Na svojem blogu sem razmeroma obsežno pokrival Sonyjeve avanture zadnjega meseca. Zgodba je na voljo v treh delih. Za vse, ki se jim ne da brati zgodovine precej zapletene zgodbe pa kratek povzetek. Sony se je odločil, da ni sprejemljivo, da ljudje glasbo njihovih izvajalcev neovirano poslušajo na računalniku, zaradi česar je skupaj s CD-ji distribuiral tudi majhen programček, ki bi preprečil nedovoljeno kopiranje glasbe. Težava je bila v tem, da se je programček namestil brez vednosti uporabnika, še huje pa je, da je uporabil hekersko tehniko skrivanja. Uporabil je namreč poseben pristop pri katerem je spremenil operacijski sistem Windows in se mu skril. Tako programa ni bilo mogoče ustaviti ali sploh odkriti z običajnimi tehnologijami za zaščito.
Položaj je odkril varnostni strokovnjak in ga predstavil na svojem blogu. S tem je povzročil prvo eksplozijo, ki odmeva še danes. Internetna skupnost je bila ogorčena nad Sonyjevim pristopom, obenem pa so se že pojavili tudi prvi glasovi, ki so opozorili na nevarnosti, ki izhajajo iz takega pristopa. Program je namreč omogočal preprost mehanizem skrivanja, kjer je bilo potrebno le na poseben način poimenovati datoteko in že je postala popolnoma nevidna za operacijski sistem. Seveda so to takoj s pridom izkoristili hekerji in napisali prve viruse, ki so izkoriščali to možnost.
Sony je medtem ljudem najprej ponudil možnost, da nevarni program spremenijo tako, da skrivanje ne bi bilo več mogoče, obotavljali pa so se pri odstranjevanju programa samega z računalnika. Poklicati si moral namreč njihovo tehnično podporo. Kasneje se je to izkazalo za blagoslov v preobleki, saj odstranitev programa resno poškoduje operacijski sistem Windows. Jeza in ogorčenje sta naraščala. Sony se je končno zlomil in vsem, ki so kupili zaščitene CD-je ponudil zamenjavo, ter napovedal, da bo okužene CD-je potegnil iz prodaje.
Ta dolgi uvod pa služi drugemu razmišljanju, z drugega zornega kota. Blogerji ob vsem tem hrupu slavijo veličastno zmago nad hudobno korporacijo. Na nek način je to seveda res, saj je Sony deloval v nasprotju z željami svojih strank in njihovimi pričakovanju, kako naj se podjetje obnaša.
Druga pomembna značilnost tega dogodka je, da so bili blogerji s svojo vztrajnostjo in glasnostjo ključni element, ki je vplival na Sonyjevo odločitev. Poleg tega so bili blogerji tisti, ki so zgodbo odkrili in razpršili. Tradicionalni mediji so sledili blogom in v osnovi povzemali njihove zaključke in ugotovitve. Blogerji seveda ponovno slavijo zmago in že zvonijo navček klasičnim medijem.
Smo torej res priča koncu tradicionalnih medijev? Lahko časopisi, televizija in radio sploh še ponudijo kaj, česar blogerji ne morejo? Primer Sonyja bi lahko jasno pokazal, da ne. Tradicionalni mediji nimajo strokovnosti, da bi razkrili tako tehnično težavo, ki jo je odkril eden od blogerjev, ki je seveda varnostni svetovalec in strokovnjak. V zagovor časopisov bi lahko rekli, da imajo dostop do virov, ki jih blogerji nimajo. Tudi to ne drži več v celoti. V ZDA in drugje po svetu se je že oblikovala raven blogerjev, ki jih podjetja in politiki že jemljejo skoraj tako resno kot druge medije. Za primer, blog Gizmodo je lani dobil intervju z Billom Gatesom. Se vam zdi, da lahko Delo danes dobi intervju z njim?
Dejstvo je tudi, da so blogi razpršili polje javnega mnenja, ki ga morajo ljudje na poziciji moči pokrivati. V preteklosti se je morala velika korporacija, kot je recimo Sony, ukvarjati le z nekaj mediji: New York Times, LA Times, Guardian, Spiegel, Businessweek. Poznali so vse urednike na teh časopisih. Skupaj so hodili na kosila in se nekajkrat na leto dobili na kakšnem oddihu. Sedaj je krog posameznikov s težo večji. Kar naenkrat lahko poba v Turčiji odkrije nekaj grdega o eni od korporacij in svet blogov mu bo omogočil, da se ta novica razširi po vsem svetu.
Večina podjetij se tega učinka še ne zaveda. Sony je odličen primer. Google je dober primer podjetja, ki ta učinek razume. Veste, kaj ima Google zapisano kot eno od temeljnih postavk poslovanja: "Ne bodi zloben". Te tri preproste besede imajo na blogerje po vsem svetu čaroben učinek. Google je s temi tremi besedami postal ljubica vseh tehnoloških blogerjev. Uredniki in novinarji tradicionalnih medijev na tako izjavo gledajo bolj skeptično in cinično. Zavedajo se, da imajo opravka z javno korporacijo, katere osnovni namen je dobiček in ne dobrobit človeštva. Žal je ta pogled verjetno bolj resničen.
Dejstvo je, da so blogerji osebe, ki morda nimajo dolgoročne agende, je pa na njih na nek način lažje vplivati. Blog je kljub vsemu še vedno izražanje osebnih mnenj, ne glede na to, koliko preverjenih dejstev stoji za njihovimi izjavami. Tradicionalni mediji so morali v dolgih letih svojega obstoja izoblikovati nevtralno stališče, ki poskuša vedno predstaviti obe strani debate. Res pa je, da so se s tem ujeli v zanko. Njihova nevtralnost jih dela neprivlačne in nezanimive. Vzemimo za primer odstavitev Jankovića. Večina ljudi je popolnoma zgrožena nad tem. Večina nas nima informacij o ozadju, vendar smo kljub temu ogorčeni. Si torej resnično želimo brati komentar, ki racionalno in tehtno razmišlja o dogajanjih. V osnovi si želimo potrditve svoje ogorčenosti. Če nam je ne moreta dati Delo in Dnevnik, potem se bomo pač obrnili k blogom.
Toda nikakor ne zagovarjam tega, da mediji postanejo bolj podobni blogom. V osnovi bi bila to velika napaka, saj je nevtralnost in objektivnost še vedno pomembna. Le tako je mogoče preprečiti, da ne vstopimo v dobo, kjer vladajo pravila množice. Tako se je mogoče izogniti nepravičnim linčanjem tistih, ki si tega ne zaslužijo. Naloga medijev pač ni, da se predajajo zahtevam najnižjega skupnega imenovalca, temveč da predstavijo resnico.
Za to odkrivanje resnice pa bodo po vsej verjetnosti potrebovali pomoč blogov. Blogerji lahko ponudijo znanje in izkušnje s področij, ki so novinarjem tuja in neznana. Blogerji lahko pomagajo pri raziskovanju in zbiranju materiala. Ne smejo pa oblikovati celotnega diskurza. Tako se bo mogoče izogniti pastem, ki prežijo na tej poti.
Tako je mogoče celotna Sonyjeva zgodba lep primer tega, kaj se ti lahko zgodi če ne razumeš sodobne medijske in spletne pokrajine. Gre za lekcijo iz katere se bodo učila podjetja in jo izkoristila za prihodnje podvige, ki mogoče ne bodo v interesu javnosti, bodo pa z učinkovitim nadzorom blogov in tega dela javnega mnenja prisilila tradicionalne medije v slepo sledenje melodiji, ki jo bodo narekovali skupaj s "svobodno" javnostjo. Ne nazadnje si zamislite situacijo, kjer New York Times razglaša resnico o korupciji v samem vrhu države, na tisoče blogerjev pa njihovo zgodbo izpodbija preprosto zaradi tega, ker je služba za odnose z javnostmi dobro opravila svoje delo. Dejstvo je, da imajo tradicionalni mediji pred seboj težko nalogo: povrniti si morajo integriteto in avtoriteto, ki jo potrebujejo, da bodo lahko oblikovali javni diskurz v skladu s tistimi načeli, ki naj bi bili temelj novinarskega dela.
Ni komentarjev:
Objavite komentar