Najdi me, če me moreš

Hja, precej dolgo nisem pisal, ampak tako pač je, če se vmeša resnično življenje. No ja, vsaj plača bo malo višja ta mesec, če že drugega ne.

V glavnem, ta teden sem bil v službi primoran iskati informacije o nekem slovenskem podjetju. Prvi korak, ki ga človek naredi, je seveda, da se obrne na Google in vpiše ime podjetja in mogoče še kakšno ključno besedo za omejitev rezultatov. Prvi rezultati niso bili najbolj ohrabrujoči. Precej nekega "šodra" o rokometu, iskanju služb, par rezultatov, ki sploh nimajo neposredne zveze z iskanim, in pa seveda par novic iz strani, ki ne služijo mojemu cilju. Moj cilj je bil poiskati kaj o tem podjetju pravijo mediji, toda med prvimi stotimi rezultati ni bilo niti enega dnevnika.

Nadaljnja pot je seveda logična: odpraviš se na spletne strani Dela, Večera in Dnevnika. Nato vpišeš iskalni niz in dobiš rezultate. Toda stvar se mi je zdela zanimiva. Pričakoval bi, da bom iz dnevnega časopisja dobil kakšne zadetke, ki pa jih ni bilo. Kaj se torej dogaja?

Za začetek sem izvedel preprost preizkus: V posamezne iskalnike časopisov sem vpisal naključno izbrano geslo, v mojem primeru "Istrabenz". Rezultati so sledeči:

• Delo: 2038 zadetkov
• Večer: 124 zadetkov (tu sem želel preveriti ali so rezultati časovno omejeni, ampak rezultatov po prvi strani ni več mogoče prikazati)
• Dnevnik: ni izpisa števila rezultatov (preklikal sem se nekje do 120 rezultatov, tako da jih je najverjetneje več kot pri Večeru.

No, naslednji korak je bil iskanje po Googlu, omejeno na domeno. Saj veste, Googlu ukažeš naj išče le znotraj ene domene. Rezultati:

• Delo: 789 zadetkov
• Večer: 205 zadetkov
• Dnevnik: 1420 zadetkov

Hmmm. Zamimivo. Preveril sem povezave pri posameznih iskanjih v Googlu in le rezultati Dela te dejansko pripeljejo do članka, pri Večeru se je večkrat zgodilo, da si prišel na stran, na kateri iskalnega niza sploh ni. To je mogoče razložiti s tem, da Google ne išče po živih straneh ampak po njihovih posnetkih. Na dan, ko je Google naredil posnetek, je bila beseda pač med sorodnimi povezavami ali pa kaj podobnega. Dnevnik, ki ima največ zadetkov, te konsistentno popelje na stran, kjer je zaklenjen članek.

Nato sem poskusil še v drugo smer. Iz strani, ki sem jih našel preko iskalnikov na straneh časopisov sem v Google vpisoval iskalne nize. V stilu "odločen kot Istrabenz", "pri tovarni Arcont v Gornji Radgoni" in podobno. V velikem številu primerov se rezultati v Googlu ne pokažejo. Oziroma, povedano drugače, če je članek plačljiv, potem se večinoma ne pokaže, če pa ni plačljiv se bo verjetno pokazal.

In kaj to v resnici pomeni? Nič tragičnega, razen dejstva, da se s takim pristopom dnevniki pretirano izolirajo od enega najmočnejših ustvarjalcev spletnega prometa. Osebno mi na blog vsaj pol obiskovalcev pride preko iskalnikov. Dejstvo je, da danes ne moreš več računati, da bodo ljudje vpisovali tvoj naslov ali pa si ga shranjevali med zaznamke. Dejstvo je, da če ljudi kaj zanima, najprej to spustijo čez Google. In če te med Googlovimi rezultati ni, potem te preprosto ni. Še huje, če te ni med prvimi desetimi rezultati so tvoje možnosti precej omejene.

Zaklepanje člankov se mi zdi sicer nesmiselno, toda njihovo popolno zaklepanje pred iskalniki je popolnoma nesmiselno. Dejstvo je, da se v Googlu ne pokažejo niti povzetki člankov, oziroma prvih ne vem koliko besed. Če bi lahko Google iskal vsaj po teh povzetkih, bi ljudi vsaj pošiljal na stran, kamor lahko vpišejo kodo za dostop. Tu se sicer večina ljudi obrne, ampak vsaj del bi jih mogoče celo plačal.

Ko optimizacija vsebin za iskalnike postaja čedalje pomembnejša se slovenski dnevniki očitno pomikajo v drugo smer, kjer jih bo vedno težje najti preko iskalnikov. Očitno računajo na to, da bodo ljudje še vedno zvesto obiskovali njihovo naslovnico in jo pregledovali.

Ne pripisuj zlobi ...

"Ne pripisuj zlobi tistega, kar lahko razložiš s človeško nesposobnostjo."

Napoleon Bonaparte.

Domen iz L-Files je po Delovem debaklu ostro napadel ponudnike blogerskega prostora in jih primerjal s kurnikom, ki ga vodi lisica ter blogerje pozval k begu stran od teh storitev. Za to je podal več razlogov, v katere bom, seveda, ugriznil.

Prvi razlog je, da je večina blogov zaradi vnaprej določenih predlog videti enako in to ubija bloge. Seveda je to po eni strani res (sploh v Delovem primeru, kjer sta na voljo dve predlogi), po drugi strani pa ima to tudi dobre plati. Recimo, podoben videz uporabnikom omogoča, da hitro spoznajo ustroj blogov in se po njih premikajo preprosto, ne da bi morali iskati povezave in informacije. Druga stvar pa je, da videz bloga lahko relativno preprosto spremeniš tudi pri številnih blogerskih storitvah (Blogger je eden izmed teh, saj potrebuješ le nekaj znanja CSS-ja). Ne nazadnje pa bi opozoril tudi, da večina ljudi nima ne potrebe ne znanja po spreminjanju predlog ali lastnem strežniku, prav tako ne želijo plačevati svojega prostora na strežnikih, da bi lahko poganjali lastne bloge.

Drugi argument je soroden prvemu. Po Domnovem mnenju standardizirana imena domen (http://tritecomment.blogspot.com, http://delo.si/blog/hapaxlegomena) ubijajo bloge. Naj bi bilo bolj kul, če imaš naslov www.hapaxlegomena.com. Osebno mislim, daje sicer preprost naslov kul, po drugi strani pa postaja naslov spletne strani čedalje manj pomemben. Zakaj? Google. Ljudje preprosto ne obiskujemo več samo določenih strani ampak iščemo informacije. Te iščemo preko Googla, ki mu je (ne sicer popolnoma, ampak precej) vseeno kakšen je naslov spletne strani.

Tretji argument je bolj racionalen. Blogerske storitve imajo tako večjo možnost cenzure. To je do neke mere res, vendar po drugi strani tudi zakup strežnika za svoj blog ni kaj dosti boljši. Če boš komu stopil na žulj, bo ta preprosto stopil v stik z lastnikom strežnika in mu zagrozil s tožbo, če ne bo umaknil tvojega bloga. Sicer lahko goniš lasten strežnik v kleti, kjer še vedno ostajaš ranljiv preko svojega ponudnika dostopa do interneta. Varno ni v resnici nič.

Sedaj pa še k uvodu in izjavi Napoleona. Domen meni, da masovni mediji ustvarjajo blogerske storitve, ker si želijo višji rang na Googlu. Kolikor sicer opazujem je ustvarjanje storitev gostovanja blogov precej slovenski fenomen, čeprav ne izključujem možnosti, da se podobnih pristopov poslužujejo manjši časopisi iz drugih držav.

Googlovega algoritma ne poznam najbolje, toda dvigovanje ratinga na ta način bi bilo precej drag in poslovno neupravičen način. Poleg razvoja lastnega sistema moraš plačevati pasovno širino in strežnike ter vzdrževanje. Kolikor vem, obstajajo bistveno cenejši načini optimizacije spletnih strani kot preko vzdrževanja drage infrastrukture.

Poleg tega Domen trdi, da se masovni mediji bojijo blogov. Na nek način je to res, po drugi strani pa so blogi ena najboljših stvari, ki so se masovnim medijem zgodili. S pojavom blogosfere je New York Times doživel popoln preporod, saj je najpogosteje linkan časopis med vsemi. Podobne trende imata Washington Post in Guardian. Do sedaj se je pokazalo, da blogi ne morejo zadovoljivo nadomestiti tradicionalnih časopisov ali televizije ali radia. So pa prijetna dopolnitev tega diskurza.

Sama narava interneta celo na nek način onemogoča tak scenarij, kot si ga je zamislil Domen, torej scenarij, kjer si časopis preko blogov na svojem strežniku dviguje Google rang. Kaj pa, recimo, da večina blogov na Delu linka na Večer ali RTV SLO? To dvigne rang drugim, ne Delu.

Je pa popolnoma razumljiv razlog, zakaj bi se časopis lotil nudenja storitve bloganja. Oglasni prostor. Absolutno. Če razširiš svoje vsebine z blogerskimi lahko kar naenkrat prodaš več oglasnega prostora. Kar pomeni, da lahko izkoristiš svoj obstoječi oddelek za trženje. In zaslužiš več z manjšo investicijo. Za Slovenijo bi bilo to smiselno, ker pri nas AdSense še ne deluje, prav tako pa nimamo lastnega oglasnega sistema za manjše založnike, torej bloge. Če bi ta dobiček delili s svojimi blogerji, bi šlo za "win-win" situacijo. Ampak tega zaenkrat ni še nihče realiziral. Mogoče bi pa lahko Delovi ali pa Večerovi blogi to izvedli. Sploh Delovi bi po zadnjem debaklu to definitivno potrebovali.

No ja, še zaključek: nikakršne potrebe ni, da bi kdorkoli tako ali drugače bežal od blogerskih storitev in postavljal lasten strežnik. Vsaj zaenkrat ne. Ko pa bo, bom pa definitivno prestopil na drugo stran.

Kaj bo naredilo Delo z blogi?

Celotno dogajanje na Delovih blogih mi je, odkrito povedano, fascinantno. Če slučajno niste spremljali, evo vam kratek timeline.

Na Delovih blogih obstaja "troublemaker", ki več ali manj teži po komentarjih in mu je uspelo sistem "shekati" tako, da je dobival visoko oceno ne glede na ocene, ki jih je dejansko dobival. Nato je očitno ugotovil, kako lahko napade druge uporabnike in jim zbriše zapise. Čez prvomajske počitnice se je ponovno lotil svojih načrtov, pobrisal cel kup zapisov drugih uporabnikov, si nažgal najvišje ocene za vse zapise in bolj ali manj okupiral prvo stran Delovih blogov.

Reakcija blogerjev je bilo, milo rečeno, ogorčena. Stvari so včeraj nekako dosegle vrhunec, danes pa je večina zapisov bolj ali manj v stilu "Dragi Delov blog ..." Osip je v bistvu precej hud, mislim pa da je vsaj deset, če ne več, ljudi zaključilo svoje delo na tem blogu in se selijo na druge bloge, odselili pa so se na vse vetrove: Blogger, Večer, Blokec, eDnevnik. Dobro za njih, katastrofa za delo.

Tu nekje se skriva lekcija. Zelo stroga lekcija. V svetu spleta je konkurenca le klik stran in bolje zate je, da skrbiš za svoje stranke in njihove želje. Vse skupaj me na tej točki spominja na veličastni debakel NLB-ja pred leti, ko smo prehajali na osebne račune. Tudi takrat si šel pogledati svoj račun, pa je bilo stanje za 50 tisočakov drugačno od tistega, ki si ga imel takrat. Če bi bilo zamenjati banko tako preprosto kot je zamenjati blog, potem bi bila NLB takrat ob bistveno več naročnikov kot je bila.

Delo je naredil popolnoma vse napake, ki se jih je dalo narediti. Poleg tega, da so ignorirali potrebe uporabnikov, na katastrofo zadnjih dni ni bilo drugega odgovora kot "ta in ta je kriv". Tsk, tsk, tsk. Kaj pa opravičilo? Kaj pa pojasnila zakaj je prišlo do vsega skupaj? Zakaj se niso odzvali prej? Verjamem, da posipanje s pepelom ni najbolj prijetno opravilo, ampak včasih je potrebno stisniti zobe in zagrabiti pest pepela. Drugače ne gre. (UPDATE: vmes so na stran prilepili nekakšno opravičilo)

Osebno se mi je zdel Delov blog vedno zgrešena smer razvoja, predvsem zaradi tega, ker so se lotili razvijati lastno platformo. Če je bil njihov cilj grajenje mnenjske skupnosti, potem bi bila bolj smiselna odločitev, da vzamejo Wordpress, ki je prekaljena in dokazana platforma, zanj razvijejo specialne teme in se lotijo delati tako. Zakaj razvijati lastno platformo, ki ni tehnološko zrela, nima vseh možnosti ostalih sodobnih platform in je odkrito povedano, slaba? Njihov odgovor v tistem času je bil, da zaradi integracije z ostalim delom njihove spletne strani, torej da lahko z enim geslom vstopaš na spletne strani in na blog. Heh. Na Bloggerju imam tudi ločeno geslo kot na Googlu, pa mi nič ne manjka. Skratka, odločitev za razvoj lastne platforme, ki so jo dejansko prenehali razvijati, je bila bizarna.

Druga nerazumljiva poteza, ki je mogoče v luči zadnjih menjav v sami časopisni hiši bolj razumljiva, pa je njihova odločitev, da stvar tržijo, oglašujejo in potem pozabijo. Domen stvar pripisuje strahu tradicionalnih medijev pred novimi, jaz pa mislim (upam), da je Delo dejansko nameravalo nekaj narediti, vendar zaradi pomanjkanja volje znotraj podjetja stvar ni nikdar zares zaživela. Ena od osnovnih napak je bila popolno pomanjkanje komunikacije med ustvarjalci bloga in blogerji. Kje je bil blog urednika? Ki bi recimo pisal kaj se dogaja novega na blogih? Kdaj so dosegli številko 100 blogov? Kateri so po njegovem dobri zapisi in blogi? Pomanjkanje komunikacije je ustvarilo vakuum, v katerem je lahko zaživel "troublemaker" in iz blogov naredil svoje osebno igrišče.

Kaj je torej Delu storiti? Po mojem imajo dve možnosti: bodisi zbrisati celotno stvar, ukiniti bloge in pozabiti na vse skupaj. Druga možnost je, da si poskušajo povrniti zaupanje uporabnikov (kar bo težko) in dejansko zagotoviti nekakšen osrednji kotel mnenj, ki bi lahko predstavljal nekaj dobrega. Po možnosti na Wordpressu, hehe.

Osebno sicer še vedno dvomim, da znotraj podjetja obstaja volja za izpeljavo tega projekta. Po drugi strani pa bi mogoče pozval pisce, ki sedaj bežijo, naj morda dajo čas in ponovno priložnost tistim, ki so jih nenazadnje vpeljali v svet bloganja. S tem ne pozivam, naj se vrnejo nazaj na luknjasto in okorelo platformo, ki ničemur zares ne služi. Če pa je Delo pripravljeno popraviti svoje napake, s svojimi uporabniki vzpostaviti pogovor in se posvetiti nečemu, kar bi jih lahko obogatili, zakaj pa ne?

Mimogrede, tudi Jin ima krasen zapis na to temo.

Težava Delovih blogov

Heh, Delov blog je spet pod napadom, ki kaže šibkost sistema ocenjevanja, ki ga uporablja Delov blog. Saj veste, zapisu daš zvezdico, mogoče dve, včasih tri ... odvisno ali ti je zapis všeč ali ne. Takega pristopa pri drugih blogih praviloma nisem opazil in mislim, da je iz Delovega primera precej očitno zakaj se tega pristopa praviloma ne uporablja. Pa pojdimo lepo po vrsti:

Osnovna stran Delovega bloga je razdeljena na tri dele:

• Zadnjih 10 VIP objav (kjer objavljajo "kao" eminence bloga, ki objavljajo preredko, med njimi pa se znajdejo razno razni čudeži zapisov, med katerimi je prav izstopala Katarina Čas)
• Zadnjih 10 objav - kjer se nahaja zadnjih 10 objav od kogarkoli
• Naj 10 - kjer se nahaja 10 najvišje ocenjenih objav vseh piscev

Zadnjih 10 objav je obvladljivih, dokler je na sistemu do 100 blogerjev, kar pomeni, da imaš še relativno veliko možnost, da boš na seznamu ostal vsaj en dan. Ko število novih zapisov naraste se možnost daljšega obstanka na tej lestvici bistveno zmanjša in edini način, da dlje časa obstaneš na prvi strani je, da prideš na lestvico najboljših 10.

No, ta lestvica pa ima žal več slabih strani kot dobrih. Prva slaba stran je, da članek potrebuje okoli tri dobre glasove za to, da pride na lestvico. Ko prejme tri dobre glasove se dvigne na lestvico in pade pod neusmiljen pogled vseh, ki so na lestvici in tistih, ki si jih s svojim zapisom zrinil z lestvice. Hopa cupa, ena enka je dovolj, da odletiš z lestvice in je nikoli več ne vidiš, ker je tvoj zapis enkrat vmes že zletel s seznama zadnjih desetih objav in ga ne bo nikoli več nihče videl.

Seveda obstaja rešitev. Delov sistem omogoča izredno preprosto ustvarjanje uporabniških imen. Torej si vzameš nekaj minut, ustvariš deset uporabniških imen in se izglasuješ nazaj na lestvico. Seveda pa imajo to možnost vsi ostali, ki ustvarjajo uporabniška imena, glasujejo zase, tebi pa delijo enice. In tako je tvoj zapis, ki si ga mučno ustvarjal in skrbno pisal nenadoma predmet vojne izčrpavanja, kdo bo ustvaril več uporabniških imen in več glasoval.

Seveda ta sistem deluje, dokler se ne znajde kdo, ki uredi tako, da so vsi njegovi zapisi na seznamu naj 10, kar celoten sistem, ki že prej ni deloval najbolje, še dodatno sesuje. Seveda so vsi blogerji iz sebe in besno pozivajo uredništvo naj nekaj naredi. Zgodi pa se seveda bolj malo. Manj zamere bi bilo verjetno, če ne bi bila situacija zadnjih dni samo ponovitev identičnega dogajanja pred časom. Seveda je tako dogajanje po eni strani klofuta v obraz vsem, ki pišejo in se trudijo in upajo na uvrstitev med Naj 10, vendar je po drugi strani samo odraz slabega koncepta, ki bi ga bilo potrebno zavreči.

Delo bi se lahko ozrlo po Večerovem blogu, ki na prvi strani (ki je odkrito povedano nekoliko preveč razvlečena) predstavlja naslednje kategorije blogov: najnovejši blogi, najbolj brani blogi, najbolj brani prispevki in seznam najnovejših zapisov. Na tak način je nekemu blogu zagotovljeno, da bo ob svoji ustanovitvi viden dlje časa (novi blogi se pojavljajo počasneje kot novi zapisi), obenem pa si lahko z dobrim delom zagotovi dolgoročnejšo vidnost in bralstvo.

Delu torej predlagam naslednje korake: prvi korak bi bil ukinitev VIP sekcije, ki v tem trenutku ne služi ničemur več. Zapisi njihovih članov se pojavljajo preredko in so vse prepogosto brez prave vsebine. Brez smisla je zapravljati prostor na prvi strani za ta šrot. Drugi korak je ukinitev ocenjevanja. To samo po sebi nima smisla ker preprosto služi izživljanju ali pa vojni potrpežljivosti v glasovanju. Tretji korak je uvedba bolj smiselne razporeditve osnovne strani: recimo 20 ali 30 najnovejših zapisov (kar podaljša dolgoživost zapisov na prvi strani) in recimo seznam 15 blogov, ki so bralcem bolj všeč. In mimogrede, kje je RSS feed za najnovejše zapise?

Vprašanje je sicer, kako do teh blogov priti? Smiselno bi bilo, da se recimo uvede drugačen sistem, ki nagrajuje bloge in avtorje ter ne prispevkov. Torej, blog, ki ima največ povezav nase iz drugih blogov, postane pomembnejši. S tem bi nenazadnje mogoče spodbudili tudi dejanski diskurz na blogih preko zapisov in ne komentarjev, ki jih imajo Slovenci ne vem zakaj tako radi. Drugi pristop bi bil recimo ocenjevanje zapisov z "za" in "proti". Blog, ki preko zapisov pridobi največ pozitivnih glasov pridobi na pomembnosti in priljubljenosti. Seveda pa bi bil za tak korak potreben nekoliko drugačen način registracije, ki bi zadevo malo otežil, saj je v sedanji obliki preveč preprosta in omogoča prelahko manipulacijo.

Par novic iz slovenskih blogerskih logov

Najprej bi rad vse bralce opozoril, da Zvone Štor, ustvarjalec in gonilna sila Večerovih blogov vabi na dogodek, povezan z blogi, ki naj bi se dogajal med tehnološkimi dnevi.

Ob tej priložnosti vabim vse akterje slovenske blogerske scene, da si rezervirajo čas v torek 9. maja ob 13. uri in se udeležijo debate. Od odziva zainteresiranih bo namreč odvisno ali se splača vložiti trud in energijo v organizacijo samostojnega slovenskega blogerskega dogodka, iskali pa bomo odgovore na aktualna vprašanja o odnosu blogov do medijev, o komercializaciji (ja, tudi z blogi se da služiti) in še čem.

Osebno me prav zanima ali se da z blogi v Sloveniji v tem trenutku res zaslužiti, tako da obstaja velika verjetnost, da se bom tudi sam oglasil tam. Več na Zvonetovem blogu.

Druga novica, ki pa mi je pred oči padla čisto mimogrede pa je Delova odločitev, da bodo sedaj objavljali najboljše prispevke s svojih blogov v časopisu. Lepa zamisel, ki jo je sicer realiziral že Večer (ne vem, sicer, ali stvar še živi), osebno pa sem jim jo predlagal že pred časom (mislim, da novembra 2005), ko se mi je z njihovimi blogi dejansko še dalo ubadati.

Mimogrede, zanimivo vprašanje, ki se mi poraja ob tej zamisli je naslednja: bodo avtorji za te objave plačani? Nenazadnje je prva prijava v njihov sistem nekoliko bizarna, saj se ti ob ustvarjanju bloga ni potrebno strinjati z nobenimi pogoji in določili, ki so običajno na teh straneh precej običajni. Čigavo je torej lastništvo zapisov na njihovem blogu. Mogoče imajo v kakšnem obskurnem kotičku skrite pogoje, ki ti vzamejo lastnino nad člankom in ti prodajo mamo. Iskreno dvomim, ampak slab občutek obstaja.

Kakorkoli že, Delo se je odločilo za ne preveč drzen in neinovativen korak, ki ga je bilo sicer moč pričakovati, je pa kljub temu nekoliko razočaral.


Technorati Tags: delo, blogi, vecer

Google predstavil orodje za 3D risanje

Pred časom je Google kupil podjetje SketchUp, namenjeno tridimenzionalnem risanju. Razlogi za nakupom so bili jasni: uporabnikom ponuditi orodje, s katerim bodo lahko izrisali tridimenzionalne podobe, ki jih bo mogoče vključiti v Google Earth. Danes je Google SketchUp predstavil brezplačno, čeprav ne z vsemi možnostmi, ki jih nudi profesionalna različica.

SketchUp je orodje za preprosto risanje tridimenzionalnih modelov. V njem lahko narišete zgradbe, vrtove, notranjo opremo, več ali manj karkoli, kar si zamislite. Zadeve se je treba seveda malo priučiti, a ne dvomim, da boste kmalu zarisali svoje hiše na Google Earth. Na voljo je tudi skladišče tridimenzionalnih modelov, ki si jih lahko prenesete bodisi v Google Earth in jih gledate na zemljevidu, lahko pa jih odprete tudi v SketchUp in jih urejate po svoji želji.


Technorati Tags: sketchup, google, google earth

Google Maps za Evropo

Spet, spet in spet je človek razočaran nad tem, kako nas ignorirajo. Google Maps je predstavil zemljevide za Evropo, kar pomeni, da lahko preprosto iščeš po cestah in ulicah v vseh evropskih državah. Ja. Razen v Sloveniji, seveda. Lahko poiščete Ikeo v Grazu, Slovenija pa je žal ostala siva pega. Res škoda. Je pa stvar kljub vsemu koristna za vse, ki potujete v tujino ali pa se vozite po tujih mestih. Mimogrede na voljo so tudi vozniška navodila za vse, ki še nimate GPSa.

Dajmo se borit proti davku na knjige

Dnevi knjige so krasna stvar. Kot strasten bralec in zbiralec knjig sem seveda navdušen nad vsakim načinom, ki bi znižal cene knjig. Torej se mi zdi predlog, da se davek na knjige ukini, genialen. Kaj dosti drugega, kot da se odpravite na stran s peticijo in podpišete, vam tudi ne preostane. Aja, povezavo na peticijo lahko po mili volji objavite na svojem blogu ali pa jo pošiljate po elektronski pošti. No, dajmo.

Googlove novice in triki

Par hitrih novosti in zanimivosti iz Googla.

Google Video sedaj objavlja seznam 100 najbolj priljubljenih videov. Nekateri so seveda prav kul, še posebej tale reklama in video, ki predstavlja kako sestavljajo Airbus.

O Googlovem koledarju prav dosti nisem pisal, saj sem žal malo zamudil priložnost. Se pa sedaj odkupujem s seznamom bližnjic na tipkovnici, ki jih lahko uporabljate v koledarju, ter navodili kako lahko dogodke iz Outlooka izvozite v koledar.

Še zadnja novička: Google Desktop 3 je sedaj na voljo kot uradna različica in ne kot preizkusna.

Elektronska pošta namesto RSS (2. del)

Feedburner hitro postaja ena izmed najbolj koristnih in uporabnih storitev za blogerje. V preteklosti so bili prvi, ki so ponudili možnost analize bralcev in uporabo feedov RSS, kasneje so omogočili dodajanje novih stvari v feede RSS, sedaj pa so dodali še možnost naročanja na osvežitve bloga preko elektronske pošte. Recimo, da ne uporabljate tehnologije RSS. Mogoče bi raje vsakič, ko osvežim blog dobili elektronsko sporočilo, v katerem so novice, ki sem jih objavil? No, Feedburner sedaj omogoča tudi to.

Če že imate račun, potem morate preprosto pod jezičkom "Publicize" vklopiti možnost "Email Subscription". Ko jo vklopite, dobite programsko kodo, ki jo vnesete v svoj blog in voila, ljudje se lahko na vaš blog naročijo preko elektronske pošte. Najbolje pa je to, da so potem ti naročniki vključeni v statistike bralcev vašega bloga. Takole pa stvar zgleda, če jo nabijete kar neposredno v obvestilo:

Vnesite svoj e-poštni naslov:

Storitev omogoča FeedBurner

Nova različica blogerske razširitve za Firefox

Performancing za Firefox je dosegel različico 1.2 in je nova izboljšava res dobrega orodja za bloganje iz Firefoxa. Najpomembnejše novosti so:

• Izboljšave sodelovanja s storitvijo blogger.com (prej je pogosto javljal napake in ni uspel objaviti zapisov)
  
• Samodejna zaznava programskih vmesnikov, kar pomeni, da ni več potrebe po določanju ali gre za Typepad, Blogger ali Wordpress
• Izboljšana zanesljivost in hitrost delovanja
• Izboljšana podpora kategorijam
• Integrirani podatki iz statistik obiskov Performancing
• Podpora za črkovanje, ki jo dobite z namestitvijo razširitve Spellbound in slovenskega črkovalnika. Sedaj lahko v Performancing pišete brez napak. Natančnejša navodila so na voljo na zgornji povezavi.
  

Nova različica prinaša res koristne novosti, tako da vsem uporabnikom Firefoxa, ki blogate, priporočam njegovo namestitev.


Technorati Tags: performancing, firefox, bloganje

Kaj si ljudje vlečejo z neta?

PeerMind je prav zanimiva stran. Fatje analizirajo internetni promet preko omrežij P2P ter preverjajo katere datoteke si ljudje vlečejo z interneta. Datoteke so razdeljene v glasbo, filme, igre, programsko opremo in mobilne melodije. Pri vsaki si lahko ogledamo 10 ali 25 najbolj priljubljenih datotek.

Zaenkrat spremljajo samo promet v omrežjih eDonkey in Gnutella, čeprav pripravljajo tudi statistike za omrežja Bittorrent in Fasttrack. To je lahko še bolj zanimivo, ker je bittorrent verjetno kar največji od vseh, tako da bodo statistike še bolj merodajne.

Studio City o blogih ni bil popolnoma slab

Zanimiv stranski učinek ponedeljkovega prispevka o blogih je bil nenavaden porast prometa na mojem Delovem blogu, ki sem ga nehal pisati že pred časom. V enem od zapisov sem namreč na dolgo in široko pljuval po rozini.si, ki se je takrat predstavljala kot nekakšna revolucija ali nekaj takega.

No ja, moj Delov blog po pričakovanjih ni imel blaznega obiska. Kakšen obisk ali dva na teden. Razumljivo, glede na to, da ni bil osvežen že nekaj mesecev. No, v ponedeljek pa je obisk narastel. Reči, da je eksplodiral, bi bilo pretiravanje, ampak kakšnih 50 obiskov v dveh dneh (ponedeljek in torek) pa se je že nabralo. Nakar gledam v Statcounterju, da bi videl, kaj bi temu lahko botrovalo in rezultat je bil jasen: iskanja s ključnimi besedami "Jonas", "Mojca Mavec", "Marko Crnkovič". Valjda. Očitno je, da je vsaj nekaj ljudi po oddaji šlo za računalnike in vtipkalo njihova imena, da bi videli njihove bloge.

In sedaj sledi moje obžalovanje. Njihovi blogi so kakršnikoli pač že so, toda njihovi seznami blogov pa so porazni. Po oddaji je zagotovo precej ljudi prišlo na njihove bloge, kar bi jim lahko služilo kot odskočna deska v svet slovenske blogosfere. Toda ne Marko ne Mojca nimata omembe vrednih seznamov blogov. Oba linkata drug na drugega in še na dva druga rozinca ter nekdo na siblogs. Jonas ima stvar urejeno bolje - seznam blogov je bolj obsežen, blogi pa so izbrani razmeroma dobro, za kar si zasluži čestitke.

Druga dva pa sta žal zaprta v hermetični svet rozine, kar pa je žal točno nasprotje blogosfere. Medtem ko lahko iz večine blogov prideš še na druge bloge, se lahko z njunih vrtiš med točno štirimi blogi. Link na siblogs je že v redu, vprašanje pa je, če bo prvi obiskovalec sveta blogov štekal, kaj siblogs sploh je in kaj pomeni.

Kaj pa je razlog, da je stanje tako? Morda ne bereta drugih blogov ali pa preprosto menita, da je slovenska blogosfera tako slaba, da si ne zasluži promocije. Morda pa se jima preprosto ne da. Kar razumem, tudi moj seznam blogov je že malo zastarel in ga bo treba osvežiti.

No, grem zdaj malo pometat pred pregovorni prag.

90 odstotkov bluzenja

Hehe, naslov zapisa je vzet kat iz včerajšnje oddaje Studio City, ki je imela temo o blogih, na njej pa so gostovali Jonas Žnidaršič, Mojca Mavec in Marko Crnkovič. Prvi odzivi iz blogosfere so seveda že tukaj. Splošni vtisi vsaj sodeč po teh zapisih niso bili ravno najboljši, tako da sem se sam pripravil in si stvar ogledal preko spleta. Moj vtis? Studia City ne maram in ga nikoli ne bom :).

No pa resno o sami oddaji. Moje prvo vprašanje je, kaj točno je Marko Crnkovič počel tam, razen da je zdolgočaseno gledal in čisto na začetku oddaje ustavil tok pogovora, ko je začel Marcelu nekaj najedati? V ostanku oddaje je nihal med tem, da je internet alternativa in da blogi nimajo veze. Nikjer ni imel dobrih argumentov, videti je pa bilo, da nasprotuje vsemu samo zaradi tega, da ne bi pokazal trohice navdušenja. Tudi prav.

Mojca Mavec... Ahhh, moram reči, da je ona točno tisto, kar slovenska blogerska scena potrebuje za promocijo. Všečen videz, javna prepoznavnost, elokventnost. Toda ... (in zmeraj mora biti tudi toda) njen blog je sicer čisto kul, ni pa to, kar bi si želel. Recimo, Mojca nastopa na TV, vodi različne dogodke, piše za časopise, njeni vnosi v blog pa so točno taki kot zapisi v časopise. Po mojem bi bilo bistveno bolj zanimivo, če bi pisala o konkretnih dogodivščinah in problemih na katere naleti pri svojem delu. To pa je seveda samo osebno mnenje.

Jonas je očitno navdušen nad blogi, kar je videti iz tega, da dejansko ob govoru o tematiki pokaže nekaj čustev (za razliko od Marka Crnkoviča, ki bi lahko v neizraznosti tekmoval s Keanujem Reevesom). Žal so bile njegovi komentarji rahlo slabo strukturirani. Veliko govora je bilo o demokratizaciji in kolaboraciji, vendar je bilo vse skupaj preveč "v zraku".

Cela oddaja je bila tako bolj 90 odstotkov bluzenja kot karkoli drugega. Pa čeprav so to očitali klasičnim medijem. Kar je tudi res.

Strinjam se z Domnom, ki je opozoril, da je bilo premalo poudarka na tem, kaj blogi sploh so. Moja družina me stalno sprašuje kaj blog je, še posebej ko je Delo začelo z oglaševanjem svoje platforme. In kaj naj bo odgovor? Platforma, ki omogoča pisanje spletne strani, kjer so vnosi kronološko urejeni od najnovejšega proti nasjtarejšemu? Velika demokratična zbirka enako in različno mislečih ljudi, ki izmenjujejo mnenja in informacije? Alternativa klasičnim medijem? Mogoče bi bil še najboljši odgovor, da je blog odličen način, da ljudem poveš stvari, ki se tebi zdijo pomembne.

Osebno sem namreč ta blog pričel pisati predvsem zaradi tega, ker sem bil resnično jezen, da slovenski mediji določenemu delu tehnonologije ne posvečajo nobene pozornosti, oziroma jih narobe razumejo. Sem ter tja kakšen zapis o Googlu, nihče pa ni zapisal ničesar o zame zanimivih stvareh, kot so Flickr, de.licio.us, memeorandum... Zato sem pač začel z lastnim blogom. Blog ti torej v osnovi da možnost da izredno preprosto poveš širši javnosti nekaj o nečem, kar se ti zdi zanimivo. Če to pomeni, da sem konkurenca klasičnim medijem, naj tako bo.

Ampak resno mislim, da problem te oddaje na Studio City ni bil v tem ali so blogi konkurenca medijem ali ne. V svoji debati bi se morali osredotočiti na to, kaj blogi omogočajo (in sem napisal zgoraj) in to kaj blogi dajejo (ego-boost, denar, slavo, način, da se znebiš nekaterih frustracij). Blogi niso revolucija ali neka posebna alternativa ampak so preprosto nov način komuniciranja.




Technorati Tags: bloganje

Prenovljen GTalk

Googlov programček za klepetanje je doživel prenovo. Prva novost je to, da si lahko izberete svojo sliko, ki bo prikazana drugim uporabnikom. Poleg tega si lahko tudi klepete vizualno prilagodite. Osebno mi je grafična prenova všeč. Ni ravno nekaj najbolj divjega na svetu, toda zdi se mi korak v pravo smer.

Druga novost je možnost uporabe Google Talka na napravah Blackberry. Če Blackberry imate, lahko uporabljate Google Talk. Je mogoče dodati še kaj drugega? Po mojem ne.

Googlova orodna vrstica za Firefox, druga različica

Google je predstavil drugo različico svoje orodne vrstice za brskalnik Firefox. Novosti je kar nekaj:

• Iskalno polje je sedaj aktivno in kaže predloge iskanj (napišete pr, on pa recimo predlaga "prdec") ter zgodovino iskanj
• Razširitev za zaščito pred napadi phishing so integrirali kar v orodno vrstico
• Naročanje na feede RSS. S klikom na ta gumb novice z izbrane strani pošljete neposredno na svojo domačo stran Googla.
  
• Pošiljanje preko Gmaila. Če izberete to možnost se Gmail obnaša kot vaš privzeti odjemalec elektronske pošte in ob vsakem kliku na elektronski naslov, se bo zagnal Gmail.
  
• Možnost prilagajanja orodne vrstice. Na voljo imate možnost, da Googlova orodna vrstica nadomesti iskalno okno, ki je drugače vgrajeno v Firefox.

Prva svar, ki sem jo opazil je, da so možnosti na tej orodni vrstici drugačne kot na novi za Internet Explorer. Google to razlaga s tem, da so potrebe uporabnikov drugačne. Hm. Firefoxova orodna vrstica ne nudi gumba za iskanje po Google Scholar, ki mi včasih pride kar prav. Prav tako nima gumba za dodajanje med zaznamke, ampak ga mora človek dodati sam. Brez veze. Drugače pa vsi uporabniki Firefoxa, ki bi radi več Googla v svojem življenju, hop in prenos.

Novi trendi v spletnem prometu

Na Washingtonpost.com je članek o tem, katere spletne strani so v preteklem letu zabeležile največjo rast. Zmagovalci so, po pričakovanjih, blogerske strani in strani, ki so družbeno usmerjene. Med največjimi zmagovalci so Blogger.com, ki je zrasel za 528 odstotkov, MySpace.com (318 odstotkov rasti) in Wikipedia.org (275 odstotkov rasti). Med ustaljenimi spletnimi stranmi je največjo rast dosegel Google (21 odstotkov), medtem ko sta Yahoo! in MSN.com dosegla le malo rasti.

Dejstvo je, da so blogi in družbene strani zmagovalci lanskega leta. To smo videli tudi v Sloveniji, saj smo bili priča pravi poplavi raznih blogerskih storitev (Delo, Večer, Blokec, ...). Kar je vse lepo in prav, v kolikor bi bili s temi blogerskimi storitvami povezani tudi načini nagrajevanja. Ena mojih največjih pritožb je, da v Sloveniji ni oglaševalske mreže, ki bi se osredotočila na male spletne strani. Imamo oglaševalce za strani z orjaškim prometom, nimamo pa nikogar, ki bi skrbel za male založnike. In to kljub temu, da je na slovenskem spletu kar par precej solidnih blogov, ki tudi niso tako slabo brani.

Za primer: Revija Frka ima nekaj več kot 5000 izvodov naklade mesečne. Če vzamem za primer svoj blog, dosežem nekje med 1000 in 1500 ogledov strani mesečno. Kar je, konzervativno gledano, petkrat manj kot revija. Seveda to ne pomeni, da bi lahko zaslužil petino tega, kar od oglasov zasluži Frka, pomeni pa, da bi se nekaj oglaševalskega denarja lahko prelilo tudi v to sfero, ki očitno raste. Namreč, nikakor ne dvomim, da promet raste tudi na slovenskih blogih.

Zdaj pa vzemimo še hipotetičen primer bloga, ki bi neposredno konkuriral Frki. Torej blog z glasbenimi recenzijami, kakšnim člankom o drogah in spolnosti, zvezdniški trači, kakšno poročilo s koncerta in podobno. Prepričan sem, da bi lahko tak blog zlahka dosegel občinstvo 5000 ogledov strani mesečno, ustvarjali pa bi ga lahko trije ali pa štirje ljudje (in nikakor ne podcenjujem količine dela, povezanega s takimi vsebinami - samo za oris: v zadnji Frki je članek o drogah, ki je sestavljen iz šestih izjav mladih s spletne strani Urada za droge - copy/paste). Toda motivacije za ustvarjenje takega bloga ne bo, dokler ne bo oglaševalcev. Oglaševalcev pa ne bo, dokler ne bo resnega razumevanja kaj sodobne komunikacijske poti so in kaj zmorejo.

Prenova New York Timesa in nekaj drugih malenkosti

New York Times je opravil prenovo svoje strani. Kot je mogoče pričakovati od resnega časopisa je prenova na prvi pogled precej neopazna, saj je grafična podoba v veliki meri ostala enaka. Posvetili so se najpomembnejšim stvarem, kot so navigacija, večja uporaba večpredstavnih vsebin ter, seveda, blogom in vplivu bralcev. Tako lahko ob branju člankov bralec preprosto pogleda kateri članki so bili najpogosteje poslani po elektronski pošti, oziroma kateri članki so najpogosteje blogani. Tako na lep način pridobimo vpogled v to, kaj se zdi ljudem pomembno.

Potem pa sem danes pregledoval neke članke na washingtonpost.com in opazil, da imajo tu na nek način še bolj prefinjeno obliko tovrstnega spremljanja odziva javnosti. Ob vsakem članku je namreč na voljo povezava na bloge, ki so komentirali novico, ki jo ravnokar berete.

Vse to me je malo spodbodlo, da sem si ogledal kako je s tem pri naših velikih časopisih in njihovih spletnih straneh. Delo in Večer uporabljata model komentarjev pod članki, na Dnevniku pa lahko pošljete mail uredništvu. Nihče od njih ne spremlja tega, kaj o člankih govori blogerska scena. Res je sicer, da slovenski blogerji relativno malo komentirajo pisanje v slovenskih medijih, vendar čisto tiho ni. In nedvomno bi linki pod članki na bloge pozitivno vplivali tudi na to navado.

Kot drugo pa bi rad izpostavil predvsem, meni nerazumljivo obsesijo s komentarji pod članki. Če bi jaz vodil spletne strani enega od teh medijev bi bili komentarji prva stvar na dnevnem redu, moj ukaz pa bi bil: stran z njimi. Predvsem zato, ker komentarji ne dodajo popolnoma nič k diskurzu, kot drugo zato, ker pogosto ustvarjajo hrup, kjer bi bil potreben signal, kot tretje pa zaradi tega, ker se v 99 odstotkih spremenijo v metanje blata na vse strani. Primer komentarjev s spletnih strani Dela in Večera:

srbin kot srbin
a bog daj, da crko ko slobodan - u arestu...

No, ljubitelji vojaških škornjev in ksenofobi kot Max,iz vsakega prdca
ustvarjate izredno stanje.Hoteli ste kapitalizem in zdaj ga
imate.Velika riba požre majhno.


Aljoša, vidim da si tudi na Delu začel z diskreditacijami in da se greš tudi tukaj igrice "kdo je kdo". Vohun udbovski.

Hja, kaj naj rečem?

Google dodatne povezave in nov gumb

Ja, Google ima nov gumb. Hehe. Že kar nekaj časa namreč Google omogoča, da si najdene strani shranite kot priljubljene, sedaj pa je mogoče tudi katerokoli od strani, na kateri se v določenem trenutku nahajate, shraniti med priljubljene.

Je pa stvar zanimiva. To dodajanje med priljubljene je namreč izvedeno na dva načina. Če uporabljate Firefox, boste morali v zgodovini iskanja na vrhu strani odkriti gumb in si ga potegniti med priljubljene. Če pa uporabljate najnovejšo različico orodne vrstice Google (na voljo le za Internet Explorer), potem imate gumb za shranjevanje med priljubljene že nameščen. Lepo.

Druga stvar pa so sorodne povezave Google Related Links. Gre za samodejno ustvarjen javascript, ki ga pritisnete v svojo predlogo spletne strani in vam prikazuje sorodne povezave, novice in iskalne nize. Oglejte si ga desno spodaj nekje.

Ne mi težit

Ena od najbolj sitnih stvari na spletu je nedvomno potrebna registracija za uporabo določenih strani. Med takimi stranmi sta recimo New York Times in Delo ter številni drugi. In moram reči, da ni večje neumnosti kot to, da želiš prebrati članek, nato pa se moraš registrirati, vpisati mail, geslo, počakati na sporočilo, nato stvar aktivirati in se končno prijaviti.

Že kako leto in pol za te namene z veseljem uporabljam stran, ki se ji reče bugmenot.com, na strani pa so zbrana uporabniška imena in gesla za nebroj strani (tudi slovenske ne manjkajo). Na spletni strani preprosto vpišete naslov strani, ki jo želite obiskati in stran vam izpljuni potrebno uporabniško ime in geslo. Če uporabljate Firefox, je na voljo tudi razširitev, ki vam kar samodejno izpolni uporabniška imena in gesla.