Razgled z vrha Mount Everesta

Takole pa izgleda razgled z vrha Mount Everesta. Če slučajno ne boste šli, si lahko pogledate panoramsko sliko razgleda.

Bi odkrili novo glasbo?

Čez vikend sem naletel na zanimiv projekt, ki se imenuje Pandora. Gre za interaktivno radijsko postajo, kjer vpišeš izvajalce ali skladbe, ki so ti všeč in program ti poskuša najti skladbe, ki ustrezajo želenim pogojem.

Sliši se preprosto, ampak v resnici ni. Stran namreč izhaja iz projekta Music Genome Project, katerega zgodba je zanimiva. Leta 2000 se je več glasbenikov in ljubiteljev glasbe, ki se spoznajo na tehnologijo, odločilo da bodo preposlušali na tisoče izvajalcev in plošč ter jih označili z različnimi lastnostmi. Lastnosti so recimo ritem, značilnosti vokala, melodičnost in podobno.

Ko torej vpišete skladbo, spletns tran pregleda podatkovno zbirko v ozadju in odkrije kakšne so lastnosti skladbe ter nato poišče izvajalce, ki so podobni.

Čez vikend sem malo preizkušal kako učinkovita je stvar in moram priznati, da sem nad nekaterimi rezultati navdušen. Ob vpisu skupin Franz Ferdinand, Strokes, Sonic Youth in Nirvana, je stran ugotovila, da mi bodo všeč Pixies, Mudhoney in Fugazi.

Za vsako skladbo si lahko ogledate, zakaj je bila izbrana. Na primer:

To pesem smo izbrali ker vključuje vplive punka, električno rock instrumentalizacijo, blago sinkopatične ritme, nevsiljive vokalne harmonije ter mešane molovske in durovske akorde.

Če sem zgrešil kakšne besede, se opravičujem. Pač pomanjkanje formalne glasbene izobrazbe.

Pesmi, ki so vam še posebej všeč lahko dodate na stran s priljubljenimi, ki je dostopna vsem uporabnikom spleta. Polg tega lahko radijske postaje, ki temeljijo na vaše okusu delite z drugimi in jo po elektronski pošti pošljete svojim prijateljem.

Stran je kot ustvarjena za vse, ki si želijo odkrivati novo glasbo, pa ne vedo kako. Stran je brezplačna ali plačljiva. Brezplačna različica je podprta z oglasi, ki pa vsaj zaenkrat niso preveč vsiljivi.

Še enkrat o Sonyu

Mogoče bo kdo pomislil, da sem obseden, glede na to, da je to že tretji zapis o Sonyju, vendar sta tokratni novici preveč sladki, da bi jih kar izpustil.

Prva novica je, da že obstaja prvi trojanec, ki s pridom izkorišča Sonyjev DRM, ki ga glasbeni CD-ji samodejno namestijo na uporabnikov računalnik. Takoj, ko sem slišal, kako se je Sony lotil stvari, sem napovedal, da se bo to zgodilo. Lepo je, če imaš prav.

Druga novica je, da je Sony že prejel prvo tožbo. V Kaliforniji so po njih udarili s skupinsko tožbo (class action lawsuit), kar je edino pravilno. Njihova pritožba je, da se Sonyjev program namesti kot virus (brez vednosti uporabnika) in ga ni mogoče odstraniti z običajnimi postopki.

Me prav zanima, kaj si bo Sony izmislil za Playstation 3? Pogledaš sosedov Xbox in ti pridejo Sonyjevi predstavniki iztakniti oči?

Preklop na Firefox

Zadnje čase je mogoče opaziti ponoven porast strani, ki uporabnike Internet Explorerja pozivajo, naj presedlajo na brskalnik Firefox.

Ena izmed teh strani je Kill Bill's Browser, ki je simpatično narejena in na trenutke smešna.

Druga je Explorer Destroyer, ki prav tako poziva uporabnike brskalnika k zamenjavi. Istočasno pa prepričujejo tudi lastnike spletnih strani. Eden izmed predlogov je, da za vsaj en dan na svojo spletno stran nalepite opozorilo, da je stran mogoče odpreti samo v Firefoxu.

Eden izmed najboljših razlogov za zamenjavo? Mozilla Foundation ni nikdar izdelala govoreče sponke za papir.

Mimogrede, Firefox je te dni praznoval prvi rojstni dan. Vse najboljše, lisjak!

Preprostejše iskanje torrentov

Vsi uporabniki aplikacije Bittorrent za prenašanje datotek bodo veseli spletne strani Torrent Finder, ki omogoča iskanje po različnih straneh, ki gostujejo sveže .torrent datoteke. Stran išče po straneh kot so Torrentspy, Pirate Bay, Mininova, ISOHunt in številnih drugih.

Iskanje je precej preprosto. Najprej izberete po katerih straneh želite iskanje, nato pa vpišete ime iskane datoteke. Stran pošlje poizvedbo izbranim stranem in nato rezultate prikaže urejene po jezičkih. Nekaterih strani (npr. Torrentspy) žal ne more prikazovati v ločenem okvirju, vendar preprosto kliknete na povezavo in odpre se vam v novem oknu.

Stran je koristna, če želite preiskati več strani za redkejše datoteke.

Bankrotirali? Prijazno vas naprošamo, da izbrišete glasbo.

Sony se je s svojim mehanizmom DRM resnično zapletel v mrežo. Ni dovolj, da njihova programska oprema pomeni varnostno tveganje, Sony je tudi javno izjavil, da tovrstno programje strank ne moti, ker o njej nič ne vedo.

Toda to še ni vse. Seveda ne. Take stvari se kar vlečejo in vlečejo. Organizacija EFF je pregledovala licenčno pogodbo (EULA), ki spremlja "zaščitene" CD-je. Med njimi so tudi take cvetke kot:

• Glasbe ne smete poslušati na službenem računalniku. Uporabljate jo lahko samo na domačem računalniku katerega lastnik ste.
• Če se odselite iz države morate izbrisati glasbo z računalnika.
• Če vas oropajo in ukradejo CD, morate vso glasbo izbrisati z računalnika

In seveda najlepša cvetka:

• Če bankrotirate, morate z računalnika izbrisati glasbo.

Sony resnično poskrbi za svoje stranke.

Prezentacije, 2. del

Pisal sem že o blogu PresentationZen, kjer se ukvarjajo predvsem s predstavitvami in napotki za izboljšanje predstavitev. Ta teden imajo krasen zapis o razlikah med Billom Gatesom in Steveom Jobsom in njunih načinih predstavitve. Slike govorijo zase:

Steve Jobs:

Bill Gates:


Tudi sam sem že gledal ravno tole fotografijo (posneta je bila prejšnji teden ob predstavitvi Windows Live) in si mislil: "Kako lahko to sploh razumeš?" No ja, večina predstavitev na katerih sem bil v svojem življenju je ravno takih: kičastih, preveč natlačenih in nerazumljivih.

Najhujši programski hrošči

Wired ima krasen članek o najhujših programskih hroščih v zgodovini. Med njimi so recimo podtaknjen hrošč v opremi za naftovode, hrošči v rentgenskih napravah, ki so pobili par ljudi, ter hrošči v vesoljskih ladjah.

Moj najljubši je nedvomno hrošč, ki so ga Američani podtaknili Rusom v času hladne vojne. Rusi so namreč poskušali kupovati ameriško tehnologijo, da bi jo ukradli in so v Kanadi kupovali računalniški sistem za nadzor naftovoda v Siberiji. Hrošč, ki ga je podtaknila CIA je povzročil najhujšo nejedrsko eksplozijo v zgodovini. Če gre verjeti virom.

Gmrisk

Pisal sem že o tem, kako ljudje razširjajo Google Maps. Ob vseh teh zemljevidih se je našel nekdo, ki je Google Maps uporabil za izdelavo kopije igre Risk. Torej, za vse, ki vam je Risk všeč, predstavljamo Gmrisk. Zanekrat je možno igrati proti računalniku ali pa več ljudi za istim računalnikom, avtorji pa obljubljajo tudi podporo za več igralcev prek interneta.

Sonyjevi prepovedani in neobjavljeni oglasi

Sony je znan po svojih čudaških in predrznih oglasih, ki so pogosto deležni kritik ali celo cenzure. Pred kratkim so bili napadeni zaradi enega od oglasov, ki je, če se ne motim, povezoval Kristusa in Playstation 2.

Nekdo je zbral veliko teh oglasov in jih objavil. Treba je pripomniti, da ima Sony očitno v marketingu zaposlenih nekaj zelo zelo čudnih ljudi.

Blogi in navadne novice z roko v roki

Spletni novičarski servis Topix.net je najavil, da je v svoje iskanje vključil 15.000 ročno izbranih najboljših blogov, ki sodijo predvsem na področje novic. Rezultati z blogov se bodo pridružili običajnim novicam.

Gre za zanimiv premik v razmišljanju. Tako Yahoo! kot Google ločujeta bloge in novice. Yahoo! je bloge sicer vključil v stran z novicami, vendar jih je porinil ob stran, kjer jih težko opaziti in pregledati. Po drugi strani je Google bloge popolnoma ločil od novic.

Seveda imamo tudi drugo stran, kot je na primer Technorati, kjer se ukvarjajo samo z blogi, kar je prav tako enostranska rešitev, ker ne ponuja tradicionalnih novic.

Odločitev Topix.net in njihova predanost ročnemu urejanju pomeni pomemben korak naprej za bloge in njihove vsebine. Vprašanje pa je, če na nek način ročno izbiranje blogov ni nov način diskriminacije, saj novi blogi s kakovostnimi vsebinami ne bodo udeleženi v rezultatih, dokler jih Topix.net pač ne vključi v svoj seznam.

Kako prenesti video datoteke z Google Video

Google Video omogoča iskanje po video datotekah in njihovo ogledovanje. Toda za njihovo pregledovanje morate imeti nameščen Googlov predvajalnik, gledati pa jih je mogoče samo preko spletne strani. Toda nekdo si je domislil, kako je mogoče te datoteke prenesti na svvoj računalnik. Na spletni strani Google Video Downloader je mogoče vnesti naslov videa, ki ga želite prenesti, s čimer vam spletna stran ustvari naslov datoteke, od kjer jo je mogoče prenesti. Za pregledovanje potrebujete predvajalnik, ki podpira datoteke flv.

Neopazni virusi

Varnostni raziskovalec je odkril, da lahko z zvijačo preslepi večino protivirusnih programov. Protitivirusni programi so namreč zasnovani tako, da delujejo hitreje, vendar gre to na račun natančnosti. Raziskovalec Andrey Bayora je odkril, kako lahko protivirusni program pretenta, da ob preiskovanju misli, da gre za datoteko eno vrste, čeprav gre za popolnoma drug tip datoteke. Tako lahko datoteke, kot so EXE ali BAT ostanejo skrite protivirusnim programom. Najhuje pri vsem skupaj je, da trenutno ne obstaja nikakršen popravek, ki bi to napako lahko odpravil, prizadetih pa je večin protivirusnih programov. Več o tem na tej strani.

Lahko zaupamo Wikipediji?

Guardian ima zanimiv članek, kjer so strokovnjake za določena področja zadolžili naj izberejo posamezne vnose v Wikipedii in jih ocenijo na lestvici od 1 do 10. Končna ocena? 5/10. Toda povprečje je pokvaril zapis o "haute couture", ki ni osvojil nobene točke. Najvišjo oceno, 8 točk od 10, je dobil zapis o Bobu Dylanu.

V članku je sicer ocenjenih le nekaj zapisov, vendar so jih ocenjevali zelo dobri strokovnjaki z visokimi pričakovanji. Seveda pa istočasno članek opozarja tudi na dejstvo, da običajno enciklopedije pripravljajo ravno ti strokovnjaki, zaradi česar so njihovi sestavki bolj poglobljeni in nenazadnje bolje urejeni.

Toda Wikipedia še vedno predstavlja izreden napor uporabnikov po vsem svetu, ki so pripravljeni deliti svoje znanje z drugimi. Poleg tega pa je Wikipedia še vedno odličen vir začetnih informacij o številnih temah.

Technorati Tags: wikipedia, družba

Zakaj so sistemi za zaščito vsebin (še vedno) slaba zamisel

DRM je kratica, ki se je veliko računalniških navdušencev boji. Gre za Digital Rights Management, oziroma digitalno upravljanje z vsebinami. V osnovi gre za tehnologijo, ki na tak ali drugačen način preprečuje nelegalno ravnanje z vsebinami kot so filmi, glasba in podobno. Lep primer DRM so Applovi iTunes, kjer lahko preko spletne trgovine kupiš skladbe in jih potem predvajaš na iPodu in več računalnikih (mislim, da petih). Če poskušaš glasbo predvajati na več računalnikih, ti DRM to prepreči. Tako se poskušajo založbe izogniti neomejenemu kopiranju glasbe.

Težava je v tem, da so njihovi pristopi pogosto preveč ostri in vplivajo na osnovne pravice uporabnikov. Tako se ti recimo lahko zgodi, da filma ne moreš gledati v Linuxu, ne moreš narediti varnostne kopije ali pa ne moreš prenesti skladbe na predvajalnik, ki ne podpira določene tehnologije DRM. Poleg tega se založbe in ponudniki vsebin obračajo k podlim taktikam, kot je recimo storil Sony. Več o tem je pisal Drugi dom.

Za predvajanje nekaterih novih CD-jev korporacije Sony BMG na
osebnih računalnikih je potrebno predhodno namestiti posebno
protipiratsko aplikacijo. V kolikor nič hudega sluteči uporabnik
sprejme licenčne pogoje, se aplikacija vgnezdi globoko v jedro
operacijskega sistema Windows, od koder skrbi, da Sonyjev ups vaš CD
uporabljate na “primeren” način.

Gre torej za t.i. rootkit, program ali zbirko
programov, ki jih ponavadi uporabljajo hekerji za prevzem nadzora nad
računalnikom uporabnika. Bistvena lastnost rootkita je, da skrije vse
spremembe v registru in datotekah pred uporabnikom in protivirusno
programsko opremo.

V glavnem, sedaj so pametni hekerji ugotovili, da je mogoče Sonyjev sistem za "zaščito" uporabiti pri goljufanju v igri World of Warcraft. Blizzard, avtorji igre, za nadzor nad goljufi uporabljajo poseben program, imenovan Warden, ki stalno preiskuje procese na računalniku in pregleduje ali je kateri od njih namenjen goljufanju.

No, Sonyjev sistem je mogoče izkoristiti za skrivanje procesov, ki jih potem Warden ne zazna več. En sistem za zaščito je mogoče uporabiti za skrivanje drugega. Slastno ironično.

Načeloma igre ne igram, hočem pa poudariti, da je to izredno lep prikaz, zakaj je DRM v svoji trenutni obliki slab. Videli smo en primer zlorabe. Kaj torej prepreči avtorjem virusov, črvov in vohunske programske opreme, da skrijejo svoje procese pred različnimi program, ki naj bi nas pred njimi ščitili? Poleg tega ti programi posegajo globoko v sistem in odpirajo popolnoma nove načine, s katerimi bodo lahko zlonamerni uporabniki iznašli nove in še bolj nevarne načine napadov. Za to pa bodo uporabili "polomljene" sisteme, ki naj bi nas domnevno varovali.

RSS na Delovih blogih

Delo je očitno popravil vsaj eno napako in blogom dodal RSS feede, naredili pa so napako in tega niso nikomur povedali. Ravnokar sem se namreč pripravljal uničujočo kritiko njihovega pristopa in potem popolnoma po naključju opazil, da se v stranskem okviru stiska gumbek za RSS. Svašta. Najprej sem bil popolnoma zaprepaščen in pričel sem celo razmišljati, da sem nazadnje Delu delal krivico in da je bil tisti gumbek tam že takrat, ko sem prvič pisal o pomanjkljivostih Delovih blogov.

No, živčno cigareto in nekaj klikov kasneje se je izkazalo, da RSS-a ni bilo. Dokaz je tale zapis lastnika strani siblogs.

Definitivno gre za zelo kul dodatek Delovim blogom, a zakaj, zakaj tega niso nikomur povedali? Nič ni narobe, če se pohvališ, kadar imaš kaj novega.

Tako si bim lahko po hitrem postopku na Bloglines dodam par blogov, ki se mi jih zdi vredno spremljati. Na seznamu sta zaenkrat Gospod Arg in Guerillero, dodal pa bom definitivno še koga.

Zdaj pa še vprašanje: kaj obiskovalci Delovih blogov uporabljajo za branje RSS, če sploh kaj? Uporabite komentarje.

Google Print se širi

O projektu Google Print sem pisal že večkrat, nazadnje pred kakšnim tednom dni. Danes je Google najavil obogatitev projekta s knjigami, ki so že v javni domeni. Na svojem blogu priporočajo zanimivo delo, v katerem so popisani vsi bogati prebivalci New Yorka ter njihovi življenjepisi.

Firefox 1.5 RC1

Danes je na voljo prvi kandidat za končno različico Firefoxa 1.5. Sicer gre za preizkusno različico, ki pa je že zelo blizu končni. Kogar ni strah živeti na krvavečem robu nove tehnologije naj si ga prenese s te strani.

• Novosti v novi različici:
• Samodejno posodabljanje
  
• Hitrejše brskanje (gumb za nazaj stran prebere z diska in ne s spleta, tako da je stvar noro hitra.
  
• Možnost preurejanja jezičkov
  
• Boljše preprečevanje neželenih oken
  
• Boljše varovanje zasebnosti
  

Če se komu zdi, da sem obseden s Firefoxom, je to zato, ker sem :).

Windows Live (ali nekaj takega)

Microsoft se je odzval na razne spletne aplikacije, ki v zadnjih nekaj mesecih rastejo po internetu kot gobe po dežju. O nekaterih sem že pisal, spet druge pa niso bile vredne omembe. Kakorkoli že, Microsoft se je odločil, da mora tudi sam pomočiti prst v vode spletnih aplikacij.

Predstavili so spletne storitve za Windows in Office, katerih osnovna zamisel je, da "združujejo tiste stvari in informacije, ki so ljudem najpomembnejše". Office Live zaenkrat še ni živ, je pa zato na voljo predogled nekaterih stvari na Windows Live.

Prva stvar, ki je na voljo vsem (z brezplačno registracijo, seveda) je Live.com, ki je izredno podoben spletni strani Netvibes. Gre za AJAX aplikacijo, kjer lahko na eno stran preprosto dodajaš različne stvari, kot so na primer RSS, vreme, iskanje, elektronska pošta in podobno. Enako deluje tudi Netvibes, le da njihova stran podpira tako Internet Explorer kot Firefox, medtem ko Microsoftova stran podporo za Firefox šele obljublja. Sicer pa je to, da jo sploh obljubljajo nekaj popolnoma neverjetnega.

Druga storitev, ki jo lahko preizkusimo je Windows Live Favorites. Kot sem si mislil že nekaj časa je prav nenavadno koliko časa so čakali, preden so se vmešali na polje, ki ga v tem trenutku bolj ali manj obvladuje de.licio.us. Stvar se mi zdi premalo družbeno usmerjena, saj recimo lahko vpisuješ oznake, oziroma ključne besede za posamezne zaznamke, ne moreš pa po njih iskati. Pri de.licio.us je pol zabave ravno v tem, da izbereš določeno oznako in si ogledaš, kaj so pod to oznako shranili drugi.

Windows Live je čisto zanimiva spletna storitev, ki pa ne izstopa dovolj iz povprečja, da bi jo priporočal. V tem trenutku je tako, da za pregledno splošno stran raje priporočim Netvibes, za zaznamke pa de.licio.us ali pa milijon drugih podobnih storitev, ki poskušajo biti najboljše. Ostale stvari, kot so orodja za varnost in možnost novega messengerja, pa v tem trenutku niso javno dostopna in jih torej ni mogoče oceniti.

Je to rozina ali nekaj drugega?

Danes sem imel nekaj več časa in sem torej malo brskal po slovenskem spletu. In nenadoma naletim na spletno stran Rozina. Sliši se kul, pa še jabolkov favicon se pokaže v naslovni vrstici v Firefoxu. Stvar postane še bolj zanimiva, ko prebereš kdo sodeluje in poslanstvo spletne strani.

Pripravljajo se spremembe, še nikoli tako neopazno. To bo tiha revolucija.

Impresivno. Seznam sodelujočih je še bolj impresiven: Jonas Žnidaršič, Marko Crnković, Vesna Milek, Mojca Mavec, 6pack Čukur, Alenka Arko, Sebastjan Cavazza in Matjaž Ambrožič. Kar še posebej zbode v oči pa je mali pripis na dnu lično oblikovane strani je:

Medmrežno zbirališče oblikovalcev javnega mnenja.

Uau! Ne bodi len sem pričel klikati po povezavah in bil presenečen. Kar je sledilo so bili dobro premišljeni blogi, narejeni v Wordpressu, v katerih so avtorji predstavili par zanimivih idej in še več bolj zanimivih pogledov na različne stvari, ki nas pestijo.

No ja, edino, kar je v zgornji izjavi res, je, da je stvar res izdelana v Wordpressu. Osem slovencev se je okitilo z naslovom "oblikovalci" javnega mnenja, izdelali so svoje medmrežno zbirališče in proizvedli naslednje:

1. Matjaž Ambrožič je skupaj spravil štiri zapise, zadnjega 24. septembra. Eno je reklama za nekaj na Valu 202, dva zapisa sta nekakšno poročilo s koncerta Marilyna Mansona, zadnji zapis pa je o brezveznosti dneva mobilnosti. Mimogrede, tudi njega motijo vonjave na mestnih avtobusih, tako da bi se verjetno kar ujela z Danajo Pečnik.

2. Marko Crnkovič je v bistvu kul. Primes fotobloga, redno osvežen in v bistvu zelo sproščen blog, ki mu kaj dosti ni za očitati.

3. Vesna Milek se je nazadnje oglasila 29. avgusta in takrat ugotovila, kaj so blogi. No, pred tem je objavila 16.ooo besed. 16.000! No, v njeno obrambo, objavljala je intervjuje, ki jih je naredila. Ko je ugotovila, kaj blogi so, se je njen blog sprevrgel v tipičen, malo kisel, malo osladen prosti spis.

4. Mojca Mavec je nazadnje nekaj prispevala 10. oktobra, pred tem pa je bil zadnji zapis 15. septembra. V zadnjem zapisu se spusti v zgodovinsko analizo slovensko-hrvaških odnosov, ki pa ni najbolj jasna, njeni zaključki pa so bolj tako ali tako.

5. Sledi Jonas, ki ima prav tako soliden blog. Tu ni posebnih pripomb.

6. Alenka Arko je morala v Ameriko, da je ugotovila, da so blogi velika stvar. Svašta. Nazadnje se je oglasila 5. oktobra. V svojem zapisu se med drugim čudi, da jemenski muslimanki pri 36 stopinjah ni vroče v tradicionalni noši.

7. 6 Pack Čukur je tudi med nerednimi pisci, ki ga je težko oceniti, ker je preprosto premalo napisal. Zgleda pa, vsaj sodeč po blogu, zabaven človek.

8. Saj vem, da smo vsi z zadržanim dihom čakali na Sebastjana Cavazzo. Kaj bo povedal? Kako so odrske deske mrzle in prazne v novembrskih nočeh. Kakšna tramva je, da se tvoj oče najprej poroči z žensko, ki je mlajša od tebe, ta pa ga potem pusti zaradi Italijana? No, njegov blog vsebuje en sam samcat zapis, ki ga bom citiral v njegovi celoti, ker svet v resnici ne sme biti prikrajšan za njegovo globino in prodirnost:

Hello world!

October 24th, 2005

Welcome to WordPress. This is your first post. Edit or delete it, then start blogging!

Sebastjan ni napisal še ničesar. To je pač sporočilo, ki ti ga WordPress namesti samodejno. Sedaj lahko kolektivno spustimo sapo.

Prav zabavno je videti, da so slovenski oblikovalci javnega mnenja s skupnimi močmi zagnali tako ambiciozen projekt in ga tako neverjetno uspešno in predano izvedli. Vse te emocije! Vsa ta nova znanja in izkušnje! Vsa ta neverjetna revolucija, ki se je začela tako tiho!

Slovenska elita je torej proizvedla rozino. In ime je primerno, saj je rozina, v slabi svetlobi precej podobna majhnemu kakcu. Pričakoval sem, da bodo imeli ti ljudje za povedati kaj pametnega, nekaj, kar so si nabrali pri svojih vsakodnevnih izkušnjah z zanimivimi projekti in ljudmi. Rozina je odličen dokaz, da vse to samokitenje z oblikovalci javnega mnenja. Dajte no, vsaka najstnica s petimi minutami časa in bolečim srcem lahko spravi na plano približno isto kot teh veličasntnih sedem, ups osem. Ampak, resnici na ljubo, eden od njih ni napisal čisto nič.

Vem. Vsi bodo rekli, da gre za bloge, za dnevnike, torej za nekaj, kjer lahko izraziš tudi osebne stvari, svojo dušo, svoje srce. Jebeš to. Če začne blog pisati Noam Chomsky, me prav malo briga, kakšen je njegov zajtrk ali kakšen je bil njegov otroški dom ali kako je nekoč brcnil mačko, čeprav tega zares ni hotel. In prav tako bi bilo zame nesprejemljivo, da piše o tem, kako se mu zdi čudno, da nekateri nosijo tradicionalne noše.

Ima pa projekt Rozina vsaj eno dobro plat. Vsak potencialni bloger lahko po tem vidi, da lahko z 20 minutami na dan in nekoliko prizadevnosti naredi boljši blog kot osem oblikovalcev javnega mnenja.

Glede na to, da so oni začeli z obljubami o tihi revoluciji bi jim ponudil samo tale citat pesnika T.S.Eliota:

This is the way the world ends Not with a bang but a whimper

Whimper, indeed.