, danes pa je večina zapisov bolj ali manj v stilu "Dragi Delov blog ..." Osip je v bistvu precej hud, mislim pa da je vsaj deset, če ne več, ljudi zaključilo svoje delo na tem blogu in se selijo na druge bloge, odselili pa so se na vse vetrove: Blogger, Večer, Blokec, eDnevnik. Dobro za njih, katastrofa za delo.

Tu nekje se skriva lekcija. Zelo stroga lekcija. V svetu spleta je konkurenca le klik stran in bolje zate je, da skrbiš za svoje stranke in njihove želje. Vse skupaj me na tej točki spominja na veličastni debakel NLB-ja pred leti, ko smo prehajali na osebne račune. Tudi takrat si šel pogledati svoj račun, pa je bilo stanje za 50 tisočakov drugačno od tistega, ki si ga imel takrat. Če bi bilo zamenjati banko tako preprosto kot je zamenjati blog, potem bi bila NLB takrat ob bistveno več naročnikov kot je bila.

Delo je naredil popolnoma vse napake, ki se jih je dalo narediti. Poleg tega, da so ignorirali potrebe uporabnikov, na katastrofo zadnjih dni ni bilo drugega odgovora kot "ta in ta je kriv". Tsk, tsk, tsk. Kaj pa opravičilo? Kaj pa pojasnila zakaj je prišlo do vsega skupaj? Zakaj se niso odzvali prej? Verjamem, da posipanje s pepelom ni najbolj prijetno opravilo, ampak včasih je potrebno stisniti zobe in zagrabiti pest pepela. Drugače ne gre. (UPDATE: vmes so na stran prilepili nekakšno opravičilo)

Osebno se mi je zdel Delov blog vedno zgrešena smer razvoja, predvsem zaradi tega, ker so se lotili razvijati lastno platformo. Če je bil njihov cilj grajenje mnenjske skupnosti, potem bi bila bolj smiselna odločitev, da vzamejo Wordpress, ki je prekaljena in dokazana platforma, zanj razvijejo specialne teme in se lotijo delati tako. Zakaj razvijati lastno platformo, ki ni tehnološko zrela, nima vseh možnosti ostalih sodobnih platform in je odkrito povedano, slaba? Njihov odgovor v tistem času je bil, da zaradi integracije z ostalim delom njihove spletne strani, torej da lahko z enim geslom vstopaš na spletne strani in na blog. Heh. Na Bloggerju imam tudi ločeno geslo kot na Googlu, pa mi nič ne manjka. Skratka, odločitev za razvoj lastne platforme, ki so jo dejansko prenehali razvijati, je bila bizarna.

Druga nerazumljiva poteza, ki je mogoče v luči zadnjih menjav v sami časopisni hiši bolj razumljiva, pa je njihova odločitev, da stvar tržijo, oglašujejo in potem pozabijo. Domen stvar pripisuje strahu tradicionalnih medijev pred novimi, jaz pa mislim (upam), da je Delo dejansko nameravalo nekaj narediti, vendar zaradi pomanjkanja volje znotraj podjetja stvar ni nikdar zares zaživela. Ena od osnovnih napak je bila popolno pomanjkanje komunikacije med ustvarjalci bloga in blogerji. Kje je bil blog urednika? Ki bi recimo pisal kaj se dogaja novega na blogih? Kdaj so dosegli številko 100 blogov? Kateri so po njegovem dobri zapisi in blogi? Pomanjkanje komunikacije je ustvarilo vakuum, v katerem je lahko zaživel "troublemaker" in iz blogov naredil svoje osebno igrišče.

Kaj je torej Delu storiti? Po mojem imajo dve možnosti: bodisi zbrisati celotno stvar, ukiniti bloge in pozabiti na vse skupaj. Druga možnost je, da si poskušajo povrniti zaupanje uporabnikov (kar bo težko) in dejansko zagotoviti nekakšen osrednji kotel mnenj, ki bi lahko predstavljal nekaj dobrega. Po možnosti na Wordpressu, hehe.

Osebno sicer še vedno dvomim, da znotraj podjetja obstaja volja za izpeljavo tega projekta. Po drugi strani pa bi mogoče pozval pisce, ki sedaj bežijo, naj morda dajo čas in ponovno priložnost tistim, ki so jih nenazadnje vpeljali v svet bloganja. S tem ne pozivam, naj se vrnejo nazaj na luknjasto in okorelo platformo, ki ničemur zares ne služi. Če pa je Delo pripravljeno popraviti svoje napake, s svojimi uporabniki vzpostaviti pogovor in se posvetiti nečemu, kar bi jih lahko obogatili, zakaj pa ne?

Mimogrede, tudi Jin ima krasen zapis na to temo.

torek, maj 02, 2006

Težava Delovih blogov

Heh, Delov blog je spet pod napadom, ki kaže šibkost sistema ocenjevanja, ki ga uporablja Delov blog. Saj veste, zapisu daš zvezdico, mogoče dve, včasih tri ... odvisno ali ti je zapis všeč ali ne. Takega pristopa pri drugih blogih praviloma nisem opazil in mislim, da je iz Delovega primera precej očitno zakaj se tega pristopa praviloma ne uporablja. Pa pojdimo lepo po vrsti:

Osnovna stran Delovega bloga je razdeljena na tri dele:
  • Zadnjih 10 VIP objav (kjer objavljajo "kao" eminence bloga, ki objavljajo preredko, med njimi pa se znajdejo razno razni čudeži zapisov, med katerimi je prav izstopala Katarina Čas)
  • Zadnjih 10 objav - kjer se nahaja zadnjih 10 objav od kogarkoli
  • Naj 10 - kjer se nahaja 10 najvišje ocenjenih objav vseh piscev
Zadnjih 10 objav je obvladljivih, dokler je na sistemu do 100 blogerjev, kar pomeni, da imaš še relativno veliko možnost, da boš na seznamu ostal vsaj en dan. Ko število novih zapisov naraste se možnost daljšega obstanka na tej lestvici bistveno zmanjša in edini način, da dlje časa obstaneš na prvi strani je, da prideš na lestvico najboljših 10.

No, ta lestvica pa ima žal več slabih strani kot dobrih. Prva slaba stran je, da članek potrebuje okoli tri dobre glasove za to, da pride na lestvico. Ko prejme tri dobre glasove se dvigne na lestvico in pade pod neusmiljen pogled vseh, ki so na lestvici in tistih, ki si jih s svojim zapisom zrinil z lestvice. Hopa cupa, ena enka je dovolj, da odletiš z lestvice in je nikoli več ne vidiš, ker je tvoj zapis enkrat vmes že zletel s seznama zadnjih desetih objav in ga ne bo nikoli več nihče videl.

Seveda obstaja rešitev. Delov sistem omogoča izredno preprosto ustvarjanje uporabniških imen. Torej si vzameš nekaj minut, ustvariš deset uporabniških imen in se izglasuješ nazaj na lestvico. Seveda pa imajo to možnost vsi ostali, ki ustvarjajo uporabniška imena, glasujejo zase, tebi pa delijo enice. In tako je tvoj zapis, ki si ga mučno ustvarjal in skrbno pisal nenadoma predmet vojne izčrpavanja, kdo bo ustvaril več uporabniških imen in več glasoval.

Seveda ta sistem deluje, dokler se ne znajde kdo, ki uredi tako, da so vsi njegovi zapisi na seznamu naj 10, kar celoten sistem, ki že prej ni deloval najbolje, še dodatno sesuje. Seveda so vsi blogerji iz sebe in besno pozivajo uredništvo naj nekaj naredi. Zgodi pa se seveda bolj malo. Manj zamere bi bilo verjetno, če ne bi bila situacija zadnjih dni samo ponovitev identičnega dogajanja pred časom. Seveda je tako dogajanje po eni strani klofuta v obraz vsem, ki pišejo in se trudijo in upajo na uvrstitev med Naj 10, vendar je po drugi strani samo odraz slabega koncepta, ki bi ga bilo potrebno zavreči.

Delo bi se lahko ozrlo po Večerovem blogu, ki na prvi strani (ki je odkrito povedano nekoliko preveč razvlečena) predstavlja naslednje kategorije blogov: najnovejši blogi, najbolj brani blogi, najbolj brani prispevki in seznam najnovejših zapisov. Na tak način je nekemu blogu zagotovljeno, da bo ob svoji ustanovitvi viden dlje časa (novi blogi se pojavljajo počasneje kot novi zapisi), obenem pa si lahko z dobrim delom zagotovi dolgoročnejšo vidnost in bralstvo.

Delu torej predlagam naslednje korake: prvi korak bi bil ukinitev VIP sekcije, ki v tem trenutku ne služi ničemur več. Zapisi njihovih članov se pojavljajo preredko in so vse prepogosto brez prave vsebine. Brez smisla je zapravljati prostor na prvi strani za ta šrot. Drugi korak je ukinitev ocenjevanja. To samo po sebi nima smisla ker preprosto služi izživljanju ali pa vojni potrpežljivosti v glasovanju. Tretji korak je uvedba bolj smiselne razporeditve osnovne strani: recimo 20 ali 30 najnovejših zapisov (kar podaljša dolgoživost zapisov na prvi strani) in recimo seznam 15 blogov, ki so bralcem bolj všeč. In mimogrede, kje je RSS feed za najnovejše zapise?

Vprašanje je sicer, kako do teh blogov priti? Smiselno bi bilo, da se recimo uvede drugačen sistem, ki nagrajuje bloge in avtorje ter ne prispevkov. Torej, blog, ki ima največ povezav nase iz drugih blogov, postane pomembnejši. S tem bi nenazadnje mogoče spodbudili tudi dejanski diskurz na blogih preko zapisov in ne komentarjev, ki jih imajo Slovenci ne vem zakaj tako radi. Drugi pristop bi bil recimo ocenjevanje zapisov z "za" in "proti". Blog, ki preko zapisov pridobi največ pozitivnih glasov pridobi na pomembnosti in priljubljenosti. Seveda pa bi bil za tak korak potreben nekoliko drugačen način registracije, ki bi zadevo malo otežil, saj je v sedanji obliki preveč preprosta in omogoča prelahko manipulacijo.

sobota, april 29, 2006

Par novic iz slovenskih blogerskih logov

Najprej bi rad vse bralce opozoril, da Zvone Štor, ustvarjalec in gonilna sila Večerovih blogov vabi na dogodek, povezan z blogi, ki naj bi se dogajal med tehnološkimi dnevi.

Ob tej priložnosti vabim vse akterje slovenske blogerske scene, da si rezervirajo čas v torek 9. maja ob 13. uri in se udeležijo debate. Od odziva zainteresiranih bo namreč odvisno ali se splača vložiti trud in energijo v organizacijo samostojnega slovenskega blogerskega dogodka, iskali pa bomo odgovore na aktualna vprašanja o odnosu blogov do medijev, o komercializaciji (ja, tudi z blogi se da služiti) in še čem.

Osebno me prav zanima ali se da z blogi v Sloveniji v tem trenutku res zaslužiti, tako da obstaja velika verjetnost, da se bom tudi sam oglasil tam. Več na Zvonetovem blogu.

Druga novica, ki pa mi je pred oči padla čisto mimogrede pa je Delova odločitev, da bodo sedaj objavljali najboljše prispevke s svojih blogov v časopisu. Lepa zamisel, ki jo je sicer realiziral že Večer (ne vem, sicer, ali stvar še živi), osebno pa sem jim jo predlagal že pred časom (mislim, da novembra 2005), ko se mi je z njihovimi blogi dejansko še dalo ubadati.

Mimogrede, zanimivo vprašanje, ki se mi poraja ob tej zamisli je naslednja: bodo avtorji za te objave plačani? Nenazadnje je prva prijava v njihov sistem nekoliko bizarna, saj se ti ob ustvarjanju bloga ni potrebno strinjati z nobenimi pogoji in določili, ki so običajno na teh straneh precej običajni. Čigavo je torej lastništvo zapisov na njihovem blogu. Mogoče imajo v kakšnem obskurnem kotičku skrite pogoje, ki ti vzamejo lastnino nad člankom in ti prodajo mamo. Iskreno dvomim, ampak slab občutek obstaja.

Kakorkoli že, Delo se je odločilo za ne preveč drzen in neinovativen korak, ki ga je bilo sicer moč pričakovati, je pa kljub temu nekoliko razočaral.


Technorati Tags: , ,

četrtek, april 27, 2006

Google predstavil orodje za 3D risanje

Pred časom je Google kupil podjetje SketchUp, namenjeno tridimenzionalnem risanju. Razlogi za nakupom so bili jasni: uporabnikom ponuditi orodje, s katerim bodo lahko izrisali tridimenzionalne podobe, ki jih bo mogoče vključiti v Google Earth. Danes je Google SketchUp predstavil brezplačno, čeprav ne z vsemi možnostmi, ki jih nudi profesionalna različica.

SketchUp je orodje za preprosto risanje tridimenzionalnih modelov. V njem lahko narišete zgradbe, vrtove, notranjo opremo, več ali manj karkoli, kar si zamislite. Zadeve se je treba seveda malo priučiti, a ne dvomim, da boste kmalu zarisali svoje hiše na Google Earth. Na voljo je tudi skladišče tridimenzionalnih modelov, ki si jih lahko prenesete bodisi v Google Earth in jih gledate na zemljevidu, lahko pa jih odprete tudi v SketchUp in jih urejate po svoji želji.


Technorati Tags: , ,

sreda, april 26, 2006

Google Maps za Evropo

Spet, spet in spet je človek razočaran nad tem, kako nas ignorirajo. Google Maps je predstavil zemljevide za Evropo, kar pomeni, da lahko preprosto iščeš po cestah in ulicah v vseh evropskih državah. Ja. Razen v Sloveniji, seveda. Lahko poiščete Ikeo v Grazu, Slovenija pa je žal ostala siva pega. Res škoda. Je pa stvar kljub vsemu koristna za vse, ki potujete v tujino ali pa se vozite po tujih mestih. Mimogrede na voljo so tudi vozniška navodila za vse, ki še nimate GPSa.




petek, april 21, 2006

Dajmo se borit proti davku na knjige

Dnevi knjige so krasna stvar. Kot strasten bralec in zbiralec knjig sem seveda navdušen nad vsakim načinom, ki bi znižal cene knjig. Torej se mi zdi predlog, da se davek na knjige ukini, genialen. Kaj dosti drugega, kot da se odpravite na stran s peticijo in podpišete, vam tudi ne preostane. Aja, povezavo na peticijo lahko po mili volji objavite na svojem blogu ali pa jo pošiljate po elektronski pošti. No, dajmo.

četrtek, april 20, 2006

Googlove novice in triki

Par hitrih novosti in zanimivosti iz Googla.

Google Video sedaj objavlja seznam 100 najbolj priljubljenih videov. Nekateri so seveda prav kul, še posebej tale reklama in video, ki predstavlja kako sestavljajo Airbus.

O Googlovem koledarju prav dosti nisem pisal, saj sem žal malo zamudil priložnost. Se pa sedaj odkupujem s seznamom bližnjic na tipkovnici, ki jih lahko uporabljate v koledarju, ter navodili kako lahko dogodke iz Outlooka izvozite v koledar.

Še zadnja novička: Google Desktop 3 je sedaj na voljo kot uradna različica in ne kot preizkusna.

Elektronska pošta namesto RSS (2. del)

Feedburner hitro postaja ena izmed najbolj koristnih in uporabnih storitev za blogerje. V preteklosti so bili prvi, ki so ponudili možnost analize bralcev in uporabo feedov RSS, kasneje so omogočili dodajanje novih stvari v feede RSS, sedaj pa so dodali še možnost naročanja na osvežitve bloga preko elektronske pošte. Recimo, da ne uporabljate tehnologije RSS. Mogoče bi raje vsakič, ko osvežim blog dobili elektronsko sporočilo, v katerem so novice, ki sem jih objavil? No, Feedburner sedaj omogoča tudi to.

Če že imate račun, potem morate preprosto pod jezičkom "Publicize" vklopiti možnost "Email Subscription". Ko jo vklopite, dobite programsko kodo, ki jo vnesete v svoj blog in voila, ljudje se lahko na vaš blog naročijo preko elektronske pošte. Najbolje pa je to, da so potem ti naročniki vključeni v statistike bralcev vašega bloga. Takole pa stvar zgleda, če jo nabijete kar neposredno v obvestilo:

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Storitev omogoča FeedBurner

Nova različica blogerske razširitve za Firefox

Performancing za Firefox je dosegel različico 1.2 in je nova izboljšava res dobrega orodja za bloganje iz Firefoxa. Najpomembnejše novosti so:

  • Izboljšave sodelovanja s storitvijo blogger.com (prej je pogosto javljal napake in ni uspel objaviti zapisov)
  • Samodejna zaznava programskih vmesnikov, kar pomeni, da ni več potrebe po določanju ali gre za Typepad, Blogger ali Wordpress
  • Izboljšana zanesljivost in hitrost delovanja
  • Izboljšana podpora kategorijam
  • Integrirani podatki iz statistik obiskov Performancing
  • Podpora za črkovanje, ki jo dobite z namestitvijo razširitve Spellbound in slovenskega črkovalnika. Sedaj lahko v Performancing pišete brez napak. Natančnejša navodila so na voljo na zgornji povezavi.
Nova različica prinaša res koristne novosti, tako da vsem uporabnikom Firefoxa, ki blogate, priporočam njegovo namestitev.


Technorati Tags: , ,

torek, april 18, 2006

Kaj si ljudje vlečejo z neta?

PeerMind je prav zanimiva stran. Fatje analizirajo internetni promet preko omrežij P2P ter preverjajo katere datoteke si ljudje vlečejo z interneta. Datoteke so razdeljene v glasbo, filme, igre, programsko opremo in mobilne melodije. Pri vsaki si lahko ogledamo 10 ali 25 najbolj priljubljenih datotek.

Zaenkrat spremljajo samo promet v omrežjih eDonkey in Gnutella, čeprav pripravljajo tudi statistike za omrežja Bittorrent in Fasttrack. To je lahko še bolj zanimivo, ker je bittorrent verjetno kar največji od vseh, tako da bodo statistike še bolj merodajne.

četrtek, april 13, 2006

Studio City o blogih ni bil popolnoma slab

Zanimiv stranski učinek ponedeljkovega prispevka o blogih je bil nenavaden porast prometa na mojem Delovem blogu, ki sem ga nehal pisati že pred časom. V enem od zapisov sem namreč na dolgo in široko pljuval po rozini.si, ki se je takrat predstavljala kot nekakšna revolucija ali nekaj takega.

No ja, moj Delov blog po pričakovanjih ni imel blaznega obiska. Kakšen obisk ali dva na teden. Razumljivo, glede na to, da ni bil osvežen že nekaj mesecev. No, v ponedeljek pa je obisk narastel. Reči, da je eksplodiral, bi bilo pretiravanje, ampak kakšnih 50 obiskov v dveh dneh (ponedeljek in torek) pa se je že nabralo. Nakar gledam v Statcounterju, da bi videl, kaj bi temu lahko botrovalo in rezultat je bil jasen: iskanja s ključnimi besedami "Jonas", "Mojca Mavec", "Marko Crnkovič". Valjda. Očitno je, da je vsaj nekaj ljudi po oddaji šlo za računalnike in vtipkalo njihova imena, da bi videli njihove bloge.

In sedaj sledi moje obžalovanje. Njihovi blogi so kakršnikoli pač že so, toda njihovi seznami blogov pa so porazni. Po oddaji je zagotovo precej ljudi prišlo na njihove bloge, kar bi jim lahko služilo kot odskočna deska v svet slovenske blogosfere. Toda ne Marko ne Mojca nimata omembe vrednih seznamov blogov. Oba linkata drug na drugega in še na dva druga rozinca ter nekdo na siblogs. Jonas ima stvar urejeno bolje - seznam blogov je bolj obsežen, blogi pa so izbrani razmeroma dobro, za kar si zasluži čestitke.

Druga dva pa sta žal zaprta v hermetični svet rozine, kar pa je žal točno nasprotje blogosfere. Medtem ko lahko iz večine blogov prideš še na druge bloge, se lahko z njunih vrtiš med točno štirimi blogi. Link na siblogs je že v redu, vprašanje pa je, če bo prvi obiskovalec sveta blogov štekal, kaj siblogs sploh je in kaj pomeni.

Kaj pa je razlog, da je stanje tako? Morda ne bereta drugih blogov ali pa preprosto menita, da je slovenska blogosfera tako slaba, da si ne zasluži promocije. Morda pa se jima preprosto ne da. Kar razumem, tudi moj seznam blogov je že malo zastarel in ga bo treba osvežiti.

No, grem zdaj malo pometat pred pregovorni prag.

torek, april 11, 2006

90 odstotkov bluzenja

Hehe, naslov zapisa je vzet kat iz včerajšnje oddaje Studio City, ki je imela temo o blogih, na njej pa so gostovali Jonas Žnidaršič, Mojca Mavec in Marko Crnkovič. Prvi odzivi iz blogosfere so seveda že tukaj. Splošni vtisi vsaj sodeč po teh zapisih niso bili ravno najboljši, tako da sem se sam pripravil in si stvar ogledal preko spleta. Moj vtis? Studia City ne maram in ga nikoli ne bom :).

No pa resno o sami oddaji. Moje prvo vprašanje je, kaj točno je Marko Crnkovič počel tam, razen da je zdolgočaseno gledal in čisto na začetku oddaje ustavil tok pogovora, ko je začel Marcelu nekaj najedati? V ostanku oddaje je nihal med tem, da je internet alternativa in da blogi nimajo veze. Nikjer ni imel dobrih argumentov, videti je pa bilo, da nasprotuje vsemu samo zaradi tega, da ne bi pokazal trohice navdušenja. Tudi prav.

Mojca Mavec... Ahhh, moram reči, da je ona točno tisto, kar slovenska blogerska scena potrebuje za promocijo. Všečen videz, javna prepoznavnost, elokventnost. Toda ... (in zmeraj mora biti tudi toda) njen blog je sicer čisto kul, ni pa to, kar bi si želel. Recimo, Mojca nastopa na TV, vodi različne dogodke, piše za časopise, njeni vnosi v blog pa so točno taki kot zapisi v časopise. Po mojem bi bilo bistveno bolj zanimivo, če bi pisala o konkretnih dogodivščinah in problemih na katere naleti pri svojem delu. To pa je seveda samo osebno mnenje.

Jonas je očitno navdušen nad blogi, kar je videti iz tega, da dejansko ob govoru o tematiki pokaže nekaj čustev (za razliko od Marka Crnkoviča, ki bi lahko v neizraznosti tekmoval s Keanujem Reevesom). Žal so bile njegovi komentarji rahlo slabo strukturirani. Veliko govora je bilo o demokratizaciji in kolaboraciji, vendar je bilo vse skupaj preveč "v zraku".

Cela oddaja je bila tako bolj 90 odstotkov bluzenja kot karkoli drugega. Pa čeprav so to očitali klasičnim medijem. Kar je tudi res.

Strinjam se z Domnom, ki je opozoril, da je bilo premalo poudarka na tem, kaj blogi sploh so. Moja družina me stalno sprašuje kaj blog je, še posebej ko je Delo začelo z oglaševanjem svoje platforme. In kaj naj bo odgovor? Platforma, ki omogoča pisanje spletne strani, kjer so vnosi kronološko urejeni od najnovejšega proti nasjtarejšemu? Velika demokratična zbirka enako in različno mislečih ljudi, ki izmenjujejo mnenja in informacije? Alternativa klasičnim medijem? Mogoče bi bil še najboljši odgovor, da je blog odličen način, da ljudem poveš stvari, ki se tebi zdijo pomembne.

Osebno sem namreč ta blog pričel pisati predvsem zaradi tega, ker sem bil resnično jezen, da slovenski mediji določenemu delu tehnonologije ne posvečajo nobene pozornosti, oziroma jih narobe razumejo. Sem ter tja kakšen zapis o Googlu, nihče pa ni zapisal ničesar o zame zanimivih stvareh, kot so Flickr, de.licio.us, memeorandum... Zato sem pač začel z lastnim blogom. Blog ti torej v osnovi da možnost da izredno preprosto poveš širši javnosti nekaj o nečem, kar se ti zdi zanimivo. Če to pomeni, da sem konkurenca klasičnim medijem, naj tako bo.

Ampak resno mislim, da problem te oddaje na Studio City ni bil v tem ali so blogi konkurenca medijem ali ne. V svoji debati bi se morali osredotočiti na to, kaj blogi omogočajo (in sem napisal zgoraj) in to kaj blogi dajejo (ego-boost, denar, slavo, način, da se znebiš nekaterih frustracij). Blogi niso revolucija ali neka posebna alternativa ampak so preprosto nov način komuniciranja.




Technorati Tags:

petek, april 07, 2006

Prenovljen GTalk

Googlov programček za klepetanje je doživel prenovo. Prva novost je to, da si lahko izberete svojo sliko, ki bo prikazana drugim uporabnikom. Poleg tega si lahko tudi klepete vizualno prilagodite. Osebno mi je grafična prenova všeč. Ni ravno nekaj najbolj divjega na svetu, toda zdi se mi korak v pravo smer.

Druga novost je možnost uporabe Google Talka na napravah Blackberry. Če Blackberry imate, lahko uporabljate Google Talk. Je mogoče dodati še kaj drugega? Po mojem ne.

četrtek, april 06, 2006

Googlova orodna vrstica za Firefox, druga različica

Google je predstavil drugo različico svoje orodne vrstice za brskalnik Firefox. Novosti je kar nekaj:

  • Iskalno polje je sedaj aktivno in kaže predloge iskanj (napišete pr, on pa recimo predlaga "prdec") ter zgodovino iskanj
  • Razširitev za zaščito pred napadi phishing so integrirali kar v orodno vrstico
  • Naročanje na feede RSS. S klikom na ta gumb novice z izbrane strani pošljete neposredno na svojo domačo stran Googla.
  • Pošiljanje preko Gmaila. Če izberete to možnost se Gmail obnaša kot vaš privzeti odjemalec elektronske pošte in ob vsakem kliku na elektronski naslov, se bo zagnal Gmail.
  • Možnost prilagajanja orodne vrstice. Na voljo imate možnost, da Googlova orodna vrstica nadomesti iskalno okno, ki je drugače vgrajeno v Firefox.
Prva svar, ki sem jo opazil je, da so možnosti na tej orodni vrstici drugačne kot na novi za Internet Explorer. Google to razlaga s tem, da so potrebe uporabnikov drugačne. Hm. Firefoxova orodna vrstica ne nudi gumba za iskanje po Google Scholar, ki mi včasih pride kar prav. Prav tako nima gumba za dodajanje med zaznamke, ampak ga mora človek dodati sam. Brez veze. Drugače pa vsi uporabniki Firefoxa, ki bi radi več Googla v svojem življenju, hop in prenos.

sreda, april 05, 2006

Novi trendi v spletnem prometu

Na Washingtonpost.com je članek o tem, katere spletne strani so v preteklem letu zabeležile največjo rast. Zmagovalci so, po pričakovanjih, blogerske strani in strani, ki so družbeno usmerjene. Med največjimi zmagovalci so Blogger.com, ki je zrasel za 528 odstotkov, MySpace.com (318 odstotkov rasti) in Wikipedia.org (275 odstotkov rasti). Med ustaljenimi spletnimi stranmi je največjo rast dosegel Google (21 odstotkov), medtem ko sta Yahoo! in MSN.com dosegla le malo rasti.

Dejstvo je, da so blogi in družbene strani zmagovalci lanskega leta. To smo videli tudi v Sloveniji, saj smo bili priča pravi poplavi raznih blogerskih storitev (Delo, Večer, Blokec, ...). Kar je vse lepo in prav, v kolikor bi bili s temi blogerskimi storitvami povezani tudi načini nagrajevanja. Ena mojih največjih pritožb je, da v Sloveniji ni oglaševalske mreže, ki bi se osredotočila na male spletne strani. Imamo oglaševalce za strani z orjaškim prometom, nimamo pa nikogar, ki bi skrbel za male založnike. In to kljub temu, da je na slovenskem spletu kar par precej solidnih blogov, ki tudi niso tako slabo brani.

Za primer: Revija Frka ima nekaj več kot 5000 izvodov naklade mesečne. Če vzamem za primer svoj blog, dosežem nekje med 1000 in 1500 ogledov strani mesečno. Kar je, konzervativno gledano, petkrat manj kot revija. Seveda to ne pomeni, da bi lahko zaslužil petino tega, kar od oglasov zasluži Frka, pomeni pa, da bi se nekaj oglaševalskega denarja lahko prelilo tudi v to sfero, ki očitno raste. Namreč, nikakor ne dvomim, da promet raste tudi na slovenskih blogih.

Zdaj pa vzemimo še hipotetičen primer bloga, ki bi neposredno konkuriral Frki. Torej blog z glasbenimi recenzijami, kakšnim člankom o drogah in spolnosti, zvezdniški trači, kakšno poročilo s koncerta in podobno. Prepričan sem, da bi lahko tak blog zlahka dosegel občinstvo 5000 ogledov strani mesečno, ustvarjali pa bi ga lahko trije ali pa štirje ljudje (in nikakor ne podcenjujem količine dela, povezanega s takimi vsebinami - samo za oris: v zadnji Frki je članek o drogah, ki je sestavljen iz šestih izjav mladih s spletne strani Urada za droge - copy/paste). Toda motivacije za ustvarjenje takega bloga ne bo, dokler ne bo oglaševalcev. Oglaševalcev pa ne bo, dokler ne bo resnega razumevanja kaj sodobne komunikacijske poti so in kaj zmorejo.

Prenova New York Timesa in nekaj drugih malenkosti

New York Times je opravil prenovo svoje strani. Kot je mogoče pričakovati od resnega časopisa je prenova na prvi pogled precej neopazna, saj je grafična podoba v veliki meri ostala enaka. Posvetili so se najpomembnejšim stvarem, kot so navigacija, večja uporaba večpredstavnih vsebin ter, seveda, blogom in vplivu bralcev. Tako lahko ob branju člankov bralec preprosto pogleda kateri članki so bili najpogosteje poslani po elektronski pošti, oziroma kateri članki so najpogosteje blogani. Tako na lep način pridobimo vpogled v to, kaj se zdi ljudem pomembno.

Potem pa sem danes pregledoval neke članke na washingtonpost.com in opazil, da imajo tu na nek način še bolj prefinjeno obliko tovrstnega spremljanja odziva javnosti. Ob vsakem članku je namreč na voljo povezava na bloge, ki so komentirali novico, ki jo ravnokar berete.

Vse to me je malo spodbodlo, da sem si ogledal kako je s tem pri naših velikih časopisih in njihovih spletnih straneh. Delo in Večer uporabljata model komentarjev pod članki, na Dnevniku pa lahko pošljete mail uredništvu. Nihče od njih ne spremlja tega, kaj o člankih govori blogerska scena. Res je sicer, da slovenski blogerji relativno malo komentirajo pisanje v slovenskih medijih, vendar čisto tiho ni. In nedvomno bi linki pod članki na bloge pozitivno vplivali tudi na to navado.

Kot drugo pa bi rad izpostavil predvsem, meni nerazumljivo obsesijo s komentarji pod članki. Če bi jaz vodil spletne strani enega od teh medijev bi bili komentarji prva stvar na dnevnem redu, moj ukaz pa bi bil: stran z njimi. Predvsem zato, ker komentarji ne dodajo popolnoma nič k diskurzu, kot drugo zato, ker pogosto ustvarjajo hrup, kjer bi bil potreben signal, kot tretje pa zaradi tega, ker se v 99 odstotkih spremenijo v metanje blata na vse strani. Primer komentarjev s spletnih strani Dela in Večera:

srbin kot srbin
a bog daj, da crko ko slobodan - u arestu...

No, ljubitelji vojaških škornjev in ksenofobi kot Max,iz vsakega prdca
ustvarjate izredno stanje.Hoteli ste kapitalizem in zdaj ga
imate.Velika riba požre majhno.


Aljoša, vidim da si tudi na Delu začel z diskreditacijami in da se greš tudi tukaj igrice "kdo je kdo". Vohun udbovski.

Hja, kaj naj rečem?


torek, april 04, 2006

Google dodatne povezave in nov gumb

Ja, Google ima nov gumb. Hehe. Že kar nekaj časa namreč Google omogoča, da si najdene strani shranite kot priljubljene, sedaj pa je mogoče tudi katerokoli od strani, na kateri se v določenem trenutku nahajate, shraniti med priljubljene.

Je pa stvar zanimiva. To dodajanje med priljubljene je namreč izvedeno na dva načina. Če uporabljate Firefox, boste morali v zgodovini iskanja na vrhu strani odkriti gumb in si ga potegniti med priljubljene. Če pa uporabljate najnovejšo različico orodne vrstice Google (na voljo le za Internet Explorer), potem imate gumb za shranjevanje med priljubljene že nameščen. Lepo.

Druga stvar pa so sorodne povezave Google Related Links. Gre za samodejno ustvarjen javascript, ki ga pritisnete v svojo predlogo spletne strani in vam prikazuje sorodne povezave, novice in iskalne nize. Oglejte si ga desno spodaj nekje.

ponedeljek, april 03, 2006

Ne mi težit

Ena od najbolj sitnih stvari na spletu je nedvomno potrebna registracija za uporabo določenih strani. Med takimi stranmi sta recimo New York Times in Delo ter številni drugi. In moram reči, da ni večje neumnosti kot to, da želiš prebrati članek, nato pa se moraš registrirati, vpisati mail, geslo, počakati na sporočilo, nato stvar aktivirati in se končno prijaviti.

Že kako leto in pol za te namene z veseljem uporabljam stran, ki se ji reče bugmenot.com, na strani pa so zbrana uporabniška imena in gesla za nebroj strani (tudi slovenske ne manjkajo). Na spletni strani preprosto vpišete naslov strani, ki jo želite obiskati in stran vam izpljuni potrebno uporabniško ime in geslo. Če uporabljate Firefox, je na voljo tudi razširitev, ki vam kar samodejno izpolni uporabniška imena in gesla.